sodba I U 136/2010

Jedro

Glede na podatke upravnih spisov tožnica ni vodila evidence nabave, porabe in zalog lesa, temveč le evidenco lesa po vrsti in količini zgolj za prodajo lesa. Prvostopenjski organ je ravnal pravilno, ko je nabavo, prodajo ter končne zaloge lesa preverjal na podlagi razpoložljivih podatkov ter nato, ob ugotovitvi neskladij, ki jih je ustrezno obrazložil, izhajal iz podatkov, pridobljenih pri tožnici. Iz navedb v tožbi ne izhaja, katera dejstva, ki naj bi bila v korist tožnice in so pomembna za sprejem odločitve, v postopku niso bila ugotovljena.

Ugovori glede DDV niso utemeljeni. Tožnica namreč v postopku ni z listinami izkazala, da je bilo vse blago odposlano ali odpeljano v drugo državo članico in da je naročnik s sedežem v tretji državi tožnici kot dobaviteljici blaga predložil veljavno identifikacijsko številko za DDV.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo št. DT 462-02-10355/2005-24-0903-49 z dne 7. 6. 2006 je Davčni urad Maribor kot prvostopenjski organ (v nadaljevanju prvostopenjski organ) tožnici za leto 2004 od dohodkov, doseženih z opravljanjem dejavnosti, odmeril davek v višini l.274.520,00 SIT (I. točka izreka) in ji naložil plačilo razlike davka na dodano vrednost (DDV) v znesku 3.481.899,03 SIT (točka II/l izreka) ter pripadajočih obresti v znesku 199.183,70 SIT (točka II/2 izreka). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ pri tožnici opravil inšpekcijski nadzor poslovnih knjig in dokumentacije za leto 2004 ter pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja in plačevanja DDV. O ugotovitvah je bil dne 28. 12. 2005 sestavljen zapisnik, dne 30. 1. 2006 je bil izdan sklep o obnovi postopka odmere davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 2004, dne 28. 2. 2006 pa je bila izdana odločba.

Kot izhaja iz obrazložitve odločbe je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnica v letu 2004 izkazala začetne zaloge lesa v znesku 1.485.754,00 SIT, končne zaloge v znesku 5.688.409,00 SIT, evidenco lesa pa je vodila po vrsti in količini samo za prodajo lesa. Zato je prvostopenjski organ preveril nabavo in prodaje lesa ter končnih zalog po podatkih na podlagi prejetih oziroma izdanih računov (prodaje lesa tudi po predloženi evidenci o prodaji), kar je prikazano v razpredelnicah na 5 do 10 strani izpodbijane odločbe. Ugotovljeno je bilo, da je tožnica v letu 2004 nabavila in prodala več vrst lesa. Glede na podatke tožnice, je bil v letu 2004 nabavljen les v skupnem znesku 55.223.554,77 SIT ter prodan za skupno 53.630.573,40 SIT. Razlika znaša 1.592.981,37 SIT in predstavlja zalogo nabavljenega blaga v letu 2004. Ob pregledu podatkov o nabavi in prodaji lesa po posameznih vrstah, so bila ugotovljena neskladja med nabavo in prodajo lesa. Tožnica je v bilanci stanja (1. 1. do 31. 12. 2003) in na popisnem listu zalog za leto 2003 izkazala končne zaloge lesa v znesku 1.485.754,00 SIT. Prvostopenjski organ je ugotovil, da je tožnica na dan 31. 12. 2004 izkazala končne zaloge lesa v skupnem znesku 5.688.409,00 SIT, in sicer v bilanci stanja ter na popisnem listu zalog na dan 31. 12. 2004. Tožnica je v letu 2004 knjižila znesek 1.485.754,00 SIT izkazanih zalog ob koncu leta 2003 v dobro konta 31000 - surovine in material ter v breme konta 40000 - stroški, kot strošek vrednosti porabljenih zalog. V postopku pa je bilo iz pridobljenih knjigovodskih podatkov o nabavi in prodaji lesa ter izkazanih začetnih in končnih zalog lesa (in lesnih polizdelkov) ugotovljeno, da je tožnica v letu 2004 prodala les v skupnem znesku 51.020.899,77 SIT.

Glede prihodkov je bilo ugotovljeno, da je tožnica v napovedi za odmero davka izkazala za leto 2004 prihodke v skupnem znesku 54.094.727,00 SIT, kar pa, glede na ugotovitve nadzora pomeni, da prihodek od prodaje lesa ni bil izkazan v celoti. Prav tako je bilo ugotovljeno, da med prihodki ni knjižen izdan račun z zap. št. 11, za katerega je tožnica pisno izjavila, da z njim ne razpolaga. Ugotovljeno je bilo, da je tožnica pri podjetju A. d.o.o. nabavila lepljence v skupnem znesku 30.103.396,18 SIT (stran 14 odločbe) in med poslovnimi dogodki izkazala, da je lepljence izvozila na ozemlje tretje države (Hrvaška) v skupnem znesku 23.552.830,00 SIT. Ko je prvostopenjski organ podatke preveril preko Carinske uprave RS je ugotovil, da je tožnica dejansko izvozila na ozemlje tretje države lepljence v skupnem znesku 9.423.392,00 SIT. S tem je tožnica na dan 31. 12. 2004 izkazovala končno zalogo lepljencev v skupnem znesku 3.008.341,00 SIT. Glede na prejete račune tožnice za december 2004 je bilo ugotovljeno, da je tožnica nabavila od podjetja A. d.o.o. (računi št. 1181/2004, 1209/2004 in 1210/2004) lepljence v skupnem znesku 8.187.584,86 SIT in jih dne 20. 12. 2004 "izvozila" na ozemlje tretje države v znesku 4.772.584,16 SIT ter jih prodala domačemu kupcu B. d.o.o., v skupnem znesku 636.902,00 SIT. Glede na podatke je tožnica v decembru 2004 prodala lepljence v skupnem znesku 5.409.486,00 SIT in (glede na podatke nabave in prodaje lepljencev v decembru 2004) na dan 31. 12. 2004 imela v končnih zalogah lepljence v skupnem znesku 2.778.098,86 SIT (8.187.584,86 SIT minus 5.409.486,00 SIT), medtem ko je končne zaloge le teh na dan 31. 12. 2004 izkazala v skupnem znesku 3.008.341,00 SIT (za 230.242,14 SIT večje, kot je bilo ugotovljeno z inšpekcijskim nadzorom).

Tožnica je tudi nabavila macesen deske - sveže pri podjetju C. d.o.o., (rač. št. 37/2004 z dne 28. 12. 2004 v znesku 2.690.010,64 SIT) in podjetju D. d.o.o., (rač. št. B25-04/04 z dne 29. 12. 2004 v znesku 1.795.158,74 SIT) in deske v skupnem znesku 4.485.169,38 SIT - tabela na str. 15 odločbe. Po teh dobavah desk tožnica ni izdala nobenega računa za prodajo desk. Na dan 31. 12. 2004 je tožnica izkazala na popisnem listu (inventura) zalogo desk v skupnem znesku 2.077.522,00 SIT. Iz podatkov nabave in prodaje desk ter izkazanih zalog je razvidno, da je tožnica za 2.407.647,38 SIT (4.485.169,38 SIT minus 2.077.522,00 SIT) prenizko izkazala prihodke od prodaje desk. Tako prvostopenjski organ na podlagi podatkov o nabavi (žagan les macesen, macesen deske) in prodaji navedenih desk po prejetih in izdanih računih ugotavlja, da je tožnica do 18. 12. 2004 macesnovega lesa nabavila za 20.145.531,85 SIT in prodala za 20.649.317,36 SIT (stran 16 odločbe). Tožnica je zaloge lesa med letom 2004 izkazovala kot zaloge v tujem skladišču. Z dokazili - sklenjenimi pogodbami o skladiščenju blaga v tujem skladišču, s prevzemnimi listi, dobavnicami, pa tožnica ne razpolaga (zapisnik o izjavi stranke z dne 20. 12. 2005). Glede na navedene ugotovitve in glede na Slovenske računovodske standarde (SRS 4 - zaloge in SRS 18 - prihodki) so bili tožnici za razliko (med izkazano vrednostjo zalog macesen desk v znesku 2.077.522,00 SIT in ugotovljeno vrednostjo nabave desk macesen po prejetih računih v mesecu decembru 2004 v znesku 4.485.169,38 SIT) za 2.407.647,38 SIT povečani prihodki. Tožnica je na dan 31. 12. 2004 med prihodki od prodaje proizvodov in storitev (konto 76100) knjižila znižanje prihodka v skupnem znesku 368.880,30 SIT po prejetih računih kupca tretje države (stran 17 odločbe). Ker so bile v postopku nadzora glede izvoza na ozemlje tretje države ugotovljene nepravilnosti in ker navedeni prejeti računi ne predstavljajo verodostojne knjigovodske listine, saj iz njih ni razvidno, na kateri izvoz in na ozemlje tretje države so vezani ter od katere osnove je obračunana provizija, je bil tožnici za ta znesek povečan prihodek. Ugotovljeno je bilo, da je tožnica med odhodki izkazovala nabavo oken in vrat po računu št. 1103/2004 z dne 24. 11. 2004 dobavitelja A. d.o.o. v znesku 190.000,00 SIT. Glede na ugotovitve postopka je prvostopenjski organ najprej tožnici za znesek stroška nabave oken in vrat povečal prihodek ter ugotovil, da ni izkazala davčne obveznosti DDV v znesku 42.392,00 SIT, po upoštevanju pripomb na zapisnik, pa je povečal davčno obveznost za DDV v znesku 4.392,00 SIT. Pravilen skupni znesek prihodkov za leto 2004 je po inšpekcijskem nadzoru znašal 56.869.155,00 SIT.

Med odhodki so bili izkazani tudi stroški nabavne vrednosti materiala in blaga v znesku 49.806.509,00 SIT. Tožnica je med odhodki izkazovala stroške prevoza po prejetih računih prevoznika E. GmbH, Avstrija, ki niso sestavljeni skladno s SRS 21, saj s strani izdajatelja niso podpisani in žigosani oziroma potrjeni. K računom so bili priloženi CMR (5), drugih listin (listine o prevzemu blaga, oddajnice blaga itd.) pa tožnica ni imela. Ker iz predloženih listin ni razvidno, če so bile prevozne storitve opravljene za tožnico (obrazci CMR so pomanjkljivi, tožnica pa glede na podatke v letu 2004 za nabavljen les - macesen deske, ni izdala nobenega računa in končnih zalog ni pravilno izkazala), prvostopenjski organ dvomi, da so poslovni dogodki na podlagi predloženih knjigovodskih listin (prejeti računi za nabavo lesa ter za opravljene prevozne storitve) pravilno in resnično izkazani. Prav tako so bili med odhodki izkazani stroški prevoza po dveh prejetih računih dobavitelja A. d.o.o., z navedenim namenom, vendar brez prilog, brez vrste blaga, datuma opravljenega prevoza ter navedbe, za katerega kupca oziroma za katerega dobavitelja je bil prevoz opravljen. Na drugem računu istega podjetja pa je bil opis storitve naveden pavšalno (zaračunavamo vam uslugo skladiščenja in manipulacije lesa v obdobju od 1. 10. 2004 do 31. 12. 2004). Glede na navedeno in glede na to, da se odhodki v izkazu poslovnega izida pripoznajo na podlagi neposredne povezave nastanka stroškov in pridobitve prihodkov po določbah Zakona o davku od dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 72/93, 20/95, 18/96, 34/96, 82/97, 27/98, 1/00, 50/01, 108/02, v nadaljevanju ZDDPO), v povezavi s Pravilnikom o davčno nepriznanih odhodkih (Uradni list RS, št. 3/03, v nadaljevanju Pravilnik) zavezanca za davek (3. člen), pa za davčno nepriznane odhodke štejejo odhodki, ki niso povezani z obdavčenimi prihodki, tožnici stroški prevoza v znesku 447.176,17 SIT niso bili davčno priznani.

Tožnica je med odhodki knjižila stroške provizije in stroške posredovanja po prejetih štirih računih podjetja F. d.o.o., Hrvaška (str. 31 izpodbijane odločbe). Prvostopenjski organ je za te račune ugotovil, da ne predstavljajo verodostojne knjigovodske listine, saj se ne glasijo na firmo tožnice, na računih manjka identifikacijska številka prejemnika računa, v namenu ni navedeno, na katere sklenjene pogodbe med strankama gre in na katere opravljene izvoze se zaračunana provizija glasi. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnica v poslovnih knjigah izkazala večji izvoz na ozemlje tretje države, kot ga je dejansko opravila, saj je izkazala izvoz v višini 23.552.830,00 SIT, pri preveritvi podatkov pri Carinski upravi RS pa je bilo ugotovljeno, da je v letu 2004 opravila izvoz v tretjo državo v višini 9.423.392,00 SIT. Tako ugotovljena razlika znaša 14.129.438,00 SIT. Ker je bilo ugotovljeno, da prejeti računi H. d.o.o., ne predstavljajo verodostojne knjigovodske listine ter glede na ugotovitve, da so bili poslovni dogodki s tem kupcem v poslovnih knjigah izkazani neresnično glede izvoza v tretjo državo, da tožnica ni razpolagala s prejetimi verodostojnimi listinami za opravljene prevozne storitve (prevoznice, CMR), s katerimi bi dokazala, da so se poslovni dogodki resnično zgodili, da so bila ugotovljena nesorazmerja med nabavo in prodajo lesa in da končne zaloge lesa niso bile pravilno izkazane, se tožnici stroški provizije in posredovanja v znesku 1.504.223,05 SIT davčno ne priznajo. Tožnica je med odhodki izkazovala tudi nabavo lesa od dobavitelja H., GmbH, Avstrija, v skupnem znesku 11.120.310,75 SIT po 6 računih, pri katerih so bile ugotovljene nepravilnosti, ki so že predhodno opisane pri računih za prevozne storitve, obenem pa tudi ni razpolagala z dokumenti o prevzemu (prevzemni listi, dobavnice itd.) in za to blago (macesen deske sveže) v letu 2004 ni izdala nobenega računa za prodajo. Na podlagi teh ugotovitev tožnici odhodki v skupnem znesku 2.683.074,92 SIT (731.675,70 SIT + 447.176,17 SIT + 1.504.223,05 SIT) niso bili davčno priznani. Prav tako tožnici zaradi neverodostojnosti knjigovodskih listin niso bili priznani stroški, ki jih je izkazovala iz naslova reprezentance v višini 19.320,40 SIT.

Pri nadzoru pravilnosti obračunavanja in plačevanja DDV za obdobja od januarja do decembra 2004 na podlagi Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS št. 134/03, 17/04, 45/04 in 75/04, v nadaljevanju ZDDV) in Pravilnika o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 17/04 in 45/04, v nadaljevanju Pravilnik o DDV) je prvostopenjski organ izhajal iz ugotovitve, da je tožnica izkazala izvoz v tretje države v skupni višini 23.552.830,00 SIT, preverjanje podatkov pri Carinski upravi RS pa je pokazalo, da je bil v letu 2004 dejansko opravljen izvoz v tretjo državo v višini 9.423.392,00 SIT. Ker je tožnica v letu 2004 izdala račune kupcu tretje države v skupnem znesku 23.552.830,00 SIT, dejansko pa je po podatkih CURS izvozila blago v tretjo državo v višini 9.423.392,00 SIT, mora od ugotovljene razlike med napovedanim izvozom (23.709.749,57 SIT) in dejanskim izvozom (9.423.392,00 SIT) od zneska 14.286.357,57 SIT (davčna osnova) obračunati in plačati DDV po stopnji 20 % v znesku 2.857.271,57 SIT za davčno obdobje april 2004.

Tožnica je pri podjetju A. d.o.o. nabavila lepljence po 34 računih iz decembra 2004 v skupnem znesku 8.187.584,86 SIT (davčna osnova) ter jih dne 20. 12. 2004 izvozila na ozemlje tretje države v znesku 4.772.584,16 SIT in jih prodala domačemu kupcu B. d.o.o., v skupnem znesku 636.902,00 SIT (davčna osnova). Nabavila je tudi deske od podjetij C. d.o.o.,(račun v višini 2.690.010,64 SIT in 20 % DDV v znesku 538.002,12 SIT) in D. d.o.o.,(račun v višini 1.795.158,74 SIT in 20 % DDV v znesku 359.031,74 SIT). Ker tožnica v decembru 2004 ni prodala oziroma izdala računa za prodajo desk, zaloge pa so glede na podatke v decembru 2004 za deske znašale 2.077.522,00 SIT namesto pravilno 4.485.169,38 SIT (za 2.407.647,38 SIT več), je bil tožnici v decembru 2004 povečan obdavčljiv promet za znesek 2.407.647,38 SIT in zanj obračunan DDV po stopnji 20 % v znesku 481.529,48 SIT, glede na določbo 4. člena ZDDV. Tožnica je med prejetimi računi v novembru 2004 izkazovala tudi 2 računa za nabavo oken in vrat ter odbila vstopni davek (vrednost z DDV 228.000,00 SIT, DDV v višini 38.000,00 SIT). V postopku pa je bilo ugotovljeno, da tožnica tega blaga ni prodala, prav tako pa ga ni izkazovala med zalogami, predložila pa tudi ni zapisnika o uničenju blaga ali o odtujitvi blaga, zato je bila tožnici povečana obveznost za DDV za 38.000,00 SIT.

Tožnici je bila glede na ugotovitve v zvezi z obdavčljivim prometom povečana davčna obveznost v skupnem znesku 3.381.193,05 SIT od davčne osnove 16.905.965,25 SIT. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnica med prejetimi računi izkazovala tudi račune I. ki se ne glasijo na firmo tožnice v višini 70.020,74 SIT (11.270,75 SIT DDV), in račune za prevoze v skupni višini 536.611,40 SIT (DDV v znesku 89.435,23 SIT), je bila tožnici znižana pravica do odbitka vstopnega DDV v skupni višini 100.705,98 SIT. Tožnici je bila tako glede na ugotovljene nepravilnosti povečana davčna obveznost za DDV v skupnem znesku 3.481.899,03 SIT od davčne osnove 17.409.495,15 SIT (pri obdavčljivem prometu za DDV v višini 3.381.193,05 SIT in pri obdavčljivih nabava za 100.705,98 SIT).

Tožnica se z odločbo ni strinjala in je vložila pritožbo, ki ji je Ministrstvo za finance RS kot drugostopenjski organ (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo št. DT-499-16-108/2006 z dne 23. 11. 2009 delno ugodilo tako, da je izrek izpodbijane odločbe z dne 7. 6. 2006 v I. točki dopolnilo z navedkom, da se odločba DU Maribor z dne 12. 5. 2005 odpravi, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo. V obrazložitvi je drugostopenjski organ povzel odločitev prvostopenjskega in se skliceval na razloge obrazložitve ter zavrnil pritožbene ugovore. Pri tem je poudaril, da tožnica ni vodila evidence nabave, porabe in zalog lesa, temveč le evidenco lesa po vrsti in količini samo za prodajo in da je vodenje evidenc, izpolnjevanje verodostojnih listin in ravnanje davčnih zavezancev določeno v zakonih iz davčnega področja in določbah SRS. Sklicevala se je na določbe Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, 2/95, 7/95, 14/96, 18/96, 44/96, 68/96, 82/97, 87/97, 76/98, 1/99, 36/99 in 35/02, v nadaljevanju ZDoh) in ZDDPO. Bistvo pravilnega obračunavanja davkov je v pravilnosti vodenja predpisanih davčnih evidenc, ki morajo obstajati pri davčnem zavezancu v času inšpiciranja njegovega poslovanja.

Tožnica se z odločitvijo upravnih organov ne strinja in prvostopenjsko odločbo izpodbija z ugovorom (pravilno s tožbo). V tožbi pretežno ponavlja pritožbene ugovore in se sklicuje na 138. člen ZUP. Izraža svoje poglede na inšpekcijski nadzor in se sklicuje na 7. člen Zakona o davčnem postopku. Izraža tudi dvome glede odločitve drugostopenjskega organa, saj ni vestno in skrbno presojal vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in je, enako kot prvostopenjski organ, le citiral in prepisoval določbe Zakona o dohodnini. Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je o zadevi odločilo izven glavne obravnave, skladno z določbo 1. alineje 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijane odločbe, odločitev pojasnil prvostopenjski organ in z razlogi, s katerimi je zavrnil pritožbene ugovore drugostopenjski organ ter se nanje, kolikor so tožbeni ugovori enaki ugovorom, ki jih je tožnica uveljavljala v pritožbi, tudi sklicuje (2. odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi z ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi, sodišče še dodaja:

Kot je navedel že drugostopenjski organ je v ZDoh določeno, da se dobiček zasebnika ugotovi tako, da se od prihodkov, ustvarjenih v koledarskem letu, odštejejo odhodki. Za ugotavljanje ustvarjenih prihodkov in odhodkov se uporabljajo predpisi o obdavčitvi dobička pravnih oseb, če ni s tem zakonom drugače določeno. Po določbi 10. člena ZDDPO se med prihodke davčnega zavezanca vštevajo prihodki, obračunani na podlagi predpisov ali računovodskih standardov, glede na 11. člen istega zakona pa se med odhodke davčnega zavezanca vštevajo odhodki, obračunani na podlagi predpisov ali računovodskih standardov, razen odhodkov, za katere je s tem zakonom predpisan drugačen način ugotavljanja. Glede na podatke upravnih spisov tožnica ni vodila evidence nabave, porabe in zalog lesa, temveč le evidenco lesa po vrsti in količini zgolj za prodajo lesa. Prvostopenjski organ je tako po presoji sodišča ravnal pravilno, ko je preverjal nabavo, prodajo ter končne zaloge lesa na podlagi razpoložljivih (tožničinih) podatkov, in sicer na podlagi prejetih oziroma izdanih računov, oziroma prodajo lesa tudi po predloženi evidenci o prodaji ter nato, ob ugotovitvi neskladij, ki jih je tudi ustrezno obrazložil, izhajal iz podatkov, pridobljenih pri tožnici.

Glede tožbenih ugovorov, da sta davčna organa zgolj prepisovala in citirala zakonske predpise sodišče poudarja, da morajo gospodarski subjekti poslovne dogodke izkazovati v poslovnih knjigah skladno z določbami 7. poglavja Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93, 29/94, 82/94, 20/98, 84/98, 6/99, 45/01, 59/01-popr., 93/02-odl.US, 57/04 in 139/04) "Poslovne knjige in letno poročilo". V 51. členu ZGD, ki je veljal v obdobju, ki je bilo inšpicirano, pa je bilo tudi izrecno določeno, da morajo družbe in podjetniki voditi poslovne knjige in jih enkrat letno zaključiti (1. odstavek), ter da podrobnejša pravila o računovodenju določijo SRS (8. odstavek). Sodišče še dodaja, da je tudi ZDDPO v 10. členu glede prihodkov in v 11. členu glede odhodkov določal, da se med prihodke oziroma odhodke davčnega zavezanca vštevajo prihodki (odhodki), obračunani na podlagi predpisov ali računovodskih standardov.

Glede 7. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 25/05-UPB, 100/05-odl.US in 109/05), na katerega se sklicuje tožnica, sodišče dodaja, da je v 1. odstavku tega člena sicer res določeno, da je davčni organ dolžan ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem zakonite in pravilne odločitve, pri čemer je dolžan z enako skrbnostjo ugotoviti tudi tista dejstva, ki so v korist zavezanca za davek, če ni s tem zakonom drugače določeno. Iz podatkov upravnih spisov pa, po presoji sodišča, ni razvidno, da prvostopenjski organ ne bi ugotovil vseh dejstev, pomembnih za sprejem pravilne odločitve. Obenem pa tudi iz samih navedb tožeče stranke v tožbi (ugovoru) ne izhaja, katera dejstva, ki naj bi bila v korist tožnice kot zavezanke za davek in so pomembna za sprejem odločitve, v postopku niso bila ugotovljena. Tožnica v postopku tudi po presoji sodišča ni dokazala, da je vodila svoje poslovne knjige in evidence skladno z veljavno zakonodajo, zgolj pavšalno zatrjevanje, da so predložene listine verodostojne in evidence vodene pravilno in da prvostopenjski organ ni ravnal korektno, pa ne zadošča.

Po presoji sodišča tudi niso utemeljeni ugovori glede DDV. Samim ugotovitvam glede vsebine v postopku preverjenih računov tožnica ni nasprotovala. Glede računov v zvezi s prodajo lesa kupcu tretje države pa je prvostopenjski organ izhajal iz podatkov, ugotovljenih ob primerjavi izvoza, evidentiranega s strani Carinske uprave RS. Po teh podatkih je tožnica dejansko izvozila v tretjo državo blago v skupnem znesku 9.423.392,00 SIT (in ne v znesku 23.709.749,57 SIT, kot ga je izkazala tožnica). Tožnica pa, kot je že navedel prvostopenjski organ, v postopku ni z listinami izkazala, da je bilo vse blago odposlano ali odpeljano v drugo državo članico in da je naročnik s sedežem v tretji državi, tožnici kot dobaviteljici blaga, predložil veljavno identifikacijsko številko za DDV. Sicer pa tudi glede ostalih ugotovitev v zvezi z obračunom DDV tožnica konkretnih dokazov ne podaja in le pavšalno navaja svoje nasprotovanje odločitvi davčnih organov.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji odločbe pravilno ugotovljeno, izpodbijana odločba je pravilna in na zakonu utemeljena, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa sodišče ni našlo. Zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2011

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 917/2015
• sodba I U 443/2010
• sodba I U 2146/2009