sodba I U 1913/2009

Jedro

Ker so bile v obravnavanem primeru odmerne odločbe odpravljene in zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovni postopek in odločitev, to pomeni, da o tožnikovi obveznosti plačila carinskega dolga sploh še ni bilo odločeno. Ob takem pravnem stanju stvari pa je že potekel petletni rok od nastanka carinskega dolga.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odpravita odločbi Ministrstva za finance št. ... z dne 8. 10. 2009 in Carinskega urada Celje št. ... z dne 10. 7. 2009 in se zadeva vrne prvostopnemu organu v ponoven postopek.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 350,00 EUR povečano za 20 % iz naslova DDV, v 15 dneh od prejema sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bila tožeča stranka zavezana k plačilu dajatev za blago, uvoženo po uvoznih carinskih deklaracijah za postopek uvoza zaradi proizvodnje blaga za izvoz, po številkah in datumih, ki so navedeni v točki 1. izreka prvostopne odločbe, davek na dodano vrednost (DDV) v znesku 1.541.475,89 EUR, v točki 2. izreka je bila tožeča stranka zavezana k plačilu kompenzacijskih obresti od DDV v znesku 708.995,60 EUR s 30 - dnevnim izpolnitvenim rokom, v točki 3. je ugotovljeno, da je bil dolg iz 1. točke te odločbe poravnan dne 26. 9. 2003, dne 21. 10. 2003, dne 27. 11. 2003 in dne 30. 1. 2004 in da je tožnik kot davčni zavezanec za DDV v davčnih obdobjih po odločbah Carinskega urada Celje, navedenih v 2. alinei 3. točke izreka, uveljavljal odbitek vstopnega davka v ugotovljeni višini 1.695.623,48 EUR in se zato znesek preveč plačanega DDV, ugotovljenega na podlagi teh odločb, ne vrne. V obrazložitvi izpodbijane odločbe carinski organ potem, ko navede podlage za naknadno preverjanje, pojasni, da je dne 25. 4. 2003 opravil naknadno preverjanje izvajanja postopka uvoza blaga zaradi proizvodnje za izvoz, v skladu z 2. odstavkom 89. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 s spremembami, v nadaljevanju CZ), pri tožeči stranki. Ob kontroli je bilo ugotovljeno, da je podjetje določene količine uvoženega blaga prodalo na domačem trgu, vendar zanj niso vložili deklaracij za sprostitev blaga v carinsko in davčno prost promet. Carinski organ je ob kontroli stranko pozval, da v roku do dne 10. 5. 2003 pripravi analizo za posamezno uvozno carinsko deklaracijo in da v roku do dne 29. 4. 2003 pripravi tudi: podroben seznam vseh uvoznih carinskih deklaracij glede na državo uvoza, tarifno oznako in mesec uvoza (zaradi izračuna obresti), in za vsako uvozno carinsko deklaracijo, ki izpolnjuje navedene pogoje, navede način razbremenitve in količino razbremenitve (ali je bilo blago izvoženo v postopku ponovnega izvoza, ali je bilo sproščeno v prost promet z vložitvijo carinske deklaracije, ali je bilo prodano na domačem trgu). Carinski organ je na dan kontrole pregledal tudi dejanske zaloge v skladišču, kjer se je nahajalo približno 16.000 ton pločevine v različnih stopnjah predelave, vendar ni bilo razvidno, koliko tega blaga je bilo uvoženo v postopku uvoza blaga zaradi proizvodnje za izvoz, koliko pa je tovrstnega blaga podjetje nabavilo na domačem trgu. Pridobljen je bil tudi podatek o zalogah v skladišču na dan 31. 12. 2002, saj je kontrola carinskega organa zajemala obdobje od dne 1. 1. 2000 do dne 31. 12. 2002. Tožeča stranka je v dogovorjenem roku posredovala podatke o blagu, ki ga je izvozila po postopku ponovnega izvoza, vezano na posamezno uvozno carinsko deklaracijo, vključno s podatki o prodaji blaga na domačem trgu. Po pregledu evidenc carinskega organa in primerjavi le-teh s podatki, ki jih je posredovala tožeča stranka, je bilo ugotovljeno, da za skupno približno 34.000 ton tožnik nima izkazanega ponovnega izvoza blaga, zato je carinski organ dne 20. 5. 2003 ob sestanku v prostorih Carinskega urada Celje pozval tožečo stranko, da v roku tri dni pojasni nastalo situacijo in je v dopisu s št. ... določil, da naj dostavi seznam tistih uvoznih carinskih deklaracij, za katere je potrebno izvesti obračun dajatev za izkazano razliko blaga. Tožeča stranka je v dogovorjenem roku posredovala fakture za blago, ki je bilo prodano na domačem trgu podjetju A. d.d. iz , s čimer je pojasnila uporabo blaga v količini približno 5.000 ton in je vse vezala na uvozne carinske deklaracije. Za preostalo blago, ki ga je tožeča stranka dejansko prodala na domačem trgu, v skupni količini približno 28.000 ton, pa v dogovorjenem roku ni dostavila faktur za to blago v povezavi s posamezno uvozno carinsko deklaracijo in razbremenitvijo le-te. Na podlagi teh ugotovitev je bil sestavljen zapisnik dne 6. 6. 2003 ter vročen tožniku s pozivom na pripombe. Carinski urad ni sledil ugovoru tožnika na zapisnik, v katerem je zahteval ustno obravnavo zadeve, saj po mnenju carinskega urada ta ni potrebna, saj je iz listin nedvomno ugotovljeno neizpolnjevanje dolžnosti po dovoljenju uvoza blaga za proizvodnjo za izvoz, saj je bilo blago odstranjeno izpod carinskega nadzora in zanj niso bile vložene carinske deklaracije za sprostitev blaga v carinsko in davčno prost promet s plačilom uvoznih dajatev. Tudi iz izjave vodje špedicije, ki je priložena pripombam na zapisnik, izhaja, da je šlo za malomarno ravnanje in vodenje postopka uvoza blaga za proizvodnjo za izvoz in malomarno izpolnjevanje obveznosti po dovoljenju carinskega organa. Je pa carinski organ na podlagi pripombe tožeče stranke upošteval in priznal proizvodne izgube v višini 2 %. Dne 24. 6. 2003 je bil sestavljen dopolnilni zapisnik.

V ponovnem ugotovitvenem postopku je carinski organ v skladu z napotili Upravnega sodišča ponovno pregledal spise zadeve in svoje ugotovitve navedel v zapisniku z dne 12. 3. 2009. Vložene pripombe je carinski organ zavrnil kot neutemeljene. Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi točke a) 1. odstavka 154. člena CZ. Ugotovljeno je bilo, da je carinski dolg nastal z odstranitvijo blaga izpod carinskega nadzora. Na podlagi 1. odstavka 145. člena CZ carinski dolg pri uvozu blaga nastane z odstranitvijo blaga, ki je zavezano plačilu uvoznih dajatev, izpod carinskega nadzora. Za blago, za katerega trenutka odstranitve ni bilo mogoče ugotoviti, pa se za določitev višine nastalega carinskega dolga uporabi določba 2. odstavka 151. člena CZ, ki določa, da če ni mogoče natančno določiti, kdaj je nastal carinski dolg, carinski organ pri določitvi višine carinskega dolga upošteva predpise, ki so veljali na dan ugotovitve nastanka carinskega dolga. Kot dan ugotovitve nastanka carinskega dolga se je zato uporabil datum opravljene kontrole pri tožeči stranki, to je dne 30. 3. 2003. Tožeča stranka je v konkretni zadevi carinski dolžnik za del blaga, ki ga je po pridobljenih računih prodala družbi A. d.d. iz, zaradi njegove odstranitve izpod carinskega nadzora v dovoljenem postopku uvoza zaradi izvoza, za preostalo blago pa iz naslova njene odgovornosti za vložitev carinske deklaracije za sprostitev blaga v carinsko in davčno prost promet, kot to izhaja iz dovoljenja za postopek uvoza zaradi izvoza št. 1588 iz leta 1999, izdanega pri Carinski izpostavi Celje. Po 97. členu CZ se višina carinskega dolga določi na osnovi podlag za določitev uvoznih dajatev, ki so veljale za carinsko blago v času sprejema carinske deklaracije za postopek uvoza zaradi izvoza za to blago. V skladu z določbo 5. odstavka 59. člena CZ ima knjigovodski vpis iz 3. točke 1. odstavka istega člena enak učinek kot sprejem deklaracije iz 46. člena CZ. Po navedenem se višina carinskega dolga določi na dan najave knjigovodskega vpisa. V skladu z določbo 4. odstavka 269. člena Uredbe o izvajanju carinskega zakona (Uradni list RS, št. 46/99 s spremembami, v nadaljevanju UICZ) carinski organ obračuna kompenzacijske obresti za obdobje od prvega dne v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem je nastal carinski dolg. V 4. odstavku 71. člena Pravilnika o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 4/99 s spremembami, v nadaljevanju Pravilnik), je določeno, da če mora carinski dolžnik v skladu s carinskimi predpisi plačati kompenzacijske obresti na znesek dolgovanega carinskega dolga, se v osnovo za obračun kompenzacijskih obresti vključi tudi DDV, plačljiv pri uvozu blaga. Po določbi 3. odstavka 39. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98 s spremembami, v nadaljevanju ZDDV) pa se istočasno z obveznostjo obračuna uvoznih dajatev za blago, ki je zavezano k plačilu carine, posebnih kmetijskih dajatev oziroma drugih dajatev z enakovrednim učinkom, obračuna tudi DDV. Po določbi 2. odstavka 29. člena Pravilnika nastane po 3. odstavku 20. člena ZDDV davčna obveznost takrat, ko nastane obveznost obračuna carinskega dolga v skladu s 144. do 147. členom CZ.

Po določbi 1. in 2. odstavka 71. člena Pravilnika zaračunava DDV pri uvozu carinski organ, ki je v skladu s carinskimi predpisi pristojen za obračunavanje uvoznih dajatev. Oseba, ki mora plačati DDV pri uvozu blaga, mora DDV plačati v roku, ki je s carinskimi predpisi določen za plačilo carinskega dolga, sicer tečejo zamudne obresti v skladu z veljavnimi predpisi. Po 72. členu Pravilnika ravna carinski organ pri naknadnem obračunu zakonsko dolgovanega zneska DDV v skladu s 154. členom CZ. Po določbi 3. odstavka 151. člena CZ je treba obračunati tudi kompenzacijske obresti za zapadle uvozne dajatve v primeru, če nastane carinski dolg v zvezi s pridobljeni proizvodi ali uvoženim blagom v nespremenjenem stanju. Po določbi 3. odstavka 318. člena Uredbe o izvajanju carinskega zakona (Uradni list RS, št. 117/02, v nadaljevanju UICZ/02) se obresti obračunavajo mesečno z začetkom prvega dne v mesecu po mesecu, v katerem je bilo uvoženo blago, za katerega nastane carinski dolg, prvič dano v postopek. Obdobje se konča zadnjega dne v mesecu, v katerem je nastal carinski dolg. V 4. odstavku 86. člena Pravilnika o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 79/02 s spremembami, v nadaljevanju Pravilnik/02) je določeno, da če mora carinski dolžnik v skladu s carinskimi predpisi plačati kompenzacijske obresti na znesek dolgovanega carinskega dolga, se v osnovo za obračun kompenzacijskih obresti vključi tudi DDV, plačljiv pri uvozu blaga.

V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe carinski organ opravi za vsako uvozno carinsko deklaracijo preglednico, iz katere je razvidna številka deklaracije, datum uvoza, količina, številka izvozne carinske deklaracije in datum s količino, upoštevajoč 2 % izgubo z navedbo količine blaga, ki je bilo prodano podjetju A. d.d. in ugotovitvijo količine blaga ter tarifne oznake za blago, za katero ni bila vložena uvozna carinska deklaracija za sprostitev blaga v carinsko in davčno prost promet, in o tem tudi ni bil obveščen carinski organ, kar pomeni, da je bilo blago nezakonito odstranjeno izpod carinskega nadzora. Določen je dan nastanka carinskega dolga, višina DDV (po stopnji in znesku). Pojasnjeno pa tudi je, kako so bile izračunane kompenzacijske obresti.

Po vloženi pritožbi je Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ v točki 1. izreka spremenilo izpodbijano odločbo tako, da se zadnja vrstica 2. alinee 3. točke izreka pravilno glasi: "...zato se izplačilo razlike preveč plačanega DDV v znesku 54.147,59 EUR ne izvrši.", v ostalem pa je pritožbeni organ pritožbo zavrnil kot neutemeljeno (točka 2. izreka odločbe). Pritožbeni organ pojasni, da gre za ponovno odločanje o v prvotnem postopku ločeno vodenih 77 zadevah, na podlagi katerih je bila tožeči stranki obračunana carina po konvencionalni stopnji, DDV in obema dajatvama pripadajoče kompenzacijske obresti. V eni od zadev (kot vzorčni zadevi) je odločalo revizijsko sodišče, ki je kot ključno vprašanje izpostavilo vprašanje, ali bi moralo biti sporno blago, ki je bilo odstranjeno izpod carinskega nadzora, deležno preferencialne obravnave (sodba X Ips 1417/2006). Glede tega vprašanja se je sodišče oprlo na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-353/04 z dne 31. 5. 2006 in zaključilo, da je ob upoštevanju, da je tožeča stranka prijavila preferencialno obravnavo blaga, uvoženo iz države podpisnice srednjeevropskega sporazuma o prosti trgovini, za katerega velja preferencialna obravnava (carinska stopnja "prosto"), ter da je dolg nastal na podlagi 145. člena CZ z odstranitvijo blaga izpod carinskega nadzora, treba ob pravilni razlagi odločbe Ustavnega sodišča RS, pravilno uporabiti 151. b člen CZ. Upravno sodišče je na podlagi te odločitve revizijskega sodišča v vseh preostalih 76 zadevah v upravnem sporu tožbam ugodilo, odločbe pritožbenega organa in prvostopnega carinskega organa odpravilo ter zadevo vrnilo Carinskemu uradu Celje v ponovni postopek z enakim napotilom, kot izhaja iz sodbe revizijskega sodišča. Tudi po stališču sodišča je v zadevi, v kateri je bil tožeči stranki dovoljen postopek z ekonomskim učinkom, ki omogoča odlog plačila carine, kar predstavlja ugodnost za carinskega dolžnika in izjemo od splošnega pravila, dokazno breme o relevantnih okoliščinah, to je o izvozu oziroma sprostitvi blaga na trg, na strani tožeče stranke. Po mnenju sodišča je carinski dolg za blago, ki je bilo prodano družbi A. d.d., nastal z izdajo faktur (2. odstavek 145. člena CZ), za preostalo blago pa je carinski dolg nastal dne 30. 3. 2003, ko je bila opravljena kontrola pri tožeči stranki. Tudi po mnenju pritožbenega organa ni razlogov za ponovno ugotavljanje dejanskega stanja v novem odločanju, saj tožeča stranka v dokaznem postopku, ki je po že navedenem stališču sodišča, njeno breme, v prvotnih postopkih sama navedla podatke o količini blaga, za katere prevzete obveznosti ni izvršila.

Neutemeljen je očitek pritožbe, da je pravica do odmere DDV in njemu pripadajočih kompenzacijskih obresti, zastarala. Po določbi 4. odstavka 154. člena CZ se naknadni obračun carinskega dolga v skladu s točko a) 1. odstavka tega člena (nastanek carinskega dolga zaradi nezakonitega ravnanja s carinskim blagom) opravi v petih letih po nastanku carinskega dolga. V 3. odstavku 20. člena ZDDV, ki je veljal v času nastanka spornih davčnih dolgov (najzgodnejša faktura izdana dne 15. 2. 2000, najstarejša dne 4. 12. 2002, za preostalo blago dne 30. 3. 2003) je določeno, da se istočasno z obveznostjo obračuna uvoznih dajatev za blago, ki je zavezano k plačilu carine, posebnih kmetijskih dajatev oziroma drugih dajatev z enakovrednim učinkom, obračuna tudi DDV, v 4. odstavku istega člena pa, da se za blago, ki ni zavezano k plačilu uvoznih dajatev, DDV obračuna takrat, ko bi nastala obveznost za plačilo uvoznih dajatev, če bi bile predpisane. V 3. odstavku 39. člena ZDDV je predpisano, da se pri uvozu blaga DDV obračuna in plačuje, kot da bi bil uvozna dajatev v smislu 3. člena CZ. Da je pravna podlaga za naknadne popravke davčne obveznosti pri uvozu blaga 154. člen CZ, je natančneje določeno v 72. členu Pravilnika, oziroma za dolgove nastale po datumu 1. 10. 2002, v 87. členu Pravilnika/02. Odločbe, navedene v 3. točki izreka izpodbijane odločbe so bile v prvotnem postopku izdane v času od dne 5. 8. 2003 do dne 21. 11. 2003, torej pred iztekom najzgodnejšega petletnega odmernega roka, dne 15. 2. 2005. S tem, ko je organ odmerno odločbo izdal, je svojo pravico do odločitve carinske obveznosti izkoristil. Odmerna odločba carinskega organa prve stopnje namreč postane izvršljiva v trenutku vročitve carinskemu zavezancu, saj pritožba ne zadrži izvršitve (1. odstavek 6.b člena CZ). S tem trenutkom je carinska obveznost določena, kar pomeni, da pravica do odmere ne more zastarati tekom nadaljnjega upravnega in sodnega postopka zoper odločbo. Zamuda odmernega roka bi lahko nastopila le, če bi bila po izteku roka odločba v nadaljnjem upravnem ali sodnem postopku odpravljena (281. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - Uradni list RS, št. 80/99 in spremembe, v nadaljevanju ZUP). V obravnavanih primerih so bile odmerne odločbe odpravljene in vrnjene v ponovni postopek Carinskemu uradu Celje v sodnem postopku zaradi zmotne uporabe materialnih določb CZ. Zato odprava odločb in vrnitev zadev v ponovni postopek ni imela nobenega vpliva na odmero DDV s pripadajočimi obrestmi, ki je bila razen v delu, ko je bil ta dolg obračunan od zneska tedaj neutemeljeno obračunane carine, pravilno in zakonito opravljena v prvotnih postopkih.

Po mnenju pritožbenega organa tudi ni res, da naj bi obveznost plačila spornih dolgov nastala šele z iztekom dovoljenega (podaljšanega) roka za zaključek postopka/ponovni izvoz, saj se je dovoljenje, ki vključuje tudi trimesečno globalizacijo, in dovoljenje za podaljšanje tega roka nanašalo na carinsko blago, ko je še bilo pod carinskim nadzorom, ne pa na domače blago, ki je bilo že sproščeno v prost promet in je zanj že nastala carinska obveznost. V 5. odstavku 71. člena CZ je izrecno predpisano, da če imetnik dovoljenja ne konča carinskega postopka v skladu s predpisanimi pogoji ali ne predloži dokazov o končanem odobrenem carinskem postopku z ekonomskim učinkom v predpisanem roku, carinski organ sprejme vse potrebne ukrepe za ureditev primera. V obravnavanem primeru je carinski organ za blago, ki ga tožeča stranka ni imela več na zalogi, izbral ukrep izdaje odmernih odločb. Tožeča stranka se ne more izogniti nastali obveznosti z izgovorom, da carinski organ ostalih računov (razen za prodajo družbi A. d.d., ki jih je sama ponudila češ, da naj bi bilo to blago namenjeno ponovnemu izvozu, česar pa ni dokazala) ni zahteval in tudi ne vpogledal na njenem sedežu, saj je tudi po določbi 5. odstavka 71. člena CZ, in po že omenjenem stališču sodišča, dokazno breme o končanem odobrenem carinskem postopku z ekonomskim učinkom, na njeni strani. S prodajo blaga na domačem trgu brez obračuna uvoznih dajatev pa postopek z ekonomskim učinkom ni končan, zato je bil dejanski interes tožeče stranke, in ne javni interes, da zaradi teka kompenzacijskih obresti dokaže najzgodnejši (pred dnem 30. 3. 2003) trenutek nastanka carinskega dolga. Neutemeljen je tudi očitek pritožbe, da se načina obračuna kompenzacijskih obresti ne da preizkusiti. V izpodbijani odločbi je izračun opravljen in pojasnjen ločeno za vsako carinsko deklaracijo za začetek postopka in za vsako ugotovljeno (po tožeči stranki sporočeno) količino ter vrednost blaga glede na trenutek nastanka carinskega dolga (izdajo fakture družbi A. d.d. ali datum 30. 3. 2003). Za določitev višine nastalih kompenzacijskih obresti ne zadošča zgolj pregled faktur, kot se opravi pri presoji pravilnosti obračuna DDV od prodaje blaga na domačem trgu, ampak sta odločilnega pomena podatka o začetku (sprejem carinske deklaracije za vnos v postopek) in zaključku (izdaja fakture) njihovega teka. Te podatke pa mora dati tožeča stranka in jih carinski organ tudi s pregledom faktur na njenem sedežu ne more ugotoviti.

Pravilno so bili uporabljeni predpisi, ki so veljali na dan nastanka carinskega dolga, ki pa po vsebini tudi na dan odmere niso bili spremenjeni. Glede obračuna kompenzacijskih obresti na znesek DDV je bil uporabljen 3. odstavek 97. člena CZ, oziroma za dolgove, ki so nastali po datumu 1. 1. 2003, 3. odstavek 151. člena CZ, 269. člen UICZ oziroma za dolgove, ki so nastali po datumu 1. 1. 2003, 318. člen UICZ/02, 4. odstavek 71. člena Pravilnika oziroma za dolgove, ki so nastali po datumu 1. 10. 2002, 4. odstavek 86. člena Pravilnika/02. Upoštevajoč navedene pravne podlage ni res, da je Carinski zakon izrecno izključil obračunavanje kompenzacijskih obresti v primeru sprostitve v prost promet blaga, ki je pod carinskim nadzorom v postopku uvoza zaradi izvoza. Obveznost obračuna kompenzacijskih obresti je bila s prenosom določbe iz 3. odstavka 97. člena v 3. odstavek 151. člena CZ posplošena, saj ni več veljala za postopek uvoza zaradi izvoza, temveč za vse primere, ko bi zaradi premika trenutka nastanka ali obračuna carinskega dolga lahko prišlo do neupravičene pridobitve finančnih ugodnosti. Z napotilom v 3. odstavku 151. člena CZ na izvedbeni predpis, ki je zgoraj omenjeni 318. člen UICZ/02, pa tudi ni izključeno obračunavanje kompenzacijskih obresti v primeru sprostitve v prost promet blaga, ki je bilo pod carinskim nadzorom v postopku uvoza zaradi izvoza, kar trdi tožeča stranka, saj je v 1. odstavku tega člena jasno določeno, da je treba kompenzacijske obresti plačati na znesek uvoznih dajatev za obravnavano obdobje, kadar nastane carinski dolg za pridobljene proizvode ali uvozno blago pri aktivnem oplemenitenju ali začasnemu uvozu. V skladu s pojasnjenim je treba (drugače kot želi doseči tožeča stranka) razlagati tudi določbo 86. člen Pravilnika/02. Res je sicer, da iz ZDDV izrecno ne izhaja, da se kompenzacijske obresti obračunajo tudi od DDV, vendar pa iz ZDDV hkrati jasno izhaja, da se pri uvozu blaga DDV obračunava in plačuje kot bi bil uvozna dajatev (3. odstavek 39. člena), se pravi, da se obravnava enako kot druge uvozne dajatve. Od uvoznih dajatev pa so se na podlagi CZ obračunavale kompenzacijske obresti. Zato ni mogoče sprejeti razlage pritožbe, da se v primeru, če se za blago carina ne obračuna, tudi kompenzacijske obresti na DDV ne obračunajo, saj je v konkretnem primeru zaradi nezakonitega ravnanja s carinskim blagom, carinski dolg nedvomno nastal, vendar pa se zaradi pojasnjenega priznanja preferencialne obravnave carina obračuna po stopnji "prosto", in samo zato posledično ni od tako določene višine carine treba obračunati kompenzacijskih obresti. Razlaga pritožbe je nedopustna, saj postavi v neenak položaj tiste zavezance, ki so zaradi odloga plačila uvoznih dajatev neupravičeno pridobili finančno ugodnost za blago, za katero velja carinska stopnja "prosto", glede na tiste, ki so takšno ugodnost pridobili za blago, za katerega se carina obračuna po stopnji, ki ni enaka "prosto", saj prvi ne bi bili sankcionirani s plačilom kompenzacijskih obresti od odloženega plačila DDV (za katerega je vzpostavljena zakonska domneva, da se pri uvozu obravnava, kot da bi bil uvozna dajatev), za druge pa bi sankcija veljala in bi morali plačati kompenzacijske obresti tudi od zneska DDV.

Na odločitev v upravnem postopku v ničemer ne vpliva postopek o carinskem prekršku, ki je samostojen postopek in poteka po drugih predpisih kot postopek carinjenja. Po določbi 145. člena CZ je kot nezakonito dejanje treba obravnavati vsako ravnanje, zaradi katerega carinski organ ne more oziroma ne more več izvajati predpisanih ukrepov carinskega nadzora nad določenim blagom (definicija v 6. točki 3. člena ter opredelitvi v 29. členu CZ), bodisi zaradi tega, ker blaga ni več, bodisi zaradi tega, ker carinski organ ne razpolaga več s podatkom, kje se blago nahaja. Obveznost za plačilo carinskega dolga za osebo, ki je blago nezakonito odstranila izpod carinskega nadzora, je namreč objektivna obveznost, katere plačilo carinski organ v postopku naknadnega preverjanja carinskih deklaracij naloži, ne da bi mu bilo treba ob tem dokazovati, da je zavezanec ravnal krivdno.

Drugačno odločitev o ugotovljeni višini nastalega (uvoznega) davčnega dolga in pripadajočih kompenzacijskih obresti tudi ni mogoče sprejeti po dokazni oceni zapisnika Posebnega davčnega urada z dne 1. 12. 2003, saj iz njega izhaja ugotovitev, da je bilo blago, ki ni bilo izvoženo, sproščeno v prost promet na območju Republike Slovenije in da je od tako opravljenega prometa tožeča stranka, kar trdi tudi sama, obračunala in plačala DDV v skladu z določbami ZDDV in izvedbenega Pravilnika. Gre za dve samostojni transakciji oziroma davčna prometa. ZDDV namreč v poglavju VI o nastanku obveznosti obračuna DDV izrecno določa v 1. odstavku 19. člena, da se DDV obračuna takrat, ko je blago dobavljeno, v 20. členu pa so določbe o obračunu DDV pri uvozu blaga. Z izpodbijano odločbo je določena višina nastalega carinskega dolga zaradi nezakonitega ravnanja s carinskim in ne z domačim blagom, zato se tudi ugotovitev v 3. točki izreka izpodbijane odločbe nanaša na plačilo DDV. Izpodbijana odločba je izdana na podlagi točke a) 1. odstavka 154. člena CZ in gre za odmerno odločbo, zato kot takšna mora določiti višino uvoznih dajatev, četudi so bile prvotno izdane odločbe v posledici nesuspenzivnega učinka pritožbe v delu, ki se nanaša na DDV, že v celoti izvršene.

V nadaljevanju obrazložitve pritožbeni organ pojasni še razloge za spremembo 2. alinee 3. točke izreka izpodbijane odločbe.

Tožeča stranka je dne 9. 11. 2009 vložila tožbo s predlogom za odložitev izpodbijane odločbe, dne 13. 11. 2009 pa še dopolnitev tožbe. Tožba je vložena iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1). Sodišču tožeča stranka predlaga, da odpravi odločbo tožene stranke št. ... z dne 8. 10. 2009 in s sodbo samo odloči o zadevi tako, da v celoti ugodi pritožbi tožeče stranke z dne 28. 7. 2009 oziroma podrejeno, da odpravi odločbo tožene stranke z dne 8. 10. 2009 in odločbo Carinskega urada Celje z dne 10. 7. 2009 ter zadevo v tem obsegu vrne v ponovno odločanje organu prve stopnje oziroma, da odpravi odločbo tožene stranke z dne 8. 10. 2009 in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, v vseh primerih pa, da toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka. V tožbi utemelji predlog za odločanje v sporu polne jurisdikcije in sicer z dejstvom, da carinski postopek traja že več kot šest let, pri čemer se v tem času v veliki meri obremenjuje poslovanje tožene stranke. Povzame kronološki potek dogajanja. Uveljavlja kršitev pravil postopka, predvsem zahteva ustno obravnavo in zaslišanje odgovorne osebe, čemer v upravnem postopku ni bilo ugodeno in je s tem bilo kršeno načelo zaslišanja stranke po 9. členu ZUP. Carinski organ je svojo končno odločitev gradil na sporni tabeli "kontrola uvoza zaradi proizvodnje za izvoz", pri čemer stranki ni bila dana možnost izjasnitve, s tem pa je carinski organ zagrešil absolutno bistveno kršitev določb upravnega postopka po določbi 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP, zaradi česar sta izpodbijani odločbi prvostopnega in drugostopnega carinskega organa nepravilni in nezakoniti. Sporne tabele, ki jih je določil carinski organ v predhodnem postopku niso vsebovale podatkov o datumu, do katerega je bila stranka po posameznem ECL dolžna zagotoviti izvoz izdelkov iz uvoženega toplo valjanega traku. Šele od tega datuma dalje bi bilo namreč mogoče trditi, da je stranka kršila kakršnekoli carinske obveznosti. Tožeča stranka se ne strinja s stališčem tožene stranke, ki navaja, da se dovoljenje, ki vključuje tudi trimesečno globalizacijo in dovoljenje za podaljšanje tega roka, nanaša na carinsko blago, ko je bilo še pod carinskim nadzorom, ne pa na domače blago, ki je bilo že sproščeno v prost promet in je zanj že nastala carinska obveznost. Tudi iz določb 71. in 57. člena CZ ni razvidno, da bi zakon ločeval več vrst blaga, se pravi blago, ki je pod carinskim nadzorom in blago, ki je domačega statusa. V dovoljenju je bilo v točki 9.a (rok za zaključek postopka - ponovni izvoz) izrecno določeno, da ta rok izteče v šestih mesecih, posebej pa je označena dodatna rubrika zadnji dan koledarskega tromesečja, ki sledi trimesečju, v katerem je bil za blago začet postopek uvoza zaradi izvoza - trimesečna globalizacija. Tožeča stranka zato vztraja, da bi bilo ob pravilni uporabi navedenega dovoljenja treba upoštevati šestmesečno obdobje od uvoznega ECL oziroma vsaj zadnji dan naslednjega tromesečja (trimesečna globalizacija). Če bi bil rok pravilno upoštevan in v zvezi s tem tudi odobreno podaljšanje roka za izvoz, bi bilo ugotovljeno dejansko stanje povsem drugačno.

Glede računov o prodaji blaga tožeča stranka navaja, da so bili ti računi vseskozi na razpolago carinskemu organu. Tožeča stranka je predlagala vpogled v navedene račune, ni pa jih fizično dostavila carinskemu organu, saj je že v pripombah na zapisnik opozarjala, da je vseh faktur, ki se nanašajo na sprostitev blaga v prost promet (prodaja na domačem trgu) v letih 2000, 2001 in 2002, skupaj kar 6.006 kosov oziroma 33 registratorjev. Toženi stranki je bil predložen tudi zapisnik Posebnega davčnega urada z dne 1. 12. 2003, pri čemer je bila predlagana tudi uradna poizvedba pri tem organu.

Tožeča stranka opozarja tudi na določbo 107. člena ZUS-1, po kateri je Vrhovno sodišče RS vloženo pritožbo obravnavala kot pravočasno in dovoljeno revizijo. Te pa ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 82. člena ZUS-1), kar pomeni, da je bilo revizijsko sodišče vezano na ugotovitev prvostopnega sodišča in carinskih organov o navedenih okoliščinah. Ker pa je Vrhovno sodišče RS odpravilo prvotni odločbi Ministrstva za finance št. ... z dne 15. 11. 2004 ter pritožbi ugodilo in tako odpravilo tudi odločbo Carinskega urada Celje. št. ... z dne 5. 8. 2003, je bila zadeva tako ponovno vrnjena prvostopnemu carinskemu organu, ki je bil torej dolžan ponovno ugotoviti dejansko stanje, pri čemer je bil seveda vezan na načeli materialne resnice in zaslišanja stranke. Tožena stranka se tako ne bi smela zanašati na dejansko stanje, kot je bilo povzeto po revizijskem sodišče, saj le-to dejanskega stanja sploh ni smelo ugotavljati in se je zgolj za potrebe vložene revizije (prvotno pritožbe) zanašalo na ugotovitve upravnih organov in prvostopnega sodišče v prvotnem postopku. Ker pa so bile odločbe izvirajoče iz prvotnega postopka v celoti odpravljene, je bil torej carinski organ dolžan v celoti in popolnoma ugotoviti dejansko stanje in pri tem ni bil vezan na svoje predhodne ugotovitve iz prvotnega postopka.

Obrazložitev izpodbijane odločbe je nepopolna in pomanjkljiva glede obračuna kompenzacijskih obresti. Primarno tožeča stranka vztraja pri tem, da ne obstoji njena obveznost za plačilo kompenzacijskih obresti od DDV. Upravna organa tudi nista predložila nobenih izračunov, iz katerih bi bila razvidna višina in način obračuna kompenzacijskih obresti od glavnice DDV. Zaradi tega tožeča stranka izpodbijane odločbe ne more preizkusiti glede bistvenega dela, to je glede kompenzacijskih obresti v znesku 708.995,60 EUR, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka. Tožeča stranka se ne strinja s stališčem carinskega organa in tožene stranke, da je treba na obračunano glavnico DDV, obračunati tudi kompenzacijske obresti. Iz ZDDV namreč ne izhaja, da se kompenzacijske obresti obračunajo tudi od DDV. V obravnavanem primeru je šlo za blago preferencialnega izvora in je bila stopnja uvoznih dajatev „0“ in torej od uvoznih dajatev tudi niso obračunane kompenzacijske obresti. Zato tožeča stranka ni dolžna plačati kompenzacijskih obresti od DDV, ker tudi ni dolžna plačati kompenzacijskih obresti od carinskega dolga, kar je po določbi 4. odstavka 86. člena Pravilnika izrecen pogoj za obračunavanje kompenzacijskih obresti od DDV.

V dopolnitvi tožbe tožeča stranka uveljavlja, da izpodbijani odločbi v izreku nimata ugotovitvenega dela, ki bi kazal na podlagi katerega ravnanja ali opustitve je izvedena naknadna odmera spornih carinskih dajatev in določena obveznost carinskega dolžnika. Tožeči stranki v postopku ni bila dana možnost sodelovanja, pri čemer gre za kršitev enakosti pred zakonom (14. člen Ustave). Tožeča stranka uveljavlja, da je postopek za naknadno odmero carinskega dolga v tej zadevi zastaral. V 4. odstavku 154. člena CZ je bilo določeno, da se naknadni obračun carinskega dolga lahko opravi v petih letih po nastanku carinskega dolga. Prav tako je po 6. točki 156. člena CZ v povezavi s 157. členom CZ ugasnila obveznost plačila carinskega dolga zaradi zastaranja pravice do izterjave carinskega dolga. Odprava prvotnih 77 odmernih odločb, izdanih v obdobju med dnem 5. 8. 2003 in 21. 11. 2003, ima učinek, kot da odločbe niso bile izdane, kar pomeni, da so bila zadnja uradna dejanja carinskega urada, usmerjena v izterjavo carinskega dolga, storjena pred tem obdobjem. Do izdaje obravnavanega zapisnika z dne 12. 3. 2009 je minilo več kot pet let, zato ne pride v poštev določba o pretrganju zastaranja in uporaba absolutnega desetletnega roka iz 3. odstavka 157. člena CZ. Opozarja tudi na določbi 96. in 97. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 in naslednji, v nadaljevanju ZDavP). Po mnenju tožeče stranke odločitev o vrnitvi v ponovni postopek ni spremenila učinka odprave, zlasti mu ni mogla dati učinka razveljavitve (ex nunc). Povsem zmotna je argumentacija, da naj bi bile s sodbami Upravnega sodišča, prve odmerne odločbe ugotovljene kot nepravilne in nezakonite samo v delu, ko je šlo za carine, ne pa v delu, ko je šlo za DDV in obresti. Takšna trditev je protispisna. Prve odmerne odločbe so bile odpravljene v celoti, sodišče jih ni vzdržalo v veljavi glede DDV in obresti. Če bi bilo to res, ne bi bilo treba ponovno odločanje z izpodbijanimi odločbami. V ostalem delu dopolnitve tožbe še ponavlja navedbe tožbe in pritožbene navedbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo glede uporabe 3. odstavka 71. člena CZ opozarja na 3. in 4. odstavek 261. člena UICZ, iz katerih jasno izhaja, da se v primeru dovoljene sprostitve blaga v prost promet na splošni podlagi (ki je bila tožnici dovoljena) šteje, da je uvozno blago v nespremenjenem stanju ali pridobljeni proizvodi, na katere se nanaša dovoljenje iz 2. odstavka tega člena, sproščeno v prost promet in da je bila deklaracija za sprostitev v prost promet vložena ter sprejeta, kakor tudi blago prepuščeno deklarantu, če ob poteku roka za ponovni izvoz ni odobrena nobena od carinsko dovoljenih rab ali uporab iz 71. člena CZ. Jasno je, da gre za blago, za katerega se šteje, da je bila deklaracija vložena ter sprejeta in blago prepuščeno deklarantu, in ni dopustno zahtevati, da se rok za ponovni izvoz (ki se lahko opravi samo za carinsko blago), podaljša. V zvezi z očitkom, da niso bili upoštevani predlagani dokazi, predvsem vpogled v fakture iz let 2000, 2001 in 2002, ki se nahajajo na naslovu tožeče stranke in vpogled v zapisnik Posebnega urada z dne 1. 12. 2003 in da sta podatka o začetku in zaključku teka kompenzacijskih obresti jasno razvidna iz samih faktur, je tožeča stranka zamolčala, da na podlagi vpisa blaga v fakturah ni mogoče ugotoviti s katero konkretno posamično carinsko deklaracijo je bil za prodano blago začet postopek uvoza zaradi izvoza, zato je dolžnost upravičenca, da podatek sporoči carinskemu organu. Navkljub tožbeni trditvi, da evidenca o blagu ni bila predpisana, ta obveznost izhaja iz določb b. točke 1. odstavka 274. člena že omenjene UICZ. Enaka določba izhaja tudi iz e. točke 3. odstavka 320. člena Uredbe za izvajanje carinskega zakona (Uradni list RS, št. 107/02), ki se je začela uporabljati dne 1. 1. 2003. Sodišču sklepno predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

V odgovoru na odgovor tožene stranke na tožbo tožeča stranka vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in tožbenemu predlogu.

Tožena stranka v odgovoru na pripravljalno vlogo navaja, da je carinski organ v postopku naknadnega preverjanja spornih carinskih deklaracij ugotovil, da blaga, za katerega je na zahtevo tožeče stranke dovolil podaljšanje roka za ponovni izvoz, ni mogoče pregledati, ker ga ni več na zalogi, zato je ukrepal v skladu s 3. odstavkom 62. členom CZ. Na podlagi te določbe imajo carinski organi pooblastilo, da lahko s sprejemom ustreznih ukrepom (v tej zadevi odmera uvoznih dajatev za blago, ki je bilo nezakonito odstranjeno izpod carinskega nadzora) naknadno popravijo morebitne napake, ki jih storijo, ko zaupajo podatkom carinskega deklaranta oziroma upravičenca do dovoljenja ugodnosti (tožeča stranka) in dovolijo zahtevani postopek brez preverjanja dejanskega stanja, na podlagi katerega so sprejeli odločitev. Carinski organ je v tej zadevi zaradi netočnih informacij, ki jih je tožeča stranka navedla v obračunu postopka, dovolil podaljšanje roka za ponovni izvoz blaga v trenutku, ko ga ni bilo več na zalogi, ker ga je tožeča stranka že sprostila v prost promet na carinskem območju Slovenije. Po navedenem se tožeča stranka ne more sklicevati na dobro vero, saj je s svojimi neresničnimi podatki spravila organ v zmoto, ta pa ima pooblastilo, da nastalo situacijo sanira s sprejemom ustreznih ukrepov.

Navkljub drugačni trditvi je tožeči stranki dobro poznano, da je sporno uvoženo blago toplovaljani trak v kolutih, dovoljeni pridobljeni proizvod pa cevi, zato glede na takšno naravo blaga iz fakture nikakor ni mogoče ugotoviti, s katero konkretno deklaracijo je bil za prodano blago (v nespremenjenem ali spremenjenem stanju) začet postopek uvoza zaradi izvoza, saj je nemogoče tovrstno blago v posamični fakturi opisati tako specifično, da bi ga bilo mogoče identificirati za namene ugotovitve začetka in zaključka teka kompenzacijskih obresti za konkretno uvozno dobavo. Tožeča stranka se s takšnimi obrazložitvami ne more razbremeniti obveznosti, da carinskemu organu sporoči podatke o tem, s katero posamično konkretno (številka/datum) carinsko deklaracijo je bil začet postopek za blago, ki je bilo prodano po posamični (številka/datum) fakturi.

Glede zapisnika Posebnega davčnega urada tožena stranka doda, da se je glede tega že izjasnila in da je treba upoštevati, da gre pri uvozu blaga in pri prodaji blaga na domačem trgu za dve samostojni transakciji oziroma davčna prometa. Sodišču ponovno predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Sodišče je po prejetju tožbe in prvega predloga za odložitev izpodbijane odločbe s sklepom opr. št. I U 1913/2009-7 z dne 24. 7. 2009 zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Odločitev sodišča je postala pravnomočna dne 4. 12. 2009. Dne 9. 12. 2009 je tožeča stranka ponovno predlagala odložitev izpodbijane odločbe in je sodišče s sklepom opr. št. I U 1913/2009-20 dne 15. 12. 2009 zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo tako, da se izvrševanje točke 2. izreka odločbe Carinskega urada Celje št. ... z dne 10. 7. 2009, začasno, najdalj do pravnomočnega končanja tega upravnega spora, zadrži do zneska 352.986,06 EUR glavnice, v ostalem se zahteva zavrne. Navedeni znesek se nanaša na neplačani del kompenzacijskih obresti. Odločitev sodišča v zvezi z izdajo začasne odredbe je postala pravnomočna dne 29. 12. 2009.

Sodišče ugotavlja, da je tožba utemeljena iz razloga, ker je potekel petletni rok iz 4. odstavka 154. člena CZ, v katerem se lahko opravi naknaden obračun carinskega dolga. V obravnavanem primeru je dejansko prišlo do situacije, ko je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodilo reviziji in izpodbijano sodbo Upravnega sodišča spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in odpravilo odločbo Ministrstva za finance ter pritožbi ugodilo in odpravilo odločbo carinskega urada (odločbo o naknadnem obračuna carinskega dolga) ter zadevo vrnilo v ponoven postopek prvostopnemu carinskemu uradu (sodba X Ips 1417/2006 z dne 15. 5. 2008). Takšnemu stališču je sledilo Upravno sodišče in tudi v vseh ostalih (76) zadevah odločilo enako. Res je sicer, da je revizijsko sodišče ugotovilo napačno uporabo materialnega prava - Carinskega zakona, ki je vplivala na naknadni obračun carinskega dolga glede stopnje carine in kompenzacijskih obresti, nepravilnosti oziroma nezakonitosti glede obračunanega DDV in kompenzacijskih obresti kot uvoznih dajatev pa ni ugotovilo. Določba 1. odstavka 281. člena ZUP določa, da če se odločba odpravi ali izreče za nično, se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale. To pomeni, da odprava učinkuje ex tunc, za nazaj, do dneva izdaje odpravljene odločbe. Ker so bile v obravnavanem primeru odmerne odločbe odpravljene in zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovni postopek in odločitev, to pomeni, da o tožnikovi obveznosti plačila carinskega dolga sploh še ni bilo odločeno. Ob takem pravnem stanju stvari pa je seveda že potekel petletni rok od nastanka carinskega dolga. Carinski dolg je namreč nastal v obdobju od datuma 15. 2. 2000 do dne 4. 12. 2002 (glede na fakture A. d.d.), oziroma za preostalo blago dne 30. 3. 2003 (datum opravljene kontrole). Ni mogoče slediti stališču tožene stranke, s katero je pritožbo tožeče stranke zavrnila kot neutemeljeno, češ da odprava učinkuje samo glede odmere carine in kompenzacijskih obresti v zvezi s carino, ne pa tudi glede odmere DDV in kompenzacijskih obresti v zvezi z DDV.

Po povedanem sta odločbi Carinskega urada Celje št. ... z dne 10. 7. 2009 in odločba Ministrstva za finance št. ... z dne 8. 10. 2009 nezakoniti, zato je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1, zadevo pa je vrnilo v ponovni postopek, pri čemer bo prvostopni organ, upoštevajoč stališče sodišča, izdal ustrezno odločbo.

Ob ugotovitvi, da je že potekel rok za izdajo odločb o naknadnem obračunu carinskega dolga in je torej nastopilo zastaranje, se sodišče v ostale tožbene ugovore ni spuščalo.

Ker je tožeča stranka v sporu o zakonitosti izpodbijanega akta uspela, ji mora tožena stranka povrniti stroške postopka v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 in 1. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07).

Datum zadnje spremembe:

12.11.2021

Podobni dokumenti:

• sodba I U 1561/2009
• sodba I U 246/2009
• Sodba X Ips 999/2004