Sodba U 1022/94-7

Jedro

Glede na okrožnico tožene stranke (RUJP) z dne 23.7.1992, naslovljeno njenim izpostavam, iz katere sledi, da je bilo vsaj za leto 1991 treba pri nekaterih zavezancih obravnavati kot pokojnino le del zneska, ki so ga prejeli od italijanskega izplačevalca pokojnin, tožeča stranka pa v tožbi zatrjuje, da se je davčni predpis enako izvajal v letu 1992 (na podlagi dogovora med Vlado RS, RUJP in Zvezo upokojencev v RS); in če je temu res tako, se tožena stranka v izpodbijani odločbi ne more uspešno sklicevati na to, da je bila dohodnina odmerjena na podlagi podatkov, ki jih je tožeča stranka (zavezanec) navedla v napovedi za odmero dohodnine.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Republiške uprave za javne prihodke z dne 9.5.1994.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Izpostave Republiške uprave za javne prihodke z dne 24.8.1993, s katero je bila tožniku odmerjena dohodnina za leto 1992 v znesku 274.217 SIT ter naloženo plačilo razlike med odmerjeno dohodnino ter odmerjeno oziroma obračunano akontacijo v znesku 78.321 SIT. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe 6., 13., 14. in 81. a člena zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 48/90 in 34/91). Glede na to, da se davek od osebnih prejemkov obračunava od pokojnine, povečane s koeficientom povprečne stopnje davka od osebnih prejemkov in povprečne stopnje prispevkov za socialno varnost, ki se plačuje od osebnega dohodka iz delovnega razmerja, je po mnenju tožene stranke potrebno neto znesek pokojnine povečati s koeficientom 1,6232, ki ga je skladno s 14. členom citiranega zakona ugotovila tožena stranka. Od bruto zneska pokojnine se najprej obračunavajo prispevki za socialno varnost po enotni stopnji 23,71 %. Ti prispevki se v letu 1992 niso odvedli, njihov izračun pa je potreben zaradi bruto sistema, po katerem se obračunava davek od osebnih prejemkov ter tako ugotovi čisto izplačilo obdavčenega prejemka. Obračunan je tudi fiktivni davek po stopnji 15% in znaša 119.125 SIT, kar predstavlja obračunano, toda neplačano akontacijo dohodnine, ki se pri obračunu dohodnine upošteva in znižuje odmerjena dohodnina. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotavlja, da je iz predloženih podatkov v upravnih spisih razvidno, da je tožnik prejel iz naslova pokojnine iz tujine (Italije) 489.259 SIT, kar je v napovedi tudi pravilno navedel in kar je bilo pri odmeri dohodnine tudi upoštevano. Tožnikov ugovor v pritožbi proti prvostopni odločbi, da bi moralo biti upoštevano le 21 % od prejetega zneska, je po mnenju tožene stranke neutemeljen, ker je iz predloženih podatkov v upravnih spisih razvidno, da navedeni znesek pokojnine predstavlja pokojnino brez varstvenega dodatka do najmanjšega zneska pokojnine, saj tožnik že od leta 1985 prejema pokojnino brez tega dodatka in gre tedaj v osnovo za dohodnino celoten znesek prejete pokojnine. Ker je bila po mnenju tožene stranke odmera dohodnine izvršena pravilno, ni mogla ugoditi tožnikovi pritožbi proti prvostopni odločbi.

V tožbi tožnik navaja, da se ne strinja z odmero dohodnine, to pa zato, ker ni bil upoštevan dogovor, ki je bil sklenjen med Vlado Republike Slovenije, toženo stranko in Zvezo upokojencev Republike Slovenije. Ta dogovor predvideva, da se za obračun dohodnine pri imetnikih vojaške italijanske pokojnine upošteva le pokojnina brez varstvenega dodatka (integrazione). Dogovorjen znesek za leto 1992, ki ga je posredovala tožena stranka, je bil 100.415,00 SIT. Pri odmeri njegove dohodnine za navedeno leto naj bi se upoštevala dogovorjeni znesek in načelo enakosti. Tako naj bi tožena stranka pri odmeri dohodnine za leto 1992, namesto zneska 489.259,00 SIT neto oziroma 794.165,00 SIT bruto, upoštevala znesek pokojnine 786.052,00 ITL, kar pomeni 51.843,00 SIT neto oziroma 84.152,00 SIT bruto. Tožbi prilaga potrdilo INPS z dne 11.7.1994, iz katerega je razvidno, da je kot imetnik italijanske pokojnine v letu 1992 prejel skupaj 7.418.190,00 ITL. Ta znesek je sestavljen iz manjšega dela 786.052,00 ITL dejanske pokojnine in zneska 6.632.138,00 ITL varstvenega dodatka. Trditev tožene stranke v izpodbijani odločbi, da že od leta 1985 dalje prejema italijansko vojaško pokojnino brez varstvenega dodatka, ni točna, kar dokazuje navedeno potrdilo. Tožbi prilaga tudi preglednico italijanskega pokojninskega zavoda z dne 18.10.1990, iz katere izhaja, da mu je bila dodeljena italijanska vojaška pokojnina, ki jo je prejemal od septembra 1975 leta dalje in ki je bila sestavljena iz 1.000,00 ITL pokojnine in 54.950,00 ITL varstvenega dodatka. Ta pokojnina je na isti način sestavljena še danes. Smiselno predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov:

Tožena stranka je v izpodbijani odločbi obširno obrazložila dejanske in pravne razloge za zavrnitev pritožbe. Toda na poglavitni pritožbeni ugovor, to je na navedbo, da se po navodilih tožene stranke za osnovo italijanske vojaške pokojnine za odmero dohodnine v letu 1992 upošteva največ 21 % in ne 100 %, kot je navedeno v prvostopni odločbi, po mnenju sodišča ni odgovorila. To pomeni, da ni presodila vseh pritožbenih navedb, kot ji sicer nalaga 2. odstavek 245. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Tožena stranka je sicer navedeni tožnikov pritožbeni ugovor štela za neutemeljenega, ker naj bi iz podatkov v upravnih spisih izhajalo, da tožnik že od leta 1985 prejema pokojnino brez varstvenega dodatka in gre tedaj v osnovo za dohodnino celoten znesek prejete pokojnine. Tožnik temu v tožbi ugovarja, s predložitvijo ustreznih dokazov (navedenega potrdila in preglednice) in šteje to navedbo tožene stranke za netočno. Po presoji sodišča pa ta navedba tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ne glede na to, ali je točna ali ni točna, ne pomeni, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi odgovorila na tožnikovo pritožbeno navedbo. Zaradi tega sodišče ne more rešiti upravnega spora (2. odstavek 39. člena zakona o upravnih sporih - ZUS), saj brez navedbe tožene stranke o tem, kako se je uporabljal zakon o dohodnini (Uradni list RS, št. 48/90 in 34/91, dalje: ZDoh) pri davčnih organih prve stopnje za leto 1992, ne more presoditi utemeljenosti tožbenega ugovora, da se je v tožnikovem primeru uporabljal drugače kot v primeru preostalih zavezancev za dohodnino, ki prebivajo na območju primorskih občin. Ta ugotovitev je namreč za presojo navedenega ugovora bistvena. Posreduje pa jo lahko le tožena stranka sama, saj je glede na določbi 2. odstavka 5. člena zakona o organizaciji in delovnem področju republiške uprave (Uradni list RS, št. 27/91-II) in 3. alinee 32. člena zakona o Vladi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 4/93 - glej tudi določbo 2. odstavka 5. člena zakona o organizaciji in delovnem področju ministrstev - Uradni list RS, št. 71/94) bila prav ona pristojna za zadeve, ki se nanašajo na odmero davkov. Da bi utegnil biti tožnikov tožbeni ugovor utemeljen, izhaja iz okrožnice tožene stranke z dne 23.7.1992, naslovljene izpostavam tožene stranke (RUJP). Iz navedene okrožnice namreč sledi, da je bilo vsaj za leto 1991 treba pri nekaterih zavezancih obravnavati kot pokojnino le del zneska, ki so ga prejeli od italijanskega izplačevalca pokojnin, tožnik pa v tožbi zatrjuje, da se je davčni predpis na podlagi navedenega dogovora izvajal tudi v letu 1992. Če je temu res tako, se ne bi mogla tožena stranka uspešno sklicevati na to, da je bila dohodnina odmerjena na podlagi podatkov, ki jih je tožnik navedel v napovedi za odmero dohodnine, saj je tožnik v napovedi navedel, da gre za pokojnino iz tujine (Italije), iz njegovih pritožbenih navedb pa je razvidno, da je kot pokojnino napovedal celotni znesek italijanske vojaške pokojnine za leto 1992, preračunan po letnem povprečnem tečaju, objavljenem v časopisu "Delo" z dne 23.3.1993, to je 489.259,00 SIT, ker v času oddaje napovedi ni razpolagal z drugo informacijo.

Če bi se izkazalo v ponovnem upravnem postopku, da je navedeni ugovor utemeljen, bi po presoji sodišča tožnik imel prav, da je bilo pri odmeri njegove dohodnine za leto 1992 kršeno načelo enakosti (glej 14. člen - enakost pred zakonom; in 22. člen - enako varstvo pravic - ustave Republike Slovenije).

Glede na navedeno je moralo sodišče tožbi ugoditi in odpraviti izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 39. člena ZUS. Določbe ZUP in ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot republiške predpise v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).

Na pravno mnenje in pripombe, dane v tej sodbi, je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba U 542/93-8
• Sodba U 337/94-4
• Sodba U 792/94-6