sodba U 105/2008

Jedro

Zakon (ZDoh-1) ne določa, da se vsakemu zavezancu prizna enak del oziroma polovica olajšave za vzdrževanega družinskega člana, temveč se vsakemu zavezancu prizna sorazmerni del olajšave. Sorazmerni del pa se določi glede na to, koliko vsak od zavezancev dejansko prispeva k preživljanju za vzdrževanje družinskega člana. Šele če dejanskega prispevka k preživljanju v postopku ni mogoče ugotoviti, nastopi domneva, da je sorazmerni del pri obeh preživninskih zavezancih enak.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Davčnega urada …, Izpostava …, št. … z dne 16. 10. 2006 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponovljen postopek.

Obrazložitev

:

Z izpodbijano odločbo je davčni organ tožnici odmeril dohodnino v znesku 82.604,00 SIT. Odločil je, da razlika med dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine znaša 57.204,00 SIT in mora biti plačana v roku 30 dni. V obrazložitvi se sklicuje na 102. člen Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 59/06, v nadaljevanju ZDoh-1). V nadaljevanju ugotavlja, da je bila zavezanki osnova za dohodnino zmanjšana za splošno olajšavo iz 105. člena ZDoh-1, za olajšave za različne namene po 112. členu ZDoh-1 ter za posebne olajšave za vzdrževana družinska člana hčer A.A. in sina B.B. Ker se po določbi 7. odstavka 108. člena ZDoh-1 posebna olajšava za istega vzdrževanega družinskega člana prizna samo enemu zavezancu in ker se zavezanec oziroma zavezanci niso sporazumeli, kdo izmed njih bo uveljavljal olajšavo za istega vzdrževanega družinskega člana, se je zavezanki priznal samo sorazmerni del olajšave v znesku 495.550,00 SIT. Odmerjena dohodnina na letni ravni je tako večja od zneska med letom plačane akontacije dohodnine. Zato jo mora zavezanka v skladu z določilom 4. odstavka 117. člena ZDoh-1 doplačati.

Drugostopni davčni organ je s svojo odločbo, št. … z dne 30. 11. 2007 pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnil. V obrazložitvi pojasnjuje, da je iz podatkov v spisu razvidno, da je pritožnica v napovedi za odmero dohodnine za leto 2005 uveljavljala posebno olajšavo za vzdrževana otroka A.A. in B.B. v obdobju od 1. do 12. mesecev. Zavezanec C.C. pa je oba otroka prav tako uveljavljal kot vzdrževana družinska člana v enakem obdobju. Organ prve stopnje je na tej podlagi zaključil, da se zavezanca nista sporazumela, kdo bo uveljavljal olajšavo za vzdrževanje otrok. Posledično je v skladu s 108. členom ZDoh-1 organ prve stopnje priznal posebno olajšavo za oba otroka obema zavezancema sorazmerno in sicer vsakemu polovico. Da bi prvostopni organ preveril pritožničine navedbe, da oče C.C. za preživljanje svojih otrok ne prispeva, ga je prvostopni organ pozval, naj predloži dokazila, iz katerih je razviden njegov prispevek za preživljanje otrok. V postopku je zatrjeval, da plačuje preživnino Jamstvenemu in preživninskemu skladu. Organ prve stopnje je zato sklad pozval, naj poseduje podatke o povračilu sredstev iz naslova nadomestila preživnine. Jamstveni in preživninski sklad je dne 5. 2. 2007 sporočil prvostopnemu davčnemu organu, da je C.C. v letu 2005 skladu povrnil sredstva iz naslova nadomestila preživnine v višini 300.000,00 SIT, dne 3. 6. 2005 in 348.233,00 SIT dne 13. 9. 2005. C.C. je tako v letu 2005 dejansko plačal 324.116,00 SIT preživnine za vsakega otroka. Pri tem ni pomembno, ali je bila preživnina nakazana neposredno otrokom oziroma njuni materi ali posredno kot vračilo plačanega nadomestila preživnine Jamstvenemu in preživninskemu skladu RS.

Zakon sam ne ureja vprašanja, kaj predstavlja sorazmeren del olajšave in kako se ta določa. Vrhovno sodišče pa je v sodbah U 384/93 in I Up 1040/2002 zavzelo stališče, da sorazmeren del olajšave predstavlja za vsakega zavezanca polovico olajšave, če preživninski prispevki vsakega presegajo višino zneska priznane olajšave. Če je prispevek zavezanca za otroka, za katerega prispeva na podlagi sodne odločbe, sporazuma ali dogovora o preživljanju manjši od njemu pripadajočega dela posebne olajšave oziroma, če zavezanec ne prispeva za preživljanje otroka, se razlika njemu pripadajočega dela ali celotni del njemu pripadajoče posebne olajšave prizna staršu, kateremu je otrok zaupan. V veliki večini primerov ni mogoče natančno ugotoviti višine sredstev, ki jih posamezen zavezanec dejansko nameni za vzdrževanje otroka. Do olajšave pa je zavezanec upravičen, če dejansko plačuje preživnino, saj s tem prispeva za otrokovo preživljanje.

V konkretnem primeru je možno ugotoviti, da so bili zneski preživnine, ki jih je za svoje otroke plačal njun oče, višji od priznanega dela posebne olajšave za vzdrževanega družinskega člana. Zato pritožbeni organ meni, da izpodbijana odločba ni v nasprotju z veljavnimi predpisi. Pritožničin ugovor, da je C.C. dolžan tudi razliko do celotne določene preživnine in posledično ni upravičen do olajšave, nima opre v določbah Zakona o dohodnini in na drugačno odločitev v tej zadevi ne more vplivati.

Tožnica v tožbi navaja, da je prepričana v svojo razlago zakona, ki pa je taka, da če ni dobila v celoti plačane preživnine za svoja otroka, ima pravico, da se ji prizna 0,6 % olajšave. Posledično bi jo torej morali pri dohodnini bremeniti z dosti nižjim zneskom ali pa z ničemer. Ker oče otrok materi ni na roke plačeval preživnine, ji Jamstveni sklad samo delno izplačuje nadomestno preživnino. Tako ga že leta nazaj toži, a se izmika plačilu preživnine. Kot mati samohranilka mora bistveno več prispevati za otroka, kot je bilo sploh sodno določena preživnina. Zato ne razume, zakaj se slednjega ne bi moglo upoštevati pri dohodnini. B.B. je med tem postal polnoleten, je pa še vedno redni dijak in ne dobiva več preživnine od sklada. Predlaga, da se njeni tožbi ugodi in zadevo vrne v ponovno odločanje na upravni organ prve stopnje oziroma naj sodišče samo odloči o zadevi in jo oprosti plačila dodatne dohodnine iz razloga priznane olajšave za preživljanje otrok.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe, iz razlogov razvidnih iz njene odločbe.

Sodišče je o zadevi odločilo izven glavne obravnave, v skladu z določbo 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1). Za odločitev pravno relevantna dejstva, na katerih temelji izpodbijana odločba, namreč med strankama niso sporna.

Tožba je utemeljena.

Glede na to, da sta v obravnavanem primeru tako tožnica kot njen bivši mož, kar ni sporno, v napovedi za odmero dohodnine za leto 2005 uveljavljala posebno olajšavo za oba vzdrževana mladoletna otroka, sta oba organa, tako prvostopni kot drugostopni, pravilno zaključila, da se zavezanca nista mogla sporazumeti, kdo izmed njiju bo uveljavljal pravico do posebne olajšave. Pri tem je vsakemu od njiju priznala polovico kot sorazmerni del olajšave. Zakon sicer ne odgovarja na vprašanje, kaj predstavlja sorazmerni del olajšave in kako se ta določa, vendar je praksa, kot navaja tudi drugostopni organ v svoji odločbi, sprejela stališče, da glede na to, da v veliki večini primerov sploh ni mogoče natančno ugotoviti višine sredstev, ki jih posamezni zavezanec dejansko nameni za vzdrževanje otroka, sorazmerni del predstavlja polovico olajšave za vsakega zavezanca, če seveda preživninski prispevki vsakega presegajo višino zneska priznane olajšave. Če tega zneska ne presegajo, pa se olajšava prizna samo kot sorazmerni del tega zneska, razlika do polne olajšave pa priraste drugemu zavezancu. Zakon torej ne določa, da se vsakemu zavezancu prizna enak del oziroma polovica olajšave za vzdrževanega družinskega člana, temveč se vsakemu zavezancu prizna zgolj sorazmerni del olajšave. Sorazmerni del pa se določi glede na to, koliko vsak od zavezancev dejansko prispeva k preživljanju za vzdrževanje družinskega člana. Šele če dejanskega prispevka k preživljanju vzdrževanega družinskega člana v postopku ni mogoče ugotoviti, nastopi domneva, da je sorazmerni del pri obeh preživninskih zavezancih enak. V danem primeru pa iz podatkov spisa nesporno izhaja, da je davčni organ za očeta otrok C.C. za leto 2005 natančno ugotovil, da je za vsakega otroka dejansko plačal 324.116,00 SIT preživnine. Ne glede na to in ob dejstvu, da davčni organ dejanskega prispevka k preživljanju matere sploh ni ugotavljal, pa je izhajal iz posplošene ugotovitve, da ni mogoče natančno ugotoviti višine sredstev, ki jih je posamezni zavezanec dejansko namenil za vzdrževanje obeh otrok. Taka odločitev je, po mnenju sodišča, glede na podatke v spisu, preuranjena, saj dejansko stanje ni bilo popolnoma in v celoti ugotovljeno.

Glede na navedeno je bilo potrebno izpodbijano odločbo odpraviti in vrniti davčnemu organu prve stopnje v ponovljen postopek. V tem postopku naj davčni organ ugotovi tudi dejanski prispevek matere k preživljanju skupnih otrok. Ob tem naj tudi upošteva, da je v smislu člena 109 ZDoh-1 relevantno dejansko preživljanje vzdrževanih družinskih članov. Pri tem se glede preživninskega prispevka starša, pri katerem mladoletni otroci živijo, predpostavlja, da ta vsakodnevno prispeva za njihovo preživljanje, ne samo z denarnimi prispevki, pač pa tudi s skrbjo za vzgojo, varstvom in oskrbo otroka.

Glede navedeno je sodišče tožbi ugodilo ter izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek, da v nadaljevanju ravna v skladu z napotki iz te sodbe.

Datum zadnje spremembe:

19.05.2010

Podobni dokumenti:

• sodba I U 1255/2009
• UPRS Sodba I U 887/2017-9
• UPRS sodba I U 1299/2014