sodba II U 189/2010

Jedro

Dokler območje predvidenega gradbenega posega ni registrirano kot nepremična kulturna dediščina, ne more biti predmet varstva javne koristi in iz tega razloga tudi ne more predstavljati verjetno izkazanega dejstva, ki bi moglo (če bi bilo uporabljeno v postopku izdaje gradbenega dovoljenja) pripeljati do drugačne odločitve.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se 1., 2. in 3. točka odločbe Ministrstva za okolje in prostor, št. 35108-32/2010/12tm z dne 20. 4. 2010 odpravijo.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 350,00 € povečane za 20 % DDV v 15 dneh brez obresti, po poteku navedenega paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za okolje in prostor v 1 točki izreka odpravilo I. točko sklepa Upravne enote Maribor, št. 351-412/2008-21 (7125) z dne 17. 12. 2009, v 2. točki izreka je ugodilo predlogu Državnega pravobranilstva in dovolilo obnovo postopka končanega z odločbo Upravne enote Maribor, št. 351-412/2007-46 (7125) z dne 27. 8. 2008 in s 3. točko izreka zadržalo izvršitev odločbe citirane v 2. točki izreka. Nadalje je v 4. točki izreka odpravilo točko II. in III. sklepa Upravne enote Maribor, št. 351-412/2008-21 (7125) z dne 17. 12. 2009, s 5. točko izreka zavrglo predlog Državnega pravobranilstva za obnovo postopka končanega z odločbo Upravne enote Maribor, št. 351-1516/2008-17 (7125) z dne 15. 5. 2009, s 6. točko izreka zavrnilo zahtevek pritožnikov A. d.o.o. in B. d.o.o. za povrnitev stroškov postopka, v 7. točki izreka pa odločilo, da stroškov Državnega pravobranilstva in C. ni. V obrazložitvi navaja, da je z navedenim prvostopnim sklepom bil zavržen predlog Republike Slovenije, Državnega pravobranilstva za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja št. 351-412/2007-46 (7125) z dne 27. 8. 2008, izdanega družbi A. d.o.o., za izgradnjo dveh večstanovanjskih objektov z rekreacijskim centrom na zemljiščih parc. št. 1172, del 1176, del. 1177 in 1180 k.o. ... (pod I), da se ugodi predlogu Republike Slovenije, Državnega pravobranilstva za obnovo postopka izdaje odločbe o spremembi gradbenega dovoljenja, št. 351-1516/2008-17 (7125) z dne 15. 5. 2009, izdane družbi A. d.o.o. zaradi spremembe projekta in da se dovoli obnova postopka v obsegu, da se v postopek vključita Državno pravobranilstvo in Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Maribor (pod II), da se zadrži izvršitev odločbe o spremembi gradbenega dovoljenja št. 351-1516/2008-17 (7125) z dne 15. 5. 2009 (pod III). Pritožbeni organ v zvezi z obrazložitvijo prvostopnega organa k točki I. sklepa (s katero je bil zavržen predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo Upravne enote Maribor, št. 351-412/2007-46 (7125) z dne 27. 8. 2008) ugotavlja, da je prvostopni organ nepravilno ocenil, da okoliščina, na katero se predlog opira ni verjetno izkazana in da torej ni izpolnjen eden od zakonskih pogojev iz 267. člena ZUP za dovolitev obnove. Dejstvo, da je gradbeno dovoljenje postalo pravnomočno pred tem, ko je bilo Arheološko najdišče Zgornje Radvanje vpisano v Register nepremične kulturne dediščine (pod evidenčno številko 28108) in preden je bilo vneseno v občinske planske akte oziroma razglašeno kot kulturni spomenik, v zadevi ni pravno pomembno za presojo ali so okoliščine na katere se predlog opira, verjetno izkazane. Najdba Arheološkega najdišča Zgornje Radvanje prestavlja novo dejstvo v smislu določbe 260. člena ZUP in to dejstvo, upoštevaje v nadaljevanju navedene predpise bi moglo pripeljati do drugačne odločbe, če bi bilo uporabljeno v prejšnjem postopku in zato predstavlja obnovitveni razlog iz 260. člena ZUP. Po Ustavi Republike Slovenije (73. člen) je kulturna dediščina varovana ustavna kategorija, ki nalaga vsakomur dolžnost, da v skladu z zakonom varuje kulturni spomenik. Glede na 28. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1, Uradni list RS, št. 16/08, 123/08) je kulturno varstveno soglasje treba pridobiti za posege v varstvena območja dediščine, posege v registrirano nepremični dediščino ali v enoto urejanja prostora, če to obveznost določa prostorski akt (prvi odstavek); kulturno varstveno soglasje za posege, za katere je predpisano gradbeno dovoljenje se izda kot projektno soglasje v skladu s predpisi, ki urejajo graditev (tretji odstavek); kulturno varstveno soglasje se izda za posege v varstveno območje dediščine v skladu z aktom o določitvi varstvenega območja dediščine, za posege v registrirano nepremični dediščino ali v enoto urejanja prostora pa v skladu s prostorskim aktom (četrti odstavek). Glede na drugi odstavek 84. člena ZVKD-1 Zavod za varstvo kulturne dediščine na podlagi javnega pooblastila izdaja kulturno varstvene pogoje in soglasja za posege v dediščino. Po določbi 50. člena Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje urbanistične zasnove Mesta Maribor (MUV, št. 19/06, 1/07, 5/07, 1/08, 5/08) je za posege na območjih ali objektih kulturne dediščine ter na njihovih vplivnih območjih treba pridobiti kulturno varstvene pogoje. Glede na gornje določbe predpisov obstaja verjetnost, da bi prišlo do drugačne odločbe, če bi se pred izdajo za najdišče vedelo. Okoliščina na katero se predlog opira je torej verjetno izkazana in je izpolnjen zakonit pogoj iz prvega odstavka 267. člena ZUP. Upoštevaje, da je v zadevi pogoj pravočasnosti predloga izpolnjen, in na ugotovitve pritožbenega organa, ki se nanašajo na izpolnitev ostalih zakonitih pogojev za dovolitev obnove iz prvega odstavka 267. člena ZUP, je pritožbeni organ dovolil obnovo postopka in odločil, kot izhaja iz 1. in 2. točke izreka te odločbe, določba pod točko 3 odločbe pa je utemeljena z določbo drugega odstavka 272. člena ZUP, po kateri sklep, s katerim se dovoli obnova postopka zadrži izvršitev odločbe, glede katere je obnova dovoljena. Pod točko II izpodbijanega sklepa je bilo ugodeno predlogu Republike Slovenije, Državnega pravobranilstva za obnovo postopka, končanega z odločbo Upravne enote Maribor, št. 351-1516/2008-17 (7125) z dne 15. 5. 2009 (sprememba gradbenega dovoljenja odločbe Upravne enote Maribor, št. 351-412/2007-46 (7125) z dne 27. 8. 2008), v obsegu, da se v postopek kot stranki vključita Državno pravobranilstvo in Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Pod točko III pa je bila izvršitev citirane odločbe zadržana. Glede na to, da je organ druge stopnje z odločbo, št. 35108-35108-32/2010/11 z dne 19. 4. 2010 po nadzorstveni pravici razveljavil odločbo Upravne enote Maribor, št. 351-1516/2008-17 (7125) z dne 15. 5. 2009 in glede na določbo 260. člena ZUP tudi predlog za obnovo ni več dovoljen, ni izpolnjen eden od zakonskih pogojev in 267. člena ZUP za dovolitev obnove. Zato sta bili II. in III. točka izpodbijanega sklepa odpravljeni, predlog predlagatelja pa zavržen in odločeno tako kot izhaja iz 4. in 5. točke izreka te odločbe. Ker pritožnika A. d.o.o. in B. d.o.o. s pritožbo nista uspela, upoštevaje tudi, da je bilo z odločbo tukajšnjega organa št. 35108-35108-32/2010/11TM z dne 19. 4. 2010 odločba Upravne enote Maribor, št. 351-1516/2008-17 (7125) z dne 15. 5. 2009 po nadzorstveni pravici razveljavljena, je bil (pod točko 6 izreka te odločbe) zahtevek navedenih pritožnikov za povrnitev stroškov zavrnjen. Državno pravobranilstvo in C. d.o.o. nista priglasila stroškov, zato je bilo odločeno kot izhaja iz 7. točke izreka te odločbe.

Tožnik s tožbo izpodbija odločitev Ministrstva za okolje in prostor zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka ima status stranke v postopku, saj je s posamičnim aktom, ki ga izpodbija, poseženo v njen pravni položaj po določbi prvega odstavka 2. člena ZUS-1. Prav tako je aktivno legitimirana po določbi prvega odstavka 17. člena ZUS-1. Tožeča stranka je namreč dejanski investitor gradnje po gradbenem dovoljenju RS, Upravne enote Maribor, št. 351-412/2007-46 (7125) z dne 7. 8. 2008 in je v tem svojstvu že predlagala tudi spremembo gradbenega dovoljenja zaradi spremembe investitorja. V izpodbijani odločbi Ministrstvo za okolje in prostor zaključuje, da naj bi bila obnova postopka dovoljenja iz razloga, ki je obstajal šele po postopku, ki je tekel v zvezi z zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja zaključenega z odločbo z dne 27. 8. 2008. Sam organ navaja, da je bilo gradbeno dovoljenje pravnomočno še preden je bilo Arheološko najdišče v Zgornjem Radvanju najdeno in registrirano in vneseno v občinske plane. Najdišče v Zgornjem Radvanju je bilo namreč registrirano dne 29. 9. 2008 pod evidenčno številko 28108. Po določbi 1. točke 260. člena ZUP pa je dokončne odločbe izdane v upravnem postopku možno obnoviti zgolj na podlagi subjektivno znanih dejstev, ki bi mogla sama zase ali z že izvedenimi dokazi za utemeljevanje dejstev pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Zato seveda ni mogoče uporabljati objektivno novih dejstev ali dokazov, ki niso obstajali v času postopka, katerega obnova se predlaga in predstavljajo objektivno nova dejstva ali dokaze, ki so nastali po pravnomočnosti odločbe. Smisel obnove postopka je namreč ravno poseganje v v objektivne, subjektivne in časovne meje pravnomočnosti že izdane odločbe. Takšno stališče je splošno znano tudi v sodni praksi kot je na to npr. v odločbah Vrhovnega sodišča RS II Ips 214/07, II Ips 258/2000, II Ips 283/07. Ni namreč mogoče obnoviti postopkov z dejstvi in dokazi, ki objektivno niso obstajala v času odločanja odločbe, katere obnova se predlaga. Glede na navedeno predlaga, da se izpodbijana odločba v točki 1., 2. in 3. izreka odločbe odpravi. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Odgovor na tožbo sta posredovala tudi A. d.o.o. in B. d.o.o. kot prizadeti stranki in v odgovoru na tožbo soglašata z navedbami tožbe in zahtevkom. Menita, da je z izpodbijano odločbo bila storjena absolutna bistvena kršitev določb postopka, saj se je dovolila obnova iz razlogov, ki niso obstajali v postopku na prvi stopnji do dneva izdaje odločbo organa prve stopnje z dne 27. 8. 2008. Gre za objektivno nova dejstva, saj je bilo Arheološko najdišče v Zgornjem Radvanju registrirano in kot takšno vneseno v občinske planske akte celo po pravnomočnosti prvostopne odločbe. Predlagata odpravo izpodbijane odločbe v točkah 1., 2. in 3. izreka v delu, v katerem tožeča stranka ni uspela v predhodnem postopku.

Državno pravobranilstvo RS v odgovoru na tožbo navaja, da je odločba tožene stranke zakonita in pravilna z obširno in v zakonu utemeljeno obrazložitvijo, tožbene navedbe pa neutemeljene. Glede na navedeno predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

V pripravljalni vlogi z dne 21. 10. 2010 tožeča stranka navaja, da je pridobila kulturno varstveno soglasje od Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območne enote Maribor, št. MKC 3149/10 z dne 5. 10. 2010 za posebno območje registrirane nepremične dediščine Maribor – Arheološko najdišče Zgornje Radvanje, ki je vpisano v Register nepremične kulturne dediščine pod evidenčno številko dediščine 28108, za ureditev okolja objekta D. na nepremičninah parc. št. 1177/2, 1176/2 in 1180 k.o. ... in gradnjo objekta na parc. št. 1172 k.o. ... Predlaga, da sodišče na podlagi predloženega kulturno varstvenega soglasja pripozna tožbeni zahtevek in brez nadaljnjega obravnavanja izda sodbo, s katero tožbenemu zahtevku ugodi (sodba na podlagi pripoznave) ali na podlagi pripoznave izda meritorno sodbo, s katero ugodi zahtevku tožeče stranke. Prilaga tudi citirano kulturno varstveno soglasje.

Tožena stranka pri odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

K 1. točki izreka:

Tožba je utemeljena.

Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, s katerim se upravni postopek, ki je končan z dokončno odločbo obnovi, če je podan kateri izmed razlogov, ki so taksativno našteti v 260. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 s spremembami in dopolnitvami). Državno pravobranilstvo RS je obnovo postopka predlagalo po 1. točki 260. člena ZUP, ki kot obnovitveni razlog določa nova dejstva in nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločitve, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Dejstva so dogodki, ki nastanejo ne glede na človekovo voljo ter voljna in zavestna ravnanja ljudi, ki jim pravna pravila pripisujejo pravne posledice, dokazi pa so sredstva, s katerimi so se ta dejstva dokazujejo. Iz podatkov predloženega upravnega spisa in izpodbijane odločbe izhaja, da se je kot obnovitveni razlog v obravnavani zadevi navajala okoliščina, da je območje gradnje Arheološko najdišče Zgornje Radvanje, ki je bilo v Register nepremične kulturne dediščine vpisano pod evidenčno številko 28108. Glede na to, da je bilo gradbeno dovoljenje z dne 27. 8. 2008 pravnomočno še preden je bilo Arheološko najdišče Zgornje Radvanje registrirano in vnešeno v občinske planske akte, je po presoji sodišča utemeljen tožbeni ugovor, da navedena okoliščina ne more predstavljati obnovitvenega razloga po 1. točki 260. člena ZUP. Zato je po presoji sodišča stališče drugostopnega upravnega organa, da v zadevi ni pravno pomembno kdaj je bilo arheološko najdišče vnešeno v Register nepremične kulturne dediščine in torej predstavlja novo dejstvo v smislu 1. točke 260. člena ZUP, nepravilno. V skladu z Zakonom o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1, Uradni list RS, št. 16/2008) je varstvo kulturne dediščine v javno korist. Predmet javne koristi na podlagi tega zakona pa je med drugim tudi registrirana dediščina (1. alinea prvega odstavka 8. člena ZVKD-1). Identifikacija predmeta javne koristi je podlaga za vzpostavitev varstva (drugi odstavek 8. člena ZVKD-1). Nepremičnine, premičnine in vrednote z lastnostmi kulturne dediščine iz 1. člena tega zakona postanejo registrirana dediščina z vpisom v register (9. člen ZVKD-1). Nepremična kulturna dediščina se vpiše v register kot posamezna nepremičnina ali kot območje dediščine (drugi odstavek 9. člena ZVKD-1). Po določbi 28. člena ZVKD je treba kulturno varstveno soglasje pridobiti med drugim tudi za posege v registrirano nepremično dediščino ali v enoto urejanja prostora, če to obveznost določa prostorski akt. Tudi kulturno varstveni pogoji se v skladu s četrtim odstavkom 29. člena tega zakona določijo za poseg v registrirano nepremično dediščino v skladu z določbami prostorskega akta ali akta o določitvi varstvenih območij dediščine. Vse navedeno torej po presoji sodišče kaže na to, da v času ko je tekel postopek za izdajo gradbenega dovoljenja z dne 27. 8. 2008, Arheološko najdišče Zgornje Radvanje še ni bilo vpisano v register nepremične kulturne dediščine in torej ne more predstavljati obnovitvenega razloga po 1. točki 260. člena ZUP. Zato je odločitev Ministrstva za okolje in prostor, ki te okoliščine ni štelo za pravno relevantne, napačna. V posledici tega je zato napačna tudi izpodbijana odločitev, s katero je bilo obnovljeno gradbeno dovoljenje z dne 27. 8. 2008 zgolj na podlagi okoliščine, da je kulturna dediščina varovana ustavna kategorija in da nalaga vsakomur dolžnost, da v skladu z zakonom varuje kulturni spomenik. Dokler območje predvidenega gradbenega posega ni bilo registrirano kot nepremična kulturna dediščina, tudi ni bilo predmet varstva javne koristi in iz tega razloga tudi ni predstavljalo verjetno izkazanih dejstev in dokazov, ki bi mogli, če bi bili uporabljeni v postopku izdaje gradbenega dovoljenja z dne 27. 8. 2008, pripeljati do drugačne odločitve.

Glede na navedeno je zato sodišče tožbi na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 in 62/2010) ugodilo in odpravilo 1., 2. in 3. točko izpodbijane odločbe. S tem je gradbeno dovoljenje Upravne enote Maribor št. 351-412/2007-46 (7125) z dne 27. 8. 2008 ki je postalo že pravnomočno, možno spet izvrševati, saj je odpadel razlog za njegovo zadržanje. Kulturnovarstveno soglasje, ki ga je tožeča stranka pridobila v teku tega upravnega spora, pa za odločanje v tem postopku ni relevantno.

K 2. točki izreka:

Glede na to, da je sodišče tožbi ugodilo je po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožniku, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu, prisodilo pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Uradni list RS št. 24/2007). Po drugem odstavku 3. člena Pravilnika se v primeru, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal odvetnik priznajo stroški v višini 350,00 €.

Datum zadnje spremembe:

16.02.2011

Podobni dokumenti:

• Sklep II Ips 147/2000
• Sklep II Ips 629/2000
• Sklep II Ips 314/93