sodba I U 530/2010

Jedro

Za odločitev davčnega organa o nepriznanju odbitka DDV zadošča že ugotovitev, da storitev po izstavljenih računih ni bila opravljena, zato se davčnemu organu niti ne bi bilo treba ukvarjati z ugotavljanjem, ali je tožnik vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri davčni utaji. Ker po omenjenem obstoj subjektivnega elementa tožnika v zadevi ni odločilen, se sodišče ni posebej opredeljevalo do tožbenih ugovorov, da se tožniku neupravičeno očita vedenje, da z nakupi sodeluje pri transakciji utaje davka na dodano vrednost.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ tožniku za obdobje od 1. 8. 2006 do 31. 12. 2007 zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju davka na dodano vrednost odmeril davek na dodano vrednost (DDV) v znesku 25.801,79EUR in pripadajoče obresti (točka I. 1. izreka), kar mora plačati na podračun, ki ga navaja davčni organ (točka I. 2. izreka), z rokom plačila 30 dni od prejema odločbe (II. točka izreka). Zahteva za povrnitev stroškov se zavrne (III. točka izreka), pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (IV. točka izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je pri tožniku prvostopenjski organ opravil davčni inšpekcijski nadzor (DIN) DDV za obdobje od 1. 7. 2005 do 31. 1. 2008. Inšpekcijski pregled se je osredotočil na inšpiciranje prejetih računov s strani zavezancev: A. d.o.o., B. d.o.o., C. d.o.o., D. d.o.o., E. d.o.o. in F. d.o.o., v povezavi s priznavanjem odbitka vstopnega DDV. Tožnik opravlja dejavnost posredništva pri prometu z nepremičninami. O ugotovitvah je davčni organ sestavil zapisnik z dne 3. 7. 2008, na katerega je tožnik podal pripombe, na katere je prvostopni organ odgovoril v izpodbijani odločbi.

Davčni organ zavrača tožnikove pripombe. Na podlagi pridobljenih podatkov (uradni podatki, inšpekcijski pregledi) pri družbah A. d.o.o., B. d.o.o., C. d.o.o., E. d.o.o., D. d.o.o. in F. d.o.o. je davčni organ ugotovil, da so navedene družbe neplačujoči gospodarski subjekti, tako imenovani missing traderji. Družbam je bila odvzeta ID številka v letih 2007 in 2008, kar pa ne pomeni, da so te družbe do tedaj opravile promet storitev, zavezan obračunu DDV, ampak so opravile samo denarni tok. Tožnik ni preveril podatkov o delovanju navedenih družb. V postopku je bilo ugotovljeno, da navedene družbe v resnici ne obstojajo in da ne ustrezajo pojmu davčnega zavezanca po zakonodaji, ki urejuje obdavčitev z DDV. Zato se na podlagi izstavljenih navideznih listin ni izvedla obdavčitev pri navedenih družbah. Prvostopni organ se sklicuje tudi na sodbo Sodišča Evropske skupnosti, št. C-439/04 in C 440/04 z dne 6. 7. 2006, ki je odločilo, da se davčnemu zavezancu ne prizna pravica do odbitka vstopnega DDV, kadar se glede na objektivne elemente ugotovi, da je ta davčni zavezanec vedel ali bi moral vedeti, da z nakupom sodeluje pri transakciji, ki je del utaje DDV. Iz samega zapisnika, izjav tožnika, njegovih pripomb in odgovorih nanje, obstajajo elementi, ki potrjujejo, da bi moral tožnik vedeti, da sodeluje pri transakciji, ki je del utaje DDV.

Iz priloženih računov so razvidne sledeče zaračunane storitve: od družbe A. d.o.o – priprava podatkov za ocenitev nepremičnin (ogledi, izmere), od družbe B. d.o.o. - priprava podatkov za ocenitev nepremičnin (ogledi, meritve), provizija za pridobljena dela iz oblasti ocenjevanja, C. d.o.o. - tehnična pomoč pri izdelavi cenitev (meritve na terenu in ostala manipulativna dela). Tožnik je v postopku pojasnil, da so na prejetih računih dobavitelji zaračunavali oglede, izmero in tehnične opise posameznih nepremičnin, ki so jih dostavljali v zoženem povzetku. Lokacije so bile v Sloveniji in na Hrvaškem (v glavnem počitniški objekti). Za dela niso zbirali ponudb, ker gre za specifična dela, ki so bila opravljena po porabi časa. Za izvajalca C. d.o.o. so izvedeli po priporočilu na poslovnem reklamnem srečanju letalske šole na Brniku v začetku leta 2006. Oseba, ki jo je predstavil znanec, se je predstavila kot G.G. Povedal je, da se ukvarja z gradbeništvom na različnih lokacijah v Sloveniji. Nastala je ideja, da bi za tožnika pridobival določene podatke, ki bi jih kasneje uporabljali pri ocenjevanju. Prvih nekaj poslov je bilo dogovorjenih preko naročilnic, kasneje je dogovor glede nadaljnjih poslov temeljil na ustnem dogovoru. Tožnik se je glede posla dogovarjal z gospodom G.G., izdani oz. prejeti računi so bili na njegovo željo iz različnih podjetij, s katerimi je imel po njegovih besedah poslovne in kapitalske povezave.

Davčni organ ugotavlja značilnosti družb A. d.o.o., B. d.o.o., C. d.o.o., F. d.o.o., E. d.o.o. in D. d.o.o.: so brez ustreznih sredstev za izvajanje ponujenih poslov, nimajo ustreznih oziroma sploh nimajo poslovnih prostorov, nimajo osnovnih sredstev za izvajanje kakršnekoli dejavnosti, nimajo zaposlenih delavcev oziroma nimajo ustreznega števila zposlenih glede na obseg in vrsto dela, ki naj bi ga prevzeli. Značilnosti komunikacije oziroma naročanja blaga oziroma storitev med tožnikom in missing traderji: komunikacija s podjetji je bila možna samo preko telefona, elektronske pošte itd; telefonske številke niso objavljene v telefonskem imeniku; po določenem času je telefonska številka dobavitelja nedosegljiva; komunikacija vedno z eno in isto osebo; nenavadna metoda naročanja in fakturiranja blaga glede na ustaljeno poslovno prakso. Vse ugotovljene aktivnosti navedenih družb se nanašajo izključno na poslovanje preko transakcijskega računa (denarni tok).

Ker transakcije s strani navedenih družb niso bile in tudi niso mogle biti izvedene, tudi tožnik, ki je prejel račune od navedenih družb, ni upravičen do odbitka vstopnega DDV, v skladu s 40. členom Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 25/05 in 108/05, v nadaljevanju ZDDV). Tožnik ni imel nikakršnih dokazov, da so mu storitve dejansko opravile navedene družbe. Davčni organ se sklicuje tudi na Šesto direktivo Sveta Evropske skupnosti ter na sodbo Sodišča Evropske skupnosti C-342/87. Če promet blaga oziroma storitev s strani osebe, ki je izdala račun, ni bil opravljen, po 3. členu ZDDV niso izpolnjeni pogoji za obračun in za plačilo DDV. Davčni organ navaja okoliščine, ki dokazujejo, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da pri poslovanju z navedenimi družbami sodeluje pri transakcijah, ki so del utaje DDV (način vzpostavitve kontakta z navedenimi družbami, ni zbiral drugih ponudb .... ), s čimer so podani objektivni elementi, ki napotujejo k ugotovitvi, da je tožnik vedel ali bi moral vedeti, da s plačanimi storitvami družbam – missing traderjem, sodeluje pri transakcijah, ki so del utaje DDV. Zato se tožniku ne prizna pravica do odbitka vstopnega DDV po prejetih računih s strani navedenih družb, ki jih prvostopni organ navaja, v skupnem znesku 25.801,79 EUR. Obresti je davčni organ izračunal na podlagi 95. členu Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, dalje ZDavP-2).

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopnega organa strinja in se na njegove ugotovitve v celoti sklicuje, v skladu z 2. odstavkom 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUP). Sklicuje se na 40. člen ZDDV in na 63. člen Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 117/2006, v nadaljevanju ZDDV-1), po katerih sme davčni zavezanec odbiti vstopni DDV samo, če je izkazan na računih in samo na podlagi tistih računov, ki jih je prejel od drugih davčnih zavezancev za DDV, pod pogojem, da bo blago oz. storitve uporabil za namen opravljanja svoje obdavčljive dejavnosti. Osnovni, vendar ne zadostni pogoj je, da zavezanec razpolaga z računom, ki mora vsebovati vse predpisane elemente, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da je bil DDV obračunan v skladu z zakonom (34. člen ZDDV, 82. člen ZDDV-1). Na računu mora biti med drugim naveden podatek tudi o količini in vrsti dobavljenega blaga oziroma obsegu opravljenih storitev. To je tisti podatek, na podlagi katerega je mogoče preveriti ali je davčni zavezanec (prejemnik), ki uveljavlja vstopni DDV, nabavil tako blago oz. storitve, ki jih je resnično lahko uporabil za opravljanje svoje dejavnosti. Iz predloženih spornih prejetih računov od pravnih oseb A. d.o.o., B. d.o.o., C. d.o.o., F. d.o.o., E. d.o.o. in D. d.o.o. je ugotoviti, da je na računih opis storitev sicer naveden, vendar po mnenju pritožbenega organa navedbe o opravljenih storitvah niso take, da bi bila mogoča nedvoumna identifikacija poslovnega dogodka v zvezi s katerim se uveljavlja vstopni DDV. Iz spornih računov pa največkrat niti ni razvidno, na katero obdobje se nanašajo (npr. mesec), niti ni opisane konkretno zaračunane storitve, tako da bi lahko oseba, ki ni sodelovala pri poslovnem dogodku, nedvoumno spoznala njegovo naravo in obseg. Tožnik razen računov in nekaj naročilnic ni predložil dokazil o opravljenih storitvah.

V davčnem postopku se relevantna dejstva ugotavljajo in dokazujejo praviloma z verodostojnimi listinami in s tem dokazujejo tudi poslovni dogodki (96. člen Zakona o davčnem postopku, Uradni list RS, št. 54/2004, v nadaljevanju ZDavP-1 oziroma 77. člen ZDavP-2). V davčnem postopku se pravno relevantna dejstva sicer dokazujejo tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, dokazno breme pa je na strani davčnega zavezanca, ki mora za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze. Tožniku sporni DDV ni bil priznan kot vstopni DDV zato, ker za zaračunane dobave (blaga oziroma storitev) ni predložil dokumentacije, iz katere bi izhajajo, da so bile konkretne dobave tudi dejansko opravljene s strani oseb, ki so izstavile račune. Sklicuje se na Slovenske računovodske standarde (Uradni list RS, št. 118/05 - 75/06, v nadaljevanju SRS). Po določilu SRS 21.1. morajo knjigovodske listine izkazovati poslovne dogodke verodostojno in pošteno. Da bi se dogodek dobave blaga oz. storitev, prav s strani tistih oseb, ki so izdale konkretne račune, tudi res zgodil, tožnik listinsko (z verodostojnimi knjigovodskimi listinami) tudi po mnenju pritožbenega organa ni uspel dokazati.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi uveljavlja tožbene razloge kršitve temeljnih načel davčnega postopka, nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil upravnega postopka. Tožnik izrecno oporeka v izpodbijani odločbi ugotovljenemu dejanskemu stanju in na njem utemeljenih zaključkih tožene stranke. Meni, da je ravnanje davčnega organa nezakonito, ker temelji na prevalitvi davčne obveznosti na davčnega zavezanca, ki je svoje davčne obveznosti iz teh transakcij že poravnal. S takim ravnanjem je kršeno načelo enakosti kot splošno načelo pravičnosti. Nedvomno bi taki računi predstavljali in predstavljalo popolnoma verodostojne listine v primeru, ko izdajatelji teh računov plačajo DDV. Tožena stranka daje prednost vsebini in ne obliki. Ob dejstvu, da tožena stranka tudi sama ugotavlja, da „ni bilo mogoče jasno in brez kakršnihkoli dvomom spoznati naravo in obseg poslovnih dogodkov“, torej dejanskega stanja, po mnenju tožeče stranke pomeni, da je ravnanje davčnega organa nezakonito, saj je s svojo odločitvijo kršil načelo materialne resnice.

Tožnik meni, da ni pravilno sklicevanje davčnega organa na sodbe Sodišča ES, ki so napačno interpretirane, saj pri tem ni upoštevano dejansko stanje, na katerih so utemeljene. Ne strinja se z navedbami davčnega organa, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da je sodeloval v davčni utaji. Prvostopenjski in drugostopenjski organ se na podlagi sodb SES, ki jih navajata, sklicujeta na objektivne okoliščine in preveritve, ki jih je davčni organ objavil na spletnih straneh v dokumentu „Poslovanje z „neplačujočimi gospodarskimi subjekti“ in odgovornost gospodarskih subjektov za plačilo utajenih davčnih obveznosti“ dne 11. 1. 2008. Davčni organ je neupravičeno posegel v pravno varnost vseh davčnih zavezancev ter kršil načelo zakonitosti in načelo prepovedi retroaktivnosti, kot je določeno s 155. členom Ustave Republike Slovenije. Nezakonito je zahtevati od davčnega zavezanca, da mora razpolagati z dokazi, da je opravil nešteto preveritev, če želi, da davčni organ ne bo nanj prevalil davčne obveznosti njegovega dobavitelja, zgolj z obvestilom, ki je objavljeno na spletnih straneh, predvsem pa je sporno take zahteve postavljati za nazaj. Nekatere izmed naštetih preveritev pa so sporne tudi z gospodarskega vidika, saj bi davčnemu zavezancu povzročila nesorazmerne stroške, hkrati pa bi bile novo ustanovljene družbe v neenakopravnem položaju glede na obstoječe gospodarske subjekte na trgu. Najpomembnejše pa je, da večina predlaganih preveritev zavezancu ne omogoča ugotovitve, ali bo poslovni partner, dobavitelj svoje davčne obveznosti plačal ali ne. V primeru preveritve davčne številke izhaja, da v konkretnem primeru tožnik ni oziroma ne bi mogel utemeljeno sklepati, da bo dobavitelj utajil davke, saj so dobavitelji ves čas poslovanja s tožnikom imeli davčne številke in so jim bile te odvzete šele kasneje.

Glede očitka davčnega organa, da tožnik pri preverjanju, komu bo oddal delo, ni ravnal kot dober gospodarstvenik, tožnik opozarja, da je v okviru pozitivne zakonodaje zahtevana zgolj skrbnost pri izpolnjevanju svojih obveznosti v zvezi z dejavnostjo, nikjer pa ni določeno, da morajo udeleženci v obligacijskih razmerjih ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika pri naročanju blaga oziroma storitev. Po mnenju tožnika predstavlja izpodbijana odločba hudo kršitev pravne varnosti, ker tožena stranka ni predhodno storila vsega, kar ji pozitivna zakonodaja omogoča, da bi obvarovala javni interes, in sicer, da bi omenjeno plačilo DDV izterjala od zavezanca. Dopolnitev Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 85/2009, ZDDV-1B) sedaj davčnemu organu omogoča, da neplačani DDV s strani dobaviteljev izterja neposredno od prejemnikov teh storitev in blaga, saj so na podlagi 76. b člena ZDDV-1 solidarno odgovorni za plačilo tega davka oziroma ga morajo v skladu s 76. a členom ZDDV-1, v primeru gradbenih in z gradbenimi storitvami povezanimi storitvami DDV, celo plačati sami na podlagi samoobdavčitve. Vendar pa te spremembe veljajo od uveljavitve spremembe naprej, torej od 1. 1. 2010, ne pa za nazaj. Glede na to, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi napačno ugotovila dejansko stanje in ni uspela dokazati, da je tožnik vedel ali bi moral vedeti, da je udeležen v davčni utaji ter predvsem, ker elementi zahtevanih preveritev posegajo oziroma kršijo ustavna načela zakonitosti in prepovedi retroaktivnosti, tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in tožniku prizna pravico do odbitka vstopnega DDV v višini 25.801,79 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da tožeča stranka v tožbi ponavlja že v pritožbi navedene razloge, na katere je tožena stranka v celoti odgovorila, in predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV tožniku na podlagi računov, za katere prvostopenjski organ ugotavlja, da so jih izdali t. i. „neplačujoči gospodarski subjekti“ oziroma tudi t. i. „missing traderji“. Prvostopenjski organ ugotavlja, da storitve s strani omenjenih subjektov po navedenih računih niso bile opravljene, čemur pritrjuje tudi drugostopenjski organ, saj tožnik v postopku nasprotnega ni uspel dokazati. Prvostopenjski organ tožniku očita tudi obstoj subjektivnega elementa oziroma vedenje, da z nakupom sodeluje pri transakciji utaje davka na dodano vrednost.

Okoliščina, ki jo prvostopenjski organ očita tožniku, je predvsem v nepravilnem in nepopolnem vodenju dokumentacije glede storitev od navedenih subjektov - „missing traderjev“ oz. „neplačujočih gospodarskih subjektov“, ki naj bi jih le – ti prodajali po spornih računih tožniku, in za katere oba davčna organa (prvostopenjski in drugostopenjski organ) ugotavljata, da ni izkazano, da so jih le - ti tudi v resnici opravili za tožnika. Tožniku davčna organa očitata neverodostojne knjigovodske listine v smislu SRS, kar pomeni, da tožnik z dokumentacijo ni izkazal, da bi omenjeni subjekti tudi v resnici opravili tožniku zaračunane storitve.

Iz ugotovitvenega postopka prvostopenjskega organa izhaja po presoji sodišča pravilen zaključek, da omenjeni subjekti niso opravili storitev za tožnika. Glede na to, da v obravnavanem primeru za odločitev davčnega organa o nepriznanju odbitka DDV zadošča že ugotovitev, da oprava storitev po izstavljenih računih ni bila opravljena, se davčnemu organu niti ne bi bilo treba ukvarjati z ugotavljanjem, ali je tožnik vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri davčni utaji. Ker po omenjenem obstoj subjektivnega elementa tožnika v zadevi ni odločilen, se sodišče ni posebej opredeljevalo do tožbenih ugovorov, da se tožniku neupravičeno očita vedenje, da z nakupi sodeluje pri transakciji utaje davka na dodano vrednost.

Bistveno v zadevi je namreč vprašanje, ali je tožnik izkazal, da so storitve zanj po spornih računih opravili prav omenjeni subjekti – izdajatelji računov. Ugotovitve, na katerih temelji ocena davčnega organa, da so omenjeni računi, s katerimi je tožnik uveljavljal pravico do odbitka, fiktivni, res izhajajo iz okoliščin, na podlagi katerih je bilo ugotovljeno, da so izdajatelji računa neplačujoči gospodarski subjekti. Tožnik samemu zaključku davčnega organa, da gre pri omenjenih subjektih za neplačujoče gospodarske subjekte ne nasprotuje, pač pa nasprotuje zaključku davčnega organa, ki mu očita vedenje, da z nakupom sodeluje pri transakcijah utaje davka na dodano vrednost, kar pa, kot že omenjeno, v zadevi ni odločujoče. Tožnik namreč v postopku ni predložil dokumentacije, s katero bi dokazal opravo storitev po spornih računih. Navedena okoliščina pa je pomembna, ker je treba dokazati opravljene storitve s strani izdajatelja računov, kar gre v breme tožnika, kolikor uveljavlja davčne ugodnosti iz tega naslova (1. odstavek 40. člena ZDDV oz. 62. člen ZDDV-1). Če izdan račun temelji na neresnični transakciji, če promet blaga oz. storitev ni bil opravljen, zavezanec, ki prejme tak račun, na njegovi podlagi ne more uveljavljati pravice do odbitka vstopnega DDV. Zgolj izdani računi še ne dajejo pravice do odbitka DDV, ampak mora biti izkazano, da so bile storitve res opravljene s strani izdajateljev računov, česar pa tožnik ni izkazal.

Dokazno breme trditev, s katerimi uveljavlja zmanjšanje davčne obveznosti, je na strani zavezanca za davek (1. in 3. odstavek 95. člena ZDavP-1, 1. in 3. odstavek 76. člena ZDavP-2). Praviloma davčni zavezanec svoje trditve dokazuje s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s predpisi, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi (96. člen ZDavP-1, 77. člen ZDavP-2). Ker je davčni organ podvomil v to, da v postopku predložene listine (tj. računi) odražajo resnično dejansko stanje oziroma resnično vsebino poslovnega dogodka, bi tožnik moral za svoje trditve (da listine odražajo resnično dejansko stanje) predložiti dokaze (enako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sodbi št. X Ips 804/2005 z dne 10. 12. 2009), česar pa tožnik ni storil. Zato sodišče zavrača tožbene ugovore tožnika, ki meni, da je v konkretni zadevi dokazno breme na strani davčnega organa in ne na strani tožnika. Pravilno pa je tudi sklicevanje drugostopenjskega organa na SRS, ki določajo, da morajo knjigovodske listine izkazovati poslovne dogodke verodostojno in pošteno. Tožnik v postopku ni predložil listin, ki bi izkazovale, da so bile storitve, glede katerih so izdani predmetni računi, res opravljene s strani izdajatelja računov.

Ker ne obstoja resnični promet blaga med izdajatelji računov in tožnikom, gre tudi po mnenju sodišča za navideznost poslov in za fiktivne račune. Res je pravica do vstopnega DDV zapisana v 40. členu ZDDV oz. 62. členu ZDDV-1, vendar pa v obravnavanem primeru te pravice tožniku ni mogoče priznati iz razloga, ker tožnik ni izkazal, da bi izdajatelji računov (tj. A. d.o.o., B. d.o.o., C. d.o.o., D. d.o.o., E. d.o.o. in F. d.o.o.) dejansko opravili storitve, ki so jih zaračunali z računi, na podlagi katerih je tožnik uveljavljal pravico do odbitka. Zato gre tudi po mnenju sodišča za posle in izdajo računov, katerih namen je pridobiti le davčno ugodnost (odbitek DDV). V 3. odstavku 74. člena ZDavP-2 je izrecno določeno, da navidezni posli ne vplivajo na obdavčenje, vsebinsko enako določbo je imel tudi 5. odstavek 7. člena ZDavP-1. Čeprav je v zadevi bistveno, da tožnik ni predložil listin, s katerimi bi izkazal, da bi zaračunane storitve res opravili izdajatelji računov, pa se sodišče strinja tudi z zaključkom prvostopenjskega organa, da navideznost poslov izhaja iz okoliščin, ki jih opisuje prvostopenjski organ. Davčni organ ima namreč pravico in dolžnost ugotavljati kako so poslovni dogodki potekali in ali iz njih izhaja dolžnost plačila davčnih obveznosti. Gre za prisilne predpise, ki se jim stranke s sklepanjem navideznih poslov ne morejo izogniti.

Pravilna pa je tudi ugotovitev drugostopnega organa, da predmetni računi ne vsebujejo vseh predpisanih elementov v skladu s 34. členom ZDDV in 82. člena ZDDV-1 in da mora biti med drugim na računu naveden podatek tudi o količini in vrsti dobavljenega blaga oz. obsegu opravljenih storitev. Iz 92. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 17/04 do 117/06) in 138. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 141/06) izhaja, da za primere, če se račun izda za opravljene storitve, pri katerih ni mogoče izraziti količine v merskih enotah, davčni zavezanec na računu opiše storitev tako, da je razvidno za kakšno storitev gre oziroma, kakšen obseg storitve je bil opravljen ali na katero obdobje se zaračunane storitve nanašajo. Iz predloženih računov pa tudi po presoji sodišča ne izhaja, da bi bili sestavljeni v predpisani vsebini. Že navedeno je samo po sebi razlog, da se tožniku ne prizna odbitek vstopnega DDV od navedenih računov.

Sodišče zavrača tožnikovo sklicevanje, da sodbe Sodišča Evropskih skupnosti (sedaj Sodišča Evropske Unije), na katere se sklicujeta davčna organa, niso uporabljive v konkretni zadevi, ker gre za drugačno dejansko stanje. Iz navedenih sodb (sodba Sodišča ES C-439/04 in C-440/04 ter sodba Sodišča ES C-255/02) je namreč razvidno, da nedvomno ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV v primeru, ko gre za zlorabo pravic in transakcije, katerih edini cilj je pridobitev davčne ugodnosti, kolikor je moč očitati subjektivni element, ki je po mnenju sodišča v obravnavanem primeru tudi podan. Iz omenjenih sodb izhaja, da gre pravica do odbitka davčnemu zavezancu, ki je dobroveren, za kar pa kot že pojasnjeno, v navedeni zadevi po mnenju sodišča ne gre. Šesto direktivo Sveta z dne 17. 5. 1977 (77/388/EGS)(1) je treba razlagati tako, da nasprotuje pravici davčnega zavezanca, da odbije plačani vstopni davek, kadar transakcije, na katerih temelji ta pravica, pomenijo zlorabo. Tudi po mnenju sodišča davek, izkazan na računu, ni dolg do države zgolj zato, ker je izkazan na računu. Zato sodišče zavrača tožbene ugovore, da se zaradi drugačnega dejanskega stanja v predmetni zadevi prvostopenjski organ ne bi smel sklicevati na sodbo Sodišča ES C-342/87.

Tožnikovo sklicevanje, da je nezakonito zahtevati od davčnega zavezanca, da opravi nešteto preveritev in da take zahteve ni mogoče postavljati za nazaj, ni utemeljeno. V obravnavanem primeru namreč tožniku dokazovanja niso onemogočili predpisi, na katerih temelji izpodbijana odločitev, niti mu to ni bilo onemogočeno v postopku samem. Nekateri podatki, ki jih navaja davčni organ, res niso javno dostopni, vendar ni tožniku nihče preprečeval, da bi storitve, ki naj bi jih opravili omenjeni subjekti, ustrezno oziroma verodostojno dokumentiral. V delu, kjer so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih iz enakih razlogov kot tožena stranka, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1). Po presoji sodišča je davčni organ v obravnavanem primeru odločil pravilno, ko tožniku ni priznal odbitka vstopnega DDV, saj za to niso izpolnjeni pogoji iz 40. člena ZDDV oz. 62. člena ZDDV-1.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (1. odstavek 59. člena ZUS-1). Tožnik sicer trdi, da je v zadevi sporno dejansko stanje, pri čemer pa niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, temveč se tožnik ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.

---------

Op. št. (1) : Navedeno direktivo je nadomestila Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, UL L št. 347 z dne 11. 12. 2006.

Datum zadnje spremembe:

21.11.2011

Podobni dokumenti:

• sodba I U 1435/2010
• sodba I U 191/2010
• sodba I U 555/2011