sodba I U 2203/2009

Jedro

Drugi odstavek 11. člena ZDMV določa, da, če davčni zavezanec pred prvo registracijo motorno vozilo, od katerega je bil plačan davek, dobavi v drugo državo članico Evropske unije, ima pravico do vračila plačanega davka, če davčnemu organu predloži dokazilo o plačilu davka, račun, izdan kupcu v drugi državi članici Evropske unije, in dokazilo o dejanski dobavi vozila v drugo državo članico Evropske unije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ zavrnil zahtevek tožnika z dne 13. 7. 2007 za vračilo plačanega davka na motorna vozila (DMV) za vozilo Ferrari F430 Spider F1, št. šasije ZFFEZ59B000153248 v višini 17.547,54 EUR. Odločil je, da tožnik in davčni organ nosita vsak svoje stroške postopka ter da posebni stroški postopka niso nastali ter da pritožba ne zadrži izvršitve.

Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik dne 13. 7. 2007 pri davčnem organu vložil zahtevek za vračilo plačanega DMV za motorno vozilo na podlagi 11. člena Zakona o davku na motorna vozila (Uradni list RS, št. 72/2006, ZDMV-UPB2, v nadaljevanju ZDMV). Iz 1. točke 5. člena ZDMV izhaja, da se davka od cestnih motornih vozil ne plačuje od vozil, ki se pred prvo registracijo izvozijo ali dobavijo v drugo državo članico EU. Drugi odstavek 11. člena ZDMV določa, da če davčni zavezanec pred prvo registracijo motorno vozilo, od katerega je bil plačan davek, dobavi v drugo državo članico Evropske unije, ima pravico do vračila plačanega davka, če davčnemu organu predloži dokazilo o plačilu davka, račun, izdan kupcu v drugi državi članici Evropske unije, in dokazilo o dejanski dobavi vozila v drugo državo članico Evropske unije. Davčni organ je v uradnih evidencah preveril, ali je bil DMV za vozilo obračunan in plačan. Ugotovil je, da je bilo vozilo v Republiki Sloveniji registrirano dne 11. 4. 2007, zaradi česar je tožnikovo zahtevo zavrnil.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopnega organa strinja. Ugotavlja, da je iz spisne dokumentacije razvidno, da je tožnik nabavil vozilo od družbe A., Italija, po računu z dne 9. 3. 2007 in da zavezanec ob pridobitvi vozila iz Italije ni plačal DMV. Dne 11. 4. 2007 je bilo vozilo začasno registrirano na B.B., s stalnim prebivališčem v Zagrebu. Iz prometnega dovoljenja P 2756268 je razvidna registrska oznaka vozila LJ C3-69 in začasna registracija vozila za čas od 11. 4. 2007 do 11. 5. 2007. Začasna registracija je bila kasneje podaljšana do 8. 7. 2007. Dne 12. 4. 2007 je bila v imenu tožnika kot izvoznika pri Carinski upravi RS, Carinskemu uradu Ljubljana, vložena carinska deklaracija št. K-23530, s katero je bilo vozilo deklarirano v postopek trajnega izvoza. Blago je bilo namenjeno B.B., Zagreb. Podana je bila zahteva za razveljavitev te izvozne deklaracije, ker se je deklarirano blago, zaradi zapletov s kupcem, če vedno nahajalo v hrambi pri izvozniku oziroma vozilo ni bilo fizično izvoženo iz Slovenije. Zahtevi je bilo ugodeno. Dne 8. 6. 2007 je bilo vozilo izvoženo na Hrvaško, kot prejemnik vozila je na EUL št. 39096 naveden B.B., Zagreb. Iz EUL je razvidno, da je bilo vozilo fizično odpeljano, ker je imelo začasno registracijo. Dne 14. 6. 2007 je bilo vozilo v nespremenjenem stanju, kot novo osebno vozilo, ponovno uvoženo v Slovenijo. Kot pošiljatelj je na listini naveden B.B., Zagreb, kot prejemnik pa tožnik. Iz EUL je razvidno, da je bilo vozilo pripeljano na tovornem vozilu s prikolico. Iz EUL je razvidno tudi, da je tožnik ob uvozu plačal DMV. V spisu se nahaja dobropis, izdan B.B., Zagreb, z dne 8. 6. 2007, vezano na račun št. 311012, za vozilo Ferrari F430 Spider F1. Dne 28. 6. 2007 je bilo to vozilo prodano kupcu C.C., Avstrija. V Avstrijo je bilo prepeljano s tovornim vozilom, kupec je istega dne vozilo tudi prevzel.

Pritožbeni organ se sklicuje na 3. člen ZDMV, po katerem se davek plačuje od motornih vozil iz tarifnih oznak, ki jih navaja, ki se dajo prvič v promet ali se prvič registrirajo na območju Republike Slovenije. Na podlagi 11. člena ZDMV ima davčni zavezanec, ki pred prvo registracijo motorno vozilo, od katerega je bil plačan davek, dobavi v drugo državo članico Evropske unije, pravico do vračila plačanega davka, če davčnemu organu predloži dokazilo o plačilu davka, račun, izdan kupcu v drugi državi članici Evropske unije, in dokazilo o dejanski dobavi vozila v drugo državo članico Evropske unije. Dobava v drugo članico Evropske unije mora biti opravljena pred prvo registracijo motornega vozila, da se lahko uveljavlja davčna oprostitev. Iz zakonskega besedila ni razvidno, da bi bila tako imenovana „začasna“ registracija vozila (npr. zaradi izvoza, ipd.) izvzeta oziroma obravnavana tako, da bi tožnik, kljub izvozu oziroma dobavi vozil, ki so bila začasno registrirana v Sloveniji, imel pravico do vračila plačanega DMV. Navedena zakonska določba ne razlikuje pojmov „začasna in/ali trajna“ registracija, ipd., ampak vsebuje le splošen in za vse registracije vozil obsegajoči pojem „registracija“. Ob tem pojasnjuje, da DMV od tega vozila ne bi bilo mogoče več odmeriti v primeru, da bi določen kupec iz Slovenije to vozilo ponovno nabavil (kot pridobitev iz Skupnosti ali uvoz) in ga pripeljal v Slovenijo, zato, ker je bil ta davek že enkrat plačan.

Tožeča stranka se z navedeno odločitvijo ne strinja. V tožbi uveljavlja tožbene razloge kršitve pravil postopka, nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Tožnik meni, da je davčni organ neupravičeno zavrnil njegov zahtevek. Tožnik je namreč to vozilo izvozil in je po 11. členu ZDMV upravičen do vračila DMV. Za vozilo je bila izvedena začasna registracija. Definicijo začasne registracije določa 201. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 83/04, v nadaljevanju ZVCP-1), ki ga navaja. Namen določb ZDMV je, da se z DDV obdavčijo tista vozila, ki so namenjena za uporabo na slovenskem ozemlju, ne pa tudi tista, ki so namenjena za prodajo na drugih trgih. Vozilo, ki ga je tožnik prodal tuji osebi, nikakor ni bilo namenjeno za uporabo na slovenskem ozemlju, kar tožnik dokazuje z ustrezno listino (CMR št. K028216 z dne 28. 6. 2007). Vozilo je torej dobavljeno v drugo državo članico v manj kot treh mesecih od začasne registracije. To je več kot očiten dokaz, da se vozilo ni uporabljajo v Sloveniji, temveč je bil osnovni namen prodaja vozila iz Slovenije. Tožnik meni, da je davčni organ zmotno in nepopolno ugotovil dejansko stanje, saj je enačil klasično prvo registracijo vozila z začasno registracijo vozila, ki je obvezna kolikor vozilo začasno uporablja tuja oseba v Sloveniji. Pojem prva registracija – začasna registracija se po mnenju tožnika ne more upoštevati enako kot klasična prva registracija vozila, saj je že sam namen izključno začasna uporaba vozila v Sloveniji.

Tožnik meni, da je davčni organ nepravilno uporabil materialno pravo, saj se predmetno vozilo ni uporabljalo v Sloveniji, začasna registracija je bila namenjena uporabi vozila za tujo fizično osebo in to za rok krajši od treh mesecev. Tožnik meni, da se z zavrnitvijo možnosti povračila plačanega DMV po 11. členu ZDMV za začasno registrirana vozila, ki se izvozijo oziroma dobavijo v Evropsko unijo, tožnika postavi v neenakovreden konkurenčni položaj, saj dobaviteljem iz drugih držav Evropske unije (npr. Nemčije) podobnega davka pri nabavi novega vozila ni potrebno obračunati. Poleg tega pa končni kupec v državi, kamor se vozilo dobavi in registrira, plača ponovno vse potrebne dajatve in davke, zaradi česar pride do dvojne obdavčitve istega vozila. Z obdavčitvijo vozila z DMV, ki je bilo začasno registrirano v Sloveniji (manj kot tri mesece) gre za bistveno razliko v primerjalnih davkih z drugimi državami članicami EU in preprečitev konkurenčnosti na evropskem trgu ter preprečitev prostega pretoka blaga. Dodaten dokaz, da je obstoječi ZDMV v nasprotju z evropsko zakonodajo, je predlagana sprememba tega zakona. Za vozila, ki so bila začasno, do 30 dni, registrirana v Sloveniji, se predvideva vračilo v višini 100 % plačanega davka, za ostala se ta odstotek znižuje. Zakonodajalec je s predlogom sprememb želel odpraviti nejasno zapisano oziroma pomanjkljivo določbo glede vračila DMV v veljavnem zakonu. Tožnik opozarja tudi na kršitev pravil postopka v delu pritožbenega organa, ki ni omogočil tožniku sodelovanja v postopku pri drugostopnem organu ter ni zakonito izvedel ugotovitvenega postopka, kar je privedlo do zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči o stvari, podrejeno pa, da odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka navedbe tožeče stranke in vztraja na pravilnosti in zakonitosti odločbe prvostopnega organa. Tožena stranka pojasnjuje, da področje obdavčenja avtomobilov v Evropski uniji (EU) še ni usklajeno. Morajo pa države članice EU pri pripravi predpisov upoštevati štiri svoboščine in sicer prost pretok kapitala, blaga, oseb in storitev. Tožnik ni konkretno obrazložil, s katerim predpisom EU, naj bi bil naš ZDMV v nasprotju, niti ni navedel zakaj meni, da naj bi prišlo do motenja ali oviranja prostega pretoka blaga in onemogočanja konkurenčnosti. Z novelo ZDMV (Uradni list RS, št. 9/10, ZDMV-C) je bil 11. člen spremenjen tako, da se za motorna vozila, ki so bila izvožena ali dobavljena v drugo državo članico EU, preden so bila registrirana v Republiki Sloveniji in je bil zanje davek plačan in za motorna vozila, ki so bila v Sloveniji začasno registrirana, z namenom izvoza ali dobave v drugo državo članico EU in so bila registrirana največ 30 dni, v celoti vrne znesek dejansko plačanega davka na motorna vozila. Take določbe ni bilo v ZDMV, ki je veljal in se je uporabljal od vključno 24. 5. 2006 in je bil relevanten tudi v tožnikovem primeru. V ZDMV-C je v 11. členu določeno tudi, da za motorno vozilo, od katerega je bil vrnjen davek v skladu s tem členom velja, da za namene 3. člena tega zakona v Republiki Sloveniji še ni bilo registrirano. To pa pomeni, da se v primeru, ko se tako vozilo vrne v Slovenijo, šteje za vozilo, ki se v Sloveniji registrira prvič, in se zanj odmeri davek. Prav to pa je bila ena izmed tistih ovir, zaradi katere se tožnikovi zahtevi za vračilo davka ni ugodilo, saj ZDMV-UPB2 te situacije ni urejal in bi lahko prišlo do tega, da od danega vozila, ki se uporablja v Sloveniji, DMV ne bi bil nikoli plačan.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopnega organa in tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

Nima prav tožnik, ko trdi, da izpolnjuje pogoje za vračilo plačanega davka za vozilo, ki je predmet navedenega postopka, po 11. členu ZDMV. Drugi odstavek navedenega člena (ki je veljal v relevantnem obdobju, ZDMV-UPB2) določa, da, če davčni zavezanec pred prvo registracijo motorno vozilo, od katerega je bil plačan davek, dobavi v drugo državo članico Evropske unije, ima pravico do vračila plačanega davka, če davčnemu organu predloži dokazilo o plačilu davka, račun, izdan kupcu v drugi državi članici Evropske unije, in dokazilo o dejanski dobavi vozila v drugo državo članico Evropske unije. V konkretni zadevi ni sporno, da je bilo predmetno vozilo (že) registrirano v Republiki Sloveniji, po mnenju tožnika pa je sporno, ker je bilo v Sloveniji registrirano (le) za čas manj kot tri mesece, in nato dobavljeno v drugo državo članico Evropske unije (Avstrijo). Sodišče pritrjuje stališču prvostopnega in drugostopnega organa, da iz citiranega 11. člena ZDMV ne izhaja, da bi razlikoval med registracijo in „začasno“ registracijo. Ob nesporni ugotovitvi, da je bilo predmetno vozilo že registrirano v Republiki Sloveniji, tudi po presoji sodišča tožnik ni upravičen do vračila DMV za navedeno vozilo.

Na drugačno odločitev v navedeni zadevi tudi ne more vplivati sklicevanje tožnika na kasneje sprejete spremembe ZDMV (ZDMV-C). Iz navedenih razlogov tudi sodišče zavrača sklicevanje tožnika na kasneje sprejeti ZDMV-C. Upravičenost do vračila DMV se mora tudi po presoji sodišča presojati glede na materialni predpis, ki je veljal v relevantnem obdobju. Tožnikove navedbe, da je obstoječi ZDMV v nasprotju z evropsko zakonodajo, so pavšalne in z ničemer izkazane, zaradi česar jih sodišče zavrača kot neutemeljene.

Neutemeljeni so ugovori tožnika, da naj bi bile storjene kršitve pravil postopka pred organom druge stopnje. Ugovori, da drugostopni organ ni zakonito izvedel ugotovitvenega postopka so pavšalni, saj tožnik ne pojasni, katerih dokazov pritožbeni organ ni ocenil oziroma jih je napačno ocenil, zato jih sodišče zavrača. Zavrača tudi ugovore, da drugostopni organ tožniku ni omogočil sodelovanja v postopku na drugi stopnji. Iz podatkov upravnih spisov je razvidno, da je tožnik zoper odločbo prvostopnega organa vložil pritožbo, ki jo je obravnaval drugostopni organ, pri čemer je tožnik imel možnost drugostopnemu organu predložiti morebitna dodatna dokazila, česar pa ni storil.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), saj v zadevi dejansko stanje med strankama ni sporno.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

16.02.2011

Podobni dokumenti:

• sodba I U 169/2010
• sodba I U 1654/2010, enako tudi I U 1737/2011
• sodba U 1149/2008