sodba I U 2211/2009

Jedro

V obravnavanem primeru gre za t.i. neplačujoče gospodarske subjekte, kot jih opredeljuje Uredba v 2. členu. Iz vseh ugotovitev prvostopnega organa nedvomno izhaja, da gre za navidezne posle oziroma da niso bile v resnici za tožnika opravljene zaračunane dobave. Navedena okoliščina je pomembna, ker je treba dokazati opravljene dobave s strani izdajateljev računov, kar gre v breme tožnika, kolikor uveljavlja davčne ugodnosti iz tega naslova (1. odstavek 40. člena ZDDV oz. 62. člen ZDDV-1).

Dobave blaga po izstavljenih računih niso bile opravljene, zato se davčnemu organu niti ne bi bilo treba ukvarjati z ugotavljanjem, ali je tožeča stranka vedela ali bi morala vedeti, da sodeluje pri davčni goljufiji. Bistveno v zadevi je namreč vprašanje, ali je tožeča stranka izkazala, da so dobave blaga zanjo opravile prav omenjene družbe. Navedenega v postopku tožeča stranka ni izkazala.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ tožniku dodatno odmeril davek na dodano vrednost (DDV) v znesku 62.799,92 EUR in pripadajoče obresti (točka I.), z rokom plačila 30 dni od vročitve, s tem, da tožnik ni zahteval povrnitve stroškov in da stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ, pritožba pa ne zadrži izvršitve odločbe (točke II. do IV. izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je pri tožniku prvostopni organ opravil davčni inšpekcijski nadzor (DIN) DDV za obdobje od 1. 1. 2004 do 31. 3. 2006 ter o ugotovitvah sestavil zapisnik z dne 27. 11. 2007, na katerega je tožnik podal pripombe, na katere je prvostopni organ odgovoril v izpodbijani odločbi.

Iz ugotovitev prvostopnega organa izhaja, da je tožnik v inšpiciranem obdobju opravljal registrirano dejavnost cestnega tovornega prometa. Pri pregledu prejetih računov za dieselsko gorivo je bilo razvidno, da je tožnik v obdobju od 6. 1. 2004 do 31. 3. 2006 „nabavljal“ plinsko olje EN-590 – dieselsko gorivo pri sledečih prodajalcih: A. k.d.; B. d.o.o.; C. d.o.o.; D. d.n.o; E. d.o.o.. Davčni organ izraz „nabava“ v zapisniku uporablja za izkazane nabave v poslovnih knjigah tožnika, ki sicer izhajajo iz prejetih računov, vendar pa je bilo ugotovljeno, da so bile opravljene preko neplačujočih gospodarskih subjektov.

Tožnik je na vprašanje, kako so prišli do teh prodajalcev goriva, pojasnil, da so jih ponudniki poklicali po telefonu na sedež tožnika ter ponudili nabavo goriva. Pojasnil je, da ni bila sklenjena oziroma dana kakršna koli pisna ponudba s strani prodajalcev. Naročanje je potekalo po telefonu, ko so se dogovorili za količino goriva. Prevoz in črpanje je potekalo s strani prodajalcev, tožnik s tem ni imel nič. Tožnik je davčnemu organu pojasnil, da obstojajo dobavnice o nabavah navedenega goriva, ki jih je kasneje tudi predložil davčnemu organu. Davčni organ navaja, da so prejeti računi za dobavo goriva z dobavnicami, ki so bile predložene naknadno, izvedene listine, ki niso zadosten dokaz, da je bilo blago resnično dobavljeno. Prav tako iz takšnih listin davčni organ ni mogel nedvoumno ugotoviti, kolikšna je bila dejanska količina dobavljenega goriva. Tožnik prav tako ni predložil vseh dobavnic, ker jih po njegovi izjavi nima. Poudaril je, da zanj ni bila pomembna dobavnica, pač pa pripeljana naročena količina goriva ter prejeti račun, ki je sledil dobavi.

Davčni organ se sklicuje na 10. člen Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/2006, v nadaljevanju ZDavP-2), po katerem morajo zavezanci za davek dajati davčnemu organu resnične, pravilne in popolne podatke in na določila Slovenskih računovodskih standardov (Uradni list RS, št. 107/2001) SRS 21, po katerih morajo knjigovodske listine izkazovati poslovne dogodke verodostojno in pošteno ter na 2. odstavek 40. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 25/05-UPB3, v nadaljevanju ZDDV), ki določa, da sme davčni zavezanec od svoje davčne obveznosti odbiti DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago uporabil oziroma ga bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. Tožnik davčnemu organu ni predložil takšnih listin, saj razen dobavnic ter prejetih računov nima ničesar. Transportne listine ne obstojajo, o prevozih ni računov.

S strani dobaviteljev A. k.d., D. d.n.o. in E. d.o.o. tožnik ni prejel nobene pisne ponudbe, po pojasnilu tožnika se je dieselsko gorivo naročalo po telefonu, račun je bil plačan v 15 dneh. Tožnik je pojasnil, da ni preverjal ponudnikov in porekla nabavljenega goriva. Glede ponujene višine cene goriva je bila ponujena cena goriva s strani navedenih ponudnikov oblikovana po nižjih cenah. K računom dobavitelja A. k.d. ni priloženo ničesar, npr. dobavnice, ta na računih ni nikjer navedena, prav tako tožnik naknadno ni predložil nobene dobavnice oziroma listinskega dokaza o nabavi. Tožnik tudi ne razpolaga z nobeno dobavnico, ki bi se nanašala na nabave pri D. d.n.o. Davčni organ navaja dobavnice, ki so se nanašale na dobavitelja E. d.o.o. D. d.n.o. se je preimenovala v E. d.o.o., preko katere se je poslovanje s tožnikom nadaljevalo.

Davčni organ je v postopku DIN navzkrižno preveril obračunavanje in plačevanje DDV pri dobaviteljih tožnika. Skupna ugotovitev je, da so družbe, ki so „dobavljale“ dieselsko gorivo tožniku, po Uredbi Komisije (ES) št. 1925/2004 neplačujoči gospodarski subjekti, ki so pridobili blago brez plačila DDV in ga dobavili z DDV, vendar dolgovanega DDV ustreznemu davčnemu organu niso plačali. Dejstvo je, da te družbe niso vodile poslovnih knjig in davčnih evidenc, kar nedvomno izkazuje, da niso imele namena nikoli poslovati oziroma plačevati davčnih obveznosti v skladu s predpisi.

Davčni organ je ugotovil, da zgoraj navedene družbe niso opravljale prodaje blaga kot poslujoče družbe v skladu s prvim odstavkom 1. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 s spremembami, v nadaljevanju ZGD) in prav tako niso opravljale dejavnosti po določilih 13. člena ZDDV, ki pravi, da je zavezanec za davek vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno (samostojno) opravlja katerokoli dejavnost. Pri prodaji naftnih derivatov tožniku je šlo za navidezne pravne posle, katerih namen je bil izključno doseganje neupravičenega odbitka DDV. Transakcije niso ustrezale merilom, na katerih temelji pojem dobave blaga v skladu s Šesto direktivo Sveta z dne 17. 5. 1977 - 77/388/EGS (UL L 145; v nadaljevanju Šesta direktiva Sveta) oziroma z določbami ZDDV. Če navidezni pravni posel prikriva drug pravni posel, je za obdavčenje merodajen prikrit pravni posel. Na izdanih računih je bil DDV sicer obračunan, pri tem pa neplačujoči gospodarski subjekti: niso vodili davčnih evidenc; niso izkazovali obveznosti DDV; niso prijavili pridobitev blaga iz druge države članice Skupnosti oziroma „nabavljali“ naftne derivate od drugega neplačujočega gospodarskega subjekta, ki za prodano blago prav tako ni vodil evidenc in ni plačal DDV. Dejanski pridobitelj dieselskega goriva je tožnik, gorivo je bilo po računih izkazano kot „nabava“ od omenjenih družb, ki so predstavljale ekonomsko nepotrebne posrednike. Gre za simulirane posle, katerih cilj ni bil izvajanje gospodarske dejavnosti, ampak davčna zatajitev in s tem pridobitev protipravne premoženjske koristi.

Tožnik je iz naslova „nabav“ od navedenih družb, ki so poslovale kot neplačujoči gospodarski subjekti, odbijal vstopni DDV v skupnem znesku 62.799,92 EUR. V postopku DIN je bilo ugotovljeno, da je tožnik sodeloval v verigi preprodaje naftnih derivatov, za katere ni bil plačan DDV na podlagi določbe 3. a člena ZDDV. Pravico do odbitka vstopnega DDV ureja Šesta direktiva Sveta v členu 17. Ne glede na navedeno pa je Sodišče Evropske Skupnosti v sodbi št. C-439/04 in C-440/04 (združena zadeva) odločilo, da v primeru, „če davčna uprava ugotovi, da je bila pravica do odbitka izvedena z goljufijo, je pooblaščena, da z učinkom za nazaj zahteva vračilo odbitnih zneskov in je naloga nacionalnega sodišča, da zavrne pravico do odbitka, če se ugotovi glede na objektivne elemente, da se je pravica uveljavljala z goljufijo.“

Davčni organ navaja objektivne okoliščine, ki dokazujejo, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki so del utaje DDV (sumljive telefonske ponudbe, na voljo ni bilo podatkov o delovanju navedenih družb...). Tožnik ni izvedel nobene preveritve o delovanju navedenih družb. Sklenitev dolgoročnega sodelovanja, brez vsakih osnovnih informacij, je zelo nenavadna oziroma ne gre za običajno poslovno prakso. Če bi tožnik ravnal skrbno in v dobri veri, bi moral preveriti podatke o dobaviteljih, kar mu narekuje 6. člen Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001). Ker je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki so bile del utaje DDV ter je bila s tem pravica do odbitka DDV izvedena z goljufijo, se tožniku ne prizna pravica do odbitka vstopnega DDV v skupnem znesku 62.799,92 EUR po računih, prejetih od družb A. k.d., D. d.n.o. in E. d.o.o. Glede obresti pa se davčni organ sklicuje na 95. člen ZDavP-2. Iz navedenih razlogov prvostopni organ zavrača vse tožnikove pripombe, ki jih je podal na zapisnik in zaključuje, da tožnik v postopku ni predložil nobenih novih dokazov, ki bi vplivali na drugačno odločitev.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopnega organa strinja in se na njegove ugotovitve v celoti sklicuje, v skladu z 2. odstavkom 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUP).

Po ZDavP-2 je dokazno breme vedno na strani davčnega zavezanca, ki mora po določilih 76. člena ZDavP-2 za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze, česar tožnik ni storil. Kakršnokoli drugačno dokazovanje (npr. zaslišanje prič in strank) v davčnih postopkih ni smiselno. Zato zavrača pritožbene ugovore o bistvenih kršitvah pravil postopka. Osnovni pogoj za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV je, da mora davčni zavezanec imeti račun. Če pa izdan račun temelji na neresnični transakciji, če promet blaga in storitev ni bil opravljen ali je bil npr. opravljen in zaračunan s strani druge osebe, zavezanec nima pravice do odbitka vstopnega DDV. Tožnik prvostopnemu organu ni predložil vseh dobavnic k spornim računom, poleg tega pa tudi predložene dobavnice ne odražajo, da so bili naftni derivati s strani družb A. k.d., D. d.n.o. in E. d.o.o. tožniku dejansko dobavljeni. Teh dobav ni mogoče preveriti in posledično priznati tožniku pravico do odbitka vstopnega DDV. Tožnik ni uspel (z verodostojnimi listinami) izkazati, da bi se dogodek dobave blaga, s strani izdajateljev računov, res zgodil. Tudi drugostopni organ meni, da odbijanje vstopnega DDV po spornih računih, ker dobavitelji tudi niso imeli rezervoarjev za skladiščenje in ne vozil za prevoz goriva, pomeni zlorabo v sistemu DDV, katere rezultat je davčna ugodnost, katere dosega nasprotuje cilju, ki ga sistem DDV zasleduje. Značilnost takega poslovanja je, da ne obstojajo nobeni pisni dokazi, niti pri dobavitelju, niti pri kupcu, ki bi dokazovali, da se je postopek od povpraševanja, ponudbe, do dobave blaga, resnično izvajal ter neobičajni finančni tokovi (npr. zelo kratki plačilni roki ali celo plačilo pred rokom). Pri tem se sklicuje na sodbe SES (C- 439/04 in C 440/04), kjer je sodišče podalo tudi stališče, da je treba Šesto Direktivo razlagati tako, da se zavezancu zavrne pravica do odbitka vstopnega DDV, če se glede na objektivne elemente ugotovi, da je davčni zavezanec vedel ali bi moral vedeti, da z nakupom sodeluje pri transakciji, ki je del utaje DDV. Tudi v sodbi SES v zadevi C-255/02 je sodišče podalo stališče, da je treba Šesto Direktivo razlagati tako, da nasprotuje pravici davčnega zavezanca, da odbije plačani vstopni DDV, kadar transakcije, na katerih temelji ta pravica, pomenijo zlorabo. V sodbi SES v zadevi C-409/04 pa sodišče navaja, da v skladu s sodno prakso tega sodišča ne bi bilo v nasprotju s pravom Skupnosti, da se od dobavitelja zahteva, da se prepriča, da transakcija, ki jo je opravil, ni del davčne utaje. Ker v konkretnem primeru tožnik ni ravnal tako, kot bi ravnal dober gospodar, pritožbeni organ pritrjuje prvostopnemu organu, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki so del utaje davkov. Tožnik sicer navaja, da naj bi bile družbe A. k.d., D. d.n.o. in E. d.o.o. le posrednice pri prodaji naftnih derivatov oziroma da naj bi šlo za tristrane posle, a za to prav tako ne predloži nobenih dokazov. Tudi iz računov, ki jih je prejel od svojih dobaviteljev ni razvidno, da bi šlo za posredovanje, ampak so dobavitelji nastopali v svojem imenu in za svoj račun.

Tožnik v tožbi ne sprejema trditev davčnega organa, da bi tožnik na podlagi okoliščin moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki so bile del utaje DDV ter da s tem ni imel pravice do odbitka DDV. Tožnik meni, da okoliščine, na katere se sklicuje davčni organ, ne zadostujejo za navedeni zaključek davčnega organa. Ugotavljanje dobrovernosti kupca je zanemarjeno, saj davčni organ vzpostavlja objektivno odgovornost. Tožnik se sklicuje na načelo materialne resnice.

Tožnik zavrača zaključke davčnega organa. Navaja, da v sodobnem poslovnem svetu telefonsko naročanje blaga ni nič neobičajnega. Odsotnost pisne naročilnice tudi ni nikakršna okoliščina, ki bi kazala na spornost poslovnih dogodkov. V zvezi z očitkom davčnega organa, da tožnik ni preveril veljavnosti identifikacijske številke za DDV, morebitne blokade TRR dobavitelja in dejavnost družb, tožnik navaja, da je davčnemu organu dostavil izjavo računovodskega servisa, to je družbe F. d.o.o., iz katerega izhaja, da za tožnika obstoj identifikacijskih številk na spletnem portalu davčne in carinske uprave, preverja računovodski servis. Popolnoma nerazumljiv je očitek, da bi moral tožnik preveriti celo registracijo posameznih podjetij. Ne strinja se tudi s trditvami davčnega organa, da je tožnik moral prejete fakture plačati v roku 15 dni od dobave, medtem ko naj bi bil pri drugih dobaviteljih plačilni rok daljši. Tudi okoliščina, da je tožnik plačal vse finančne obveznosti in ni imel nobenih reklamacij do dobaviteljev, za katere se je izkazalo, da so missing traderji, v ničemer ne utemeljuje zaključkov izpodbijane odločbe. Neutemeljen je tudi očitek davčnega organa o nenadnem prenehanju poslovanja z družbo A. k.d., saj je tožnik pojasnil, zakaj je bilo prekinjeno sodelovanje z navedeno družbo. Tožnik se ne strinja z ugotovitvami davčnega organa, da pri sklepanju posla z družbo E. d.o.o. ni ravnal z običajno skrbnostjo, saj je poslovanje z navedeno družbo potekalo na ustaljen način. Tožnik se sklicuje na to, da je bil zanj zadosten pogoj pri poslovanju račun in dobavljena dogovorjena količina goriva ter da se ni moral niti mogel zavedati, da gre pri omenjenih dobaviteljih lahko za vprašljive družbe. V sodobnem poslovnem svetu je bistveno hitro sklepanje poslov ter čim hitrejša realizacija dogovorjenega, zaradi česar bi bilo nelogično, če bi tožnik med dobrim sodelovanjem obiskoval predstavnike dobaviteljev ter jih preverjal. V zvezi z ugotovitvijo davčnega organa, da so bile cene goriva nižje od primerljivih cen drugih družb, se tožnik sklicuje na to, da se vsak gospodarski subjekt pred vstopom v neko poslovno razmerje prepriča, kateri dobavitelj je najugodnejši. Navaja tudi, da je davčnemu organu priložil fakture družbe G. d.o.o. in ponudbo družbe H. d.o.o., iz katerih je razvidno, da so cene obeh ponudnikov nižje od cen družb I. in J. Prav tako zavrača navedbe davčnega organa, da nima originalnih zapisov o točenju goriva iz cisterne v skladišče. Tožnik je pojasnil, da je bila nabava beležena z analognimi števci na cisternah v skladišču, zaloga blaga se je vodila preko računalniške povezave med cisterno, točilnim agregatom in analognim čitalcem količine goriva na zalogi. Tožnik zavrača navedbo davčnega organa, da tožnik nima vseh dobavnic in navaja, da so vse dobavnice, ki so bile dostavljene, opremljene s podpisom prejemnika in podpisom ter žigom dobavitelja. Če pa katere od dobavnic davčni organ ni zahteval, to še ne pomeni, da jih tožnik nima.

V zvezi s sklicevanjem davčnega organa na sodbe SES se tožnik sklicuje na primer C 28/95, iz katerega izhaja, da lahko država članica zavrne pravico do odbitka DDV, vendar pa bi morala takšna odločitev temeljiti na analizi vsakršnega posameznega primera posebej, tudi v skladu z načelom sorazmernosti. Tožnik je že v pritožbi opozoril, da je bila sodba, na katero se sklicuje davčni organ, izdana šele 6. 7. 2006, torej po obdobju, ki je bilo predmet davčnega nadzora, zaradi česar gre za retroaktivno uporabo obvezujoče razlage SES. Neutemeljeno in nedopustno pa je tožniku pripisovati goljufiv namen le na podlagi okoliščin poslovanja, ki pri tožniku niso v ničemer drugačne od poslovanja z drugimi dobavitelji. Tožniku je ev. mogoče očitati le malomarnost, zaradi katere pa še ni mogoče imeti goljufivega namena. Tožnik se sklicuje tudi na načelo sorazmernosti. Davčni organ je celo okoliščine, kot so redno plačevanje davkov, štel v breme tožnika. Predlogi po zaslišanju prič so dokazna sredstva, s katerimi bi davčni organ lahko ugotovil, da so se poslovni dogodki zgodili natančno tako, kot izkazujejo listine. Tožnik je predložil dodatne dokaze, ki pa jih prvostopni organ ni niti vpogledal. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in priglaša stroške postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri odločitvi in razlogih za odločitev, ki so razvidni iz drugostopne odločbe.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV tožniku na podlagi računov, za katere prvostopni organ ugotavlja, da so jih izdali t.i. neplačujoči gospodarski subjekti oziroma tudi missing traderji, tožniku pa očita, da je vedel, da sodeluje v goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti, skladno s prakso Sodišča Evropske unije (C 255/02, C 439/04 in C 440/04 – združeni zadevi).

Okoliščina, ki jo prvostopni organ očita tožniku, je predvsem v nepravilnem in nepopolnem vodenju dokumentacije glede dobav, opravljenih s strani navedenih missing traderjev, ki naj bi jih neplačujoči gospodarski subjekti opravljali po spornih računih za tožnika, in za katere prvostopni organ ugotavlja, da niti tožnikova dokumentacija niti dokumentacija navedenih družb ne izkazuje, da bi jih tudi dejansko opravile navedene družbe. Tožniku davčna organa očitata neverodostojne knjigovodske listine v smislu SRS. Navedeno pomeni, da tožnik z dokumentacijo ni izkazal, da so navedeni subjekti tudi v resnici opravili zaračunane dobave. Nasprotno, vse okoliščine kažejo na to, da gre pri izdajateljih računov za missing traderje oziroma neplačujoče gospodarske subjekte, kakor jih opredeljuje Uredba komisije (ES) št. 1295/2004 z dne 29. oktobra 2004, ki se nanjo prvostopni organ pravilno sklicuje, kot gospodarske subjekte, registrirane kot davčne zavezance za DDV, ki morebiti z goljufivim namenom pridobijo blago ali storitve ali to simulirajo, brez plačila DDV in dobavljajo to blago ali storitve z DDV, vendar ne plačajo dolgovanega DDV ustreznemu državnemu organu.

Iz ugotovitev prvostopnega organa izhaja, da navedene družbe niso imele pogojev, da bi lahko tožniku dobavile blago, kot so ga zaračunale, kar je prvostopni organ tudi pojasnil, zato ne gre za takšno situacijo, kot zatrjuje tožnik, da je po opravljeni dobavi plačal račun in ga v zvezi z opravljeno dobavo drugo ni zanimalo. Zato gre tudi po mnenju sodišča za navidezne posle in fiktivne račune, tožnik pa v svoji dokumentaciji drugega, kot ugotavlja prvostopni organ, ni izkazal, predvsem pa ni dokazal, da bi navedeno blago, glede katerega je odbijal vstopni DDV, bilo dobavljeno s strani izdajateljev računov.

Tožniku prvostopni organ očita vedenje o sodelovanju v transakcijah, ki pomenijo izmikanje plačila DDV oziroma zlorabo pravic v smislu uveljavljanja odbitka vstopnega DDV po spornih računih, od katerih DDV ni bil plačan. Okoliščine, ki jih oba organa poudarjata, tudi po mnenju sodišča kažejo na obstoj subjektivnega elementa pri tožniku, kolikor so tožbeni razlogi enaki pritožbenim, jih zato sodišče iz istih razlogov kot tožena stranka, zavrača. Nedvomno je izkazano neobičajno poslovanje tožnika, zato tudi po mnenju sodišča iz vseh v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedenih okoliščin izhaja, da gre za fiktivne posle in da ni razvidno, kdo je dejansko dobavil blago, na katerega se nanašajo računi, tožnik pa v tej zvezi ni predložil verodostojnih listin v smislu SRS, tako kot navajata oba organa. Tožnik je v postopku sodeloval in je bil z ugotovitvami seznanjen in je imel možnost, da dostavi vso dokumentacijo v zvezi z zaračunanim blagom.

Bistvo v zadevi je predvsem vprašanje ali je tožnik v postopku dokazal, da je zaračunano blago v resnici sprejel s strani navedenih družb. Iz dokumentacije, ki se nanjo sklicuje tožena stranka, tudi po mnenju sodišča ni razvidno, da so izdajatelji računov za tožnika dobavili blago, glede katerega je tožnik odbil vstopni DDV. Po drugi strani pa tudi pri izdajateljih računov ni bilo nobenih realnih pogojev, da dobave opravijo. Nedvomno pa je bilo ugotovljeno, da DDV na strani navedenih subjektov ni bil plačan, zato tožnik iz naslova prejetih računov nima pravice do odbitka.

Sodišče se pridružuje mnenju prvostopnega organa, da gre v obravnavanem primeru za t.i. neplačujoče gospodarske subjekte, kot jih opredeljuje navedena Uredba v 2. členu. Iz vseh ugotovitev prvostopnega organa nedvomno izhaja, da gre za navidezne posle oziroma da niso bile v resnici za tožnika opravljene zaračunane dobave. Navedena okoliščina je pomembna, ker je treba dokazati opravljene dobave s strani izdajateljev računov, kar gre v breme tožnika, kolikor uveljavlja davčne ugodnosti iz tega naslova (1. odstavek 40. člena ZDDV oz. 62. člen ZDDV-1, Uradni list RS, št. 119/06 in spremembe).

Glede na to, da v obravnavanem primeru odločitev davčnega organa temelji tudi na ugotovitvi, da dobave blaga po izstavljenih računih niso bile opravljene, se davčnemu organu niti ne bi bilo treba ukvarjati z ugotavljanjem, ali je tožeča stranka vedela ali bi morala vedeti, da sodeluje pri davčni goljufiji. Bistveno v zadevi je namreč vprašanje, ali je tožeča stranka izkazala, da so dobave blaga zanjo opravile prav omenjene družbe. Navedenega v postopku tožeča stranka ni izkazala. Dokazno breme trditev, s katerimi uveljavlja zmanjšanje davčne obveznosti, pa je na strani zavezanca za davek (prvi in tretji odstavek 76. člena ZDavP-2). Praviloma davčni zavezanec svoje trditve dokazuje s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s predpisi, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi (77. člen ZDavP-2). V postopku sta davčna organa natančno pojasnila, zakaj listine, ki jih je predložila tožeča stranka, ni mogoče obravnavati kot verodostojne listine v smislu SRS 21. Ker je davčni organ podvomil v to, da navedene listine odražajo resnično dejansko stanje oziroma resnično vsebino poslovnega dogodka, bi tožeča stranka morala za svoje trditve (da listine odražajo resnično dejansko stanje) predložiti dokaze (enako stališče je zavzelo Vrhovno sodišče v sodbi opr. št. X Ips 804/2005 z dne 10. 12. 2009), česar pa tožeča stranka ni storila.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (59. člen ZUS-1). Tožnik sicer trdi, da je dejansko stanje napačno ugotovljeno, pri čemer pa niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, temveč, da se tožeča stranka ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

16.02.2011

Podobni dokumenti:

• sodba I U 344/2009
• sodba I U 1315/2010
• sodba I U 530/2010