sodba I U 809/2009

Jedro

Izpodbijana odločba je, glede na čas odločitve, pravilno utemeljena z določbami ZDavP-2. Da bi bil ta zakon v relevantnih določbah v nasprotju z določbami Ustave, tožnik ne zatrjuje. Sodišče samo pa v ustavnost njegovih določb tudi ni podvomilo. K temu dodaja še, da času predložitve davčnih obračunov veljavni ZDavP možnosti popravljanja davčnega obračuna (izven postopka davčnega nadzora) ni predvideval.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Davčni urad Novo mesto je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka zavrnil zahtevo tožeče stranke za stornacijo obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost za obdobje od januarja 2000 do oktobra 2003. V obrazložitvi ugotavlja, da je tožeča stranka obračune davkov po odbitku in drugih dajatev (REK obrazce) predložila na dan izplačila plač 6. 12. 2003, zahtevo za stornacijo pa je bila vložila 21. 10. 2008 in s tem po poteku roka za popravo obračuna po 54. členu Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju: ZDavP-2). Po tej določbi lahko davčni zavezanec predloži popravek obračuna, če naknadno ugotovi, da je v predloženem davčnem obračunu davčno obveznost izkazal previsoko glede na obveznost, ki bi jo bil dolžan izkazati na podlagi zakona o obdavčenju. Popravek obračuna lahko predloži najpozneje v roku 12 mesecev od poteka roka za predložitev obračuna.

Drugostopni davčni organ je z odločbo št. DT-499-22-86/2008-4 z dne 15. 4. 2009 odločbo organa prve stopnje v 1. točki izreka spremenil tako, da se beseda „zavrne“ nadomesti z besedo „zavrže“, pritožbo tožeče stranke pa kot neutemeljeno zavrnil. Ugotovitev prvostopnega organa, da je tožeča stranka zamudila rok za predložitev popravka obračuna, je pravilna. Na tej podlagi pa bi moral prvostopni organ prepozno zahtevo skladno s 129. členom ZUP s sklepom zavreči. Izrek odločbe se zato spremeni tako, kot izhaja iz izreka odločbe o pritožbi.

Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja. Toži iz razlogov kršitve pravil postopka, nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Davčni organ jo je dne 2. 10. 2003 pozval k predložitvi REK obrazcev za domnevno izplačane plače za obdobje od 1. 1. 2000 do 1. 10. 2003. Tožeča stranka se je na poziv odzvala tako, da je 6. 12. 2003 dostavila obrazce REK za neizplačane plače, saj je to zahteval davčni organ. Ob dostavi podatkov je ustno pojasnila (to je navedeno tudi v razlogih odločbe prve stopnje), da plače nikoli niso bile izplačane. Slednje je ugotovil tudi inšpekcijski organ. Davčni organ druge stopnje v svojih razlogih napačno ugotavlja, da naj bi tožeča stranka vlogo v zvezi z REK obrazci podala v letu 2008, čeprav jasno tudi iz odločbe prve stopnje izhaja, da je stranka zahtevo za neupoštevanje REK obrazcev podala že v letu 2003 (na dan, ko je obrazce dostavila – 6. 12. 2003). Odločba je nepravilno utemeljena z zakonom (ZDavP-2), ki v času oddaje REK obrazcev in istega dne (ustno na zapisnik) podane vloge za storniranje oziroma neuporabo REK obrazcev še ni veljal in se posledično tudi ni mogel uporabiti. Na navedeni pravni podlagi pa davčni organ ne bi smel odločiti, tudi kolikor bi bila vloga podana v letu 2008, saj se nanaša na REK obrazce za obdobje 2000-2003. Določbe 54. člena ZDavP-2, ki se je pričel uporabljati s 1. 1. 2007, se lahko uporabljajo le za obračune, predložene za obdobje po njegovi uveljavitvi. V času predložitve REK obrazcev veljavni zakon prekluzivnega roka za popravek predloženih obračunov ni določal. Uporaba 54. člena ZDavP-2 za obračune, predložene pred njegovo uveljavitvijo, je zato po mnenju tožeče stranke v nasprotju z načelom pravne varnosti, načelom prepovedi prave in neprave retroaktivnosti, načelom zaupanja v delo davčnih organov, prepovedi prekomernosti in z drugimi načeli davčnega prava. Na tej podlagi tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o stvari, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo pri odločitvi vztraja. V zvezi s tožbenimi navedbami o času vložitve zahteve poudari, da iz obrazložitve odločbe prve stopnje jasno izhaja, da se z njo odloča o zahtevku stranke, vloženem 20. 10. 2008, ki se nahaja tudi v upravnem spisu. REK obrazec je bil predložen 6. 12. 2003, njegov popravek pa je tožeča stranka uveljavljala kasneje. Drugih listin in dokazil, ki bi izkazovali navedbe tožeče stranke, v spisu ni in jih tožeča stranka doslej tudi ni predložila. Odločitev je skladno s 418. členom ZDavP-2 utemeljena v določbah tega zakona. Sicer pa se postopek v zvezi s popravkom ne more začeti z dnem, ko je vložen obračun, ampak šele z zahtevo oziroma predlogom za njegovo popravo. Očitek retroaktivne uporabe določb ZDavP-2 zato ni utemeljen. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožeča stranka v zvezi z odgovorom na tožbo vztraja, da je umik spornih REK obrazcev zahtevala večkrat, česar pa davčni organ ni hotel storiti, kljub davčni inšpekciji, ki je nedvoumno ugotovila, da tožeča stranka ni nikoli izplačala plač. Na ustne in pisne vloge – dokaze je odgovoril z izpodbijano odločbo šele v letu 2008. Postopek se je začel že v letu 2003, kar dokazuje zapisnik o kontroli napovedi za odmero dohodnine za leto 2003, iz katerega izhaja jasna izjava zakonitega zastopnika tožeče stranke, da plače niso bile izplačane. Davčni organ bi posledično moral že na tej podlagi v letu 2004 odločiti, da obračuni ne predstavljajo izvršilnega naslova. Dejstvo, da izplačila niso bila opravljena dokazuje tudi odločba št. DT 4210-169/2006-2-12023-02 z dne 25. 8. 2009. Davčni organ je torej v postopku naknadnega nadzora pri tožeči stranki ugotovil, da plač ni nikoli izplačala, s čemer je posledično dokazano, da je zakoniti zastopnik že drugič zahteval umik spornih REK obrazcev. Enako je storil tudi z izjavo, ki izhaja iz rubežnega zapisnika z dne 1. 3. 2006.

Tožena stranka je podala odgovor tudi na gornje navedbe. Zapisnik o kontroli napovedi za odmero dohodnine za A.A. je zapis njegove izjave, da plače po kontrolnih podatkih ni prejel. Ta zapisnik po presoji tožene stranke ne izkazuje in ne dokazuje, da je tožeča stranka predlagala oz. uveljavljala spremembo davčnega obračuna iz naslova osebnih prejemkov.

Tožba ni utemeljena.

Po vpogledu vseh listin, ki se nahajajo v spisu, sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z zakonom.

Ugotovitev, da je tožeča stranka stornacijo obveznosti po spornih obračunih in s tem popravek obračunov uveljavljala šele z vlogo z dne 20. 10. 2008, je skladna s podatki upravnih spisov. Ti namreč v ničemer ne potrjujejo neizkazane navedbe tožeče stranke, da je popravek obračunov uveljavljala že pred tem. Navedba, da je umik obračunov uveljavljala že ob njihovi predložitvi, je neizkazana in hkrati nelogična. Iz razlogov prvostopne odločbe pa tudi ne izhaja ugotovitev, da je tožeča stranka hkrati s predložitvijo obračunov podala tudi zahtevo za njihovo neupoštevanje. Da je računovodstvo obračune dostavilo pomotoma, je v odločbi navedeno v okviru povzetka razlogov, s katerimi je svoj zahtevek obrazložila tožeča stranka, ne pa v okviru v postopku ugotovljenega dejanskega stanja. Izjave, ki jo je v postopku odmere dohodnine podal A.A. v svojstvu zavezanca za dohodnino, pa tudi ni mogoče razumeti na način, kot trdi tožeča stranka. Izjave, kot že navedeno, ni podal kot zakoniti zastopnik tožeče stranke, podana je v postopku odmere dohodnine in tudi po vsebini ne ustreza vlogi, ki jo navaja tožeča stranka. Tudi izjava, ki jo je tožeča stranka podala v postopku prisilne izterjave, zahteve za popravo davčnega obračuna ne predstavlja. Iz nje je razvidno le, da se tožeča stranka z obveznostmi po obračunu ne strinja.

Odločba je, glede na čas odločitve, pravilno utemeljena z določbami ZDavP-2. Sodišče se z razlogi, s katerimi na ugovor napačne uporabe navedenega zakona v odgovoru na tožbo odgovori tožena stranka, strinja in jih zato ne ponavlja. Da bi bil ZDavP-2 v relevantnih določbah v nasprotju z določbami Ustave, tožnik ne zatrjuje. Sodišče samo pa v ustavnost njegovih določb tudi ni podvomilo. K temu dodaja še, da času predložitve davčnih obračunov veljavni Zakon o davčnem postopku možnosti popravljanja davčnega obračuna (izven postopka davčnega nadzora) ni predvideval.

Ker je po navedenem tožba neutemeljena, izpodbijana odločitev pa pravilna in skladna z zakonom, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/2010, v nadaljevanju: ZUS-1).

Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1. V zadevi je odločalo po sodniku posamezniku skladno z določbo 2. alinee drugega odstavka 13. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

16.11.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1647/2015
• UPRS sodba I U 1574/2015
• UPRS Sklep I U 1466/2017-12