Sodba I Up 350/2002

Jedro

Do vračila preveč plačanega davka je upravičen davčni zavezanec oz. druga oseba, ki je na račun davka plačala več kot je bila dolžna plačati po pravnomočni odločbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba. Tožnik trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 26.6.2000, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba proti odločbi Davčnega urada M.S., Izpostava L. z dne 28.9.1998. Z njo je bila kot neutemeljena zavržena tožnikova vloga za vračilo preveč plačanega davka od dohodkov iz premoženja v višini 28.197,50 SIT z dne 8.7.1998 in dne 14.9.1998 ter stroškov poštnine v znesku 238,00 SIT.

Sodišče prve stopnje o razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. V postopku pred izdajo upravnega akta je bilo (glede na podatke upravnih spisov) pravilno ugotovljeno, da tožnik pri nobeni izmed vrst davkov nima preplačila. Znesek 28.197,50 SIT, ki ga je plačal 30.6.1998 in katerega vračilo zahteva, predstavlja premalo plačani davek od dohodkov iz premoženja za leto 1996. Z odločbo Davčnega urada M.S., Izpostave L. (z dne 25.2.1997) mu je bil odmerjen davek od dohodkov iz premoženja v višini 145.145,00 SIT, višina med letom plačanega davka pa je znašala 121.921,00 SIT, kar v zadevi ni sporno. Razlike v višini 23.224,00 SIT ni pravočasno poravnal (30 dni po prejemu odločbe), zato so mu bile obračunane zamudne obresti (100. člen Zakona o davčnem postopku - ZDavP), ter je tako znašal skupni dolg 28.197,05 SIT.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da naj bi za leto 1996 napačno napovedal dohodke, ki jih je dosegel z oddajanjem nepremičnega premoženja v najem (v bruto znesku 967.631 SIT namesto pravilno v bruto znesku 846.270,50 SIT) ter mu je bil davek od dohodkov iz premoženja zato previsoko odmerjen za 23.224,00 SIT; odmerne odločbe pa ni izpodbijal. Ker je omenjeni davek plačeval najemnik nepremičnega premoženja (stanovanja), bi lahko davčni organ razliko premalo plačanega davka izterjal od njega. Z odločbo, s katero mu je bila odmerjena dohodnina za leto 1996, pa mu omenjena razlika premalo plačanega davka od dohodkov iz premoženja ni bila naložena v plačilo. To posledično pomeni, da predstavlja znesek 28.197,00 SIT preplačilo vračila do katerega je upravičen. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi, izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Ni sporno, da tožnik davka od dohodkov od premoženja, ki mu je bil odmerjen s pravnomočno odločbo z dne 25.2.1997 v višini 145.145,00 SIT ni plačal v celoti v roku 30 dni od vročitve omenjene odločbe, niti, da znesek 28.197,50 SIT, (katerega vračilo tožnik zahteva)

predstavlja davčni dolg po navedeni odmerni odločbi.

Po določbi 1. odstavka 95. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP) je do vračila preveč plačanega davka upravičen davčni zavezanec oziroma druga oseba, ki je (med drugim) na račun davka plačala več kot je bila dolžna plačati po pravnomočni odločbi. Ker tožnik (glede na podatke upravnih spisov ter citirane odločbe) na račun omenjenega davka ni plačal več kot je bil dolžan po pravnomočni odločbi, je odločitev sodišča prve stopnje (oziroma davčnih organov) pravilna.

Zavezanec za omenjeni davek je glede na 64. člen Zakona o dohodnini tožnik, ki je v letu 1996 dosegel dohodke z oddajanjem stanovanjskih prostorov ne pa njegov najemnik. Zato pritožbeni ugovor, naj bi davčni organ izterjal davčni dolg od njegovega najemnika, nima podlage v določbah ZDoh.

Dohodnina je sintetični davek (2. člen ZDoh). Zato se tudi dohodki doseženi z oddajanjem premoženja v najem vštevajo v osnovo za dohodnino, odmerjeni davek pa se upošteva kot plačana akontacija dohodnine. Zato je bil v tožnikovem primeru v postopku odmere dohodnine v letu 1996 odmerjeni davek od dohodkov iz premoženja zakonito vštet kot plačana akontacija dohodnine in za njegovo višino znižana odmerjena dohodnina.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne tisti na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 3. odstavka 23.

člena ZUS.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• sodba U 2051/2004
• sodba U 539/2003
• sodba U 2222/2000