sodba I U 2207/2009

Jedro

Tožeča stranka nezakonitost izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi utemeljuje s sklicevanjem na vloženo pritožbo zoper odločbo davčnega organa, ki je izvršilni naslov za plačilo davčne obveznosti. Ta okoliščina pa ne more biti razlog za nezakonitost sklepa o davčni izvršbi, saj pritožba zoper izvršilni naslov, tj. zoper odmerno odločbo, ne zadrži njene izvršitve (prvi odstavek 87. člena ZDavP-2). Na drugačno odločitev ne more vplivati niti sklicevanje na to, da je tožeča stranka vložila tožbo zoper odmerno odločbo, ki se z izpodbijanim sklepom izvršuje. Prav tako nezakonitosti izpodbijanega sklepa ni mogoče utemeljiti z nestrinjanjem z obveznostjo, ki jo izvršilni naslov nalaga.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ odločil, da se tožeči stranki kot dolžniku opravi davčna izvršba dolžnega zneska iz naslova davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV), ki znaša na dan 2. 9. 2008 s knjiženimi plačili do 1. 9. 2008, z zamudnimi obrestmi in s stroški davčne izvršbe skupaj 335.862,25 EUR ter z nadaljnjimi zamudnimi obrestmi od glavnice od 3. 9. 2008 do dneva plačila. Davčna izvršba se opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožeča stranka pri banki. Obveznosti so razvidne iz seznama izvršilnih naslovov z dne 2. 9. 2008, ki je sestavni del izpodbijanega sklepa.

Prvostopni organ v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da tožeča stranka v predpisanem roku ni poravnala obveznosti, navedene v seznamu izvršilnih naslovov, zato je v skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06 – v nadaljevanju ZDavP-2) začel davčno izvršbo.

Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. Ugotavlja, da seznam izvršilnih naslovov skupaj s sklepom vsebuje vse sestavine, kot jih določata 151. člen in 145. člen ZDavP-2. Glede pritožbenih navedb, iz katerih izhaja, da se tožeča stranka ne strinja z obveznostjo, naloženo z odločbo št. DT 0610-2050/2007 10 0803 01 z dne 9. 5. 2008, pa pojasnjuje, da s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, ki se izvršuje (peti odstavek 157. člena ZDavP-2).

Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeni sklep prvostopnega organa. Navaja, da je izpodbijana odločitev nezakonita, saj naj bi 16. 6. 2008 vložila pritožbo zoper odločbo Davčnega urada Ljubljana z dne 9. 5. 2008, iz katere naj bi izhajalo, da je znesek DDV, odmerjen po navedeni odločbi, ugotovljen nezakonito in da davčnega dolga ni. Navaja, da je v zvezi s tem 23. 2. 2009 vložila tudi tožbo za odpravo navedene odločbe. Poleg tega naj iz seznama izvršilnih naslovov ne bi bilo razvidno, kako so obračunane zamudne obresti. Ker naj ne bi bil razviden način obračuna, naj ga ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri odločitvi iz razlogov navedenih v obrazložitvi sklepa prvostopnega organa in odločbi pritožbenega organa. Navaja, da ZDavP-2 ne določa, da bi moral biti iz sklepa o davčni izvršbi razviden sam izračun zamudnih obresti, je pa v seznamu izvršilnih naslovov navedena podlaga za izračun. Pojasnjuje ureditev, ki določa vodenje evidence o davkih in knjigovodske evidence terjatev in obveznosti, s katerimi se zagotavljajo podatki o stanju in gibanju terjatev in obveznosti do davčnih zavezancev. Tako naj bi bil izpodbijani sklep izdan na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima davčni organ, za drugačno stanje dolga pa bi tožeča stranka po mnenju tožene stranke morala predložiti dokaze. Navaja, da tožeča stranka ni predložila dokazov za svoje trditve o drugačnem stanju dolga, in da je očitek, da ni razvidno, kako so izračunane zamudne obresti, neutemeljen. Pojasnjuje, da je obračun obresti določen z 96. členom ZDavP-2.

Tožeča stranka meni, da bi sodišče moralo izdati zamudno sodbo, ker naj bi tožena stranka zamudila rok za odgovor.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in na zakonu utemeljena, zato se sodišče sklicuje na razloge sklepa organa prve stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

Tožeča stranka nezakonitost izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi utemeljuje s sklicevanjem na vloženo pritožbo zoper odločbo davčnega organa, ki je izvršilni naslov za plačilo davčne obveznosti. Ta okoliščina pa ne more biti razlog za nezakonitost sklepa o davčni izvršbi, saj pritožba zoper izvršilni naslov, tj. zoper odmerno odločbo, ne zadrži njene izvršitve (prvi odstavek 87. člena ZDavP-2). Na drugačno odločitev ne more vplivati niti sklicevanje na to, da je tožeča stranka vložila tožbo zoper odmerno odločbo, ki se z izpodbijanim sklepom izvršuje. Prav tako nezakonitosti izpodbijanega sklepa ni mogoče utemeljiti z nestrinjanjem z obveznostjo, ki jo izvršilni naslov nalaga.

Očitek o nezakonitosti izpodbijanega sklepa, ker naj iz seznama izvršilnih naslovov z dne 2. 9. 2008 ne bi bilo razvidno, kako so obračunane zamudne obresti, pa je neutemeljen. Pravna podlaga za izračun zamudnih obresti je 96. člena ZDavP-2, ki določa tudi višino dnevne obrestne mere, ki je Vlada Republike Slovenije v času, na katerega se nanaša obračun, ni spremenila. Izrek sklepa s seznamom, na katerega se sklicuje, vsebuje vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2. Iz izpodbijanega sklepa in iz seznama, ki je priloga tega sklepa, pa so razvidni tudi podatki in dejstva, na podlagi katerih je bil opravljen obračun obresti. Teh podatkov oziroma dejstev tožeča stranka že s pritožbo ni izpodbijala in jim tudi v tožbi ne nasprotuje.

Ker je po mnenju sodišča izpodbijan sklep pravilen in zakonit, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Datum zadnje spremembe:

05.01.2011

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba II U 289/2015
• VSRS Sodba X Ips 101/2016
• UPRS sodba II U 189/2014