Sodba X Ips 116/2009

Jedro

Preveč plačane zamudne obresti za prepozno plačan davek se vračajo skupaj s pripadajočimi obrestmi.

Izrek

I. Reviziji se ugodi. Izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za finance z dne 7. 8. 2008, ter se zadeva vrne temu ministrstvu v ponoven postopek.

II. Ministrstvo za finance je dolžno tožeči stranki povrniti stroške v višini 501,23 EUR v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožbo tožeče stranke (revidentke) zoper odločbo Davčnega urada Kočevje z dne 20. 7. 2006. Ministrstvo za finance je z odločbo z dne 7. 8. 2008 zavrnilo revidentkino pritožbo zoper prvostopno odločbo z dne 20. 7. 2006. Z navedeno odločbo je bilo odločeno, da se revidentki kot davčni zavezanki vrnejo plačane zamudne obresti v skupnem znesku 479.577,19 SIT.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi prvostopnega organa, da v obravnavani zadevi revidentki obresti od neutemeljeno plačanih zamudnih obresti ne pripadajo. Po presoji sodišča prve stopnje se v primeru vračila davčnega dolga obresti priznajo samo od zneska preveč plačane glavnice, ne pa tudi od preveč plačanih pripadajočih zamudnih obresti. V prvem in četrtem odstavku 95. člena Zakona o davčnem postopku – ZDavP ni podlage za vračanje obrestovanih zamudnih obresti.

3. Revidentka utemeljuje dovoljenost revizije s pogoji, določenimi v 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Sodbo sodišča prve stopnje izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je upravičena tudi do vračila (zamudnih) obresti, ki tečejo od dneva plačila zamudnih obresti. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji v celoti ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da izpodbijano odločbo v celoti odpravi in zadevo vrne drugostopnemu organu v ponoven postopek. Priglaša tudi stroške.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po vsebini zadeve odločitev o vprašanju, ali zavezancu za davek pripadajo od neupravičeno odmerjenih zamudnih obresti še obresti, ki tečejo od dne plačila neupravičeno odmerjenih zamudnih obresti, predstavlja pomembno pravno vprašanje, o katerem Vrhovno sodišče še ni odločalo.

7. Sporno vprašanje je, ali je tožena stranka dolžna revidentki vrniti zgolj znesek neupravičeno odmerjenih in plačanih zamudnih obresti, ali pa je te neupravičeno odmerjene zamudne obresti dolžna vrniti skupaj z obrestmi, ki tečejo od dne plačila neupravičeno odmerjenih zamudnih obresti.

8. V času veljavnosti ZDavP so davčni organi zavezancem odmerjali zamudne obresti tudi za čas, ko odmerna odločba še ni bila izvršljiva. Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-356/02 z dne 23. 9. 2004 odločilo, da je bil ZDavP v tem delu v neskladju z Ustavo. Upoštevajoč navedeno so bile odmerne odločbe glede zamudnih obresti odpravljene oziroma spremenjene tako, da zamudne obresti zavezanca bremenijo le za čas, ko je nova oziroma spremenjena odmerna odločba postala izvršljiva. Zamudne obresti, ki so bile s prvotnimi odločbami naložene v plačilo zavezancem, so bile tem vrnjene v nominalnem znesku, torej neobrestovano. Navedena odločba Ustavnega sodišča namreč ureja zgolj vprašanje odmere davka in zamudnih obresti, ne ureja pa vprašanja vračila preveč ali napačno odmerjenega davka in zamudnih obresti.

9. Vračanje neutemeljeno plačanih davčnih dajatev je od uveljavitve ZDavP urejeno kot splošni inštitut davčnega prava, torej kot samostojna upravna zadeva, o kateri se odloča v davčnem upravnem postopku. Pravila, ki ga urejajo (materialna in procesna), določa vsakokratni zakon o davčnem postopku, vključno z določbami o njegovi časovni veljavnosti, le subsidiarno pa se uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku - ZUP. To med drugim pomeni, da se za vračanje davka praviloma uporabljajo določbe zakona, ki velja oziroma se uporablja v času odločanja o vračilu preveč ali neupravičeno odmerjenega in plačanega davka. Za zadeve, kot je obravnavana, se torej po mnenju Vrhovnega sodišča uporabita Zakon o davčnem postopku - ZDavP-1 oziroma Zakon o davčnem postopku – ZDavP-2. Glede tovrstnih zadev namreč postopek ob uveljavitvi ZDavP-1 še ni bil v teku in zato zanje prehodne določbe 406. člena ZDavP-1 ni mogoče uporabiti.

10. Obresti, ki jih odmeri davčni organ, so pripadajoče dajatve, ki se štejejo za davek, če ni z zakonom drugače določeno (2. člen ZDavP-1 oziroma 3. člen ZDavP-2). Zato bo v nadaljnjem besedilu te obrazložitve uporabljen le pojem davek, pri čemer so s tem mišljene tudi plačane zamudne obresti. Zavezancu za davek pripadajo od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka obresti od dneva plačila davka (34. člen ZDavP-1). V prvotnem besedilu 99. člena ZDavP-2 je sicer izpuščena besedna zveza „od dneva plačila davka“, vendar je bila ta z novelo ZDavP-2A ponovno vnesena, zato je po presoji Vrhovnega sodišča treba tudi v obdobju do uveljavitve ZDavP-2A določbo 99. člena ZDavP-2 razlagati tako, da davčnemu zavezancu pripadajo od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka obresti od dneva plačila takega davka.

11. Po prvem odstavku 34. člena ZDavP-1 oziroma prvem odstavku 99. člena ZDavP-2 davčnemu zavezancu od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka pripadajo obresti, ki se obračunajo v skladu z 31. členom ZDavP-1 oziroma 96. členom ZDavP-2.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča obresti iz prvega odstavka 34. člena ZDavP-1 oziroma prvega odstavka 99. člena ZDavP-2 po svoji vsebini niso zamudne obresti. Davčni organ, ki je na podlagi odmerne odločbe naložil davčnemu zavezancu plačilo davka, ki se je kasneje izkazal za preveč ali neupravičeno odmerjenega, do te ugotovitve namreč ni bil v zamudi z vračilom tega davka. Za odmerjeni davek je namreč obstajala zakonita podlaga (odmerna odločba) vse do trenutka njene odprave oziroma spremembe. Skladno z ZDavP-1 oziroma ZDavP-2 tako davčni organ dolguje od dneva plačila neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka obresti, ki po vsebini niso zamudne obresti. Zakonodajalec je določil, da se te obresti obračunavajo skladno z 31. členom ZDavP-1 oziroma 96. členom ZDavP-2. Ti dve določbi sicer nosita naslov zamudne obresti in urejata položaj, ko je zavezanec za plačilo davka s plačilom v zamudi; v smislu obresti, ki pa jih dolguje davčni organ zavezancu za neupravičeno odmerjen oziroma preveč odmerjen davek, pa pomenita zgolj določitev obrestne mere za obresti, ki jih vsebinsko opredeljujeta 34. člen ZDavP-1 oziroma 99. člen ZDavP-2.

13. Ker so bile revidentu v obravnavanem primeru vrnjene neupravičeno odmerjene zamudne obresti neobrestovano, je treba zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bo morala glede na zgoraj navedeno razlago materialnega prava ponovno odločiti o obrestovanju neupravičeno odmerjenih in plačanih zamudnih obresti.

14. Ker je bilo glede na navedeno materialno pravo zmotno uporabljeno, je revizijsko sodišče na podlagi 94. člena ZUS-1 reviziji ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo tožbi in odpravilo odločbo drugostopenjskega upravnega organa ter mu zadevo vrnilo v ponoven postopek.

15. Po določbi 87. člena ZUS-1 smejo stranke navajati v reviziji nova dejstva in predlagati nove dokaze samo tedaj, če se nanašajo na bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zaradi katerih se lahko vloži revizija. Iz navedenega sledi, da stranka drugih novih dejstev in dokazov v reviziji ne more z uspehom uveljavljati, saj revizija ne obravnava napak pri ugotavljanju dejanskega stanja, lahko pa stranka na podlagi teh novih dejstev in dokazov pod zakonsko določenimi pogoji vlaga druga pravna sredstva. Zato ni mogoče upoštevati zatrjevanega dejstva, da je tožeča stranka iz naslova zamudnih obresti plačala več, kot ji je bilo z odločbo prvostopnega organa vrnjeno. Iz predloženega obračuna plačil pa je tudi razvidno, da se določena plačila nanašajo na obveznosti, ki niso predmet vračila po izpodbijani odločbi.

16. Glede na odločitev v I. točki izreka te sodbe mora Vrhovno sodišče odločiti tudi o stroških upravnega spora pred sodiščem prve stopnje ter o stroških revizijskega postopka. Stroški upravnega spora pred sodiščem prve stopnje so odmerjeni na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1. Skladno s priglašenimi stroški, upoštevajoč Pravilnik o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu se tako revidentki za tožbo priznajo stroški v višini 280,91 EUR. Stroški revizijskega postopka pa temeljijo na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 25. člena ZUS-1. Stroški revizijskega postopka so odmerjeni po Odvetniški tarifi, veljavni ob začetku sodnega postopka (prvi odstavek 41. člena OT). Na podlagi petega odstavka tar. štev. 30/1b se revidentki za revizijo priznajo priglašeni stroški v višini 220,32 EUR. Tožena stranka je tako dolžna revidentki povrniti stroške v višini 501,23 EUR v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

17. Glede na to, da je revidentka z revizijo uspela, bo o vračilu zahtevanih sodnih taks na podlagi 37. člena Zakona o sodnih taksah – ZST-1 odločilo sodišče prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sklep III Ips 3/2009
• Sodba X Ips 277/2011
• sodba U 1764/2006