sodba I U 1561/2009

Jedro

V obravnavanem primeru je šlo najprej za preverjanje carinske deklaracije (52. člen CZ), nato po prepustitvi blaga pa še za naknadno preverjanje carinske deklaracije po 62. členu CZ, po katerem sprejmejo carinski organi po prepustitvi blaga potrebne ukrepe za ureditev nastale situacije, če se pri ponovnem pregledu deklaracije pokaže, da je bila odločitev o zadevnem carinskem postopku sprejeta na podlagi netočnih ali nepopolnih informacij.

Po 4. odstavku 154. člena CZ se naknaden obračun carinskega dolga v skladu s točko a) prvega odstavka 154. člena CZ lahko opravi v petih letih po nastanku carinskega dolga in je zato po mnenju sodišča glede na navedeno pravilno pravno podlago izpodbijana odločba izdana pravočasno. Zato sodišče tožnikove ugovore, da je bila odločba izdana prepozno oz. po preteku enoletnega (prav triletnega, glede na spremembo CZ) roka kot neutemeljene zavrača, saj gre v obravnavanem primeru za petletni prekluzivni rok, ki je bil upoštevan.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Ljubljana naknadno obračunal carinski dolg (carino in razliko premalo obračunanega davka na dodano vrednost) za blago, sproščeno v prost promet s carinsko deklaracijo št. K4 - 70267 z dne 18. 12. 1999, Izpostava Letališče Brnik, v skupnem znesku 1.283.165,00 SIT. Iz dokumentov zadeve je razvidno, da je tožnik kot carinski deklarant in prejemnik blaga preko družbe A. d.o.o., z v tej zadevi obravnavano carinsko deklaracijo, iz predhodnega postopka carinskega skladiščenja, sprostil dva kosa blaga s poimenovanjem „set rezervnih delov za mobilni telefonski sistem: NTZ 111 59/1 R2A (HLR/SCP) in NTZ 111 57/3 R2A (HLR) in uvrstil tarifno oznako 8529 90 72 0 Kombinirane nomenklature carinske tarife (KNCT) s carinsko stopnjo prosto v okviru avtonomnega ukrepa znižanja, obračunal DDV po 19 % stopnji in težinsko takso. V polje 44 je s šifro (P99) vpisal (49082/99), kar pomeni, da so se v prost promet po zadevni carinski deklaraciji sproščali sestavni deli končnega proizvoda GSM mobilnega telefonskega sistema – faza 5 B, elektronski sklopi GSM mobilnega telefonskega sistema, za katerega je tožniku Carinarnica Ljubljana z odločbo 02-14 št. Up/I-4908-2 z dne 10. 7. 1998 dovolila postopno uvozno carinjenje blaga z uporabo določb 6. člena Zakona o carinski tarifi (Uradni list RS, št. 74/95, dalje ZCT), v skladu s katerim se lahko stroj uvaža nesestavljen ali razstavljen v več pošiljkah, če je to ugodneje zaradi trgovanja ali transporta, pri tem pa se te sestavne dele uvršča v isto tarifno oznako kot sestavljen stroj.

Na podlagi 52. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in spremembe, dalje CZ) in 133. člena Uredbe za izvajanje carinskega zakona (Uradni list RS, št. 46/99, dalje UICZ) je bil pri tožniku opravljen pregled blaga in sestavljen zapisnik, v katerem je bilo ugotovljeno, da se blago ne uvršča v tarifno oznako 8529 90 72 0 KNCT pod elektronske sklope aparatov s tarifno številko 8525 do 8528, ker se pri postopnem uvoznem carinjenju blaga uporablja tarifna oznaka celotnega sistema, in to je v tem primeru sistem za mobilno telefonijo, ki se uvršča v tarifno oznako 8517 30 009 KNCT in da uvoz po odločbi za sukcesivni uvoz blaga ni utemeljen.

Po ugovoru tožnika na zapisnik, v katerem vztraja, da je sporno blago delna pošiljka blaga, za katerega je Carinarnica Ljubljana dovolila postopno uvozno carinjenje z uporabo 6. člena ZCT ter opravljenem pregledu blaga pri tožniku in naknadno pridobljene dodatne dokumentacije (prospektov elektronskih naprav) v postopku naknadnega preverjanja po 62. členu CZ, je ugotovljeno, da se dva kosa setov rezervnih delov uporabljata za mobilni telefonski sistem v okviru telefonske centrale – elementi za hranjenje podatkov o uporabnikih mobilnega sistema, zato se sporno blago ne more cariniti po odločbi št. 02-14 številka Up/I – 4908/2 z dne 10. 7. 1998 o postopnem uvoznem carinjenju s tarifno oznako 8529 90 72 0KNCT, saj se ne uvršča v to tarifno oznako. Omenjena elektronska dela spadata v okvir telefonske centrale in se pravilno uvrščata v KNCT pod dele „drugi“ elektronski sklopi in pod tarifno oznako 8517 90 820 s konvencionalno 8 % carinsko stopnjo. Navedene ugotovitve so bile posredovane tožniku, ki ni vložil pripomb, zato je prvostopni organ na podlagi a) točke 1. odstavka 154. člena CZ v povezavi s točko b) 1. odstavka 146. člena CZ izdal izpodbijano odločbo.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopnega organa strinja in sledi obrazložitvi (2. odstavek 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku; Uradni list RS, št. 80/99 in spremembe, v nadaljevanju ZUP). Tudi po mnenju pritožbenega organa je v obravnavanem primeru treba uporabiti točko a) 1. odstavka 154. člena CZ v povezavi z določbami 105. člena Zakona o izvajanju carinskih predpisov evropske skupnosti (Uradni list RS, št. 25/04, v nadaljevanju ZICPES), po kateri izda carinski organ po uradni dolžnosti odločbo o nastali obveznosti, če ugotovi, da je zaradi nezakonitega ravnanja s carinskim blagom nastal carinski dolg.

V obravnavanem primeru je šlo najprej za preverjanje carinske deklaracije (52. člen CZ), nato po prepustitvi blaga pa še za naknadno preverjanje carinske deklaracije po 62. členu CZ, po katerem sprejmejo carinski organi po prepustitvi blaga potrebne ukrepe za ureditev nastale situacije, če se pri ponovnem pregledu deklaracije pokaže, da je bila odločitev o zadevnem carinskem postopku sprejeta na podlagi netočnih ali nepopolnih informacij.

Pritožbeni organ očitke glede neupoštevanja načela zaslišanja strank zavrne, saj je tožnik bil seznanjen z ugotovitvijo carinskega urada in nanje ni podal pripomb, ob tem pa je bila tožniku dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah. Iz ugotovitev izhaja, da so se sprostili v prost promet rezervni deli, ki se uporabljajo za mobilni telefonski sistem v okviru telefonske centrale, ter da sami deli predstavljajo elemente za hranjenje podatkov o uporabnosti mobilnega sistema, zato se ne morejo postopno uvozno cariniti z uporabo določb 6. člena ZCT, kot je bilo dovoljeno z odločbo carinarnice Ljubljana z dne 10. 7. 1998.

Po mnenju pritožbenega organa je za nezakonito ravnanje s carinskim blagom treba šteti vsako ravnanje, ki povzroči, da za carinsko blago ni plačan carinski dolg v skladu z veljavnimi predpisi in gre v obravnavanem primeru prav za takšen primer, saj je tožnik za predmetno blago zahteval uvrstitev v tarifno oznako s carinsko stopnjo prosto (8529 90 72 0 KNCT) v okviru avtonomnega ukrepa znižanja in s sklicevanjem na odločbo, s katero je bilo dovoljeno pritožniku postopno uvozno carinjenje blaga in z njo določeno tarifno oznako.

Tožnik je v postopku nastopal kot carinski deklarant in prejemnik blaga (vpis v polje 8 in 14 zadevne carinske deklaracije), zato je bil utemeljen zavezan za plačilo carinskega dolga. Sklicevanje tožnika na pravilo iz 1. odstavka 146. člena CZ, po katerem carinski dolg ne nastane, če je ugotovljeno, da napake v carinskem postopku niso imele pomembnega vpliva na pravilno izvajanje carinskega postopka, pritožbeni organ kot neutemeljeno zavrne. Predložitev blaga v nasprotju, kot je bilo tožniku dovoljeno po odločbi o postopnem uvoznem carinjenju z uporabo določb 6. člena ZCT, ni mogoče opredeliti kot napake z nepomembnim vplivom na carinski postopek, pri tem se sklicuje na 26. člen UICZ.

Tožnik je dolžan poravnati naknadno ugotovljen carinski dolg zaradi nezakonitega ravnanja s carinskim blagom, ker je bila neupravičena uporabljena tarifna oznaka 8529 90 720 KNCT s carinsko stopnjo „prosto“ iz razloga sklicevanja na odločbo glede postopnega uvoznega carinjenja blaga in z njo določeno tarifno oznako, saj se v smislu določb 6. člena ZCT sestavne dele uvršča v isto tarifno številko kot sestavljeni stroj.

Odgovornost tožnika izhaja iz 3. odstavka 143. člena CZ, za nezakonito ravnanje s carinskim blagom pa ni mogoče razlagati kot da je potreben predhodni prekrškovni ali kazenski postopek. 94. člen UICZ določa, da mora biti carinska deklaracija izpolnjena v skladu z navodili v prilogi 19 k tej uredbi, ki je sestavni del uredbe. O zadevni carinski deklaraciji je v polje 14 in 8 vpisan tožnik, iz polja 54 pa je razvidno, da jo je vložila družba A. d.o.o. po osebi B.B., ki je naveden v polju 54 carinske deklaracije in se je lastnoročno podpisal in odtisnil žig. Da navedena oseba ne bi imela pooblastila za zastopanje in vložitev deklaracije tožnik v postopku ni ugovarja. Pritožbeni organ tožnikove pavšalne in nejasne ugovore, ki se nanašajo na pooblastilo oseb, ki so sodelovale v carinskem postopku, zavrača. Samega izračuna carinskega dolga tožnik ne izpodbija kot spornega.

Tožnik je vložil tožbo, v kateri izpodbija pravni temelj za obračun carinskega dolga ( točko a) 1. odstavka 154. člena CZ) in navaja, da je očitno, da je s tem tožena stranka zadostila pogoju iz 4. odstavka istega člena, da lahko naknadni obračun carinskega dolga opravi v roku 5 let od nastanka carinskega dolga, ki je v konkretnem primeru nastal 8. 12. 1999. Izpodbijana odločba o naknadnem obračunu pa je bila izdana 3. 12. 2004 in bi v primeru, če bi naknadni obračun temeljil na točki b) ali c) 1. odstavka 154. člena CZ, bi imel carinski organ na voljo po mnenju tožnika le leto dni časa za opravo naknadnega obračuna, saj gre za prekluzivne roke. Po mnenju tožnika ne gre za nezakonito ravnanje s carinskim blagom, kar po mnenju tožnika pomeni, da carinski zavezanec, blago, ki je predmet carinskega postopka, le tega ne prijavi ob uvozu ali ga skrije oz. predrugači ter da mora biti ravnanje storjeno na samem blagu oz. z blagom samim, nikakor pa ne v primeru, ko carinski zavezanec blago po ustaljenem postopku prijavi carinskemu organu in nastane dvom o pravilnosti uvrstitve blaga v posamezno tarifno skupino, pri čemer je bil v konkretnem primeru položaj v zvezi z razvrstitvijo blaga v tarifno skupino tako nejasen, da sta bili na strani tožene stranke potrebni dve instanci, carinska izpostavo in kontrolni oddelek.

Očitki v izpodbijani odločbi ne dajejo podlage za zaključek, da je tožeča stranka z blagom ravnala nezakonito in dejansko je šlo za predvsem lahko za položaj, ko carinski dolg zaradi oprostitve plačila ni bil obračunan (točka b) oz. točka c) 1. odstavka 154. člena CZ). Po mnenju tožnika je bila izpodbijana odločba izdana po izteku (enoletnega) prekluzivnega roka iz 4. odstavka 154. člena CZ. Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi prvostopno odločbo odpravi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pojasni, da je odgovorila na vse pritožbene navedbe, ko je odločala o pritožbi in kolikor so identične tožbene navedbe pritožbi, jih tožena stranka v odgovoru ne ponavlja, ostale tožbene navedbe pa predstavljajo tožbeno novoto. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče se z razlogi izpodbijane odločbe strinja in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – Uradni list RS, št. 105/06 in spremembe, dalje ZUS-1), da v zvezi z tožbenimi ugovori pa še dodaja:

Sodišče se pritožuje stališču obeh organov, ko navajata pravno podlago za naknaden obračun carinskega dolga v točki a) 1. odstavka 154. člena CZ, torej gre za nezakonito ravnanje s carinskim blagom, zaradi katerega je nastal carinski dolg. Po presoji sodišča je namreč v obravnavanem primeru treba izhajati iz določb 48. člena CZ, ki določa izpolnitev carinske deklaracije in obveznosti deklaranta, da izpolni deklaracijo tako, da vsebuje vse podatke, ki so potrebni glede na izbran carinski postopek in da priloži vse dokumente, ki so potrebni za izvedbo zahtevanega carinskega postopka oz. dokazilo o tem, da je bila izvršena predpisana veterinarska in druga predpisana kontrola in točke b) 1. odstavka 146. člena CZ, po kateri carinski dolga pri uvozu nastane z neizpolnitvijo enega od pogojev za prepustitev blaga v določen carinski postopek.

Iz upravnih spisov izhaja, kar ugotavljata tudi oba upravna organa, da se je tožnik pri deklariranju predmetnega blaga, ko je zahteval njegovo uvrstitev v tarifno oznako 8529 90 72 0 KNCT s carinsko stopnjo „prosto“ v okviru avtonomnega ukrepa znižanja, skliceval na odločbo, s katero mu je bilo dovoljeno postopno uvozno carinjenje blaga in z njo določeno tarifno oznako v smislu 6. člena ZCT. V polje 44 carinske deklaracije je s šifro (P99) vpisal 49082/99, kar pomeni, da naj bi se v prost promet po zadevni carinski deklaraciji sproščali sestavni deli končnega proizvoda GSM mobilnega telefonskega sistema - faza 5B, elektronski sklopi GSM mobilnega sistema“, za katerega je tožniku Carinarnica Ljubljana z odločbo 02-14 številka Up/I-4908/2 z dne 10. 7. 1998 dovolila postopno uvozno carinjenje blaga z uporabo določb 6. člena ZCT. Po navedeni določbi se se lahko stroj uvaža nesestavljen ali razstavljen v več pošiljkah, če je to ugodneje zaradi trgovanja ali transporta, pri tem pa se te sestavne dele uvršča v isto tarifno številko kot sestavljen stroj.

V naknadnem pregledu (62. člen CZ) se je izkazalo, da uvoz blaga po odločbi za sukcesivni uvoz, ki se je nanjo skliceval tožnik, ko je deklariral blago, ni utemeljen. Zato po povedanem ne gre za dvom glede pravilne uvrstitve blaga, kot želi v tožbi prikazati tožnik. Vprašanje nezakonitega ravnanja s carinskim blagom po a) točki 1. odstavka 154.člena ZC po presoji sodišča ni mogoče razlagati tako, kot ga razume tožnik, da bi morala biti nezakonitost storjena na samem blagu, temveč ga sodišču razume kot ravnanje strokovne osebe, deklaranta pri vlaganju deklaracij, katerega obveznosti izhaja iz 47 a. člena ZC. Po navedeni določbi mora carinski deklarant zagotoviti točnost podatkov, ki jih navaja v carinski deklaraciji, verodostojnost dokumentov in dokazil, ki jih je priložil deklaraciji in spoštovanje vseh obveznosti, ki izhajajo iz odobritve zahtevanega postopka. Tožniku pa se v tej zadevi očita, da se neutemeljeno skliceval na odločbo o sukcesivnem uvozu, saj se je izkazalo, da za to ni bilo pogojev.

Po 4. odstavku 154. člena CZ se naknaden obračun carinskega dolga v skladu s točko a) prvega odstavka 154. člena CZ lahko opravi v petih letih po nastanku carinskega dolga in je zato po mnenju sodišča glede na navedeno pravilno pravno podlago izpodbijana odločba izdana pravočasno. Zato sodišče tožnikove ugovore, da je bila odločba izdana prepozno oz. po preteku enoletnega (prav triletnega, glede na spremembo CZ (Uradni list RS, št. 32/99-CZ-B) roka kot neutemeljene zavrača, saj gre v obravnavanem primeru za petletni prekluzivni rok, ki je bil upoštevan.

Po povedanem je odločitev pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa neutemeljena, zato je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave, saj je relevantno dejansko stanje med strankama ni sporno (1. odstavek 59. člena ZUS-1).

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

16.02.2011

Podobni dokumenti:

• sodba I U 246/2009
• Sklep X Ips 720/2007
• sodba I U 1913/2009