sodba U 203/2008

Jedro

Zamudne obresti so na podlagi določb tedaj veljavnega ZDavP začele teči naslednji dan po poteku roka za plačilo davka po takrat veljavni obrestni meri in so nato tekle vse obdobje po obrestni meri na podlagi vsakokrat veljavnega predpisa, to je ZDavP, ZDavP-1 in ZDavP-2. Obračun zamudnih obresti je namreč odvisen od dneva nastanka zamude plačila davčne obveznosti, zato se določbe ZDavP-2 ne morejo uporabiti za obračun zamudnih obresti za tisto zamudo s plačilom davčnih obveznosti, ki je nastala pred njegovo uveljavitvijo.

V zvezi s sklicevanjem na zastaranje izterjave sodišče pripominja, da je bil tožniku dne 11. 12. 2006 osebno vročen sklep o davčni izvršbi z dne 29. 11. 2006, s katerim so se od njega terjale iste obveznosti. S tem je bil tek zastaranja pravice do izterjave pretrgan.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom št. DT 4292-23250/2007-1 (21022-07) z dne 28. 11. 2007 je Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Dravograd, kot prvostopni organ (v nadaljevanju prvostopni organ) odločil, da se pri o tožniku opravi davčna izvršba dolgovanega zneska davka na dodano vrednost (DDV) v skupni višini 152.792,92 EUR (87.528,55 EUR glavnice, 65.243,51 EUR zamudnih obresti in 20,86 EUR stroškov davčne izvršbe) na tožnikova denarna sredstva, pri čemer je dolg razviden iz seznama izvršilnih naslovov, št. DT 4292-23250/2007-2 (21022-07) z dne 28. 11. 2007, ki je sestavni del sklepa. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa se od tožnika terja dolg iz naslova DDV z obračunanimi zamudnimi obrestmi do 28. 11. 2007, ker tožnik, glede na davčne evidence, ni poravnal obveznosti v predpisanem roku. Prvostopni organ je začel davčno izvršbo glede na določbo 143. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2).

Tožnik se z odločitvijo ni strinjal in je zoper sklep vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance RS kot drugostopni organ (v nadaljevanju drugostopni organ) z odločbo št. DT-499-29-1/2008-2 z dne 11. 3. 2008 zavrnilo. Drugostopni organ v obrazložitvi svoje odločbe pritožbene ugovore, da je potrebno zamudne obresti tudi za obdobje pred začetkom uporabe ZDavP-2 obračunati po stopnji, ki je predpisana v tem zakonu, zavrne kot neutemeljene. Poudari, da tožnik ne navaja, da dolg po obračunih DDV ne bi obstajal in tudi ne, da bi bila izvršljivost navedenih izvršilnih naslovov določena napačno. Vsi izvršilni naslovi izhajajo iz obdobja, ko je veljal in se uporabljal Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98, 108/99 in 97/01, v nadaljevanju ZDavP). V 100. členu ZDavP pa je bilo določeno, da mora zavezanec od davkov, ki jih ni plačal v predpisanem roku, plačati obresti v skladu z zakonom, ki ureja obrestno mero zamudnih obresti. Zamudne obresti so torej na podlagi tedaj veljavnega ZDavP začele teči naslednji dan po poteku roka za plačilo davka po tedaj veljavni obrestni meri in so nato tekle vse obdobje po veljavni obrestni meri na podlagi vsakokratnega veljavnega predpisa (Zakon o davčnem postopku, Uradni list RS, št. 54/04 do 109/05, v nadaljevanju ZDavP-1 in ZDavP-2). Dejstvo je, da davčni organ tožniku ni mogel kar naprej pošiljati obračunov. Zavrne tudi ugovor, da je izterjava zamudnih obresti zastarala. Po 2. odstavku 125. člena ZDavP-2 pravica do izterjave davka (kot davek se po 4. odstavku 3. člena istega zakona štejejo tudi obresti) zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati. Skladno z 2. odstavkom 126. člena ZDavP-2 tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je bil dolžnik obveščen. Enako določbo pa je imel tudi ZDavP-1. V tem primeru je tek zastaranja pravice do izterjave pretrgal sklep o davčni izvršbi z dne 29. 11. 2006, ki je bil tožniku osebno vročen dne 11. 12. 2006 in s katerim so se terjale iste obveznosti iz naslova DDV kot z izpodbijanim sklepom. Vročitev navedenega sklepa je pretrgala tek pravice do zastaranja izterjave in je nato ponovno začel teči petletni relativni rok, absolutni desetletni zastaralni rok pa do izdaje izpodbijanega sklepa tudi še ni potekel. Pojasni tudi odločitev o stroških.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in sklep izpodbija s tožbo, v kateri nasprotuje obračunu zamudnih obresti. Meni, da je navedba drugostopnega organa, da prvostopni organ tožniku ni mogel kar naprej pošiljati obračunov obresti, absurdna in je v nasprotju z veljavnim zakonom. Obračun zakonskih zamudnih obresti je izvršilni naslov in ga je davčni organ tožeči stranki dolžan poslati takoj, ko obresti obračuna. Tako določa tudi ZDavP-2. Tožnik tudi ne verjame, da so se zakonske zamudne obresti obračunavale sproti po vsakokrat veljavnem zakonu (ZDavP, ZDavP-1 oziroma ZPOMZO). Meni, da davčni organ na dan obračuna obresti ni mogel izračunati več po ZDavP, ZDavP-1 oziroma ZPOMZO, ker ti predpisi niso več veljali. Na dan 28. 11. 2007 jih je lahko obračunal le v višini, ki jo določa ZDavP-2, ki je tedaj veljal. S tem pa so zamudne obresti, ki so bile obračunane šele s sklepom o izvršbi dne 28. 11. 2007, obračunane v nasprotju s 1. odstavkom 96. člena ZDavP-2. Obračunane zamudne obresti po navedenem znašajo bistveno več, kot pa v bi primeru izračuna po ZDavP-2. Iz priloženega obračuna obresti pa tudi ne sledi, ali so bile zamudne obresti obračunane z uporabo linearne metode izračuna zamudnih obresti ali z uporabo konformne metode. Ker so bile zamudne obresti pritožniku obračunane šele dne 28. 11. 2007, tožnik ugovarja tudi zastaranje zamudnih obresti. Plačilo zamudnih obresti zastara v petletnem zastaralnem roku, kot to določa ZDavP-2. Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijani sklep in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v svojem odgovoru na tožbo sodišču predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in drugostopne odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu upravnih spisov in vpogledu v listinsko podlago, sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je svojo odločitev pojasnil prvostopni organ, in z razlogi, s katerimi je drugostopni organ zavrnil pritožbene ugovore, in se nanje, ne da bi jih ponavljalo, tudi sklicuje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/05, v nadaljevanju ZUS-1).

Po določbi 1. odstavka 96. člena ZDavP-2 se od davkov, ki jih zavezanec za davek ni plačal v predpisanem roku, plačajo zamudne obresti po 0,0247 odstotni dnevni obrestni meri. Kot je pojasnil že drugostopni organ, je stališče tožnika, da je potrebno zamudne obresti tudi za obdobje pred začetkom uporabe ZDavP-2 obračunati po stopnji, ki je predpisana v tem zakonu, zmotno. Glede na podatke upravnih spisov obstoj davčnega dolga po navedenih obračunih DDV med strankama ni sporen, sporen pa tudi ni datum izvršljivost navedenih izvršilnih naslovov. Vsi izvršilni naslovi izhajajo iz obdobja, ko je veljal in se uporabljal ZDavP, ki je v 100. členu določal, da mora zavezanec od davkov, ki jih ni plačal v predpisanem roku, plačati obresti v skladu z zakonom, ki ureja obrestno mero zamudnih obresti. Zamudne obresti so torej, na podlagi določb tedaj veljavnega ZDavP, začele teči naslednji dan po poteku roka za plačilo davka po takrat veljavni obrestni meri in so nato tekle vse obdobje po veljavni obrestni meri na podlagi vsakokrat veljavnega predpisa, to je ZDavP, ZDavP-1 in ZDavP-2. Obračun zamudnih obresti je namreč odvisen od dneva nastanka zamude plačila davčne obveznosti, zato se določbe ZDavP-2 ne morejo uporabiti za obračun zamudnih obresti za tisto zamudo s plačilom davčnih obveznosti, do katere je prišlo pred njegovo uveljavitvijo. Glede na listine v upravnih spisih pa sodišče dodaja, da je sam obračun zamudnih obresti za posamezno obveznost za celotno obdobje od 1. 8. 2002 do 28. 11. 2008 iz prilog izpodbijanega sklepa jasno razviden in preverljiv. V zvezi s sklicevanjem tožnika na zastaranje izterjave sodišče pripominja, da je v 3. odstavku 125. člena ZDavP-2 sicer res določeno, da pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati. Vendar pa je v 126. členu (pretrganje zastaranja) ZDavP-2 določeno, da tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je bil dolžnik obveščen (2 odstavek 126. člena) in še, da, ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave, davčna obveznost preneha, ko preteče deset let od dneva, ko je prvič začelo teči. Kot je navedel že drugostopni organ, temu pa tožnik ne nasprotuje, je bil tožniku dne 11. 12. 2006 osebno vročen sklep o davčni izvršbi z dne 29. 11. 2006, s katerim so se od tožnika terjale iste obveznosti. S tem pa je bil tek zastaranja pravice do izterjave pretrgan.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji sklepa pravilno ugotovljeno, izpodbijani sklep je pravilen in na zakonu utemeljen, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti pa sodišče ni našlo, zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je v zadevi odločalo izven glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno (1. odstavek 59. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1.

Pravni pouk sodbe temelji na 73. členu ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

29.03.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 920/2012
• UPRS sodba IV U 42/2014
• Sodba X Ips 256/2012