Sodba X Ips 384/2010

Jedro

Na pravno naravo prejemka, kot prejemka iz delovnega razmerja, ne vpliva dejstvo, da je njegovo izplačilo opravljeno preko tretje osebe.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006 in 62/2010) zavrnilo tožbo tožeče stranke (revidenta) zoper odločbo z dne 15. 2. 2010, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Novo mesto z dne 17. 11. 2006. Prvostopni organ je z omenjeno odločbo na podlagi Zakona o dohodnini – ZDoh (Ur. l. RS, št. 71/93) v ponovnem postopku odmere dohodnine za leto 2000 revidentu odmeril dohodnino v znesku 137.293.319,00 SIT, ugotovil, da znaša razlika med odmerjeno dohodnino, in dohodnino, odmerjeno z odpravljeno odločbo, 67.649.409,00 SIT, ugotovil, da je bil v rednem postopku odmere zavezancu vrnjen znesek 125.683,00 SIT, ki ga je dolžan vrniti in da je iz revidentove knjigovodske kartice razvidno, da je na dan 17. 11. 2006 dohodnino v znesku 548.032 SIT že plačal, tako da mora plačati še 67.227.060,00 SIT.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Poudarja, da v obravnavanem primeru ne gre za napake pri knjiženju v poslovne knjige, ampak za izplačilo drugih osebnih prejemkov in da je bilo pravilno presojeno, da predloženi blagajniški prejemki ne izkazujejo vračila kredita.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje revident vlaga revizijo. Za dovoljenost revizije uveljavlja razlog iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka v upravnem sporu. Sodišče prve stopnje in upravna organa so napačno ocenili, da predstavlja plačilo avansa podjetju v ZDA tožnikov „drugi prejemek“, ki sodi v osnovo za davek od osebnih prejemkov. Navedeni znesek je bil plačan tretji osebi in ne revidentu, zato je taka subsumpcija napačna. Sklicuje se na neuporabo Slovenskih računovodskih standardov 2006, ki bi omogočili popravo računovodske napake, do česar pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo in je tako revidentu kršilo temeljno človekovo pravico do sodnega varstva po 23. členu Ustave Republike Slovenije.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo v celoti prereka revidentove navedbe in vztraja pri svoji odločitvi in odločitvi prvostopenjskega sodišča ter predlaga zavrnitev revizije.

K 1. točki izreka:

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj znaša vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta 562.267,54 EUR (prej 134.789.721 SIT) in torej presega 20.000,00 EUR.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavani zadevi odmere dohodnine je sporno, ali znesek, ki ga je revident prejel, sodi med „druge prejemke“ kot jih določa četrta alineja prvega odstavka 15. člena Zakona o dohodnini – ZDoh, po kateri se med osebne prejemke zavezanca za davek od osebnih prejemkov uvrščajo tudi drugi prejemki, vključno z nagradami in podobnimi prejemki.

9. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katerega je svojo odločitev oprlo tudi sodišče prve stopnje in na katerega je Vrhovno sodišče glede na drugi odstavek 85. člena ZUS-1 vezano, izhaja, da je slovenska družba družbi v ZDA za nakup računalniške opreme nakazala znesek avansa v višini 908.900,00 USD. Nato pa na podlagi sklepa direktorja družbe in revidenta v obravnavanem primeru oblikovala popravek terjatve in evidentirala med prevrednotene odhodke celoten znesek plačanega avansa, ne da bi razpolagala z verodostojno listino. Pri davčnem inšpiciranju slovenske družbe je bilo ugotovljeno, da terjatev ni dvomljiva in da je podjetje iz ZDA vrnilo revidentu plačani avans (stran 5 sodbe). S slovensko družbo je sicer revident sklenil kreditno pogodbo, vendar vračilo navedenega zneska avansa ni izkazano z verodostojnimi listinami (kot določajo Slovenski računovodski standardi), zato je bil napravljen sklep, da revident zneska avansa ni vrnil.

10. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je bila glede na ugotovljeno dejansko stanje opravljena pravilna presoja pravnega posla; in sicer da gre v primeru plačila avansa družbi v ZDA in kreditne pogodbe, sklenjene med slovensko družbo ter revidentom, za navidezna pravna posla, ki sta prikrivala pravni posel, ki sta ga stranki hoteli skleniti in katerega vsebina je bila izplačilo zneska revidentu kot direktorju slovenske družbe z namenom izogibanja plačilu dohodnine. Pri navideznih pogodbah obstaja zavestno razhajanje med voljo in izjavo te volje. Pravnoposlovna volja obeh pogodbenih strank je zaigrana, zato pogodba ne ustvarja pravnih učinkov med strankama (tako npr. sodba in sklep X Ips 1140/2002). Na to, da gre za navidezna pravna posla, kažejo dejstva, ki jih je pravilno opredelil davčni organ in so za poslovno prakso neobičajna ravnanja udeleženih oseb: in sicer, če je bila družba iz ZDA pripravljena vrniti plačani avans, bi ga morala neposredno vrniti slovenski družbi, ki ji je avans nakazala, in ne revidentu; če je imela slovenska družba namen revidentu dati kredit, bi mu ga morala dati sama in ne dopustiti, da druga pravna oseba izplača njeno terjatev kot kredit revidentu; revidentova trditev, da je sklenil kreditno pogodbo zato, da bi vrnil terjatev slovenski družbi, je nelogična in v poslovnem svetu nestvarna, namreč, da bi dolg ene družbe drugi družbi vračala fizična oseba.

11. Obdavčitev osebnih prejemkov je v času obravnavanih poslov urejal Zakon o dohodnini - ZDoh v 15. do 22. členu. Že iz pojma "osebni prejemek" izhaja, da so predmet obdavčitve dohodki, ki jih določena fizična oseba prejme v posameznem davčnem letu, če gre za katero izmed kategorij dohodkov iz prvega odstavka 15. člena ZDoh (plača iz delovnega razmerja; pokojnina; prejemki na pogodbeni podlagi; drugi prejemki). Glede na ugotovljeno dejansko stanje Vrhovno sodišče lahko pritrdi sprejetemu stališču davčnih organov in sodišča prve stopnje, da se šteje navedeno izplačilo revidentu za drugi prejemek po četrti alineji 15. člena ZDoh. Pravna narava prejemka se ne spremeni zgolj zato, ker je bil znesek nakazan preko tretje osebe. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je revident znesek dejansko prejel, v postopku pa ni dokazal, da je navedeni znesek resnično vrnil. Kot izhaja iz upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča je pomembno, da je zaposlena oseba oz. direktor znesek od delodajalca dejansko prejela in če ni izkazano, da je prejeti znesek vrnila, se šteje za osebni prejemek, ki je obdavčen z davkom od osebnih prejemkov kot „drug prejemek“ po četrti alineji 15. člena (smiselno tako npr. sklep X Ips 1689/2006 in Sodba X Ips 1148/2003, X Ips 1330/2003). Glede na navedeno je davčni organ pravilno presodil, da gre za druge prejemke revidenta kot direktorja družbe.

12. Glede revizijskih navedb, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do revidentovih tožbenih navedb o tem, da bi mu moral davčni organ omogočiti popravo napake (na podlagi 9. točke Uvoda v Slovenske računovodske standarde 2006), Vrhovno sodišče odgovarja, da to ne drži. Sodišče prve stopnje se je do te tožbene navedbe opredelilo. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so revizijske navedbe glede poprave napak nerelevnatne, saj revidentovega položaja v ničemer ne bi spremenile. Pravilnost knjiženja poslovnih dogodkov pravne osebe je pomembna z vidika pravilnosti bilance pravne osebe, kar pa ne spremeni revidentovega položaja kot fizične osebe. Pravna narava osebnega prejemka ostaja enaka, saj gre za revidentov prejemek, ki ga je prejel in ga družbi ni vrnil.

13. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

K 2. točki izreka

14. Ker revident z revizijo ni uspel, v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Datum zadnje spremembe:

19.07.2011

Podobni dokumenti:

• Sodba I Up 87/2003
• sodba II U 475/2010
• sodba II U 474/2010