sodba I U 1619/2009

Jedro

Prvostopna odmerna odločba je s potekom paricijskega roka na podlagi prvega odstavka 20. člena ZDavP v zvezi s četrtim odstavkom 224. člena ZUP postala izvršljiva, vendar pa se zaradi odloga prisilna izterjava ni mogla začeti. Tožnik je namreč prosil za odlog prisilne izterjave pred nastopom izvršljivosti odločbe. Odločitev prvostopnega organa, ki je tek zamudnih obresti vezala zgolj na datum izvršljivosti, ne pa na datum, ko je odlog nehal učinkovati, je zato v nasprotju z materialnim pravom.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčni urad Novo mesto št. DT 4293-31/2008-2-12031-03 z dne 26. 5. 2008 se odpravi ter se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v višini 350,00 EUR, povečane za 20 % DDV, v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Novo mesto (v nadaljevanju prvostopni organ), je z odločbo z dne 26. 5. 2008 odločil, da se tožeči stranki vrne preveč plačane obveznosti po odločbi tega organa z dne 8. 7. 1997 v skupnem znesku 2.651,27 EUR, ki predstavlja preveč plačane zamudne obresti od davka od prometa blaga in storitev.

Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da je prvostopni organ tožeči stranki dne 8. 7. 1997 izdal odločbo, s katero ji je naložil, da mora plačati: 1. prometni davek v znesku 103,97 EUR in pripadajoče zamudne obresti v znesku 14,89 EUR, obračunane od prvega dne zamude do 26. 5. 1997, ter zamudne obresti od glavnice 188,86 EUR od 27. 5. 1997 do dneva plačila; 2. prometni davek v znesku 9.162,47 EUR in pripadajoče zamudne obresti v znesku 514,52 EUR, obračunane od prvega dne zamude do 26. 5. 1997, ter zamudne obresti od glavnice 9.679,99 EUR od 27. 5. 1997 do dneva plačila. Ministrstvo za finance kot drugostopni organ je z odločbo z dne 21. 9. 2001 tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo zavrnilo, tožnikovo tožbo zoper navedeno odločbo pa je zavrnilo Upravno sodišče RS. Nato pa je Vrhovno sodišče RS s sodbo z dne 20. 3. 2008 delno ugodilo tožnikovi reviziji tako, da je odločbo drugostopnega organa z dne 21. 9. 2001 odpravilo v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, določene v prvostopni odločbi z dne 8. 7. 1997, in odločilo tako, da zamudne obresti tečejo od dneva izvršljivosti prvostopne odločbe z dne 8. 7. 1997 dalje do plačila. Iz navedenega izhaja, da je tožnik po odločbi z dne 8. 7. 1997 preveč plačal zamudne obresti od davka od prometa blaga in storitev v znesku 2.651,27 EUR. Prvostopni organ se sklicuje na 99. člen Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, dalje ZDavP-2), iz katerega med drugim izhaja, da pripadajo zavezancu od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka obresti, ki se obračunajo v skladu s 96. členom tega zakona. Glede na določbo 3. odstavka 96. člena ZDavP-2 pripadajo zavezancu zamudne obresti zgolj od plačane glavnice ter od plačanih obresti obračunanih po medbančni obrestni meri, ne pa tudi od zamudnih obresti, ki jih je zavezanec plačal.

Pritožbo tožeče stranke zoper prvostopno odločbo je zavrnilo Ministrstvo za finance z odločbo z dne 18. 8. 2009 ter hkrati zavrnilo zahtevo tožeče stranke za povračilo stroškov. Pritožbeni organ pojasnjuje, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije med pritožbenim postopkom zoper sodbo Upravnega sodišča sprejelo odločbo št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004, s katero je odločilo, da je bil Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 in spremembe, dalje ZDavP) v neskladju z Ustavo Republike Slovenije iz razlogov obrazložitve navedene odločbe in da v zadevah iz 406. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/04 in spremembe, dalje ZDavP-1) začnejo zamudne obresti teči z dnem izvršljivosti davčne odločbe. Ustavno sodišče je določilo način izvršitve odločbe v 2. točki izreka odločbe. V 11. točki obrazložitve navedene odločbe je pojasnilo, da je treba na tej podlagi odpraviti posledice neustavne določbe ZDavP v postopkih, ki do uveljavitve ZDavP-1 še niso bili pravnomočno končani, saj se te zadeve na podlagi 406. člena ZDavP-1 končajo po določbah ZDavP. V takih primerih zavezanca ne bremenijo posledice zamude v obliki zamudnih obresti za tisti čas, ko njegova davčna obveznost še ni bila ugotovljena, temveč ga bodo bremenile z dnem izvršljivosti odločbe o odmeri davka, to je po izteku z zakonom določenega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Odločba prvostopnega organa z dne 8. 7. 1997 je postala izvršljiva 11. 8. 1997, zato je davčni organ po knjigovodskih evidencah ugotovil, da je tožeča stranka po predmetni odločbi plačala zamudne obresti, obračunane v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča in je upravičena do vračila le-teh (2.651,27 EUR). Pritožbeni organ v zvezi z zahtevkom, da tožeči stranki od zamudnih obresti pripadajo tudi zamudne obresti pojasnjuje, da je v času izdaje izpodbijane odločbe veljal ZDavP-2, ki ima v 2. odstavku 418. člena določbo, ki glede končanja zadev, glede katerih je bilo ob začetku uporabe tega zakona že vloženo pravno sredstvo oziroma upravni spor, napotuje na uporabo ZDavP-1, ki je veljal v letu 2005 in 2006, ki pa v prehodnih določbah (406. člen) določa, da se zadeve, glede katerih je postopek ob uveljavitvi tega zakona v teku, oziroma glede katerih je bila ob uveljavitvi tega zakona že vložena zahteva ali pravno sredstvo, končajo po določbah ZDavP. Pri odločanju o vračilu zamudnih obresti gre za nadaljevanje že začetega inšpekcijskega postopka, ki se je začel v letu 1997, torej v času veljavnosti ZDavP, slednji pa v 95. členu določa, da se davčnemu zavezancu ali komu drugemu, ki je na račun davka, obresti, denarne kazni ali stroškov plačal več, kot je bil dolžan plačati po pravnomočni odločbi, preveč plačan znesek vrne. V 4. odstavku tega člena pa ni izrecno določeno, da bi davčnim zavezancem od neupravičeno odmerjenih ali preveč odmerjenih obresti, pripadale tudi obresti. Enako določa tudi ZDavP-2, zato je prvostopni organ odločil pravilno, ko tožeči stranki zamudnih obresti od zamudnih obresti ni priznal.

Drugostopni organ tožeči stranki pojasnjuje, da je predmet tega postopka le vračilo zamudnih obresti, za katerih plačilo je odpadla podlaga po omenjeni odločbi Ustavnega sodišča, zato je zahteva tožeče stranke za vračilo zamudnih obresti, ki jih je plačala v drugem postopku - postopku odloga prisilne izterjave, v tem postopku neutemeljena. Napačno je razlogovanje, da je izvršljivost odločbe nastopila šele z izdajo drugostopne odločbe, ko je potekel rok za odlog prisilne izterjave, ki je bil tožeči stranki odobren v skladu z 20. členom ZDavP. Ta je v 2. odstavku določal, da lahko davčni organ, če oceni, da bo pritožbi mogoče ugoditi, do odločitve o pritožbi odloži prisilno izterjavo, po drugem stavku pa odlog prisilne izterjave ne prekine obračunavanja zamudnih obresti od davčnega dolga. Ustavna odločba št. U-I-233/01-14 je zadnji stavek razveljavila dne 5. 2. 2004, pri tem pa Ustavno sodišče posebnega načina izvršitve svoje odločitve ni predpisalo. To pa pomeni, da je tožeča stranka zamudne obresti, ki so ji bile obračunane od izvršljivosti odločbe pa do izdaje drugostopne odločbe z dne 21. 9. 2001, čeprav je bila prisilna izterjava do odločitve o pritožbi odložena, in je kasneje odpadla podlaga za obračun zamudnih obresti v tem času, plačala v skladu z veljavno zakonodajo, zato je njena zahteva za vračilo teh obresti neutemeljena. Ker se je pritožbeni postopek končal za tožečo stranko neugodno, gredo stroški, ki jih je priglasila, v njeno breme.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja. V tožbi se sklicuje na to, da je bil z odločbo prvostopnega organa z dne 30. 7. 1997 odložen postopek prisilne izterjave odmerne odločbe z dne 8. 7. 1997 do odločitve o tožnikovi pritožbi zoper navedeno odločbo. Zato tožeča stranka svojih obveznosti po navedeni odločbi ni takoj poravnala, ampak jih je poravnala šele, ko je prejela odločitev drugostopnega organa z dne 21. 9. 2001. Glede na odločitev Vrhovnega sodišča, ki je odločilo, da obresti tečejo od izvršljivosti odločbe z dne 8. 7. 1997, bi bila tožeča stranka upravičena plačati obresti šele od odločitve drugostopenjskega organa z dne 21. 9. 2001. Zato ni mogoče šteti, da je izvršljivost nastopila 30. dan po vročitvi prvostopenjske odločbe, s katero so bile ugotovljene dodatne davčne obveznosti. O izvršljivosti govorimo takrat, ko je možno določeno odločbo prisilno izvršiti. Vse obresti, ki jih je davčni organ obračunal za čas po poteku 30. dnevnega roka od vročitve navedene prvostopenjske odločbe pa do celotnega plačila davka, so zato neupravičeno obračunane in bi jih moral vrniti tožeči stranki.

Tožena stranka pri presoji upravičenosti zahtevka tožeče stranke po vračilu obresti ni upoštevala odločitve Ustavnega sodišča št. U-I-233/01 z dne 5. 2. 2004, ki je odločilo, da se drugi stavek 2. odstavka 20. člena ZDavP razveljavi. Ta je določal, da tudi v času odloga tečejo od glavnice davčnih obveznosti zamudne obresti. Upoštevajoč navedeno sodbo, obresti za čas odloga ne tečejo, kar pomeni, da pričnejo teči šele s potekom odloga. Zato bi moral davčni organ tožeči stranki priznati vračilo vseh obresti, ki jih je neupravičeno plačala za obdobje od poteka 30 dnevnega roka po vročitvi predmetne odmerne odločbe pa do dne 21. 9. 2001. Tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, razvidnih iz obeh izpodbijanih odločb.

Tožba je utemeljena.

Predmet navedenega postopka je izpodbijanje pravilnosti odločbe prvostopnega organa z dne 26. 5. 2008, s katero je bilo odločeno, da se tožeči stranki vrnejo preveč plačane obveznosti po odmerni odločbi prvostopnega organa z dne 8. 7. 1997 v skupnem znesku 2.651,27 EUR, ki predstavlja preveč plačane zamudne obresti od davka od prometa blaga in storitev. Davčni organ zavrača zahtevo tožeče stranke, da je upravičena tudi do vračila zamudnih obresti, ki so bile obračunane v času odloga.

V konkretni zadevi gre za primer, ko je davčni organ izpodbijano odločbo izdal v ponovljenem postopku potem, ko je Vrhovno sodišče RS s sodbo opr. št. X Ips 220/2004 z dne 20. 3. 2008 tožnikovi reviziji delno ugodilo in sodbo Upravnega sodišča RS št. U 1831/2001 z dne 4. 12. 2003 spremenilo tako, da se tožbi delno ugodi in se odločba Davčne uprave RS, Glavnega urada, z dne 21. 9. 2001 odpravi v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, določene v odmerni odločbi z dne 8. 7. 1997, ter odločilo tako, da zamudne obresti tečejo od dneva izvršljivosti odmerne odločbe z dne 8. 7. 1997 dalje do plačila. Iz navedene sodbe Vrhovnega sodišča izhaja, da gre v predmetni zadevi za primer, ko je davčni organ v času veljavnosti ZDavP tožeči stranki odmeril zamudne obresti tudi za čas, ko odmerna odločba še ni bila izvršljiva. Ustavo sodišče RS je z odločbo opr. št. U-I-356/02 z dne 23. 9. 2004 odločilo, da je bil ZDavP v tem delu v neskladju z Ustavo. Na podlagi navedene sodbe Vrhovnega sodišča RS in ob upoštevanju omenjene odločbe Ustavnega sodišča RS je prvostopni organ z izpodbijano odločbo odločil o vračilu preveč plačanih zamudnih obresti za čas, ko odmerna odločba še ni bila izvršljiva.

Tožba je utemeljena v delu, kjer navaja, da davčna organa pri odločitvi o tem, od kdaj tečejo zamudne obresti, nista upoštevala odločbe prvostopnega organa z dne 30. 7. 1997, s katero je bila prisilna izterjava odmerne odločbe z dne 8. 7. 1997 odložena do odločitve o tožnikovi pritožbi. V času odloga namreč zamudne obresti ne tečejo, kajti tako izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-233/01 z dne 6. 12. 2001 (Uradni list RS, št. 16/2004), s katero je bilo ugotovljeno, da se drugi stavek drugega odstavka 20. člena ZDavP razveljavi. Ta stavek je pred razveljavitvijo določal, da odlog prisilne izterjave ne prekine obračunavanja obresti.

Po presoji sodišča je prvostopna odmerna odločba s potekom paricijskega roka na podlagi prvega odstavka 20. člena ZDavP v zvezi s četrtim odstavkom 224. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in spremembe, ZUP) postala izvršljiva, vendar pa se zaradi odloga prisilna izterjava ni mogla začeti. Tožnik je namreč prosil za odlog prisilne izterjave pred nastopom izvršljivosti odločbe. Odločitev prvostopnega organa, ki je tek zamudnih obresti vezala zgolj na datum izvršljivosti, ne pa na datum, ko je odlog nehal učinkovati, je zato v nasprotju z materialnim pravom (enako izhaja iz sodbe VS RS, št. X Ips 663/2006).

Iz pojasnjenih razlogov stališče tožene stranke v izpodbijani odločitvi ni pravilno, posledično ni pravilna odločitev, da se tožeči stranki vrne preveč plačane obveznosti, ki predstavljajo zamudne obresti od davka od prometa blaga in storitev, po odmerni odločbi z dne 8. 7. 1997 (samo) v znesku 2.651,27 EUR.

Ker je bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti iz navedenih razlogov, sodišče ostalih tožbenih ugovorov tožeče stranke niti ni presojalo.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponoven postopek.

Odločitev o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

21.04.2011

Podobni dokumenti:

• Sklep X Ips 1223/2005
• sodba I U 1336/2012
• sodba U 507/2008