sodba I U 777/2009

Jedro

Računovodski standardi omogočajo davčno priznavanje poslovnih dogodkov le tistim dogodkom, ki temeljijo na verodostojnih listinah. V obravnavanem primeru je bilo brez dvoma ugotovljeno, da za sporne posle ni bila predložena verodostojna listina kot podlaga za izdajo spornih računov. Tudi 3. odstavek 74. člena ZDavP-2 izrecno določa, da navidezni pravni posli ne vplivajo na obdavčenje. Zato tožnikovo stališče, ki ga opira zgolj na določbe OZ (50. člen), za odločanje v tem upravnem sporu, kjer gre za vprašanje utemeljenosti obdavčenja in ne za civilnopravno razmerje, ne pride v poštev. Dokazno breme je na stani zavezanca za davek (76. in 77. člen ZDavP-2).

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bil tožniku zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri obračunavanju plačevanja davka na dodano vrednost (DDV) dodatno odmerjen DDV v obdobju 1. 1. 2006 do 13. 11. 2006 v znesku 4.089,45 EUR ter pripadajoče obresti, obračunane od poteka roka za plačila do dneva izdaje te odločbe, to je do 14. 10. 2008 v skupnem znesku 376,48 EUR z izpolnitvenim rokom 30 dni po vročitvi odločbe. Pri inšpiciranju poslovnega sodelovanja tožnika z družbami A. d.o.o. in B. d.o.o. je bilo ugotovljeno, da družbi nista nikoli razpolagali s kakršnokoli opremo oziroma osnovnimi sredstvi, nikoli nista zaposlovali nobenih delavcev, ki bi lahko opravljali navedena (raznovrstna) gradbena in montažna dela. Družbi nista razpolagali s sredstvi, dejansko zaposlenimi in potrebnim znanjem, prav tako ne obstajajo nikakršni dokazi o najemu potrebnih sredstev za opravljanje takih del, o najemu delovne sile oziroma nabavi predmetnih storitev. Iz pridobljenih podatkov o opravljenih finančnih transakcijah je bilo nesporno ugotovljeno, da družbi nista najemali nobenih podizvajalcev, ki bi bili sposobni izvesti zaračunane storitve, saj ni bilo ugotovljeno nikakršnih plačil morebitnim podizvajalcem in je zato mogoče utemeljeno sumiti, da so opisana dela opravile neidentificirane fizične oziroma pravne osebe in ne družbi A. d.o.o. in B. d.o.o., ki naj bi sporne račune izdali. Ob navzkrižni kontroli pri obeh družbah je bilo ugotovljeno, da je družba A. d.o.o neplačujoči gospodarski subjekt, ki je DDV na izdanih računih le obračunala ne pa tudi plačala. V postopku davčnega inšpekcijskega nadzora davčnemu organu navedena družba kot "dobavitelj" ni predložila prav nobenih dokazov o verodostojnosti poslovnih dogodkov, ki jih izkazujejo njeni izdani računi. Enako velja za račune, ki jih izdala družba B. d.o.o. Nadalje je iz inšpekcijskega nadzora pri navedenih družbah razvidno, da zakoniti zastopniki niso bili dosegljivi na priglašenih sedežih opravljanja dejavnosti, poslovnih enot pa nista priglasili. Za opravljanje prometa blaga in storitev potrebuje podjetje na neki lokaciji tehnične, materialne in človeške vire, ki so lahko na priglašenem sedežu, lahko pa tudi na naslovu poslovne enote. Navedeni družbi poslovnih enot nista imeli, njuno poslovanje, ki ga je bilo edino možno preveriti pa je bilo v tem, da sta na transakcijski račun prejemali denarna sredstva, ki sta jih dvigovali v gotovini, pri čemer pa negotovinska nakazila morebitnim dobaviteljem (morebitni podizvajalcem) niso bila izkazana. Iz spornih računov obeh družb je razvidno, da so bili natisnjeni kot "račun, dobavnica", kar pomeni, da je najprej račun, medtem ko o dobavnici ni nobenih podatkov na teh listinah. Prav tako niti ene listine pri obeh družbah ni bilo mogoče preveriti v duhu SRS 21.4. oziroma niti ne v duhu SRS 21.8., torej preveriti, ali so listine podpisale fizične osebe, odgovorne za njihovo resničnost in verodostojnost. Skupna ugotovitev za obe družbi je tudi v tem, da sta poslovali kot neplačujoči gospodarski subjekti, ki sta obračunali DDV na izdanih računih, vendar ga nista nikoli plačali in jima je davčni organ odvzel identifikacijsko številko za namene DDV. Gre za navidezne pravne posle, saj sta družbi poslovali kot neplačujoča gospodarska subjekta in v postopkih davčnih inšpekcijskih nadzorov nista dokazali verodostojnosti poslovnih dogodkov, ki jih izkazujejo izdani računi, oziroma nista dokazili, da sta na računih izkazane storitve dejansko opravili. Prav tako tega ni dokazal inšpicirani zavezanec za davek - tožeča stranka, zato se na podlagi 1. točke 2. odstavka 40. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 21/06, v nadaljevanju ZDDV- UPB4) in 1. odstavka 63. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Ur. l. RS št. 117/06, v nadaljevanju ZDDV-1), pravica do odbitka vstopnega DDV v skupnem znesku 4.089,45 EUR, ne prizna. Pritožbeni organ je pritožbo tožnika zavrnil kot neutemeljeno in v celoti sledil razlogom izpodbijane odločitve.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu, saj meni, da trditev davčnega organa, da v obravnavanem primeru ni bilo sklenjenih nikakršnih pogodb, nima podlage v izvedenem dokaznem postopku, ni utemeljena v materialnih predpisih in je protispisna. Skladno z definicijo navidezne pogodbe po 50. členu OZ (66. členu ZOR) gre pri navidezni pogodbi na eni strani za hoteno in po drugi strani za sporazumno neskladnost med voljo pogodbenikov in izjavo te volje navzven, namenjeno drugim, da bi pri njih nastala zmotna predstava o vsebini posla. Obe stranki torej hočeta, da "simulirani" posel nastane le navidezno na zunaj, zanju pa ne velja. Po mnenju tožeče stranke v obravnavanem primeru zakonski elementi, potrebni za navideznost pogodb (poslov), vsaj na njeni strani niso izkazani. Protispisna je trditev davčnega organa, da naj družbi A. d.o.o. in B. d.o.o. storitev dejansko ne bi opravili, ker naj bi zato ne imeli nikakršnih sredstev in naj poslovno ne bi sodelovali z nobenimi strokovno usposobljenimi izvajalci. Koliko sta navedeni družbi svojim podizvajalcem dela plačali (ne glede na obliko plačila), iz navedenega po mnenju tožeče stranke nesporno sledi, da so v razmerju do nje nastopali prej navedeni družbi kot pogodbeni stranki. Tožeča stranka je sklenila pogodbe z obema družbama, po opravljenih storitvah sta navedeni družbi izstavili račune, tožeča stranka je račune plačala na njun transakcijski račun. Ali je bila storitev opravljena s strani zaposlenih delavcev v navedenih družbah ali s strani tretjih oseb za račun družbe, po mnenju tožeče stranke ne more biti razlog za opredelitev njenih plačil za navidezne in neresnične transakcije, saj je plačala dejansko opravljene storitve. Ker je bila storitev opravljena, ugotovitev davčnega organa, da naj bi bil razlog za navidezne in neresnične transakcije tudi razlog, da naj bi bila v nadaljevanju prejeta denarna sredstva s strani družb dvigovana v gotovini in da nakazila morebitnim podizvajalcem niso bila izvedena, ne more iti v breme tožeče stranke, ki pri teh nadaljnjih plačilih ni sodelovala niti ni mogla sodelovati. Če navedeni družbi nista plačali DDV-ja (zavezanec za davek ga je), bi moral davčni organ po mnenju tožeče stranke, terjati davek od navedenih družb oziroma neidentificiranih tretjih oseb, ki so po njenem mnenju prejela denarna sredstva in ne od tožeče stranke, ki je davek že plačala. Nadalje tožeča stranka meni, da tako imenovani "utemeljen sum" za očitek utaje davčnih obveznosti ni zadosten, temveč, da je na strani davčnega organa in ne na strani tožeče stranke, da dokaže, da naj bi tožeča stranka vedoma sodelovala pri transakcijah, ki naj bi bile del utaje DDV, kar pa iz izpodbijane odločbe ne izhaja. Tožeča stranka je sklenila pravni posel z gospodarskima družbama, ki sta bili kot taki vpisani v sodni register in sta imeli vso pravno sposobnost sklepati gospodarske posle. Tožeča stranka je davčnemu organu pojasnila tudi ekonomske razloge za sklepanje konkretnih poslov. Naročena dela so bila opravljena, zato je tožeča stranka svoje obveznosti poravnala na transakcijski račun navedenih družb. O nadaljnjih transakcijah navedenih družb, ki naj bi bile povezane z davčno goljufijo (načinu njunega ravnanja s prejetim denarjem), tožeča stranka ni bila seznanjena, niti ni imela možnosti, da bi bila seznanjena, saj v te podatke objektivno nima vpogleda. Sklepno tožeča stranka meni, da za ravnanje drugih gospodarskih subjektov, ki s sklenjeno pogodbo niso v nikakršni povezavi, ne more odgovarjati. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi iz izpodbijane odločbe in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

Tožbeno stališče, da v obravnavanem primeru ne gre za navidezne posle po določbah Obligacijskega zakonika, saj je, vsaj kar se tiče tožeče stranke, pogodba bila sklenjena in posel opravljen, je neutemeljeno. Davčni zavezanci so dolžni voditi poslovne knjige in evidence v skladu z Zakonom o davčnem postopku ali na njegovi podlagi izdanim predpisom, drugim zakonom ali računovodskim standardom. Računovodski standardi omogočajo davčno priznavanje poslovnih dogodkov le tistim dogodkom, ki temeljijo na verodostojnih listinah. V obravnavanem primeru je bilo nesporno ugotovljeno, da za sporne posle ni bila predložena verodostojna listina kot podlaga za izdajo spornih računov, kar je bilo ugotovljeno z davčno inšpekcijo pri tožeči stranki in z navzkrižno inšpekcijo pri obeh pravnih osebah, ki sta sporne račune izdali. Tudi 3. odstavek 74. člena Zakona o davčnem postopku (Ur. l. RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2) izrecno navaja, da navidezni pravni posli ne vplivajo na obdavčenje. Zato tožnikovo stališče, ki ga opira zgolj na določbe Obligacijskega zakonika (50. člen OZ) za odločanje v tem upravnem sporu, kjer gre za vprašanje utemeljenosti obdavčenja in ne gre za civilno pravno razmerje, ne pride v poštev. Dokazno breme je na stani zavezanca za davek (76. in 77. člen ZDavP-2). Ob takem stanju stvari se tožnik neuspešno sklicuje na to, da je on poravnal vse svoje obveznosti in da bi moral davčni organ za davek obremeniti pravni osebi, ki sta sporne račune izdali. V postopku je bilo nesporno ugotovljeno, da na strani izdajateljev računov ne obstajajo nikakršne računovodske evidence ali poslovne knjige, iz katerih bi bili razvidni sporni poslovni dogodki. Na strani tožeče stranke pa tudi razen, prejetih računov, ne obstajajo nikakršne listine, ki bi dokazovale nastanek poslovnega dogodka, pri čemer, kot že pojasnjeno zgolj ustna pogodba ne velja. Ni dokazov, ali so bile storitve dejansko opravljene, pri čemer so tudi po presoji sodišča glede tega odločujočega pomena verodostojne listine (SRS 21), ki nastanejo v zvezi s poslovnim dogodkom, zato tudi po mnenju sodišča v pomanjkanju verodostojnih listin niso izkazani pogoji za odbitek vstopnega davka po 1. odstavku 40. člena ZDDV in je bil tožeči stranki utemeljeno naloženo plačilo DDV.

Po povedanem je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.

Odločitev o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

19.05.2010

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1213/2016
• sodba in sklep I U 259/2009
• UPRS sodba I U 1344/2014