Sklep I Up 1176/2002

Jedro

Če se s tožbo izpodbija akt, ki ni dokončen posamični akt in ne drug posamični akt, ki se lahko izpodbija s tožbo po 3. odstavku 1. člena ZUS, sodišče tako tožbo zavrže na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Ljubljana, št. U 1439/2000-17 z dne 3.7.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je upravno sodišče na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrglo tožničino tožbo zoper odločbo disciplinske komisije druge stopnje pri toženi stranki z dne 7.10.1999, s katero je potrdila odločbo disciplinske komisije prve stopnje z dne 20.4.1998, ki je tožnici zaradi disciplinske kršitve po 7. točki 1. odstavka 77. člena Statuta Odvetniške zbornice Slovenije izrekla disciplinski ukrep ukor in ji naložila plačilo stroškov postopka 30.000,00 SIT povprečnine.

Po presoji sodišča prve stopnje je izdana odločba o izrečenem disciplinskem ukrepu akt, ki ga ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Disciplinski ukrep je izdan na podlagi pravil strokovnega oziroma poklicnega združenja Statuta odvetniške zbornice Slovenije in nima elementov javno pravnega značaja v smislu 1. oziroma 2. odstavka 1. člena ZUS. Navedeni spor zadeva izključno razmerja znotraj avtonomnega združenja nosilcev poklica oziroma članstva organizacije. V takem primeru je zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu na podlagi 157. člena Ustave RS oziroma 3. odstavka 1. člena ZUS, če v skladu z načelom subsidiarnosti upravnega spora ni sodno varstvo zagotovljeno drugje. V obravnavanem primeru tožnica ne uveljavlja kršitve človekove pravice, izrečeni ukor in povprečnina v višini 60.000,00 SIT ne pomenita posega v civilno pravico niti ne gre za kazensko obtožbo po standardih Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP, Uradni list RS, št. 7/94, MP, Uradni list RS, št. 33) niti tožena stranka z izpodbijano odločbo ni odločala o izpolnjevanju pogojev za opravljanje poklica v smislu 3. odstavka 49. člena Ustave RS. Zakon o odvetništvu (Uradni list RS, št. 18/93, 24/96 - odl. US in 24/2001 - ZOdv) v členih od 59. do 71. ureja disciplinsko odgovornost odvetnikov, kar pomeni, da zakonodajalec v skladu z določbo 1. odstavka 137. člena Ustave ureditve disciplinske odgovornosti ni prepustil avtonomnemu urejanju znotraj odvetniškega poklica. V VIII. poglavju med drugim ureja vrste kršitev disciplinske odgovornosti, disciplinske ukrepe, organe, ki odločajo in sodelujejo v disciplinskem postopku, v določbah od 67. do 70. člena pa je urejen postopek pred disciplinsko komisijo s procesnimi pravicami odvetnikov, ki so v disciplinskem postopku. V 1. odstavku 71. člena zakon pooblašča zbornico, da v statutu podrobneje uredi določbe o postopku pred disciplinsko komisijo. Iz ureditve ZOdv izhaja, da je sodno varstvo v upravnem sporu podano, če gre za odločitev o vpisu oziroma izbrisu iz imenika odvetnikov (31. člen) in za primere iz 2. odstavka 76. člena. V primerih znotraj disciplinskega postopka, ko gre za odločanje v disciplinskih zadevah zaradi kršitev odvetniških dolžnosti, zaradi katerih je mogoče odvzeti pravico opravljati odvetniški poklic (65. člen), pa ne odloča upravno sodišče, ampak disciplinsko sodišče, ki ga sestavljata dva sodnika Vrhovnega sodišča RS in trije odvetniki. Iz ureditve ZOdv izhaja, da zakonodajalec kljub pomembnim javno-pravnim vidikom disciplinskega postopka znotraj odvetniške dejavnosti ni predvidel sodnega varstva v upravnem sporu zoper odločitev o izrečenem ukrepu.

Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Trdi, da je upravno sodišče pristojno za odločanje o vseh dokončnih odločbah tožene stranke, saj je v Zakonu o odvetništvu večkrat omenjena pristojnost tega sodišča. Če je upravno sodišče pristojno za odločanje o disciplinskem ukrepu odvzema pravice opravljati odvetniški poklic, je pristojno tudi za odločanje o izrečenem ukrepu ukora. Če pa je upravno sodišče menilo, da ni pristojno, bi moralo odstopiti tožbo sodišču, za katerega meni, da je pristojno, ali sprožiti spor o pristojnosti. Ker ni ravnalo po tem načelu, je tožnici odvzelo možnost sodnega varstva. Zato je izpodbijana odločba nezakonita.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodiča je odločitev o zavrženju tožbe na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, pravilna, ker akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, ki jih izdajo državni organi, organi lokalnih skupnosti ali druge osebe, ki so nosilci javnih pooblastil in o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (2. in 3. odstavek 1. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS).

V obravnavanem primeru je s tožbo izpodbijana odločba disciplinske komisije II. stopnje, ki je potrdila odločitev o disciplinskem ukrepu - ukoru, ki ga je izrekla disciplinska komisija I. stopnje na podlagi Statuta Odvetniške zbornice Slovenije. S tožbo izpodbijani akt torej ni izdal državni organ ali organ lokalne skupnosti in glede na ureditev v ZOdv, ki ga je povzelo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi ne organ v izvrševanju nalog, podeljenih z javnim pooblastilom. Zato izpodbijani akt nima značaja upravnega akta. Ker zoper odločitev disciplinske komisije druge stopnje ZOdv ali kateri drug zakon ne določa, da je možen upravni spor, ne gre za drug posamični akt, ki ima zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu. Ker pa niti tožnica v tožbi ne zatrjuje, da se z izpodbijanim aktom posega v njene ustavne pravice, tudi ne gre za akt po 3. odstavku 1. člena ZUS. Če pa se s tožbo izpodbija akt, ki ni dokončen posamični akt in ne drug posamični akt, ki se lahko izpodbija s tožbo po 3. odstavku 1. člena ZUS, sodišče tako tožbo zavrže na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.

Ni utemeljen pritožbeni ugovor, da ima tožnica zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu, ker ZOdv tako določa. ZOdv le v primerih iz 6. odstavka 31. člena in 2. odstavka 76. člena določa sodno varstvo v upravnem sporu. Konkretni primer pa ni tak primer. Tožnica bi imela sodno varstvo v upravnem sporu, če bi vložila tožbo na podlagi 3. odstavka 1. člena ZUS in bi v njej uveljavljala poseg v ustavne pravice. Vendar vložena tožba niti po tožbenem zahtevku niti po vsebini ni taka.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 73. in 68. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sklep I Up 1122/2003
• Sklep I Up 1045/2003
• UPRS Sklep I U 1325/2018-15