sodba III U 483/2009

Jedro

Po določbah CZS je treba, če ni izrecno določeno drugače, za uporabo vseh določb, ki urejajo carinski postopek, za katerega je blago deklarirano, upoštevati datum sprejema deklaracije s strani carinskih organov.

Napačna standardna uvozna vrednost je netočen podatek in kot tak podlaga za ukrepanje carinskega organa v skladu z določbo 3. odstavka 78. člena CZS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo tožeči stranki (deklarantu) in prejemniku blaga, družbi A. d.o.o., določila skupni dolg za blago (sveže limone) iz tarfine oznake 08055010 kombinirane nomenklature, taric coda 10, sproščeno v prost promet po uvozni carinski deklaraciji št. K-19704 z dne 5. 7. 2006 Izpostave Luka Koper (SI6044) in sicer iz naslova razlike carine v višini 27.854,67 EUR in razlike DDV 8,5 % v višini 806,13 EUR, kar skupaj znese 28.660,80 EUR.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožeča stranka v svojem imenu in za račun družbe A. d.o.o. s carinsko deklaracijo št. K-19704 z dne 5. 7. 2006 Izpostava Luka Koper, sprostila v prost promet 6.300 kartonov svežih limon, ki jih je po Uredbi Komisije (ES) št. 1719/2005 z dne 27. 10. 2005 o spremembi Priloge I k Uredbi Sveta (EGS) št. 2658/87 o tarifni in statistični nomenklaturi ter skupni carinski tarifi (Uradni list L, št. 286 z dne 28. 10. 2005, dalje KN) uvrstila v oznako KN 0805 50 10, za katere se konvencionalna stopnja dajatve določi glede na obdobje uvoza in višino vhodne cene na 100 kg neto mase, in sicer v obdobju od 1. junija do 31. julija je za limone v vhodno ceno ne manj kot 55,8 EUR določena 6,4 % stopnja, z vhodno ceno manj kot 46,90 EUR pa stopnja 6,4 % + 25,6 EUR/100 kg/net. Tožeča stranka je z vpisom šifre E02 v drugo podpolje polja 37- postopek v skladu s Prilogo 2 k Pravilniku o izpolnjevanju enotne upravne listine in računalniški izmenjavi podatkov ter o drugih obrazcih, ki se uporabljajo v carinskih postopkih (Uradni list RS, št. 111/05, dalje Pravilnik EUL) prijavila kot vhodno ceno za uvožen kmetijski proizvod uporabo stalne uvozne vrednosti. Na podlagi člena 4. Uredbe Komisije (ES) št. 3223/94 z dne 21. 12. 1994 o podrobnih pravilih za uporabo uvoznih režimov za sadje in zelenjavo (Uradni list L, št. 337 z dne 24. 12. 1994 in spremembe, v nadaljevanju Uredba Komisije št. 3223/94) je bila z Uredbo Komisije (ES) št. 1009/206 z dne 3. 7. 2006 o določitvi pavšalnih uvoznih vrednosti za določanje vhodne cene nekaterega sadja in zelenjave (Uradni list EUL, št. 180 z dne 4. 7. 2006), ki je začela veljati 4. 7. 2006, v Prilogi določena za blago iz tarifne oznake KN-0805 50 10 iz Argentine (šifra 528 po Uredbi Komisije (ES) št. 750/2005 z dne 18. 5. 2005 o nomenklaturi držav in ozemelj za statistiko zunanje trgovine Skupnosti in statistiko trgovine med državami članicami (Uradni list L, št. 126 z dne 19. 5. 2005) pavšalna uvozna vrednost 58,3 EUR/100 kg, z Uredbo Komisije (ES) št. 1014/2006 z dne 4. 7. 2006 o določitvi pavšalnih uvoznih vrednosti za določanje vhodne cene nekaterega sadja in zelenjave (Uradni list L, 183 z dne 5. 7. 2006, dalje Uredba Komisije št. 1014/2006), ki je začela veljati 5. 7. 2006, pa je bila v Prilogi za isto tarifno oznako KN iz Argentine določena pavšalna vrednost 42,10 EUR/100 kg. Tožeča stranka je v predmetni carinski deklaraciji, ki jo je preko računalniške izmenjave podatkov (RIP) vložila pri Izpostavi Luka Koper dne 4. 7. 2006, uporabila pavšalno uvozno vrednost 58,30 EUR/kg, zato je v skladu s KN v polju 44 carinske deklaracije obračunala carino po 6,4 % konvencionalni carinski stopnji. Po podatkih v polju A je bila carinska deklaracija, po odpravi formalnih pomanjkljivosti, sprejeta dne 5. 7. 2006. Carinski urad je opravil v skladu s pooblastili v 78. členu Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o uvedbi Carinskega zakonika Skupnosti (Uradni list L, št. 302 z dne 19. 10. 1992 in spremembe, v nadaljevanju CZS) naknadno preverjanje sprejete carinske deklaracije in o ugotovitvah izdelal zapisnik, št. DT-4245-107/2006-4 z dne 5. 3. 2007. V njem je ugotovil, da je bila dne 5. 7. 2006, ko je bila predmetna carinska deklaracija sprejeta in knjižena v predpisano evidenco, standardna uvozna vrednost za zadevno blago določeno z Uredbo Komisije (ES) št. 1014/2006 v višini 42,10 EUR/100 kg, zato se po določilih KN obračunajo dajatve po stopnji 6,4 % + 25,60 EUR/100 kg. Tožeča stranka je ugotovitvam ugovarjala, zato je v odgovoru carinski urad izdelal dodani zapisnik, št. DT 4245-107/2006-10 z dne 4. 7. 2007. Tudi zoper ta zapisnik je tožeča stranka vložila pripombe, carinski urad pa je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja izdal izpodbijano odločbo.

Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnil. V zvezi z datumom sprejema carinske deklaracije navaja, da to, da je bila sprejeta dne 5. 7. 2006, izhaja iz polja A – namembni urad, v katerem je carinski organ vpisal zaporedno številko carinske deklaracije iz carinske evidence in datum sprejema deklaracije. V skladu z določbo 67. člena CZS je treba za uporabo vseh določb, ki urejajo carinski postopek, za katerega je blago prijavljeno, upoštevati datum sprejema deklaracije s strani carinskih organov in ne datuma vložitve carinske deklaracije pri carinskem organu. Tako je določeno tudi v 2. odstavku 201. člena CZS, po katerem carinski dolg nastane v trenutku sprejema zadevne carinske deklaracije. V 1. odstavku 214. člena CZS je določeno, da če v tem zakoniku ni izrecno določeno drugače, se znesek uvoznih ali izvoznih dajatev, ki se uporabljajo za blago, brez vpliva na odstavek 2, določi na osnovi podlag za izračun dajatev, ki veljajo za to blago v trenutku, ko zanj nastane carinski dolg. V konkretni primeru je za zadevno blago veljala v trenutku, ko je zanj nastal carinski dolg, Uredba Komisije št. 1014/2006, zato jo je potrebno upoštevati kot podlago za izračun dajatev. Glede na to, da je tožeča stranka pri carinskem organu dobila številko RIP 0601471629 in je preko te številke lahko sledila vsem informacijam o dejanjih, ki so bila v zvezi z deklaracijo opravljena, je kot imetnica dovoljenja za elektronsko poslovanje s Carinsko upravo Republike Slovenije prejemala vse informacije v zvezi z deklaracijami, vloženimi preko RIP, v obliki elektronskih sporočil istega sistema. Zato se tožeča stranka spreneveda, ko očita, da carinski organ na deklaraciji ali na drug primeren način ni navedel razlogov in ji deklaracijo vrnil skupaj s prilogami. Dvoma pa tudi ne more biti, da je bila na predpisanem obrazcu EUL izpisana carinska deklaracija tožeči stranki vrnjena, saj je podatka v polju 44 v rokopisu dopisala in overila s svojim žigom. Nedokazana in neprepričljiva pa je tudi trditev tožeče stranke, da je ugotovljene pomanjkljivosti carinske deklaracije v celoti odpravila že 4. 7. 2006. Četudi zaradi nepravočasnega ažuriranja taric podatkov, ki so pripomoček pri preverjanju pravilnosti obračuna uvoznih dajatev, neveljavna podlaga ob carinjenju ni bila ugotovljena, tožeča stranka ne more uspeti z ugovorom, da nepravilnega knjiženja zneska dolgovanih dajatev ni mogla ugotovitvi ter da je sama ravnala v dobri veri ter v skladu z vsemi predpisi, določenimi z veljavno zakonodajo v zvezi s carinsko deklaracijo. Uredba Komisije št. 1014/2006 z dne 5. 7. 2006 je bila objavljena v Uradnem listu Evropske unije serije L in je torej zavezujoč predpis, ki se neposredno uporablja v vseh državah članicah. Sicer pa je bila tožeči stranki brez dvoma poznana tudi določba 4. člena Uredbe Komisije št. 3223/94, po kateri Komisija za vsak proizvod in za vsako obdobje, določeno v prilogi za vsak delovni dan in za vsako poreklo določi standardno uvozno vrednost, zato je dne 4. 7. 2006 veljala standardna uvozna vrednost objavljena z Uredbo Komisije št. 1009/2006, dne 5. 7. 2006 pa objavljena z Uredbo Komisije št. 1014/2006. Ker tožeča stranka v vloženi carinski deklaraciji ni vpisala točnega podatka o vhodni ceni blaga, ki jo je določila z uporabo standardne uvozne vrednosti, je imel carinski organ zadostno podlago za ukrepanje v smislu 3. odstavka 78. člena ter 1. odstavka 220. člena CZS obveznost, da naknadno obračuna zakonsko dolgovani znesek. Pred izdajo izpodbijane odločbe pa so bile po mnenju upravnega organa druge stopnje tudi spoštovana pravila o zaslišanju stranke v postopku.

Tožeča stranka se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da v celotnem upravnem postopku ni pojasnjeno, ali je njena deklaracija, ki je bila vložena dne 4. 7. 2006, pomanjkljiva ali nerazumljiva oziroma na kakšen način je carinski organ na carinski deklaraciji ali na drug primeren način to navedel. Omemba pravilnika o EUL ni v skladu s 147. členom Ustave RS, kjer je predpisano, da država z zakonom predpisuje davke, carine in druge dajatve. V zvezi z navedenim je v 2. odstavku 120. člena Ustave RS določeno, da mora zakon vse bistvene sestavine za delovanje upravnih organov v organizacijskem, postopkovnem in vsebinskem pogledu določiti tako, da lahko prizadeti ugotovi svoj pravni položaj že na podlagi zakona in da se lahko ugotavlja zakonitost upravnega akta v upravnem sporu pred sodiščem, kjer lahko prizadeti zahteva sodno varstvo svojih pravic in interesov. S tem je organ kršil načelo demokratičnosti, načelo pravne države, legalitetno načelo, načelo delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno in 153. člen Ustave. Kot bistveno tožeča stranka izpostavlja vprašanje, ali je bila deklaracija, ki je bila vložena dne 4. 7. 2006 sprejeta tega dne ali 5. 7. 2006. Po njenem carinski organ napačno razlaga 38. člen in 39. člen Zakon o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti (Uradni list RS, št. 25/04 in naslednji, v nadaljevanju ZICPES) v povezavi s 67. členom ZUP. Doda, da 67. člen CZS ne izključuje uporabe 1. odstavka 67. člena ZUP. Citira 67. člen CZS, ki predpisuje, da če ni izrecno drugače določeno, je treba za uporabo vseh določb, ki urejajo carinski postopek, za katerega je blago prijavljeno, upoštevati datum sprejema deklaracije s strani carinskih organov. Carinski organ ni navedel na carinski deklaraciji ali na drug primeren način razložil, ali so bili izpolnjeni pogoji za sprejem in jo skupaj s prilogami vrnil tožeči stranki. Zato je bila po njenem deklaracija sprejeta dne 4. 7. 2006. Očita tudi kršitev določb 146. člena ZUP in bistveno kršitev določb postopka iz razloga, ker ne more preizkusiti nobenega dokaza, ki je bil izvajan pri Sektorju za informatiko GCU. Po njenem carinski organ pri naknadnem preverjanju carinske deklaracije ni ugotovil nobenega netočnega podatka. Trdi, da je evropska carinska praksa zavzela enotno stališče, da ni moč spreminjati pravnomočne carinske deklaracije zaradi nepravilno uporabljenega materialnega predpisa. Razlog za naknadni obračun so lahko netočni in nepopolni podatki. Predlaga, da naslovno sodišče po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatni razlogov zato pa ne navaja.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/6 in naslednji, v nadaljevanju ZUS-1).

Po določbi 67. člena CZS je treba, da če ni izrecno določeno drugače, za uporabo vseh določb, ki urejajo carinski postopek, za katerega je blago deklarirano, upoštevati datum sprejema deklaracije s strani carinskih organov, kar tožeča stranka tudi sama izpostavlja. Tako je glede nastanka carinskega dolga določeno tudi v 2. odstavku 201. člena CZS, po katerem carinski dolg nastane v trenutku sprejema carinske deklaracije. Po določbi 1. odstavku 214. člena CZS se znesek uvoznih ali izvoznih dajatev, ki se uporabljajo za blago, brez vpliva na odstavek 2, določi na osnovi podlag za izračun dajatev, ki veljajo za to blago v trenutku, ko zanj nastane carinski dolg, če v tem zakoniku ni izrecno določeno drugače.

Zato je v obravnavani zadevi bistveno, kdaj je bila predmetna carinska deklaracija sprejeta, saj je od datuma sprejema le-te odvisna uvozna vrednost predmetnega blaga-svežih limon.

Po presoji sodišča iz obrazložitve izpodbijane odločbe povsem jasno izhaja, da ugotovitev, da je bila deklaracija sprejeta dne 5. 7. 2006, izhaja iz zapisa iz polja A obrazca EUL-678, v katerem je carinski organ vpisal zaporedno številko carinske deklaracije in carinske evidence in datum sprejema deklaracije 5. 7. 2006, kar ni sporno. Tožeča stranka pa tudi ne oporeka ugotovitvi, da je preko sistema RIP šele 5. 7. 2006 prejela informacijo, da je bila predmetna carinska deklaracija sprejeta. Sodišče ne dvomi v ugotovitve upravnih organov o nepopolnosti vložene carinske deklaracije in pravilnost postopanja v zvezi z nepopolno vlogo preko RIP sistema. Tožeča stranka zato ne more uspeti s pavšalnimi in neizkazanimi tožbenimi ugovori, da carinski organ na carinski deklaraciji ali na drug primeren način ni navedel razlogov, ali so izpolnjeni pogoji za sprejem in je ni vrnil tožeči stranki, skupaj s prilogami in ugovori, ki se nanašajo na napačno uporabo 38. člena in 39. člena ZICPES in kršitev določbe 146. člena ZUP. Sodišče še pripominja, da je iz obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da je bil zapisnik o naknadni kontroli vročen tožeči stranki, ki je nanj podala pripombe, nakar je bil narejen še dodatni zapisnik, na katerega je tožeča stranka prav tako podala pripombe, kar pomeni, da ji je bila dana možnost sodelovanja v predmetnem postopku.

Glede na navedeno je pravilna tudi ugotovitev tožene stranke, na kateri izpodbijana odločba temelji, da je tožeča stranka deklarirala napačno standardno uvozno vrednost. Tožeča stranka namreč ne oporeka ugotovitvi, da je deklarirala vrednost, ki je veljala na dan 4. 7. 2006 in ne vrednosti, ki je veljala na dan sprejema deklaracije s strani carinskih organov dne 5. 7. 2006. Napačna standardna uvozna vrednost, ki jo sicer določi Komisija (ES) in je objavljena v Uradnem listu Evropskih skupnosti, pa vsekakor je, tudi po presoji sodišča, netočen podatek in kot tak podlaga za ukrepanje carinskega organa v skladu z določbo 3. odstavka 78. člena CZS, ki določa, da če se pri ponovnem pregledu deklaracije ali naknadnih preverjanjih izkaže, da so bile določbe o zadevnem carinskem postopku uporabljene na podlagi netočnih ali nepopolnih podatkov, carinski organi ob upoštevanju vseh sprejetih predpisov, sprejmejo potrebne ukrepe za ureditev položaja, pri čemer upoštevajo nove informacije, s katerimi razpolagajo. Ugovori o nepravilni uporabi 78. člena CZS so zato neutemeljeni.

Zaradi vseh navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo v skladu s 1. odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Glede na takšno odločitev pa je sodišče v skladu z določbo 4. odstavka 25. člena ZUS-1 zavrnilo tudi zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka.

Ker v tožbi niso bila navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišča v skladu z določbo 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

Datum zadnje spremembe:

14.10.2011

Podobni dokumenti:

• sodba U 2585/2007
• sodba III U 21/2010
• Sodba I Up 1066/2002