sodba I U 1255/2009

Jedro

Po dvanajstem odstavku 114. člena ZDoh-2 lahko uveljavlja posebno olajšavo zavezanec, ki prispeva k preživljanju otroka in to v davčnem letu, za katero se odmerja dohodnina oziroma uveljavlja davčna olajšava. Ni torej dovolj, da se, kot navaja drugostopni organ, sredstva „namenijo“ za otroka, ampak morajo biti ta sredstva otroku oziroma tistemu, ki ga vzdržuje, dana na razpolago.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Davčnega urada A. št. … z dne 16. 9. 2008 se odpravi in zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 80 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo tožnici odmeril dohodnino v znesku 9 728,09 EUR ter ji naložil v plačilo razliko med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami v višini 1 056,16 EUR.

Iz razlogov izpodbijane odločbe med drugim sledi, da se tožnici prizna sorazmerni del posebne olajšave za vzdrževanega družinskega člana, glede na to, da se zavezanca nista sporazumela, kdo bo uveljavljal olajšavo za posameznega družinskega člana (dva mladoletna otroka).

Pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo je drugostopni davčni organ zavrnil kot neutemeljeno. V razlogih se sklicuje na določbo 114. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/06 – v nadaljevanju: ZDoh-2), po kateri se rezidentom, ki vzdržujejo družinske člane, prizna zmanjšanje letne davčne osnove, ki znaša za prvega vzdrževanega otroka 2 066 EUR in za drugega otroka 2 246 EUR letno. Za istega otroka se prizna olajšava enemu zavezancu, drugemu pa le morebitna razlika do celotne olajšave. Če se zavezanci ne sporazumejo, se vsakemu prizna sorazmerni del olajšave za otroka, za katerega zavezanec na podlagi sodne odločbe, sporazuma ali dogovora prispeva za njegovo preživljanje, lahko uveljavlja posebno olajšavo. Če je njegov prispevek manjši od njemu pripadajočega deleža olajšave ali če za preživljanje otroka ne prispeva, se razlika do njemu pripadajočega dela ali celotni del njemu pripadajoče posebne olajšave prizna staršu, ki mu je otrok zaupan. V konkretnem primeru je glede na pritožbene navedbe davčni organ od ZPIZ pridobil podatke, koliko denarja je bilo B.B. (očetu otrok) odtegnjenega za plačilo preživnine za sina. Po podatkih Zavoda je bil zavezanec v letu 2007 obremenjen za preživnino v višini 1 189,79 EUR, s tem da so bila sredstva nakazana sinu šele po pravnomočnosti sklepa (o izvršbi), to je 29. 2. 2008. Dohodek zavezanca je bil torej dejansko zmanjšan za navedeni znesek, ne glede na to, da je C.C. denar prejel šele v letu 2008. Kot olajšava se prizna znesek, ki ga davčni zavezanec nameni od letnih dohodkov za namene, ki jih ureja zakon. Ker je tožnik v letu 2007 od svojih dohodkov namenil znesek, ki doseže polovico posebne olajšave, mu jo je v skladu z zakonom treba priznati, ne glede na to, da je sin preživnino dejansko prejel šele v letu 2008.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. Predlaga tudi, da se ji povrnejo stroški postopka. V tožbi navaja, da oče otrok plačuje preživnino le na podlagi izvršb in to z več kot enoletno zamudo. Tožnica je v letu 2007 izključno sama skrbela in preživljala sina. Oče v letu 2007 zanj ni plačal nobene preživnine, ker se je pritožil zoper sklep o izvršbi. Tožnica je bila v negotovosti, ali bo sploh uspela izterjati preživnino in v kakšnem znesku. Na dlani je, da ji gre zato cela olajšava in ne samo polovica. Že načelo pravičnosti terja, da se v zadevi upošteva dejansko in ne hipotetično stanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Po dvanajstem odstavku 114. člena ZDoh-2 lahko uveljavlja posebno olajšavo zavezanec, ki na podlagi sodne odločbe, sporazuma ali dogovora o preživljanju prispeva za preživljanje otroka. Gre torej za tistega, ki k preživljanju otroka prispeva, in to v davčnem letu, za katero se odmerja dohodnina oziroma uveljavlja davčna olajšava. Ni torej dovolj, da se, kot navaja drugostopni organ, sredstva „namenijo“ za otroka, ampak morajo biti ta sredstva otroku oziroma tistemu, ki ga vzdržuje, dana na razpolago. Le v tem primeru je namreč dosežen njihov namen – to pa je preživljanje oziroma vzdrževanje otroka. Za konkreten primer je torej odločilno, kdaj so bila sredstva nakazana sinu in ne, kdaj so bila očetu odtegnjena, oziroma kdaj je bil njegov dohodek zmanjšan za preživnino. Navedeno namreč še ne pomeni, da je bil predpisani namen tudi dosežen. Nakazana pa so bila ta sredstva otroku oziroma njegovi materi – tožnici (in to iz razlogov na strani zavezanca) nesporno šele v letu 2008. To pa pomeni, da ni bilo podlage za to, da se jih upošteva kot prispevek za otrokovo preživljanje v letu 2007, s tem pa tudi ni podlage za uveljavljanje oziroma za upoštevanje posebne olajšave na strani očeta.

Sodišče je zato, na podlagi 4. točke 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek. Pristojni organ mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva, ko je dobil sodbo. Pri tem je vezan na pravno mnenje, ki ga je zavzelo sodišče.

O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožnici, skladno s prvim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07), prisodilo ustrezen pavšalni znesek povračila.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanih aktov in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi.

Datum zadnje spremembe:

19.05.2010

Podobni dokumenti:

• sodba U 105/2008
• UPRS Sodba I U 887/2017-9
• UPRS sodba I U 1299/2014