Sklep I Up 592/2004

Jedro

Le težko popravljiva materialna škoda je pogoj za izdajo začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena ZUS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 143/2004-4 z dne 6.5.2004.

Obrazložitev

V upravnem sporu tožeča stranka izpodbija odločbo tožene stranke z dne 24.3.2004, s katero je le-ta odločila, da se iz registra avto šol izbrišejo poslovne enote tožeče stranke.

Z izpodbijanim sklepom je upravno sodišče zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, vloženo na podlagi 1. odstavka 69. člena zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS), s katero je tožeča stranka zahtevala, da se izvršitev odločbe tožene stranke z dne 24.3.2003 odloži do izdaje pravnomočne sodne odločbe.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je v obravnavani zadevi izpolnjen procesni predpogoj za predlaganje začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena ZUS, saj je tožeča stranka izkazala, da je odložitev izvršitve izpodbijane odločbe predlagala pri pristojnem organu in da je potekel predpisani 7-dnevni rok. Po presoji sodišča prve stopnje pa v spornem primeru niso izpolnjeni predpisani pogoji po 2. odstavku 30. člena ZUS. Eden izmed zakonskih pogojev je nastanek težko popravljive škode. Navedeni pogoj mora tožnik izkazati že v zahtevi za izdajo začasne odredbe in sicer, da mu bo zaradi izvršitve odločbe nastala težko popravljiva škoda, kar pomeni, da mora navedene okoliščine navajati že v zahtevi ter zanje tudi predložiti dokaze. Pri tem pa zadostuje, da navedeno škodo izkaže s stopnjo verjetnosti. Tožeča stranka je v zahtevi navedla, da bo materialna škoda iz naslova izpada prihodka, vlaganj v osnovna sredstva in izobraževanje znašala 265.524.824,00 SIT. Kot dokaz je predložila rekapitulacijo povzročene škode, ki jo je izdelala direktorica računovodstva in financ pri tožeči stranki. Višina škode je le eden od elementov težko popravljive škode, pomembne so tudi še druge okoliščine. Tudi po izbrisu štirih poslovnih enot pa bo lahko navedeno dejavnost opravljala na sedežu družbe in v poslovni enoti v V. Škoda, ki jo zatrjuje tožeča stranka, bi naj izhajala iz nemožnosti poslovanja zaradi izbrisa poslovnih enot, do katerega bi naj prišlo zaradi neuskladitve delovanja poslovnih enot z določbami Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98, 61/2002, v nadaljevanju ZVCP). O navedenem vprašanju bo sicer sodišče šele odločalo v upravnem sporu, vendar pa glede na sedanje stanje stvari škoda izhaja iz poslovanja, ki ni v skladu s predpisi. Po presoji sodišča pa tožeča stranka ne more opirati pogoja težko popravljive škode na takšno škodo. Kakšnih drugih škodljivih posledic pa tožeča stranka ni izkazala. Prav tako tudi ni izpolnjen pogoj, ki se nanaša na javno korist. Javno korist je v obravnavanem primeru potrebno presojati z vidika usposabljanja kandidatov za voznike motornih vozil. Prav zaradi javne koristi je zakonodajalec tudi predpisal pogoje za delovanje avto šol, nad njimi pa izvaja nadzor tožena stranka. V javni koristi je torej, da avto šole delujejo v skladu s predpisi, saj je njihov namen usposabljanje bodočih voznikov v cestnem prometu in s tem prispevati k večji varnosti vseh udeležencev v cestnem prometu.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da začasni odredbi ugodi. Navaja, da mora sodišče obrazložiti, katera dejstva šteje za ugotovljena in na podlagi katerih dokazov. Izkazala je, da ji bo nastala materialna in nepremoženjska škoda. Povsem neživljenjsko in nelogično je, da bi kandidate iz poslovnih enot, ki so izbrisane, vozila na izobraževanje na sedež družbe ali v poslovno enoto v V. Dejavnost vozniških šol je bistvena dejavnost tožeče stranke, ki prinaša največ dohodka. V svojih vlogah je obširno obrazložila, da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo in da je delovanje tožeče stranke povsem v skladu z ZVCP. Ob tem je podala tudi svojo razlago predpisov, pri katerih v celoti vztraja. Izkazala je, da je vodja avto šole hkrati tudi vodja poslovnih enot, s čimer je zadostila pogojem iz ZVCP. Ker je sodišče prve stopnje očitno odločalo tudi o materialnopravnem vprašanju - pravilni uporabi ZVCP, bi bilo pričakovati, da bo v obrazložitvi obrazložilo uporabo prava, saj se nanjo sklicuje, ko navaja, da naj bi tožeča stranka delovala v nasprotju z določbami ZVCP. O tem pa sodišče ni zapisalo niti besede, kljub temu, da gre za sporno vprašanje. Izpodbijani sklep je neprepričljiv, neobrazložen in ne odgovarja na vsa odprta vprašanja. Sodišče prve stopnje bi moralo razpisati glavno obravnavo, na kateri bi ji omogočilo, da predstavi svoje argumente. Ker tega ni storilo, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Tožeča stranka nikoli ni prejela odgovora tožene stranke na predlog za izdajo začasne odredbe, kakor tudi ne odgovora na tožbo. Zato ji ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Tudi ni jasno, ali se je tožena stranka izrekla o višini nastale škode in jo morda priznala oziroma je ni prerekala. Prav tako ni jasno, kako je sodišče prve stopnje lahko ugotavljalo dejstva (opravljanje drugih dejavnosti), ki niso bila navedena. Če tožena stranka teh dejstev ni navajala, je sodišče ugotavljalo dejstva, ki jih ni moglo ugotavljati zaradi določb ZPP, ki se v ZUS uporabljajo subsidiarno. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 69. člena ZUS je izvršitev izpodbijanega akta mogoče odložiti, kadar so izpolnjeni vsi pogoji, določeni v 2.

odstavku 30. člena ZUS, to je, da bi z izvršitvijo akta tožeči stranki nastala težko popravljiva škoda, odložitev pa ne nasprotuje javni koristi in tudi ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena ZUS.

Pritožbeno sodišče sicer ne dvomi o tem, da bo zaradi izvršitve dokončne odločbe tožene stranke in izbrisa njenih poslovnih enot iz registra avto šol tožeči stranki nastala materialna škoda. Ta škoda pa po presoji pritožbenega sodišča, tudi če bo tožeča stranka s tožbo v upravnem sporu uspela, ni težko popravljiva škoda v smislu določbe 2. odstavka 30. člena ZUS. Le težko popravljiva materialna škoda pa je pogoj za izdajo začasne odredbe. Ker morajo biti z zakonom določeni pogoji za izdajo začasne odredbe po predlagani pravni podlagi izpolnjeni kumulativno, težko popravljiva škoda kot eden izmed le-teh pa ni podana, zahtevi za izdajo začasne odredbe ni bilo mogoče ugoditi. To pa je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje.

Ker je rok za izdajo začasne odredbe kratek, sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča ni bistveno kršilo določb postopka v upravnem sporu, ker pred odločanjem o izdaji začasne odredbe ni opravilo glavne obravnave in ni vročilo odgovora na tožbo, ki ga je tožena stranka s priporočeno pošiljko poslala šele dne 14.5.2004, torej po izdaji izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje z dne 6.5.2004, saj to ni vplivalo na odločitev. V tem postopku tudi ni mogoče presojati ugovorov, ki se nanašajo na razlago spornih določb ZVCP in s tem na presojo zakonitosti v upravnem sporu izpodbijane odločbe tožene stranke. Pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe se presoja le njena utemeljenost glede na navedene zakonsko določene pogoje.

Glede predloga o stroških pritožbenega postopka pritožbeno sodišče pojasnjuje, da po izrecni določbi 3. odstavka 23. člena ZUS trpi v upravnem sporu vsaka stranka svoje stroške postopka, kar velja tudi za pritožbene stroške postopka.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno na podlagi 73. v zvezi z 68. členom ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• UPRS Sklep II U 132/2020-11
• UPRS Sklep II U 121/2020-10
• UPRS sklep I U 835/2015