sodba I U 246/2009

Jedro

Po določbi 1. odstavka 125. člena CZ mora carinski zavezanec (glavni zavezanec) predložiti blago v nespremenjenem stanju namembnemu carinskemu organu v predpisanem roku in spoštovati ukrepe, ki jih je sprejel carinski organ, da bi se ugotovila in zagotovila istovetnost blaga in izpolnjevati obveznosti v tranzitnem postopku. Isti člen CZ v 3. odstavku določa, da je za izpolnitev obveznosti iz 1. in 2. odstavka tega člena odgovoren tudi prevoznik ali prevzemnik blaga, ki prejme blago vedoč, da je v carinskem tranzitnem postopku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Upravno sodišče Republike Slovenije je s sodbo opr. št. U 1448/2001-6 z dne 3. 7. 2003 kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke, št. ... z dne 30. 7. 2001. Po vloženi pritožbi tožnika je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom opr. št. I Up 1024/2003-9 z dne 7. 9. 2006 pritožbi ugodilo in sodbo prvostopnega sodišča v delu, ki se nanaša na tožnika razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. Upravno sodišče Republike Slovenije je po sklepu Vrhovnega sodišča Republike Slovenije s sodbo opr. št. U 2215/2006-20 z dne 4. 12. 2006 tožbi ugodilo v delu, ki se nanaša na tožnika in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Po vloženi pritožbi tožene stranke je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom opr. št. X Ips 98/2007-3 z dne 11. 6. 2007 revizijo zavrglo.

Carinski urad A. je po sodbi Upravnega sodišča Republike Slovenije opr. št. U 2215/2006-20 z dne 4. 12. 2006 ponovno odločal o naknadnem obračunu carinskega dolga, in sicer v delu, ki se nanaša na tožnika. Organ prve stopnje z odločbo št. ... z dne 9. 4. 2008 solidarno zavezal k plačilu carinskega dolga pravni osebi A. d.o.o. in B. d.o.o. ter tožnika, in sicer za plinsko olje, ki je bilo po enotni carinski listini (ECL) št. ... z dne 6. 9. 1999 iz Carinske izpostave Terminal Sežana napoteno na Carinsko izpostavo Terminal Ljubljana in namembni carinarnici ni bilo predano. V ponovnem postopku je organ prve stopnje moral tožniku dati možnost, da poda svojo izjavo glede navedenih okoliščin, pomembnih za odločitev in s tem za presojo tožnikove solidarne obveznosti za plačilo carinskega dolga v obravnavani zadevi. Organ prve stopnje je tako dne 4. 3. 2008 pooblaščencu tožnika vročil vabilo št. ... z dne 29. 2. 2008, v katerem je bil pozvan, da po ogledu dokumentacije poda izjavo glede okoliščin, pomembnih za odločitev. Iz uradnega zaznamka št. ... z dne 19. 3. 2008 je razvidno, da so dne 11. 3. 2008 klicali iz pisarne pooblaščenca tožnika, in se najavili na ogled dokumentacije v zadevi, za dne 13. 3. 2008, kasneje pa obisk preložili na dan 18. 3. 2008. Tega dne se ni nihče oglasil, niti poklical niti v zvezi s tem ni podal pisnega odgovora. Organ prve stopnje je v skladu z določili 62. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95, 28/95 in 32/99, v nadaljevanju CZ) ponovno pregledal vse spise zadeve in na podlagi dejstev, ki so bila prvotno ugotovljena in izvedena, ponovno ugotovil, da gre v konkretnem primeru za odstranitev blaga izpod carinskega nadzora in s tem za nastanek carinskega dolga pri uvozu v skladu z določili 145. člena CZ. Iz zapisnika št. ... z dne 11. 4. 2000 je razvidno, da je zadevno nafto dne 6. 9. 1999 s cisterno iz ... pripeljal voznik A.A., ki je svojemu delodajalcu B.B. izročil vse dokumente na parkirišču Carinske izpostave Terminal Sežana. Te dokumente je B.B. odnesel na špedicijo A. d.o.o. in jih po opravljenem postopku odnesel svojemu šoferju – tožniku, ter mu naročil, da naj blago pelje k rezervoarjem v C. B.B. je med vožnjo poklical E.E. (direktor družbe H. d.o.o., s katero je imela prejemnica blaga, družba B. d.o.o., sklenjeno najemno pogodbo za rezervoarje za gorivo na lokaciji v D.). O tem je obvestil tožnika. V D. sta B.B. in tožnik skladiščniku D.D. predala vse dokumente, ki jih je požigosal in oba CMR vrnil. B.B. je v D. tožniku naročil, naj blago odpelje v E. Tožnik je potrdil, da je plinsko olje D2 iztočil v E. v nadzemne rezervoarje, last družbe G. d.o.o. Zapisnik je bil tožniku vročen dne 9. 6. 2000 in dne 10. 7. 2000 je pooblaščenec tožnika na zapisnik podal pripombe, ki pa navedenih okoliščin niso z ničemer izpodbijale. Prav tako je iz dopisa Generalnega carinskega urada št. ... z dne 16. 6. 2000, ki je bil tožniku vročen dne 20. 6. 2000, razvidno, da je bila tožnik seznanjen s tem, da je njegov delodajalec B.B. carinski preiskovalni službi izročil tudi fotokopijo prevoznega lista št. ... z dne 6. 9. 1999 in fotokopijo naloga za službeno potovanje št. ... z dne 6. 9. 1999, izdanega na ime tožnika, ter fotokopije potrdil o plačani cestnini. Iz listin je razvidno, da je tožnik prevoz sporne pošiljke nafte dejansko opravil. Tožnik je že v pritožbi zoper odločbo z dne 6. 2. 2001 navajal, da je delal po navodilu špediterja in uvoznika blaga. V upravnem sporu je tožnik izpostavljal, da je imel blago v posesti, vendar brez vsakega ekonomskega interesa, ter je zato bil dolžan pri uresničevanju in izvrševanju te dejanske oblasti, upoštevati in se ravnati po navodilih in napotkih tistih, v imenu katerih in za katere, je to dejansko oblast nad stvarjo uresničeval. Na podlagi podatkov v spisu je razvidno, da je tožniku kot vozniku v mednarodnem blagovnem prometu, dobro poznano, da je carinska deklaracija obvezen dokument, ki ga dobi voznik prevoznik pri carinskem tranzitu in iz katerega je tudi razvidno, na katerem carinskem terminalu (polje 53 deklaracije) in do kdaj se mora javiti. S tem se je tožnik moral zavedati pomembnosti javljanja temu carinskemu organu in s tem tudi dejstva, da bo blago v primeru drugačnega ravnanja odstranjeno izpod carinskega nadzora. Nesporno je tudi dejstvo, da je tožnik sam odstranil zalivke iz tovornega sredstva, kar smejo storiti le carinski delavci in je to njeno dejanje povsem nedopustno.

Po vloženi pritožbi je pritožbeni organ ugotovil, da odločba z dne 9. 4. 2008 družbi A. d.o.o. in družbi B. d.o.o. ni bila vročena. Ker je bilo o izrečenem v 1. in 2. točki že pravnomočno odločeno z odločbo istega urada, št. ... z dne 6. 2. 2001, in ker je 2. točka izreka v nasprotju z njeno obrazložitvijo, je pritožbeni organ po uradni dolžnosti na podlagi 1. odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nasl., v nadaljevanju ZUP) 1. točko izreka odpravil, 2. točko pa spremenil tako, da se glasi: “Za plačilo carinskega dolga, odmerjenega z odločbo Carinskega urada Maribor, št. ... z dne 6. 2. 2001, v skupnem znesku 9.075,00 EUR (tedaj 2.174.733,00 SIT), je solidarno odgovoren C.C.“, v ostalem delu pa je pritožbo tožnika zavrnil. Organ druge stopnje navaja, da tožnik pri nobenem od procesnih dejanj, niti v ugovoru zoper zapisnik niti v pritožbi zoper prvostopno odmerno odločbo in tudi ne pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije in Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije, navedenim opisanim ugotovitvam carinskega organa ni ugovarjal. Zato je po presoji pritožbenega organa pritožbene ugovore, da sta vse prevoze plinskega olja opravila njegov delodajalec B.B. in sodelavec A.A., da je bil v času storitve domnevnega prekrška odsoten oziroma na dopustu in da je predlagal, da carinski organ za presojo utemeljenosti te trditve pridobi ustrezne podatke, šteti ne samo za pritožbene novote, ki so nedovoljene, ampak tudi neprepričljive in z ničemer izkazane trditve. V zvezi z ugovori tožnika, da je delal po navodilu špediterja in uvoznika blaga, pritožbeni organ pojasnjuje, da je Vrhovno sodišče RS že v več sodbah (I Up 792/2004, I Up 793/2004, I Up 823/2004, I Up 824/2004 – vse z dne 19. 10. 2006, X Ips 836/2004 z dne 1. 10. 2007) zavzelo stališče, da je pri osebi, ki je carinski dolžnik po 1. alineji 3. odstavka 145. člena CZ nepomembno, ali je carinsko blago odstranila izpod carinskega nadzora po lastni volji ali po navodilih koga drugega. V ponovnem postopku je tožnik imel možnost udeležbe v postopku, ter bi lahko podal svojo izjavo glede pomembnih okoliščin, ki bi lahko izključevale njegovo solidarno odgovornost za nastanek carinskega dolga, pa te možnosti ni izkoristil. Glede na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (sodba X Ips 164/2006 z dne 10. 7. 2008), da pri ugotavljanju za odločitev pomembnih subjektivnih okoliščin ni nujno potrebno zaslišanje tožnika, je po presoji pritožbenega organa organ prve stopnje ravnal v skladu z napotilom sodbe, saj je iz obrazložitve odločbe organa prve stopnje in po podatkih v spisu razvidno, da je tožnik vedel, da je blago v carinskem tranzitnem postopku in da je namembni carinski organ Carinska izpostava Terminal Ljubljana.

Tožnik v tožbi navaja, da odločbe z dne 6. 2. 2001, s katero je bilo odločeno o carinskem dolgu, ni nikoli prejel. Tožena stranka bi morala tožniku poslati navedeno odločbo, da bi zoper njo lahko vlagal pravna sredstva. V tem času je tožnik imel pooblaščenca, vendar mu je pooblastilo za zastopanje preklical že pred datumom 6. 2. 2001, kar pomeni, da so bila vsa dejanja, ki jih je opravil pooblaščenec tožnika, brez podlage v pooblastilu, vključno s sprejemom vlog oziroma pisanj. Nadalje navaja, da je bil v času storitve domnevnega prekrška začasno odsoten od dela. Prevoze plinskega olja sta v tem obdobju opravljala B.B. in njegov delavec A.A. Navaja, da prevoz plinskega olja ni spadal v njegove delovne naloge, prav tako omenjenih prevozov sam ni nikoli opravljal, zato tudi prekrška, ki je predmet tega postopka ni mogel storiti. Glede na navedeno predlaga, da se odločba z dne 30. 1. 2009 odpravi, ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka zavrača tožbene ugovore in sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi obeh organov strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa še dodaja:

Po sodbi Upravnega sodišča RS, opr. št. U 2215/2006-20 z dne 4. 12. 2006 je organ prve stopnje ravnal v skladu z napotili sodišča in tožniku dal možnost, da poda svojo izjavo glede navedenih okoliščin, pomembnih za odločitev in s tem za presojo tožnikove solidarne obveznosti, za plačilo carinskega dolga v konkretni zadevi, vendar te možnosti ni izkoristil.

Organ prve stopnje je v skladu z določili 62. člena CZ ponovno pregledal vse spise zadeve in na podlagi dejstev, ki so bila prvotno ugotovljena in ponovno izvedena ugotovil, da gre v konkretnem primeru za odstranitev blaga izpod carinskega nadzora in s tem za nastanek carinskega dolga pri uvozu v skladu z določili 145. člena CZ, s takšnim zaključkom pa se strinja tudi sodišče.

V 1. odstavku 125. člena CZ je določeno, da mora carinski zavezanec (glavni zavezanec) predložiti blago v nespremenjenem stanju namembnemu carinskemu organu v predpisanem roku in spoštovati ukrepe, ki jih je sprejel carinski organ, da bi se ugotovila in zagotovila istovetnost blaga in izpolnjevati obveznosti v tranzitnem postopku. Isti člen CZ v 3. odstavku določa, da je za izpolnitev obveznosti iz 1. in 2. odstavka tega člena odgovoren tudi prevoznik ali prevzemnik blaga, ki prejme blago vedoč, da je v carinskem tranzitnem postopku. Iz ECL Carinarnice Terminal Sežana izhaja, da je v rubriki 50 kot glavni zavezanec navedena pravna oseba A. d.o.o., da je prejemnik blaga pravna oseba B. d.o.o., navedena je tudi registrska števila prevoznega sredstva, iz CMR, ki je priložen k ECL, pa je razvidno, da je prevoz opravljal samostojni podjetnik B.B., naknadno pa je A. d.o.o. - glavni zavezanec, sporočil, da je v obravnavanem primeru bil voznik blaga C.C.,tožnik. V ponovnem postopku je organ prve stopnje ponovno ugotovil, da je bilo blago odstranjeno izpod carinskega nadzora, kdo ga je odstranil in kje je do odstranitve prišlo in na podlagi podatkov v spisu ugotovil, da je tožnik solidarno (150. člen CZ) zavezan za plačilo carinskega dolga.

Tožbeni ugovor tožnika, da odločbe z dne 6. 2. 2001 ni prejel ne drži. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je navedena odločba bila dne 9. 2. 2001 vročena pooblaščencu tožnika, odvetniku F.F. Zoper odločbo je tožnik po pooblaščencu vložil tožbo na Upravno sodišče Republike Slovenije zoper drugostopenjsko odločbo izdano dne 30. 7. 2001, in pritožbo na Vrhovno sodišče Republike Slovenije zoper sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije. Prav tako je iz podatkov v spisu razvidno, da je bilo pooblastilo s strani pooblaščenca - odvetnika F.F. preklicano dne 14. 1. 2005. Zato so trditve tožnika, da ni prejel navedene odločbe, ter da je odvetnik opravljal dejanja brez podlage v pooblastilu, protispisne.

Drugi tožbeni ugovor tožnika, da je bil v času storitve domnevnega prekrška začasno odstoten od dela, ter da sta prevoze plinskega olja v tem obdobju opravljala B.B. in njegov delavec A.A. in da prevoz plinskega olja ni spadal med njegove delovne obveznosti oziroma omenjenih prevozov ni nikoli opravljal, prav tako ne vzdržijo presoje. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je bil tožnik dolžan tega dne opraviti prevoz od Carinske izpostave Sežana do Carinske izpostave Terminal Ljubljana, ter da je s cisterno pripeljal celotno količino olja D2 (23.500 kg oziroma 27.748 litrov) v družbo G. d.o.o., kar je razvidno tudi iz dobavnice št. ... z dne 6. 9. 1999. Njegovo prisotnost na delu v spornem obdobju pa še potrjujejo fotokopija prevoznega lista in fotokopija naloga za službeno potovanja.

Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

12.11.2021

Podobni dokumenti:

• sodba I U 1561/2009
• Sklep X Ips 720/2007
• sodba I U 1913/2009