sodba I U 1173/2009

Jedro

Da je tožnik nepremičnino pridobil na podlagi sodne odločbe, ki nadomešča prodajno pogodbo, je nesporno. Spora tudi ni, da je nabavna vrednost (kupnina) pravnomočno določena v višini 1.405,96 EUR. Ob povedanem je davčni organ pravilno uporabil 2. odstavek 98. člena ZDoh-2 in nabavno vrednost kapitala ugotovil z upoštevanjem navedene nabavne vrednosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je tožniku z izpodbijano odločbo odmeril dohodnino od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnin od davčne osnove 25.589,99 EUR po stopnji 20 % v znesku 5.118,00 EUR. Iz obrazložitve sledi, da je tožnik vložil napoved za odmero dohodnine od dobička iz kapitala pri odsvojitvi nepremičnine – stanovanja na naslovu ... . Kot pridobitni naslov je navedel sodbo Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah, opr. št. P 111/2003 z dne 20. 1. 2004, datum pridobitve 1. 12. 2004 in datum odsvojitve 19. 9. 2007. Na tej podlagi in ob upoštevanju določb Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/2006, v nadaljevanju: ZDoh-2), ki se nanašajo na obdavčitev dobička iz kapitala, je davčni organ ugotovil davčno osnovo v višini 25.589,99 EUR kot razliko med (napovedano) vrednostjo kapitala v času odsvojitve (28.000 EUR), zmanjšano za stroške odsvojitve (990 EUR) in vrednostjo kapitala ob pridobitvi (1.405,96 EUR), povečano za stroške pridobitve (14,05 EUR). Ocenjene vrednosti nepremičnine na dan pridobitve (28.000 EUR), ki izhaja iz predloženega cenitvenega poročila, davčni organ pri določitvi nabavne vrednosti ni upošteval. Pri določitvi nabavne vrednosti nepremičnine je, s sklicevanjem na 2. odstavek 98. člena ZDoh-2, po katerem se za nabavno vrednost nepremičnine šteje v prodajni ali drugi pogodbi navedena vrednost v času pridobitve, upošteval sodbo Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah, ki je postala pravnomočna 1. 12. 2004 in po kateri je pravna oseba A. d.o.o. dolžna s tožnikom skleniti kupoprodajno pogodbo o prodaji stanovanja, za kupnino 336.924,00 SIT (1.405,96 EUR). Ker kupoprodajna pogodba ni bila sklenjena, je pogodbo nadomestila navedena sodba.

Drugostopni davčni organ je z odločbo št. DT-499-05-60/2009-2 z dne 25. 5. 2009 pritožbo tožnika zavrnil kot neutemeljeno. Vrednost nepremičnine v času pridobitve je skladno z 2. odstavkom 98. člena ZDoh-2 ugotovljena v višini, ki izhaja iz pridobitnega naslova - pravnomočne sodbe. Iz sodne odločbe, na podlagi katere je tožnik pridobil kapital, je vrednost kapitala v času pridobitve razvidna. Zato po mnenju pritožbenega organa niso podani pogoji za dokazovanje nabavne vrednosti z drugimi dokazili. Razumeti je sicer tožnikove pomisleke, da je bila vrednost določena po Stanovanjskem zakonu in da zato ne predstavlja realne tržne vrednosti, je pa ta, po mnenju pritožbenega organa, ob znani nabavni vrednosti kapitala, nerelevantna.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. Meni, da gre za primer, ki je specifičen in bi ga je kot tak treba tudi obravnavati. Stanovanje je pridobil v sodnem postopku, ki je trajal od leta 1992, pod pogoji Stanovanjskega zakona. V pravdo je vstopil po materini smrti in kot dedič nadaljeval postopek. Stanovanje je, kot izhaja iz predloženega cenilnega poročila, prodal po vrednosti, ki ni bila višja od vrednosti stanovanja na dan pridobitve. Mnenje sodno zapriseženega cenilca bi davčni organ moral upoštevati. Določbe zakona, na katere se davčni organ sklicuje, tožnik popolnoma razume v primeru, če bi bil za dolgotrajni sodni proces kriv sam, ali če bi z odprodajo stanovanja zaslužil. Tako pa je dejansko izgubil, saj je nepremičnina, ki je bila po smrti matere prazna, zaradi dolgotrajnega sodnega postopka izgubila na vrednosti. Če bi se sodni postopek končal v razumnem roku, bi tožnik stanovanje pridobil z dedovanjem. Ob upoštevanju navedenega po mnenju tožnika veljavna zakonodaja ni relevantna, temveč je pri odločitvi treba upoštevati posebnost položaja, nastalega po dolgotrajnem sodnem postopku.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tudi v upravnem sporu ostaja sporna vrednost nepremičnine ob pridobitvi. Da je tožnik nepremičnino pridobil na podlagi sodne odločbe, ki glede na nesporno ugotovljeno dejansko stanje nadomešča prodajno pogodbo, je nesporno. Spora tudi ni, da je nabavna vrednost (kupnina) (pravnomočno) določena v višini 1.405,96 EUR. Na tako ugotovljena in nesporna dejstva, pa davčni organ tudi po presoji sodišča pravilno uporabi 2. odstavek 98. člena ZDoh-2 in nabavno vrednost kapitala ugotovi z upoštevanjem navedene nabavne vrednosti. Okoliščin, na katere se sklicuje tožnik, v postopku davčne odmere ne more z uspehom uveljavljati, saj se davek odmerja od dobička, ki je bil s prodajo dosežen. Tožbene navedbe, da tožnik z odprodajo stanovanja ni zaslužil, ob nesporno ugotovljeni nakupni vrednosti 1.405,96 EUR in prodajni vrednosti 28.000 EUR, namreč ni mogoče razumeti drugače, kot trditev, da bi bil v drugačnih okoliščinah dobiček večji od doseženega.

Ker je torej po povedanem odločba tožene stranke zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1) zavrnilo.

Ker pravno relevantna dejstva med strankama niso sporna, je sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

05.01.2011

Podobni dokumenti:

• sodba I U 879/2009
• UPRS Sodba I U 2327/2018-15
• UPRS Sodba I U 743/2019-11