Sodba U 674/95

Jedro

Če je bila podlaga za prehod premoženja v državno last veljavna kupoprodajna pogodba, je za odločanje o zahtevku za denacionalizacijo pristojno sodišče, če pa pogodba ni veljavna in je do prehoda premoženja prišlo kasneje na podlagi odločbe upravnega organa, je podana pristojnost upravnega organa.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Sekretariat za gospodarstvo in finance Občine ... je s sklepom ... z dne 16.3.1993 zavrgel tožnikovo zahtevo za denacionalizacijo parc. št. 1593/1 k.o..., ker niso podani pogoji za vračanje po 3. in 4. členu ZDen, saj je bilo podržavljenje izvedeno na podlagi pogodbe in ne na podlagi izdane odločbe o arondaciji. Upravičenec se je zoper sklep pritožil in navajal, da ni razpolagal z nobeno pogodbo temveč le z odločbo o arondaciji, to pa je predložil zavezanec šele po izteku roka za vložitev zahteve, sicer pa odločba o arondaciji v bistvu razveljavlja kupno pogodbo in je odločba državnega organa bila tista, ki je dokončno odvzela lastninsko pravico upravičencu.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila pritožbi upravičenca in izpodbijani sklep odpravila, zadevo pa vrnila organu prve stopnje v novo odločanje. V odločbi navaja, da je upravni organ prve stopnje sicer ravnal pravilno, ker zahteve za denacionalizacijo ni odstopil po uradni dolžnosti pristojnemu sodišču, kajti ni pravne podlage za denacionalizacijo po 5. členu ZDen. Za zadevo je namreč pristojen upravni organ, ki bi moral zadevo obravnavati in o njej odločiti. Kupoprodajne pogodbe z dne 2.3.1964 ni mogoče šteti za samostojen pravni posel, ki bi bil sklenjen neodvisno od arondacijskega postopka, pač pa je bila podlaga za arondacijo, saj je bila sklenjena pred odločbo arondacijske komisije z dne 26.6.1964, ki je bila podlaga za prehod zemljišča v družbeno lastnino in za vpis v zemljiško knjigo. Arondacijska odločba je bila izdana na podlagi Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 43/59 in 53/62 - v nadaljevanju: ZIKZ), ki je naveden v 29. točki 3. člena ZDen. Pogodba je bila le del arondacijskega postopka. V njej je navedeno, da bo zemljišče služilo za zaokrožitev in ureditev kmetijskih zemljišč za družbeno proizvodnjo oziroma za arondacijo. Višina odškodnine v arondacijski odločbi se ujema z višino kupnine v pogodbi. Formalni pravni naslov za prehod kmetijskih zemljišč v družbeno lastnino je akt državnega organa (odločba), katere neposredna podlaga je bil sklenjeni pravni posel.

Tožeča stranka (denacionalizacijski zavezanec) v tožbi navaja, da je odločitev tožene stranke napačna. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. U 167/93-9 z dne 6.10.1994 in poudarja, da je izdana odločba arondacijske komisije pomenila le izvršitev kupoprodajne pogodbe, ki jo je tožnik sklenil skoraj štiri mesece pred izdajo odločbe. Pogodba je bila dejansko izvršena pred izdajo odločbe, le da ni bil vložen zemljiškoknjižni predlog, ker solastnica Vidmar Terezija pogodbe ni podpisala. Ker nepremičnine niso bile podržavljene na podlagi predpisov, navedenih v 3. in 4. členu ZDen in zato ne gre za zadevo, o kateri odločajo upravni organi v upravnem postopku, tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izreku in razlogih izpodbijane odločbe in dodatno navaja, da je iz naknadno predložene odločbe Oddelka za gospodarstvo Občine ... z dne 30.10.1963 razvidno, da je bil predlog za arondacijo z dne 14.8.1963 sprejet že 30.10.1963 in takrat uvedena arondacija, torej pred sklenitvijo pogodbe. Sicer pa pogodba niti ni bila veljavno sklenjena, ker je ni podpisala solastnica in pogodba tudi ni bila odobrena s strani OLO in Javnega pravobranilca. Tožena stranka se sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-II-326/94-3 z dne 22.12.1994 in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Prizadeta stranka (upravičenec) v odgovoru na tožbo navaja, da kupoprodajna pogodba ni bila dokument, ki bi bil podlaga za vknjižbo lastninske pravice na ime pravnega prednika tožeče stranke, ker pogodbe solastnica V.T. ni podpisala, upravičencu pa niti ni bila vročena. Pogodbo bi kvečjemu lahko šteli kot predpogodbo zaradi hitrejše poti do arondacijske odločbe. V zemljiški knjigi je bil vpis lastninske pravice izvšen na podlagi arondacijske odločbe. Iz obrazložitve arondacijske odločbe je razvidno, da je bila ta sprejeta prav na predlog pravnega prednika upravičenca, sporazumi pa so bili priloženi samo zato, da se je odločba sprejela po skrajšanem postopku. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, 56/92 - odločba US, 13/93 - odločba US, 31/93 in 24/95 - odločba US - v nadaljevanju:

ZDen) deli pristojnost za odločanje o zahtevah za denacionalizacijo med upravne organe in sodišča. Pri razmejitvi pristojnosti med sodiščem in upravnim organom po ZDen je bistveno, ali je bil podlaga za prehod premoženja v državno last zakon oziroma odločba upravnega organa, izdana na njegovi podlagi, ali pravni posel (1. odstavek 54. člena, 56. člen).

Organ prve stopnje se je postavil na stališče, da je bila podlaga za prehod premoženja pogodba, temu nasprotno pa tožena stranka v izpodbijani odločbi ugotavlja, da gre za podržavljenje na podlagi odločbe upravnega organa. Toda glede na podatke predloženih upravnih spisov je po presoji sodišča glede tega ostalo nejasno, ali je bil prehod lastninske pravice izvršen že na podlagi pogodbe, ali pa na podlagi arondacijske odločbe. Tožena stranka je zato sicer pravilno odločila, ko je sklep prve stopnje odpravila, vendar je njen zaključek o pristojnosti upravnega organa vendarle preuranjen. Za odgovor na vprašanje, kdo je pristojen za odločanje o zahtevku, je po mnenju sodišča v konkretnem primeru pomembna zlasti okoliščina, ali je bila kupnoprodajna pogodba z dne 2.3.1964 pravno veljaven posel, ali ne. Tako denacionalizacijski upravičenec kot tožena stranka v odgovorih na tožbo opozarjata, da pogodba ni bila listina, ki bi lahko bila podlaga za vknjižbo lastninske pravice, saj te pogodbe solastnica ni podpisala, to navedbo pa vsebuje tudi sama tožba. Od ugotovitve veljavnosti oziroma neveljavnosti kupoprodajne pogodbe (samo veljavna pogodba je lahko podlaga za prenos lastninske pravice) in ne od okoliščin, ki jih navaja v obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka, je odvisna stvarna pristojnost, na katero mora organ paziti po uradni dolžnosti (25. člen ZUP). Ker navedena bistvena okoliščina ni bila ugotovljena, bo potrebno v ponovnem postopku na prvi stopnji, ki ga bo moral opraviti organ prve stopnje na podlagi izpodbijane odločbe tožene stranke, najprej oceniti veljavnost pogodbe z dne 2.3.1964 in ugotoviti, ali ta ustreza pravilom civilnega prava, zlasti pa ugotoviti, če ali sta pogodbo podpisala oba solastnika (če sta tudi bila solastnika). Če je bila pogodba veljavno sklenjena z vsemi elementi, ki so potrebni za sklenitev tovrstnega pravnega posla, upravni organ ni pristojen, ob nasprotnih ugotovitvah (neveljavnost pogodbe), pa je takšna pristojnost podana. V primeru sodne pristojnosti bi upravni organ ravnal prav, če bi denacionalizacijsko zahtevo odstopil pristojnemu sodišču.

Ker je tožena stranka (kljub nepravilnim razlogom, ki jih je navedla) o zadevi pravilno odločila (zaradi česar bo moral upravni organ pri ponovni obravnavi zadeve upoštevati razloge in napotila sodišča), je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUP. Pri tem je določila ZUS in ZUP smiselno uporabilo kot republiška predpisa, skladno s 1. odstavkom 4. členom Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavkom 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sklep II Ips 516/2000
• Sklep II Ips 622/2003