sodba I U 1230/2009

Jedro

Sodišče ne dvomi v tožnikov položaj aktivnega družbenika izbrisane družbe. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik eden od ustanoviteljev izbrisane družbe, da je njen (čeprav manjšinski) družbenik ter obenem tudi direktor družbe. Glede na družbeno pogodbo kot direktor vodi posle družbe in zastopa družbo brez omejitev. Čim je tako, so izpolnjene zahteve, ki jih je za položaj aktivnega družbenika postavilo Ustavno sodišče. Kot direktor družbe je namreč tožnik imel najmanj možnost, da poslovodi družbo in da je vključen v gospodarjenje, to je v njeno redno upravljanje, in da je z njim, kolikor sam ne ukrepa, vsaj seznanjen, s tem pa je imel tudi možnost vpliva tudi na nastanek spornih davčnih obveznosti družbe in njihovo izpolnjevanje.

Solidarna odgovornost družbenikov za dolgove družbe pomeni, da lahko upnik zahteva izpolnitev, vse dokler obveznost ni izpolnjena, od kateregakoli dolžnika. Zato ni ovire, da se obveznost terja in sklep o prisilni izterjavi izda tudi B.B., ki je (bil) prav tako kot tožnik družbenik izbrisane družbe. Z izpolnitvijo davčne obveznosti enega solidarnega davčnega zavezanca se davčna obveznost vseh solidarnih davčnih zavezancev šteje za izpolnjeno. V primeru preplačila ali večkratnega plačila pa nastane obenem, in to uradoma, tudi obveznost davčnih organov do vračila preveč plačanih obveznosti na podlagi določb 97. člena ZdavP-2, zato do oškodovanja zavezancev za plačilo ne more priti.

Postopek, uveden zoper družbo, se v primeru njenega izbrisa po določbah ZFPPod proti družbeniku nadaljuje. Proti družbeniku se nadaljuje in (ponovno) ne začne tudi postopek davčne izvršbe. V pogledu pretrganja zastaranja pravice do izterjave davka je zato relevanten tudi postopek, ki se je pred tem vodil zoper izbrisano družbo, ter akti, izdani izbrisani družbi v tem postopku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Davčni organ prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v ponovnem postopku uvedel davčno izvršbo na denarne prejemke tožnika kot davčnega dolžnika zaradi izterjave neporavnanih davčnih obveznosti izbrisane družbe A. d.o.o. (v nadaljevanju: izbrisana družba) v skupni višini 57 695,41 EUR. Iz razlogov sklepa sledi, da je bila družba A. izbrisana iz sodnega registra s pravnomočnim sklepom Okrožnega sodišča v Kopru dne 27. 12. 2005 na podlagi določb ZFPPod. Družba je imela ob izbrisu neporavnane davčne obveznosti iz naslova DDV, ki so na dan izbrisa znašale skupaj 55 742,10 EUR. Z ozirom na določbe ZFPPod se v enem letu po objavi izbrisa družbe iz registra uveljavljajo terjatve do družbenikov, le-ti pa odgovarjajo solidarno z vsem svojim premoženjem. Tožnik je bil, skladno z napotki drugostopnega organa, kot družbenik izbrisane družbe z dopisom z dne 4. 12. 2006 seznanjen z davčnim dolgom izbrisane družbe in hkrati pozvan, da se izjavi glede svojega statusa. Po zbranih podatkih je bil tožnik lastnik 5% poslovnega deleža v družbi, bil pa je tudi ustanovitelj in direktor družbe. Iz družbene pogodbe izhaja, da mu je bilo omogočeno (kot direktorju) zastopanje družbe in njeno upravljanje. Kot odgovorna oseba izbrisane družbe pa je tudi že sodeloval v postopku izvršbe iz premičnega premoženja družbe, in to za dolg iz naslova DDV, konkretno za obračune DDV za obdobje 20000707, 20001212, 20010101, 20011111, 20011212 ter za pripadajoče zamudne obresti. Iz navedenega po presoji davčnega organ izhaja, da je imel tožnik kot družbenik, kot ustanovitelj in kot oseba, pooblaščena za zastopanje, vpliv na poslovanje družbe in na nastanek njenih obveznosti, zato ima položaj aktivnega družbenika, ki odgovarja za neporavnane obveznosti družbe in zoper katerega je mogoče začeti postopek prisilne izterjave v skladu z določbami davčnih predpisov (ZDavP-2).

Drugostopni davčni organ je tožnikovi pritožbi delno ugodil in izpodbijani sklep odpravil za skupno 4 714,97 EUR zamudnih obresti, tako da znaša skupni dolg 52 923, 58 EUR, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnil. V razlogih ugotavlja, da je bil davčni organ upravičen izdati izpodbijani sklep. Ugotavlja namreč, da so bili za uveljavljanje terjatev od tožnika kot družbenika izbrisane družbe izpolnjeni vsi trije predpisani pogoji, to je, da gre za osebo s položajem družbenika, da je izterjava pravočasna in da gre za družbenika, ki je odgovoren za obveznosti družbe (t.i. aktivnega družbenika). Pravilna pa je tudi vsebina izdanega sklepa, razen v delu, ki se nanaša na zamudne obresti in ki so obračunane od zamudnih obresti (tudi) v obdobju, v katerem to ni bilo več v skladu z zakonom. Zato se v izreku navedene zamudne obresti odpravi za preveč obračunani znesek.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. Kot nepravilno uporabo materialnega prava uveljavlja kršitev pravil o zastaranju iz 125. člena ZDavP-2. Navaja, da je bil o obstoju davčnih obveznosti iz sklepa obveščen šele dne 4. 12. 2007 z vročitvijo poziva in torej več kot pet let od dneva, ko bi moral biti davek plačan, s tem pa je potekel petletni relativni zastaralni rok iz citirane zakonske določbe. Iz seznama izvršilnih naslovov namreč izhaja, da bi morala izbrisana družba kot davčni zavezanec prvo obveznost plačati do 31. 8. 2000, drugo do 31. 1. 2001 in tretjo do 28. 2. 2001. Navaja še, da z vročitvijo sklepa o prisilni izterjavi izbrisani družbi v letu 2003 ni prišlo do pretrganja zastaranja naproti tožeči stranki, saj tožnik kot dolžnik o obstoju davčnega dolga in o nameravani izvršbi ni bil obveščen, obveščenost oziroma seznanjenost dolžnika z uradnim dejanjem, namenjenim izvršbi pa je zakonski pogoj za to, da se tek zastaranja pretrga. Kot kršitev pravil postopka navaja, da je bil poleg izpodbijanega sklepa izdan tudi sklep o izvršbi zoper drugega družbenika izbrisane družbe (B.B.), tudi v tem primeru v isti višini oziroma za isti dolgovani znesek (52 923,58 EUR). To pa pomeni, da bi bil dolg (lahko) poravnan v višini dvakratnega (ali celo večkratnega) zneska, kar je v nasprotju z vsebino odločbe (pravilno: sklepa) in temeljnimi načeli obligacijskega prava. S tem so kršene določbe 47. člena ZDavP-2, po katerih družbeniki sicer odgovarjajo za dolgove družbe, vendar pa je odgovornost solidarna in le do višine ugotovljenega dolga. Zato je izrek sklepa v nasprotju z obrazložitvijo, kar je bistvena kršitev pravil postopka. Po mnenju tožnika bi bilo potrebno skladno z določbami 130. člena ZUP združiti zadevo v en postopek in izdati en sam sklep, ki bi se nanašal na vse aktivne družbenike kot solidarne dolžnike. Kolikor je bilo izdanih več sklepov, pa bi morala njihova solidarna odgovornost izhajati že iz izreka sklepa oziroma pri izdajo sklepa upoštevati deleže vsakega posameznega družbenika in na tej podlagi določiti višino obveznosti, ki se izvršuje. Nepravilno pa je ugotovljeno tudi dejansko stanje glede aktivne vloge tožnika v izbrisani družbi. Tožnik, kljub temu, da je bil družbenik in direktor, ni imel možnosti vpliva na poslovanje družbe, saj je imel le 5% delež. Kot direktor pa tožnik ni imel pooblastil, da bi lahko „prosto razpolagal o vprašanjih likvidnosti družbe“, kar je bilo v izključni pristojnosti skupščine. Sicer pa je kot direktor sklical skupščino in predlagal dokapitalizacijo, ker pa je njegov delež le 5%, ni mogel vplivati na odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in pri razlogih ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. V zvezi z zastaranjem še pojasni, da je postopek davčne izvršbe enotesn postopek. V konkretnem primeru je bil tek zastaralnega roka ustavljen že s sklepom, izdanim in vročenim izbrisani družbi v letu 2003, nato pa pretrgan z vročitvijo obvestila tožeči stranki dne 4. 12. 2006. Tožeča stranka pa je bila z davčnim dolgom seznanjena tudi kot direktor izbrisane družbe, saj je bil sklep izročen njemu osebno, kar je pojasnjeno tudi že v obrazložitvi dosedanjih odločitev. Tožniku je bilo pojasnjeno tudi, zakaj ni ovire za uvedbo izvršbe zoper dva družbenika, iz ZUP pa tudi ne izhaja obveznost združevanja zadev v en postopek. V zvezi s tožnikovim položajem aktivnega družbenika pa tožena stranka dodaja, da je bil njegov poslovni delež v družbi res majhen, vendar pa je bil pooblaščen za zastopanje družbe, kot zakoniti zastopnik pa je po ZGD odgovoren za njeno poslovanje, s čimer je izpolnjen pogoj za prehod obveznosti z družbe na družbenika.

Tožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 125. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06 – v nadaljevanju: ZDavP-2) pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek plačati. Na podlagi drugega odstavka 126. člena istega zakona tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je bi dolžnik obveščen. Na podlagi tretjega odstavka 2. člena ZDavP-2 in ob upoštevanju določb ZFPPod in ZGD, na katere se obširno in pravilno sklicuje drugostopni davčni organ v svoji odločbi (4. stran), pa se postopek, uveden zoper družbo, v primeru njenega izbrisa po določbah ZFPPod proti družbeniku nadaljuje. Proti družbeniku se torej nadaljuje in (ponovno) ne začne tudi postopek davčne izvršbe. To pa pomeni, da je v pogledu ustavitve oziroma pretrganja zastaranja relevanten tudi postopek, ki se je pred tem vodil zoper izbrisano družbo, ter akti, izdani izbrisani družbi v tem postopku. To pa hkrati pomeni, da v konkretnem primeru ni prišlo do poteka relativnega zastaralnega roka petih let in s tem do zastaranja izvršitve davčnih obveznosti iz izpodbijanega sklepa, kot to trdi tožnik v tožbi. Kot namreč pravilno ugotavlja že davčni organ, izhaja pa tudi iz listin, ki so v upravnih spisih, je bil sklep o prisilni izterjavi istih davčnih obveznosti, kot se terjajo z izpodbijanim sklepom, izdan in vročen izbrisani družbi dne 2. 4. 2003, poziv tožniku, da poravna isto davčno obveznost pa 27. 11. 2006. S tem je bil, kot pravilno poudari tožena stranka v odgovoru na tožbo, v obeh primerih ustavljen oziroma pretrgan tek petletnega zastaralnega roka, ki je začel v primeru najstarejše davčne obveznosti teči v letu 2000. In ker začne po vsaki ustavitvi oziroma pretrganju zastaralni rok znova teči, ob izdaji izpodbijanega sklepa v letu 2008 tudi petletni relativni (in ne le absolutni desetletni) rok še ni potekel. Nenazadnje pa tudi ni res, da je bil tožnik osebno obveščen o davčni obveznosti šele z vročitvijo poziva. Iz listin, ki so v spisih, konkretno iz sklepa o izvršbi, izdanega družbi, in iz rubežnega zapisnika, je namreč jasno razvidno, da je sklep prevzel osebno kot direktor družbe in da je bil osebno navzoč tudi pri rubežu, saj je podpisal rubežni zapisnik.

Podana tudi ni zatrjevana kršitev pravil postopka. Solidarno odgovornost družbenikov za dolgove družbe določa tretji odstavek 394. člena ZGD, na katerega se sklicujejo določbe ZFPPod o izbrisu. Solidarna odgovornost pa pomeni, da lahko upnik zahteva izpolnitev, vse dokler obveznost ni izpolnjena, od kateregakoli dolžnika. Tako je določeno v 395. členu OZ, vsebinsko enaka pa je tudi določba 47. člena ZDavP-2. Zato ni (bilo) ovire, da se obveznost terja in sklep o prisilni izterjavi izda tudi B.B., ki je (bil) prav tako kot tožnik družbenik izbrisane družbe. Na ta način sicer dejansko lahko pride do preplačila oziroma do tega, da je obveznost plačana večkrat. Ne more pa priti do oškodovanja zavezancev za plačilo. Z izpolnitvijo davčne obveznosti enega solidarnega davčnega zavezanca se namreč davčna obveznost vseh solidarnih davčnih zavezancev po izrecni določbi 47. člena ZDavP-2 šteje za izpolnjeno. V primeru preplačila ali večkratnega plačila tako nastane obenem, in to uradoma, tudi obveznost davčnih organov do vračila preveč plačanih obveznosti na podlagi določb 97. člena ZDavP-2, kot to prav tako pravilno obrazloži tožniku že drugostopni davčni organ v svoji odločbi.

Sodišče pa tudi ne dvomi v tožnikov položaj aktivnega družbenika izbrisane družbe. V postopku je bilo namreč ugotovljeno kot nesporno, da je tožnik eden od ustanoviteljev izbrisane družbe, da je njen, čeprav manjšinski, družbenik ter da je obenem tudi direktor družbe. Nesporna je tudi vsebina družbene pogodbe, konkretno 16. člena, iz katerega izhaja, da tožnik kot direktor vodi posle družbe in zastopa družbo brez omejitev. Drugače tudi ne dokaže oziroma niti ne navaja tožnik v svojih vlogah in z listinami, ki jih prilaga. Čim pa je tako, so tudi po presoji sodišča, enako kot to meni tožena stranka, izpolnjene zahteve, ki jih je za položaj aktivnega družbenika postavilo Ustavno sodišče v svoji odločbi (št. U-I-135/00-77 z dne 9. 10. 2002). Kot direktor družbe je namreč tožnik vsekakor imel najmanj možnost, da poslovodi družbo in da je vključen v gospodarjenje, to je v njeno redno upravljanje, in da je z njim, kolikor sam ne ukrepa, vsaj seznanjen, s tem pa je imel tudi vsaj možnost vpliva tudi na nastanek spornih (davčnih) obveznosti družbe in njihovo izpolnjevanje. Povečanje kapitala ne sodi v okvir (rednega) poslovanja družbe, iz katerega izvirajo obveznosti, ki so predmet izterjave. To pa pomeni, da se tožnik v konkretnem primeru ne more uspešno sklicevati na svoj manjšinski delež v družbi in s tem povezano nezmožnost, da vpliva na sprejem predlaganega sklepa o dokapitalizaciji družbe.

Ker je torej sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba zakonita, je tožbo na podlagi določb prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

In ker dejanske okoliščine, relevantne za odločitev, niso sporne, je sodišče, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave.

Datum zadnje spremembe:

29.03.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba III U 99/2014
• sodba I U 1829/2011
• UPRS sodba I U 920/2012