sodba II U 225/2009

Jedro

Odločitev o zadržanju začete izvršbe upravni organ sprejme po prostem preudarku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z v uvodu navedenim prvostopnim sklepom je prvostopni organ zavrnil vlogo tožeče stranke za zadržanje davčne izvršbe, začete na podlagi sklepa, izdanega 15.5.2008 pod št. DT42912-8495/2008-1 (09072-02), o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva. Iz obrazložitve v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe izhaja, da se je tožnik zoper sklep o davčni izvršbi pritožil, predlagal pa je tudi zadržanje izvršbe. Prvostopni organ ugotavlja, da po podatkih, razvidnih iz dokumentacije v davčnem inšpekcijskem postopku, ni dvoma v pravilnost naloženih obveznosti, ki so bile ugotovljene v postopku inšpiciranja, sklep o izvršbi pa vsebuje tudi vse z zakonom predpisane sestavine. Ob uporabi četrtega odstavka 157. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2, Uradni list RS 117/2006 s spremembami) je prvostopni organ tožnikovo vlogo zavrnil.

Zoper ta sklep se je tožeča stranka pritožila, Ministrstvo za finance pa je z odločbo št. DT-499-29-387/2008-2 z dne 21.5.2009 njeno pritožbo zavrnilo. Iz obrazložitve izhaja, da daje četrti odstavek 157. člena ZDavP-2 v zvezi z 8. in 167. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, Uradni list RS, št. 80/1999 s spremembami) pristojnemu davčnemu organu možnost, da oceni, ali so podani pogoji za zadržanje začete izvršbe ali ne. Prvostopni organ je ocenil, da pogoji za to niso podani, pri čemer drugostopni organ še pojasnjuje, da je zadržanje davčne izvršbe mogoče le do izdaje odločbe o pritožbi in le v primeru, da organ oceni, da bo mogoče pritožbi ugoditi. Prvostopni organ je ocenil, da takšne možnosti ni, na pravilnost njegove presoje pa kaže tudi dejstvo, da je bila tudi tožnikova pritožba zavrnjena.

Tožeča stranka v tožbi vloženi v tem upravnem sporu navaja, da je obrazložitev izpodbijane odločbe nepopolna in nezadostna, saj nima obrazložitve o odločilnih dejstvih, zaradi takšne obrazložitve pa je tožniku kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Po mnenju tožeče stranke bi namreč moral davčni organ oceniti vsak posamezni pritožbeni argument posebej in vse pritožbene argumente skupaj ter nato izdati obrazloženo odločbo. Tožnik se sklicuje tudi na tretji odstavek 293. člena ZUP, ki določa, da se upravna izvršba lahko izjemoma odloži tudi na predlog zavezanca, če je bilo zoper izvršilni naslov vloženo pravno sredstvo, pa bi z izvršbo nastala nepopravljiva škoda. Ti pogoji so po mnenju tožeče stranke izpolnjeni. Sklicuje se tudi na obrazložitev odločbe Ustavnega sodišča, št. U-I-297/95 z dne 28.10.1998 in predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne iz v odločbi navedenih razlogov.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopnem sklepu in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 s spremembami). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja:

Kot izhaja iz četrtega odstavka 157. člena ZDavP-2, lahko davčni organ do odločitve o pritožbi zadrži začeto davčno izvršbo, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi. Odločitev o tem, ali naj se začeta davčna izvršba odloži, je torej odvisna od ocene davčnega organa, ali ima dolžnik možnosti, da s svojo pritožbo uspe. To pa ne pomeni, da mora davčni organ postopati kot drugostopni organ, ko odloča o pritožbi, ampak za potrebe postopka, v katerem se odloča o tem, ali so podani pogoji za zadržanje začete davčne izvršbe, zadošča, da pritožnikove možnosti oceni. To pa dejansko pomeni odločanje po prostem preudarku, v takšnem primeru pa je bistveno, da je odločba izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je pooblastilo dano. Namen in obseg pooblastila določa zakon, ki vsebuje pooblastilo za odločanje po prostem preudarku (drugi odstavek 6. člena ZUP). V primeru, ko je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, je sodišče po določbi tretjega odstavka 40. člena ZUS-1 dolžno preveriti, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je bil določen.

Kot izhaja iz določila četrtega odstavka 157. člena ZDavP-2, o zadržanju začete izvršbe odloča prvostopni organ, ki torej ni drugostopni organ in zato v zadevi ne postopa in odloča kot drugostopni organ, citirano določilo pa mu omogoča, kadar sam oceni, da bi bilo mogoče pritožbi ugoditi, da začeto davčno izvršbo zadrži. S tem so torej določene meje pooblastila, ki je dano prvostopnemu organu, da o zadržanju začete davčne izvršbe odloči po prostem preudarku. Vsekakor pa prvostopni organ ne more zanesljivo vedeti, kakšna bo odločitev drugostopnega organa, zato je odločitev o zadržanju izvršbe prepuščena njegovi oceni. Že uporaba besede „oceni“, kaže na to, da gre za presojo po prostem preudarku, namen takšnega določila pa je, da se zadržijo tisti izvršilni postopki, za katere prvostopni organ oceni, da je to smotrno, če meni, da ima pritožnik realne možnosti za uspeh s pritožbo.

V tem smislu pa je treba razumeti tudi odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-297/95 z dne 28.10.1998, na katero se sklicuje tožeča stranka v tožbi. Tudi v tej odločbi Ustavno sodišče pojasnjuje, da v primeru odločanja po prostem preudarku davčni organ na podlagi dejanskega stanja izmed pravno možnih odločitev izbere tisto, za katero glede na okoliščine konkretnega primera in ocenjeno možnost ugoditve pritožbi s svojega stališča oceni, da je najsmotrnejša in najprimernejša.

Davčna organa se v svojih odločbah na določila predpisov, ki urejajo odločanje po prostem preudarku, sicer ne sklicujeta, vendar pa je ne glede na to iz njunih odločb razvidno, da je izpodbijana odločba v mejah prostega preudarka in v skladu z namenom, za katerega je ta določen.

Po zgoraj obrazloženem se tožnik v tožbi neutemeljeno sklicuje na to, da mu je bila kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva, neutemeljeno pa se sklicuje tudi na tretji odstavek 293. člena ZUP. ZUP se namreč po tretjem odstavku 2. člena ZDavP-2 uporablja za tista vprašanja postopka, ki niso urejena z ZDavP-2 in drugimi davčnimi predpisi, v predmetni zadevi pa materialnopravno podlago predstavlja četrti odstavek 157. člena ZDavP-2 in tako določilo 293. člena ZUP na odločitev ne vpliva.

Sodišče je v okviru svojih pristojnosti, ki mu jih daje v tovrstnih zadevah tretji odstavek 40. člena ZUS-1 presodilo, da je izpodbijan akt izdan v mejah pooblastila za odločanje o prostem preudarku in v skladu z namenom, za katerega je to pooblastilo dano, ter je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

19.10.2021

Podobni dokumenti:

• sodba I U 731/2012
• UPRS Sodba I U 1273/2018-12
• UPRS Sodba I U 1564/2018-18