Sklep I Up 560/2002

Jedro

Če je dejansko stanje sporno, sodišče ne sme sprejeti odločitve na seji.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 2. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 10.2.2000, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba proti odločbi Republiške uprave za javne prihodke - Izpostave M. z dne 31.5.1996. Z njo je omenjeni davčni organ odločil, da se tožniku od dohodkov, doseženih z opravljanjem dejavnosti od 1.1.1995 do 31.12.1995 za leto 1995 ugotovi davčna osnova v znesku 6.858,391,00 SIT in od nje odmeri davek iz dejavnosti v znesku 1.862,857,00 SIT.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi tožene stranke. Navaja, da tožniku stroški za uporabo motornega vozila v znesku 425.000 SIT ter stroški leasinga strojne opreme v znesku 850.815,94 SIT utemeljeno niso bili priznani kot davčno relevantni odhodki, saj jih v davčni napovedi ni napovedal. Razlogi tožene stranke, da za stroške v znesku 425.000 SIT tožnik ni predložil relevantnih dokazil oziroma da imajo stroški v znesku 850.815,94 SIT naravo investicij (2. odstavek 12. člena Zakona o davku na dobiček pravnih oseb) zato niso upoštevni. Znižanje davčne osnove (47. in 48. člen ZDoh) pa bi bilo mogoče glede na 88. člen omenjenega zakona uveljaviti le do poteka roka za vložitev davčne napovedi.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je bila davčnemu organu v postopku pregleda njegovih poslovnih knjig na razpolago vsa poslovna dokumentacija (obračuni potnih stroškov ter pogodba o leasingu), ki se je nahajala v poslovnih knjigah in je utemeljevala znižanje davčne osnove. Za razjasnitev obeh spornih vprašanj bi zato moralo sodišče prve stopnje opraviti glavno obravnavo, preučiti pogodbo o leasingu ter zaslišati stranke v postopku (oziroma izvesti v tožbi predlagane dokaze). Dopustnost znižanja davčne osnove po vložitvi davčne napovedi temelji na določbah ZUP. Zato stališče sodišča prve stopnje, da naj bi bili podatki iz davčne napovedi dokončni, ni pravilno. Predlaga, da se pritožbi (tudi stroškovno) ugodi ter izpodbijani akt odpravi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Iz 1. odstavka 50. člena ZUS izhaja načelo, da sodišče na prvi stopnji odloči po opravljeni glavni obravnavi. Sodišče lahko odloči tudi brez glavne obravnave (sojenje na seji), če v pripravljalnem postopku ugotovi, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno ali pa to ni sporno, stranke pa v tožbi ali v odgovoru na tožbo glavne obravnave niso zahtevale (2. odstavek 50. člena ZUS).

V obravnavanem primeru je tožnik v tožbi uveljavljal zmotno ter nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ker naj bi bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep glede dejanskega stanja ter predlagal izvedbo dokazov (zaslišanje strank, vpogled v pogodbo o leasingu z dne 25.10.1993, vpogled v poslovno dokumentacijo itd.). Sodišče prve stopnje je svojo odločitev sprejelo na seji, ker je ugotovilo, da naj bi bila v postopku za izdajo upravnega akta vsa tista dejstva, ki so pomembna za odločitev, pravilno in popolno ugotovljena.

Izvedba glavne obravnave je realizacija načela kontradiktornosti, ki pomeni, da ima stranka pravico sodišču predočiti svoja pravna in dejanska stališča o stvari. Zato je namen glavne obravnave pri presoji zakonitosti upravnega akta tudi v tem, da se na podlagi neposrednega, ustnega in javnega obravnavanja zbere dokazno gradivo za presojo, ali je dejansko stanje sploh ugotovljeno oziroma ali je bilo ugotovljeno pravilno in popolno.

Glede na navedeno sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi z vidika pravice iz 22. člena Ustave RS ni imelo podlage za sojenje na seji. To pa tudi pomeni, da je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu (2. in 4. točka 72. člena ZUS). Zato je vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 74. člena ZUS pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti navedeno pomanjkljivost.

Odločitev o stroških postopka temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP, ki se po določbi 1. odstavka 16. člena ZUS primerno uporablja. Po omenjeni določbi se v primerih, ko sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo in zadevo vrne v novo sojenje, odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridrži za končno odločbo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sklep I Up 845/2003
• Sklep I Up 997/2001
• Sklep I Up 790/2001