sodba I U 1315/2010

Jedro

Na podlagi določbe 1. odstavka 40. člena ZDDV sme davčni zavezanec uveljavljati pravico do odbitka vstopnega DDV šele v tistem obdobju, v katerem je prejel račun za opravljeno dobavo oziroma storitev. Ker gre za pravico do odbitka DDV za opravljeno storitev tožniku, je v obravnavanem primeru za odločitev relevantna predvsem okoliščina, da tožnik ni izkazal, da je izdajatelj računa dejansko opravil storitev tožniku.

Izrek

1.Tožba se zavrne.

2.Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je davčni organ tožniku za leto 2006 dodatno odmeril DDV v znesku 18.360,87 EUR s pripadajočimi obrestmi. Pri inšpekcijskem pregledu je bilo ugotovljeno, da tožnik ni pravilno obračunal davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV), v skladu z določili Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS št. 21/06, v nadaljevanju ZDDV) in Pravilnikom o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS št. 17/94, 45/04, 84/04 in 122/04, v nadaljevanju Pravilnik o DDV). Tožnik je v decembru leta 2006 neupravičeno uveljavljal vstopni DDV v znesku 18.360,87 EUR od računa, ki ga je prejel od družbe A. d.o.o., ki DDV ni prijavil v svojih obračunih DDV, ter tega davka tudi ni plačal. Davčnemu organu je tožnik predložil račun št. 509/06 z dne 12. 12. 2006, ki ga je izdala družba A. d.o.o. v znesku 26.400.000,00 SIT (skupaj z DDV) z navedbo: „Storitve po medsebojni pogodbi o zastopanju“, seznam prejetih računov po dobaviteljih od 1. 7. 2005 do 30. 7. 2007, izjavo predsednika kluba z dne 13. 3. 2008, pogodbo o zastopanju, sklenjeno med tožnikom in družbo A. d.o.o. z dne 17. 7. 2006, DVD, fotografije, press-klipinge z izvlečki časopisnih člankov in fotografij, knjigo (Pravilnik), rezultate iz posameznih dirk ter abecedni seznam dobaviteljev ter račune iz leta 2005, 2006 in 2007. Na spornem računu št. 509/06 z dne 12. 12. 2006 so bile zgolj na splošno opisane storitve, datum izstavitve računa in datum opravljene storitve sta enaka, torej 12. 12. 2006, račun nima nobenih prilog ali specifikacij o tem, kdo, kdaj in kako je opravil zaračunane storitve. Po pogodbi o zastopanju se je dobavitelj A. d.o.o. zavezal urediti vse potrebno za nemotene nastope vozil na tekmah, logistično povezavo za potrebe treningov, tekem in eventuelnih najemov ter promocij, urediti vse potrebno za nemoteno bivanje na tekmah, ureditev servisnih boksov, ureditev prehrane, prenočišča, reklamiranje in promocijo naštetih vozil v sklopu dirk, pripraviti press material ter video kliping in organizirati v okviru možnosti krajše TV prispevke in reportaže. Iz 2. člena citirane pogodbe je razvidno, da se zavezanec obvezuje udeležiti se tekmovanj od 15. 4. 2006 dalje, čeprav je bila pogodba sklenjena šele v mesecu juniju 2006 z družbo, ki je pričela poslovati dne 28. 6. 2006. Davčni organ v obrazložitvi ugotavlja, da tožnik tudi v pripombah na zapisnik ni predložil dodatnih dokazil, iz katerih bi izhajalo, da je družba A. d.o.o. oziroma oseba v njenem imenu predhodno opisane storitve za tožnika v resnici opravila. Ni predložil dokazil, kdo naj bi storitve opravil, kakšen je bil kriterij upravičenosti izvajalca do dogovorjenega plačila, na kakšen način ter kakšna so bila merila za preverjanje količine, mesta in kvalitete izvedbe storitev. Predložena dokumentacija pavšalno in nepopolno prikazuje poslovne dogodke. Tožnik razen preverjanja davčne številke ter drugih statusnih podatkov o družbi A. d.o.o., ni opravil dodanih preverjanj o poslovanju družbe A. d.o.o. ter o njenih referencah. Iz poslovanja družbe A. d.o.o. izhaja, da gre za nedelujoči subjekt oziroma „missing trader“, na kar kažejo naslednji podatki: družba obstaja le na papirju, nima poslovnih prostorov, sedež družbe je na stanovanjskem naslovu, na prijavljenem sedežu se ne opravlja nobena dejavnost, družba ne oglašuje svoje dejavnosti, nima zaposlenih delavcev, oseba, ki sklepa posle, se predstavlja samo z imenom, pojavlja se zgolj promet na transakcijskemu računu družbe z veliki in hitri transferji denarja, družba nima stacionarne telefonske številke, ne vodi poslovnih knjig in predpisanih davčnih evidenc in tudi ne predlaga obračunov DDV ter DDV tudi ne plačuje. Gre za posle z veliko vrednostjo, kjer izvajalec storitev ponuja posel, v katerem prejemnik ne nosi nobenega tveganja. Iz uradno pridobljenih podatkov o transakcijskem računu družbe A. d.o.o. je razvidno, da so poslovne aktivnosti družbe omejene le na poslovanje s transakcijski računom. Na njem so visoki prilivi denarnih sredstev, istega dne pa sledijo gotovinski dvigi. Glede na izdane račune družbe A. d.o.o. izhaja, da gre za neplačujoč subjekt, ter za zlorabo davčne številke. Gre za „missing traderja“, ki ne opravlja nobene gospodarske dejavnosti in tako za izdajo računov tudi nima nobene podlage. Storitve s strani te družbe niso bile izvedene, družba ne ustreza pojmu davčnega zavezanca. Na podlagi določbe 3. člena ZDDV so opredeljene transakcije, ki so predmet obdavčitve z DDV, določba 5. člena ZDDV, pa opredeljuje davčnega zavezanca za DDV. Niso podani pogoji iz 13. člena ZDDV. Tožnik bi kot dober gospodarstvenik moral vedeti in preveriti, komu odda delo. Da gre za navidezen posel izhaja tudi iz same oblike in izvedbe posla.

V nadaljevanju davčni organ navaja sodbo Sodišča Evropske Skupnosti, št. C-439/04 in C-440/04 – združena zadeva, z dne 6. 7. 2006. Davčni organ je glede na objektivne elemente ugotovil, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakciji, ki je del utaje DDV. Glede na to, da prejeti račun temelji na neresničnih storitvah, pri izdajatelju računa niso izpolnjeni pogoji za obračun in plačilo DDV po 3. členu ZDDV, hkrati pa prejemnik teh računov v konkretnem primeru nima pravice do odbitkov vstopnega DDV po 40. členu ZDDV, ki določa, da ima zavezanec za davek pravico do odbitkov vstopnega DDV v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV. V nadaljevanju davčni organ navaja vsebino določbe 2. člena in 3. člena ZDDV ter c točke 1. odstavka 21. člena Šeste direktive Sveta (77/338 EEC) ter 1. odstavek 17. člena navedene direktive. Navaja tudi sodbi Sodišča Evropske Skupnosti, št. C-439/04 in C-440/04 z dne 6. 7. 2006. Sodna praksa Sodišča Evropske Skupnosti predstavlja razlago predpisa. Davčni organ navaja okoliščine, ki dokazujejo, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da pri poslovanju z družbo A. d.o.o. sodeluje pri transakcijah, ki so del utaje DDV in sicer: način, kako je do posla prišlo, o svojih poslovnih partnerjih tožnik ni vedel podatkov, ni zbiral drugih ponudb za posle, ni zbiral predračunov oziroma pisnih ponudb za storitve, družba A. d.o.o. ni nikjer oglaševala dejavnosti, odgovorna oseba se ni nikoli sestala s tožnikom, ni logično, da tožnik pri tako velikih poslih ni preveril boniteto in status družbe. Tožnik razen računa ni pridobil dodatne dokumentacije, na podlagi katere bi nedvoumno dokazal, da so sporne storitve tudi dejansko bile opravljene, kdo jih je opravil, način opravljanja storitve. Tožnik ni imel nobenih naročilnic, predračunov, dobavnic, prevzemnic in delovnih nalogov. Sklenitev takih poslov za tako visoke zneske brez osnovnih informacij o poslovanju družb, ne da bi se pooblaščena oseba tožnika z direktorjem družbe A. d.o.o. kadarkoli sestala, pa po mnenju davčnega organa ne predstavlja običajne poslovne prakse. Glede na navedeno je davčni organ ugotovil, da so podani objektivni elementi, ki kažejo na to, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da s plačilom računa družbi A. d.o.o. kot „missing traderjem“ sodeluje pri transakciji, ki predstavljajo del utaje davka, zato se v skladu z obrazložitvijo sodbe Sodišča Evropske Skupnosti (št. C-439/04 in C-440/04) tožniku ni priznala pravica do odbitka vstopnega DDV na podlagi prejetega računa družbe A. d.o.o. v višini 18.360,87 EUR. Tožnik je pravico do odbitka vstopnega DDV uveljavljal na podlagi neresničnih listin in sicer fiktivnih računov, ki jih je izstavila družba A. d.o.o. kot neplačujoči subjekt. Iz strani 12 obrazložitve izpodbijane odločbe je razviden obračun DDV za davčno obdobje december 2006 ter obračun obresti.

Drugostopni davčni organ je z odločbo št. DT-499-16-179/2008 z dne 10. 8. 2008 pritožbo zavrnil. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe in zapisnika o inšpekcijskem nadzoru so razvidne listine, ki so bile predložene v davčnem postopku. Tožnik ugovarja, da mu davčni organ neopravičeno ni priznal uveljavljenega vstopnega DDV na podlagi prejetega računa št. 509/06 z dne 12. 12. 2006. Davčni organ razpolaga s podatki o poslovanju družbe A. d.o.o., ki tožniku niso bili znani in tudi ni bil seznanjen z navedbami predstavnikov družbe A. d.o.o., zato se do njih ne more opredeliti. Drugostopni organ je zavrnil ugovore tožnika, da ni vedel, da sodeluje pri poslih, ki pomenijo zlorabo sistema DDV. Okoliščine, ki kažejo na to, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, pri kakšnih poslih sodeluje so podrobno navedene v obrazložitvi izpodbijane odločbe in sicer: družba A. d.o.o. ni imela zaposlenih delavcev, ni imela osnovnih sredstev, ni izkazovala DDV, ni oddajala DDV obračunov, njene aktivnosti so bile omejene le na poslovanje s transakcijskim računom. Gre za nedelujoči pravni subjekt. Tožnik se le pavšalno sklicuje na določena dejstva, zaradi katerih meni, da so mu bile kršene ustavne pravice do sodelovanja in zaslišanja v postopku glede družbe A. d.o.o., ni pa predložil dejanskih dokazov o sodelovanju s to družbo. Med postopkom je izjavil, da so vse komunikacije z navedeno družbo potekale na dirkah in da podatkov firme ni preverjal. K originalnemu računu je priložil naslednjo dokumentacijo: pogodbo o zastopanju z dne 17. 7. 2006, sklenjeno z družbo A. d.o.o., fotografije, press klipinge z izvlečki časopisnih člankov in fotografij, knjigo panožne zveze iz leta 2006 in rezultate posameznih dirk. Navedel je, da nima drugih dokumentov, ki bi dokazovali avtorstvo. Z izvajalci storitev tožnik ni stopil v osebni stik. Tožnik z verodostojnimi knjigovodskimi listinami ni dokazal, da bi bil poslovni dogodek - storitev po zastopniški pogodbi dejansko izveden prav s strani družbe, ki je izdala račun. Zaveze družbe A. d.o.o. so opredeljene v 2. členu zastopniške pogodbe. Storitev na računu št. 509/06 z dne 12. 12. 2006 je navedena zgolj na splošno, račun nima nobenih prilog, nobene specifikacije, gre pa za tako obsežna dela, da teh del ni mogla opraviti ena sama oseba. Iz predloženih listin ni razvidno, kdo, kdaj in kako je opravil zaračunano storitev. Ugotovitev davčnega organa, da gre za „missing traderja“, je le ena od okoliščin, na podlagi katere je prvostopni organ utemeljil, da gre za davčno utajo. Iz poslovnega ravnanja tožnika izhaja, da bi moral vedeti, da sodeluje pri poslih, katerih posledica bodo davčne zatajitve. Tožnik z verodostojnimi knjigovodskimi listinami ni uspel dokazati, da so storitve, ki so bile zaračunane na spornem računu, tudi dejansko bile izvedene prav s strani družbe A. d.o.o. Poslovanje tudi ni potekalo v skladu z običajno poslovno prakso. Poslovno rabo stvari je v davčnih postopkih potrebno dokazati s pisnimi listinami, verodostojno in pošteno v skladu s Slovenskimi računovodskimi standardi (Uradni list RS, št. 118/05, 10/06, 112/06, 9/06, 20/06, 70/06 in 75/06, v nadaljevanju SRS). Tako je potrebno upoštevati SRS 21, ki opredeljuje verodostojne knjigovodske listine. Račun mora vsebovati vse predpisane elemente, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da je bil DDV obračunan v skladu z zakonom in da so izpolnjeni tudi vsi ostali predpisani pogoji za uveljavljanje pravice do odbitka DDV, pri čemer je še posebej natančno potrebno upoštevati, da mora biti na računu izkazan DDV (24. člen ZDDV). Na računu mora biti tudi podatek o količini in vrsti dobavljenega blaga oziroma o obsegu opravljenih storitev. Zgolj splošna navedba storitve ne more biti jasen in nedvoumen opis storitve, saj to ni v skladu z določbo 34. člena ZDDV. To pa je podatek, na podlagi katerega je mogoče preveriti, ali je prejemnik, ki uveljavlja pravico do odbitka vstopnega DDV, nabavil tako blago oziroma storitve, ki jih je resnično lahko uporabil za opravljanje svoje dejavnosti. Davčni postopek je poseben postopek, kjer se relevantna dejstva praviloma dokazujejo z verodostojnimi listinami, ker le-te dokazujejo obstoj poslovnega dogodka. Drugostopni organ se strinja z ugotovitvijo prvostopnega organa, da je tožnik vedel, pri kakšnih poslih sodeluje. Ni razumljivo, da je tožnik sklenil posel z družbo, ki je bila ustanovljena šele kratek čas in mu niso bile znane njene reference. O tej družbi tudi ni pridobil potrebnih podatkov. V nadaljevanju davčni organ navaja sodbe Sodišča Evropske Skupnosti, št. C-342/87 ter C-439/04 in C-440/04 z dne 6. 7. 2006. Če izdan račun temelji na neresnični transakciji ali če promet blaga oziroma storitev ni bil opravljen, zavezanec, ki prejme tak račun, na njegovi podlagi ne more uveljavljati pravice do odbitka vstopnega DDV. Na podlagi določbe 1. odstavka 40. člena ZDDV sme davčni zavezanec uveljavljati pravico do odbitka vstopnega DDV šele v tistem obdobju, v katerem je prejel račun za opravljeno dobavo oziroma storitev. Torej šele, ko prejme tako listino, ki odraža resnično opravljeno dobavo oz. izvedeno storitev. Tožnik za zaračunane sporne storitve ni predložil verodostojne dokumentacije, iz katere bi izhajalo, da so bile konkretne storitve tudi dejansko opravljene in to prav s strani osebe, ki je izstavila račun. Posledično tožniku tudi ni mogoče priznati davčnih posledic (vstopnega DDV). Da bi se dogodek dobave blaga in opravljenih storitev prav s strani družbe, ki je izdala konkreten račun, tudi res dogodil, tožnik listinsko tudi po mnenju pritožbenega organa ni uspel dokazati. Posli med danima osebama so formalno sicer izpeljani na zakonit način, vendar tako, da zlorabljajo zakonsko ureditev. Zato se koristi, ki se s takšnim ravnanjem pridobijo v skladu s pravnim redom Slovenije, ne morejo obdržati.

Tožnik se z odločitvijo davčnih organov ne strinja in navaja, da so bila kršena pravila postopka, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, ter, da je davčni organ napravil tudi napačen sklep. Ponavlja pripombe, dane na zapisnik in ugovore iz pritožbe. Navaja, da je pred sklepanjem poslov izvedel običajne poizvedbe o obstoju družbe A. d.o.o. in registracijo za DDV, kot pri poslovanju z ostalimi subjekti. Tožnik tudi meni, da celoten inšpekcijski postopek temelji na dejstvu, da naj bi tožnik kot zavezanec za plačilo DDV vedel, da je A. d.o.o. „missing trader“. Tožnik ni vedel, da družba A. d.o.o. ne plačuje davkov in tega iz vseh okoliščin tudi ni mogel zaznati. Davčni organ ni upošteval priloženih listinskih dokazov in ni izvedel predlaganega dokaza z zaslišanjem tožnikovega zastopnika in se o predloženih dokazov tudi ni opredelil. Tako je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke. Davčni organ tožnika ni seznanil z navedbami predstavnikov družbe A. d.o.o., zato se do teh navedb tožnik tudi ni mogel opredeliti. Glede na navedeno je bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Tožnik je v postopku predložil vso verodostojno dokumentacijo. Pred sklenitvijo posla je podpisal ustrezno zastopniško pogodbo, na podlagi katere je bil tudi izstavljen verodostojen račun. Preverjanje, kdo je dejansko opravil omenjene storitve, pa ni dolžnost tožnika. Bistveno je, da so sporne storitve tudi dejansko bile opravljene in da je bil gospodarski učinek dosežen, kar je tudi namen posla. Račun, na podlagi katerega je tožnik uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV, izpolnjuje tako formalne, kot tudi materialne pogoje. Ima vse elemente v skladu z določbo 34. člena ZDDV. Na podlagi tako sestavljenega računa sme tožnik, skladno z odločbo 40. člena ZDDV tudi uveljavljati odbitek vstopnega DDV. Davčni organ tožniku očita, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da je sodeloval pri transakciji, ki je predstavlja utajo DDV in se pri tem sklicuje na sodbo Sodišča Evropske Skupnosti (št. C-439/04 in C-440/04). Tožnik navaja, da ni imel namena sodelovati pri transakciji, ki naj bi pomenila goljufijo. Navaja, da Šesta Direktiva v 17. členu določa, da pravica do odbitka DDV ne sme biti omejena. Davčni organ v postopku ni ugotovil objektivnih dejstev in okoliščin, iz katerih bi lahko prišel do zaključka, da je tožnik vedel, da posluje z družbo, ki predstavlja „missing traderja“. Tožnik ni mogel vedeti, da je družba A. d.o.o. „neplačujoči subjekt“, saj je bil način poslovanja s to družbo enak kot tudi z ostalimi subjekti. Po mnenju tožnika izpodbijana odločba ne temelji na pravilno ugotovljenem dejanskem stanju. V njej niso navedeni relevantni dokazi za tovrstno odločitev. Prav tako niso navedeni temeljni razlogi za odločitev davčnega organa. Davčni organ se tudi ni v celoti opredelil do vseh danih pripomb tožnika v postopku in tudi ni izvedel vseh predlaganih dokazov. Tožena stranka tudi ni dokazala, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da z nakupom storitev družbe A. d.o.o. sodeluje pri transakciji, ki je del utaje DDV. Tožnik je sprejel vse ukrepe, ki jih je bilo od njega mogoče zahtevati, da bi zagotovil zakonitost poslovanja, skladno s poslovno prakso. Davčni organ pa na podlagi pavšalnih zaključkov navaja, da gre za poslovanje z „missing trader“ podjetjem. Način sklepanja poslov, kot ga je tožnik sklepal z družbo A. d.o.o., ne odstopa od normalne poslovne prakse, niti od poslovne prakse v dejavnosti, v kateri deluje tožnik. V petnajstletni poslovni praksi ni tožnik nikoli podpisoval nobenih delovnih nalogov in dobavnic. Dokazno breme, da je tožnik namenoma prezrl okoliščine, ki bi kazali na goljufijo v poslovanju, da bi se nepremišljeno obnašal pri sklepanju pravnega posla, mimo ravnanj, ki bi jih opravila razumna oseba ali da je vedel, da gre za goljufivi posel oziroma okoliščine, zaradi katerih bi razumna oseba sklepala, da gre za goljufivi posel, pa je na strani tožene stranke. In ta temu dokaznemu bremenu ni zadostila. V nadaljevanju tožnik navaja vse listinske dokaze, ki jih je predložil v postopku. Navedeni dokazi kažejo na resničnost poslovanja med tožnikom in družbo A. d.o.o. Tožnik navaja tudi, da je bila izjava odgovorne osebe vzeta iz konteksta in jo je tožena stranka zmotno interpretirala. Do tega ne bi prišlo, kolikor bi tožena stranka zaslišala odgovorno osebo tožnika in ravnala po pravilih postopka. Iz predložene listinske dokumentacije je razvidna vsebina poslovnega dogodka. Iz navedenih dokazov izhaja, da je družba A. opravila dogovorjene posle. Gre dejansko za transakcijo, za katero stojijo opravljene storitve, zaradi česar ne gre za fiktiven oziroma goljufiv posel z družbo A. d.o.o. kot „missing traderjem“. Davčni organ ni upošteval predloženih dokazov tožnika, ni zaslišal zakonitega zastopnika tožnika, s čimer bi lahko razjasnil dvome. Davčni organ je tako tem kršil pravila postopka, zlasti načelo kontradiktornosti. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči o stvari tako, da tožniku DDV ne odmeri in naloži v plačilo DDV v znesku 18.360,87 EUR in pripadajočih obresti v znesku 595,44 EUR, toženi stranki pa naloži, da naj tožniku povrne stroške postopka v višini, kot jih je priglasil, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik v tožbi navaja ugovore, kot jih je podal že v pritožbi, na katere je prvostopni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe, kot tudi tožena stranka v obrazložitvi drugostopne odločbe že v celoti odgovorila in predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, razvidnih iz navedenih obrazložitev.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba zakonita. Prvostopni in drugostopni organ sta za svojo odločitev navedla tudi pravilne in utemeljene razloge. Zato se sodišče glede tožbenih ugovorov, ki so enaki pritožbenim sklicuje nanje in jih v sodbi ne ponavlja, v skladu z določbo 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1).

V obravnavnem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV na podlagi računa, za katerega prvostopni organ in tožena stranka pravilno ugotavljata, da ga je izdal „neplačujoči gospodarski subjekt“ oz. „missing trader“, družba A. d.o.o. Tako navedena družba, kot tudi tožnik nista vodila poslovne dokumentacije v smislu SRS, ki sta jo bila dolžna voditi tudi po ZDDV in iz katere bi bilo razvidno, da so bile zaračunane storitve resnično opravljene prav s strani izdajatelja spornega računa. Iz objektivnih okoliščin, ki jih prvostopni organ navaja, zaključuje, da je tožnik vedel, da sodeluje pri goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti. Davčni organ navaja sodbo Sodišča Evropske skupnosti v združeni zadevi št. C 439/04 in C 440/04 in C 6342/87, po kateri mora biti na računih zaračunana dejanska transakcija, da je DDV resnično dolg do države oz. da nastane pravica do odbitka.

Na podlagi določbe 1. odstavka 40. člena ZDDV sme davčni zavezanec uveljavljati pravico do odbitka vstopnega DDV šele v tistem obdobju, v katerem je prejel račun za opravljeno dobavo oziroma storitev. Obveznosti družbe A. d.o.o. do tožnika so bile opredeljene v 2. členu zastopniške pogodbe. Storitev na računu št. 509/06 z dne 12. 12. 2006 pa je bila navedena na splošno, račun tudi ni imel nobenih prilog in tudi ne specifikacije. Poslovno rabo stvari je v davčnih postopkih potrebno dokazati s pisnimi listinami, verodostojno in pošteno, ter v skladu s SRS. Račun mora vsebovati vse predpisane elemente (34. člen ZDDV), na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da je bil DDV obračunan v skladu z ZDDV. Na računu mora biti med drugim tudi podatek o količini in vrsti dobavljenega blaga oziroma o obsegu opravljenih storitev. Zgolj splošen opis storitve pa ne more predstavljati jasne in nedvoumne navedbe poslovnega dogodka, saj to ni v skladu z določbo 34. člena ZDDV. Ker gre za pravico do odbitka DDV za opravljeno storitev tožniku, je v obravnavanem primeru za odločitev po mnenju sodišča predvsem relevantna okoliščina, da tožnik ni izkazal, da je izdajatelj računa, družba A. d.o.o., dejansko opravila storitev tožniku.

Neutemeljeni in povsem pavšalni so ugovori tožnika, da davčna organa nista navedla razlogov za odločitev in se tudi nista opredelila do vseh danih pripomb tožnika v postopku kakor tudi nista izvedla vseh predlaganih dokazov (zaslišanje zastopnika tožnika). Po presoji sodišča je davčni organ svojo odločitev obsežno in argumentirano utemeljil in se tudi opredelil do vseh ugovorov tožnika, danih v davčnem postopku. Dokazno breme trditev je na podlagi 1. in 3. odstavka 95. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 25/05, v nadaljevanju ZDavP-1) oz. 1. in 3. odstavka 76. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZdavP-2) na strani davčnega zavezanca, ki svoje trditve dokazuje s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s predpisi, saj to izhaja iz same narave davčnega postopka. Ker je davčni organ podvomil, da v postopku predložene listine (sporni račun) odraža resnično dejansko stanje oziroma resnično vsebino poslovnega dogodka, bi tožnik moral za svoje trditve predložiti dokaze (enako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi, št. X Ips 804/2005 z dne 10. 12. 2009), česar pa tožnik ni storil. Sporni račun predstavlja fiktivno, neresnično listino, ki temelji na neresničnih transakcijah in v skladu z določbo 3. odstavka 74. člena ZDavP-2 predstavlja navidezni pravni posel, ki pa ne vpliva na obdavčenje. Tožniku gre predvsem očitek, da ni izkazal okoliščine, da gre za resnično transakcijo in sicer dejansko izvedeno storitev prav s strani družbe, ki mu je izstavila sporni račun. Tožnik je kot davčni zavezanec za davčne potrebe dolžan voditi poslovne knjige in evidence v skladu z veljavnimi predpisi in SRS. Le na podlagi verodostojne dokumentacije pa se lahko izkazuje resničnost nastanka poslovnega dogodka, ki je bil tožniku zaračunan s spornim računom.

Pravilna je tudi ugotovitev, ki izhaja iz okoliščin, ki jih je davčni organ natančno navedel in ki se nanašajo na družbo A. d.o.o., da gre v obravnavanem primeru za „neplačujoči gospodarski subjekt“ v smislu Uredbe komisije (ES) št. 1925/2004, na kateri temelji tudi zaključek davčnega organa, da je račun, s katerimi je tožnik uveljavljal pravico do odbitka, fiktiven. Tožniku se očita tudi neobičajna poslovna praksa, s čimer se sodišče tudi strinja. V obravnavanem primeru za odločitev davčnega organa o nepriznanju odbitka DDV zadošča sicer že ugotovitev, da tožnik ni izkazal, da naj bi storitev po izstavljenem spornem računu bila tožniku tudi dejansko opravljena. Ker obstoj subjektivnega elementa tožnika v zadevi ni odločilen, se sodišče ni posebej opredeljevalo do tožbenih ugovorov, da se tožniku neupravičeno očita vedenje, da sodeluje pri transakciji utaje davka.

Tožniku kot prejemniku storitev tudi po presoji sodišča ni mogoče priznati vstopnega DDV od zaračunanih storitev za katere ni mogel verodostojno dokazati, da so tudi bile v resnici zanj tudi dejansko opravljene prav s strani izdajatelja spornega računa, torej družbe A. d.o.o. Tako tudi po mnenju sodišča zaradi neizkazanega prometa s strani tožnika za njemu opravljene storitve (1. odstavek 40. člena ZDDV).

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1, v zadevi odločalo brez glavne obravnave, saj relevantne okoliščine v zadevi niso sporne.

Po povedanem tudi niso izpolnjeni pogoji iz 65. člena ZUS-1 za spor polne jurisdikcije.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi 73. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

30.09.2011

Podobni dokumenti:

• sodba in sklep U 2075/2008
• sodba I U 573/2010
• sodba U 2112/2008