sodba I U 1372/2009

Jedro

Izdajatelji računov za tožnika niso opravili zaračunanih storitev, od katerih je tožnik odbil vstopni DDV. V konkretnem primeru je šlo za navidezne pravne posle, tožnik pa ni uspel dokazati nasprotnega, zato iz naslova prejetih računov nima pravice do odbitka vstopnega DDV.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ tožniku dodatno odmeril davek na dodano vrednost (DDV) v znesku 28.374,86 EUR in pripadajoče obresti (točka I.), z rokom plačila 30 dni od vročitve, s tem, da tožnik ni zahteval povrnitve stroškov in da stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ, pritožba pa ne zadrži izvršitve odločbe (točke II. do IV. izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je pri tožniku prvostopni organ opravil davčni inšpekcijski nadzor (DIN) DDV za obdobje od 1. 11. 2005 do 31. 5. 2007 ter o ugotovitvah sestavil zapisnik z dne 31. 1. 2008, na katerega je tožnik podal pripombe, na katere je prvostopni organ odgovoril v izpodbijani odločbi.

Iz ugotovitev prvostopnega organa izhaja, da je tožnik odbijal vstopni DDV po prejetih računih dobaviteljev A. d.o.o., B. plus d.o.o., C. d.o.o. in D. d.o.o (strani 6 do 9 izpodbijane odločbe). Pri navedenih družbah je z DIN ugotovljeno, da gre za skupne značilnosti inšpiciranih družb, saj le te niso predložile poslovnih knjig in poslovne dokumentacije v zvezi z izdanimi računi za storitve gradbenih del na skupnih gradbiščih, ki naj bi jih navedene družbe opravile za tožnika. Prvostopni organ med drugim ugotavlja, da navedene družbe svoje dejavnosti niso nikjer oglaševale in da ni razvidno, da bi se na sedežih družb B. d.o.o., C. d.o.o. in D. d.o.o. opravljala dejavnost, saj razen poštnega predalčka ni drugih označb in da nimajo kadrovskih in materialnih pogojev, nimajo zaposlenih delavcev, osnovnih sredstev (poslovnih prostorov, skladišča, vozila, delovnih strojev in opreme, ipd.), da bi lahko opravile navedene storitve. Odgovorne osebe družb, ki se pojavljajo kot dobavitelji gradbenih storitev za tožnika, nimajo nobenih kvalifikacij in strokovnih znanj za opravljanje dejavnosti, za katere izdajajo račune pa tudi ni podatkov, da bi družbe najemale podizvajalce, ki bi lahko opravljali morebitne storitve, niti družbe niso izkazovale podatkov o opravljenem prometu. Poslovne aktivnosti navedenih družb so omejene le na poslovanje s transakcijskimi računi. Plačilu denarnih sredstev istega dne je vedno sledil gotovinski dvig brez dokumentacije za kakšen namen je bila gotovina dvignjena in uporabljena, pooblaščenci za dvige pa so bili le direktorji oziroma najeti posamezniki brez urejenega statusa. Poslovne aktivnosti družb so izključno bila prenakazila sredstev na transakcijski račun in gotovinski dvigi. Družbe niso izkazovale obveznosti DDV (davčnemu organu so predložili največ tri mesečne obračune ter izkazovali obveznost plačila DDV v nizkih zneskih), družba A. d.o.o. pa niti ni bila zavezanka za DDV. Vsem družbam, s katerimi je posloval tožnik, so bile s strani davčnega organa odvzete ID številke. Prvostopni organ ugotavlja, da gre za t.i. neplačujoče gospodarske subjekte, kakor takšne družbe imenuje Uredba Komisije ES št. 1925/2004.

Prvostopni organ tožniku kot prejemniku računov očita, da ni opravil ustreznih preveritev o delovanju navedenih družb in da v postopku ni dokazal, da so zaračunane storitve dejansko opravili izdajatelji računov in da gre za navidezne posle.

V nadaljevanju prvostopni organ podrobno navaja način poslovanja tožnika z družbami B. d.o.o., C. d.o.o., D. d.o.o. in A. d.o.o. (str. 14 do 20 izpodbijane odločbe). Iz ugotovitev v zvezi s poslovanjem tožnika izhaja, da ni konkretno navedeno, kdo je dejansko izvajal aktivnosti, ki so navedene v sklenjenih pogodbah med tožnikom in navedenimi družbami (splošne pogodbe o sodelovanju) med naročniki in izvajalci gradbenih storitev, ter da je tožnik v zvezi s poslovanjem z izvajalci storitev predložil neverodostojne listine. Pri tem se sklicuje na 54. člen ZGD in Slovenske računovodske standarde (SRS 2006), ter določbe 77. člena in 76. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2). Prvostopni organ ugotavlja, da je v primeru sodelovanja tožnika z navedenimi družbami dokumentacija pomanjkljiva, saj celotnega toka poslovnih dogodkov ni bilo mogoče preveriti pri nobenem od udeleženih subjektov niti pri izdajateljih računov niti pri tožniku, v tožnikovi dokumentaciji pa tudi ne obstaja nobena dodatna dokumentacija oz. izvirne listine, ki bi dokazovale, kdo je storitve dejansko opravil, ter da gre v primeru zaračunanih gradbenih storitev s strani navedenih družb za fiktiven posel, ki dejansko s strani izvajalcev ni bil nikoli opravljen.

V zvezi s predloženo pisno dokumentacijo tožnika prvostopni organ ugotavlja, da so sklenjene pogodbe med tožnikom in izvajalci gradbenih storitev pomanjkljive, da niso v skladu z običajno poslovno prakso in da se gradbena dokumentacija ne vodi v skladu s pogoji, ki so predpisani v Zakonu o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02 in spremembe, v nadaljevanju ZGO-1), tožnik ne razpolaga z listinami oziroma s poslovno dokumentacijo, ki je določena v pogodbah o sodelovanju in ki bi se vodila pri opravljanju gradbenih storitev niti z drugo dokumentacijo (predračuni, ponudbe). Zaslediti je nenavadno metodo naročanja (tožnik ne razpolaga s transparentno dokumentacijo v zvezi z opravljenimi naročili, na prejetih računih ni navedenih telefonskih številk, iz prilog računov (specifikacije opravljenih del), ni razvidnega datuma opravljenih storitev in številk računov, ter gre za neverodostojne listine po SRS 21(2006), ter da navedene družbe nastopajo v vseh primerih kot neplačujoče družbe. Iz ugotovitev prvostopnega organa tudi izhaja, da poslovanje preko navedenih subjektov nima ekonomske logike, navedene družbe tudi niso bile sposobne samostojno izvesti takšnega obsega in vrste prometa blaga, ob tem, da ni podatkov, da bi najemale podizvajalce, niti ni razvidno, da bi poravnale obveznosti do podizvajalcev.

Prvostopni organ ugotavlja, da navedeni izvajalci del niso opravljali gradbenih storitev tožniku kot poslujoče družbe in niso opravljali dejavnosti po določilih 13. člena ZDDV, ter da gre za navidezne posle, katerih namen je bil izključno doseganje neupravičenega odbitka DDV oziroma nezakonita korist od neplačanega DDV in da navedene transakcije niso ustrezale objektivnim merilom, na katerih temelji pojem dobave blaga in storitev v skladu s 6. Direktivo Sveta 77/338 EGS z dne 17. 5. 1977(UL L 145) oziroma z določbami ZDDV.

Prvostopni organ se sklicuje na določbe 5. točke 7. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/04 in spremembe, v nadaljevanju ZDavP-1) oziroma 3. in 4. odstavek 74. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2), po katerem navidezni pravni posli ne vplivajo na obdavčenje.

Navaja objektivne značilnosti, ki dokazujejo, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da gre za goljufivo delovanje. Iz ugotovitev davčnega organa izhajajo neresnične transakcije storitev po prejetih spornih računih navedenih družb, ki niso bile z njihove strani nikoli opravljene, tožnik pa je opravljal neobičajne načine naročanja storitev na naslov družb, ki imajo samo poštni nabiralnik in ki nimajo zaposlenih delavcev ter osnovnih kadrovskih in materialnih pogojev za opravljanje dejavnosti. Tožnik je v inšpekcijskem postopku predložil pomanjkljive pogodbe, nepopolno gradbeno dokumentacijo in ostale dokaze, ki ne dokazujejo, kdo je storitev opravil. Tožniku očita da je pri teh transakcijah obstajalo vedenje o okoliščinah posla, ki bi pri pošteni in razumni osebi sprožila poizvedbe oziroma preveritve. V vseh primerih zaračunanih gradbenih storitev na skupnih gradbiščih gre za fiktivni posel, ki dejansko s strani teh družb ni bil nikoli opravljen, zato prvostopni organ v postopkih DIN davčnim zavezancem po izdanih računih ni naložil plačilo obračunanega DDV. Prvostopni organ ugotavlja, da gre pri poslovanju navedenih družb za navidezno opravljanje dejavnosti, katerega ključni namen je bila izvedba utaje DDV po principu odbitka vstopnega DDV, ki je bil na izdanih računih zaračunan, vendar ne plačan s strani t.i. neplačujočih gospodarskih subjektov.

Tožnik je iz naslova opravljenih gradbenih storitev od navedenih družb v obdobju od 1. 11. 2005 do 31. 5. 2007 odbijal vstopni DDV v skupnem znesku 28.374,87 EUR (tabele št. 9, 10 in 11 na strani 25 izpodbijane odločbe). Prvostopni organ navaja, da tožniku ne gre pravica do odbitka po 1. odstavku 40. člena ZDDV oziroma 62. členu ZDDV-1, pri tem se sklicuje na Sodbe sodišča Evropskih Skupnosti (C 439/04 in C 440/04).

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopnega organa strinja. Povzema ugotovitve prvostopnega organa, da gre v konkretnih primerih za navidezne posle ter se pridružuje razlogom prvostopnega organa, v skladu z 2. odstavkom 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUP). Tožnik ni predložil dokumentacije, iz katere bi izhajalo, da so bile konkretne dobave tudi dejansko opravljene s strani oseb, ki so izstavile račune, zato jih ni mogoče vsebinsko preveriti in posledično ne priznati davčnih posledic vstopnega DDV.

Odločitev prvostopnega organa glede postopkov poslovanja in davčnega obnašanja tožnikovih dobaviteljev, ki jih je tudi prvostopni organ opredelil kot missing traderje, je le ena od okoliščin, s katerimi je organ utemeljeval, da gre v konkretnih primerih za davčne zatajitve. Tožniku ni bil priznan vstopni DDV predvsem zato, ker listine, na podlagi katerih je tožnik uveljavljal vstopni DDV, niso verodostojno izkazovale resničnost dobavljenega blaga oziroma opravljenih storitev s strani tistih, ki so izstavili račune, saj same ugotovitve o poslovnem in davčnem obnašanju oz. ravnanju tožnikovih dobaviteljev niso zadostna podlaga za odločitev tožnika in ne izkazujejo resničnost nastanka poslovnega dogodka.

Opis storitev po računih ne omogoča preizkusa po vsebini, saj ni navedeno, na katerem gradbišču naj bi bila določena storitev opravljena, na priloženi specifikaciji, kjer so gradbišča navedena, pa so opisi del enaki kot na računu, tako da tudi iz specifikacije ni razvidno, kakšna konkretna dela naj bi bila opravljena. Odgovora ne dajejo niti listine, ki nosijo naziv Knjiga obračunskih izmer in Zapisnik o zaključenih delih. Pogodbe pa so sestavljene nenatančno glede predmeta posla, saj se po mnenju pritožbenega organa, posli, ki naj bi bili speljani v obravnavanih primerih, dogovarjajo pisno in zelo natančno, saj je le na tak način omogočeno učinkovito nadzorovanje ter ugotavljanje odgovornosti. Zato se v gradbeništvu tudi sestavljajo listine, kot so knjige obračunskih izmer, gradbeni dnevniki ipd., katerih vsebinske navedbe potrjujejo osebe, ki sodelujejo kot naročniki, izvajalci ali nadzorni organi.

Čeprav obveznost obračuna izstopnega DDV pri dobavitelju nastane že z izdajo računa, in načeloma takrat tudi pravica do odbitka, pa sme davčni zavezanec uveljavljati odbitek DDV šele, ko prejme tako listino, ki odraža resnično opravljeno dobavo. Pri tem se sklicuje na sodbe SES (C 152/02, C 348/87), iz katerih je razvidno, da mora biti na računu zaračunana dejansko opravljena transakcija ter sodbe SES (C 255/02, C 439/04 in C 440/04), kjer je sodišče podalo tudi stališče, da je treba 6. Direktivo razlagati tako, da nasprotuje pravici davčnega zavezanca, da odbije plačani vstopni DDV, kadar transakcije, na katerih temelji ta pravica, pomenijo zlorabo.

Že dejstvo, da se je tožnik zadovoljil z listinami, ki so bile predložene v postopku na prvi stopnji in ki ne omogočajo preizkusa opravljenih del oziroma storitev po vsebini, kaže na to, da gre za navidezne posle in da je tožnik vedel, za kakšne posle gre, ki niso bili skladni z običajno poslovno prakso v tej dejavnosti, kakor tudi, da je sklepal posle z družbami, ki so bile ustanovljene šele kratek čas in niso bile znane njihove reference ter ni o njih pridobil nobenih podatkov.

Tožnik je menjal dobavitelje v skladu s tem, ali so imeli veljavno ID številko za DDV ali ne, iz opisa na spornih računih pa je videti, da naj bi vsi dobavitelji (missing traderji) opravljali vsebinsko enaka ali zelo podobna dela (npr. ročna gradbena dela kot so kopanje, zasipavanje, utrjevanje, poseki, čiščenje terena ipd.). Predmet pogodbe je v vseh primerih enak (pomožna dela, prevozne storitve, strojna dela in ostala dela na skupnih gradbiščih), tožnik pa tudi z ničemer ni pojasnil, zakaj je vsako leto zamenjal dobavitelja, za kar vidi razlog pritožbeni organ prav v odvzemu ID za DDV. V zvezi z izstopnim DDV po računih od pravne osebe A. d.o.o. pa je že prvostopni organ pojasnil, da navedena oseba sploh ni bila davčni zavezanec za DDV, zato tožnik po 10. odstavku 40. člena ZDDV ne sme uveljavljati vstopni DDV, ne glede na to, če pooblaščena oseba ta DDV plača.

Tožnik je vložil tožbo zaradi molka organa, ki jo je potem, ko je tožena stranka izdala drugostopno odločbo, razširil tudi zoper novo izdani akt. Navaja, da mu niso poznani načini in pravočasnost oziroma neplačevanje DDV za sporne poslovne partnerje, dobavitelje, ne fiktivni posli, ki naj bi bili s strani navedenih družb opravljeni. Za tožečo stranko kot naročnika storitve je bilo pri sklenitvi in realizaciji posla pomembno le to, da so zgoraj navedene družbe svoje obveznosti izpolnile, izpolnitev obveznosti je bila tudi podlaga za plačilo računov. V poslovni praksi je pogosto nasprotno, kot trdi davčni organ, in sicer, da gradbene dokumentacije stranke ne vodijo oziroma je ne vodijo tako, kot sedaj neutemeljeno očita tožeči stranki davčni organ. Poslovanje in vodenje poslovnih knjig družb ter njihovo inšpiciranje je v pristojnosti davčnega organa, kot tudi kolikor niso plačevale DDV, da jih ustrezno sankcionira. Tožnik je svoje obveznosti do navedenih družb kot svojih dobaviteljev poravnal tako, da je plačal neto znesek povečan za 20 % DDV, kar je razvidno iz njegove poslovne dokumentacije.

Tožnik ne sprejema trditev davčnega organa, da je bil odbitek vstopnega DDV iz naslova prejetih računov od navedenih družb izveden z goljufijo, ker obračunanega DDV družbe, ki so poslovale kot neplačujoči gospodarski subjekti, niso imele namena nikoli plačati. Ne strinja se s trditvijo, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da z nakupom sodeluje pri transakciji, ki je del utaje DDV, kar naj bi bilo razvidno iz objektivnih okoliščin. Toženi stranki očita, da ni predložila zapisnika o teh ugotovitvah pri družbah missing traderjih, niti dokazovala, da je tožeča stranka vedela ali bi morala vedeti, da posluje z missing traderji. Tožnik je davčnemu organu predložil listine, iz katerih je razviden potek poslov med družbami in tožečo stranko, izpolnitev pravnega posla, to je pogodbe med tožnikom in navedenimi družbami, pa ni odvisna od tega, ali tožnik osebno pozna direktorja navedenih družb ali ne, kot tudi ne, ali je svojega dobavitelja kdaj preverjal ali ne. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter naloži toženi stranki plačilo stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri odločitvi in razlogih za odločitev, ki so razvidni tudi iz drugostopne odločbe.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV tožniku na podlagi računov, za katere prvostopni organ ugotavlja, da so jih izdali t.i. neplačujoči gospodarski subjekti oziroma tudi missing traderji, tožniku pa očita, da je vedel, da sodeluje v goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti, skladno s prakso Sodišča Evropske unije (C 255/02, C 356/03, C 439/04 in C 440/04 – združeni zadevi).

Okoliščina, ki jo prvostopni organ očita tožniku, je predvsem v nepravilnem in nepopolnem vodenju dokumentacije glede storitev, opravljenih s strani navedenih missing traderjev, ki naj bi jih neplačujoči gospodarski subjekti opravljali po spornih računih za tožnika, in za katere prvostopni organ ugotavlja, da niti tožnikova dokumentacija niti dokumentacija navedenih družb, ne izkazuje, da so jih tudi dejansko opravile navedene družbe. Tožniku očitata davčna organa neverodostojne knjigovodske listine v smislu SRS 2006 št. 21. Navedeno pomeni, da tožnik z dokumentacijo ni izkazal, da so navedeni subjekti tudi v resnici opravili njemu zaračunane storitve. Nasprotno, vse okoliščine kažejo na to, da gre pri izdajateljih računov za missing traderje oziroma neplačujoče gospodarske subjekte, kakor jih opredeljuje Uredba komisije (ES) št. 1295/2004 z dne 29. oktobra 2004, ki se nanjo prvostopni organ pravilno sklicuje, kot gospodarski subjekt, registriran kot davčni zavezanec za DDV, ki morebiti z goljufivim namenom pridobi blago ali storitve ali to simulira, brez plačila DDV in dobavlja to blago ali storitve z DDV, vendar ne plača dolgovanega DDV ustreznemu državnemu organu.

Iz ugotovitev prvostopnega organa izhaja, da navedene družbe tudi niso imele pogojev, da bi lahko tožniku opravile tovrstne storitve, kot so jih zaračunale (gradbena dela, strojna dela, izkop, zasip, utrjevanje ipd), kar je prvostopni organ tudi pojasnil, zato ne gre za takšno situacijo, kot zatrjuje tožnik, da je po opravljeni storitvi plačal račun in ga v zvezi z opravljeno storitvijo drugo ni zanimalo. Tudi z navzkrižnimi pregledi in postopkom DIN pri spornih družbah je ugotovljeno, da ne obstaja resnični promet storitev med izdajatelji računov in tožnikom. Zato gre tudi po mnenju sodišča za navidezne posle in fiktivne račune, tožnik pa v svoji dokumentaciji drugega, kot ugotavlja prvostopni organ, ni izkazal, predvsem pa ni dokazal, da bi navedene storitve, od katerih je odbijal vstopni DDV, bile opravljene s strani izdajateljev računov.

Tožniku prvostopni organ očita vedenje o sodelovanju v transakcijah, ki pomenijo izmikanje plačila DDV oziroma zlorabo pravic v smislu uveljavljanja odbitka vstopnega DDV po spornih računih, od katerih DDV ni bil plačan. Okoliščine, ki jih oba organa poudarjata, tudi po mnenju sodišča kažejo na obstoj subjektivnega elementa pri tožniku, kolikor so tožbeni razlogi enaki pritožbenim, jih zato sodišče iz istih razlogov kot tožena stranka, zavrača. Nedvomno je izkazano neobičajno poslovanje tožnika oziroma celo poslovanje, ki ni bilo v skladu z ZGO-1, zato tudi po mnenju sodišča iz vseh v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedenih okoliščin izhaja, da gre za fiktivne posle in da ni razvidno, kdo je dejansko izvršil aktivnosti, ki so navedene v računih oziroma splošnih pogodbah o sodelovanju in da tožnik v tej zvezi ni predložil verodostojnih listin v smislu 54. člena ZGD in SRS 2006, tako kot navajata oba organa, ter da poslovnega dogodka tudi ni mogoče preveriti pri nobenem od subjektov, ki so v poslu sodelovali, niti ni izvirnih listin oz. dodatne dokumentacije, ki bi izkazovala drugače.

Prvostopni organ je tudi podrobno opisal pri vsakem posameznem izdajatelju računov, ki ga je opredelil kot neplačujoči gospodarski subjekt postopke in razloge, kako je prišel do posameznih ugotovitev. Tožnik je v postopku sodeloval in je bil z ugotovitvami seznanjen in je imel možnost, da dostavi vso dokumentacijo v zvezi z zaračunanimi storitvami.

Bistvo v zadevi je predvsem vprašanje ali je tožeča stranka v postopku dokazala, da je zaračunane storitve v resnici sprejela s strani navedenih družb. Iz dokumentacije, ki se nanjo sklicuje tožena stranka, tudi po mnenju sodišča ni razvidno, da so izdajatelji računov za tožnika opravili zaračunane storitve, od katerih je tožnik odbil vstopni DDV. Po drugi strani pa tudi pri izdajateljih računov ni bilo nobenih realnih pogojev, da storitve opravijo. Nedvomno pa je bilo ugotovljeno, da DDV na strani navedenih subjektov ni bil plačan, za družbo A. d.o.o. pa je celo ugotovljeno, da ni bila davčni zavezanec, zato tožnik iz naslova prejetih računov nima pravice do odbitka že na podlagi 10. točke 40. člena ZDDV oz. 4. odstavka 67. člena ZDDV-1.

Kot že rečeno se sodišče pridružuje mnenju prvostopnega organa, da gre v obravnavanem primeru za t.i. neplačujoče gospodarske subjekte, kot jih opredeljuje navedena Uredba v 2. členu. Iz vseh ugotovitev prvostopnega organa nedvomno izhaja, da gre za navidezne posle oziroma da niso bile v resnici za tožnika opravljene zaračunane storitve. Navedena okoliščina je pomembna, ker je treba dokazati opravljene storitve s strani izdajateljev računov, kar gre v breme tožnika, kolikor uveljavlja davčne ugodnosti iz tega naslova (1. odstavek 40. člena ZDDV oziroma 62. člen ZDDV-1). Navedenega pa tožnik ni izkazal, zato gre po mnenju sodišča za zlorabo pravic in posledično nepriznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV, kar je tudi v skladu z navedeno prakso Sodišča Evropske Unije (prej Sodišča Evropskih skupnosti). Iz zgoraj navedenih sodb SEU je namreč razvidno, da nedvomno ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV v primeru, ko gre za zlorabo pravic in transakcije, katerih edini cilj je pridobitev davčne ugodnosti, v kolikor je moč očitati subjektiven element, ki je v obravnavanem primeru tudi podan.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave, ker relevantne okoliščine, ki so pomembne za odločitev niso sporne, sporno je pravno vprašanje (59. člen ZUS-1).

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

01.12.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba U 610/2002
• UPRS sodba U 1254/2002
• UPRS Sodba I U 2439/2018-12