Sodba U 974/94-4

Jedro

Po določbi 66. člena zakona o dohodnini, veljavnem na dan 1.1.1993, za to leto se je davek odmeril, se investicijski stroški, kar stroški obnove so, niso šteli med stroške vzdrževanja in upravljanja, ki so sicer po navedeni določbi poleg enoletne amortizacije in stroškov obratovanja odbitna postavka pri ugotavljanju osnove za davek od dohodkov, ki jih lastnik doseže med drugim z oddajanjem poslovnih prostorov v najem.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločba zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Izpostave republiške uprave za javne prihodke z dne 9.3.1994, s katero ji je odmerila davek od dohodkov iz premoženja v znesku 206.206.- SIT. Po določbi 66. člena zakona o dohodnini je osnova za davek od dohodkov iz premoženja, ki jih lastnik doseže z oddajanjem stanovanjskih ali poslovnih prostorov, garaž ali prostorov za počitek oziroma rekreacijo v najem, znesek najemnine prejet v letu, za katero se odmerja, zmanjšan za stroške vzdrževanja in upravljanja in za enoletno amortizacijo ter za stroške obratovanja, če te stroške plačuje lastnik sam. Navedeni stroški se priznajo v višini 40 % od najemnine. Če zavezanec predloži dokazila o višjih stroških od normiranih, se priznajo dejanski stroški in amortizacija. Pri ugotavljanju dohodka, doseženega z oddajanjem stavb in prostorov po 66. in 67. členu istega zakona, se upošteva tudi vrednost vseh obveznosti in storitev, za katere se je zavezal najemnik. Zakon o dohodnini v 71. členu določa, da se davek v primeru, če je najemnina plačana za več let, plača od celotne najemnine v letu, v katerem je bila najemnina prejeta. Tožnica je v davčni napovedi za leto 1993 napovedala dohodke dosežene z oddajanjem poslovnih prostorov v višini 30.000.- SIT (prav: DEM) in uveljavljala stroške v isti višini. Organ prve stopnje je v odmernem postopku od celotnega dohodka v višini 2.291.178,00 SIT odštel 40 % normirane stroške v višini 916.471.- SIT, od davčne osnove v znesku 1.374.707.- SIT pa po veljavni stopnji odmeril davek od dohodkov iz premoženja v znesku 206.206.- SIT. Iz 3. člena najemne pogodbe sklenjene 24.4.1993 med tožnico in Š.B. kot najemodajalcema ter d.o.o. kot najemojemalcem sledi, da se najemojemalec zavezuje opraviti in plačati obnovo celotne zgradbe v skupni vrednosti 60.000.- DEM pred pričetkom uporabe najetih prostorov. Stroški obnove se poračunajo z najemnino, ki se dogovori za 500 DEM mesečno in je z vložkom v obnovo plačana za 10 let naprej. Najemojemalec pa v svojem dopisu z dne 31.1.1994 navaja, da najemodajalcema v letu 1993 niso plačali nobene najemnine, ker so v skladu z najemno pogodbo v imenu in za račun lastnika opravili obnovo prostorov. Pogodbeno priznana vrednost obnove je znašala 60.000.- DEM, vendar so dejansko vloženi stroški znašali več, kot je bilo dogovorjeno s pogodbo. Preostanek bo urejen z aneksom k pogodbi v letu 1994 in takrat tudi prijavljen zaradi odmere davka. Tožena stranka zato ni mogla ugoditi pritožbenemu zahtevku, da je dejanska višina urejenih obveznosti znašala 842.665,00 SIT. Organ prve stopnje je v skladu z 68. členom zakona pravilno štel vrednost obnovitvenih del za tožničin dohodek, hkrati pa stroškov, ki jih je imel najemojemalec z obnovo hiše, ni mogoče šteti za stroške najemnine v smislu 2. odstavka 66. člena zakona o dohodnini.

Tožnica navaja, da je v pritožbi zoper odločbo organa prve stopnje izrecno navedla in v ta namen predložila dokumentacijo, da v letu 1993 iz naslova najemne pogodbe, iz katere naj bi izvirala obveznost plačila davka na dohodek, ni prejela ničesar. Po pogodbi z dne 24.4.1993 je med strankama dogovorjeno, da se najemnina, ki je dogovorjena za 10-letno obdobje na 500 DEM mesečno, ne plačuje, pač pa najemnik vloži ta sredstva v obnovo objekta. Tako je tožnica objekt rešila pred propadom in mu hkrati zagotovila ekonomsko funkcijo. Tožnica bo zato morala plačati kljub dejstvu, da na račun najemnine ni dobila ničesar, 206.206.- SIT davka od dohodkov od premoženja in 247.491.- SIT dohodnine. Tožena stranka je pritrdila obračunu davka na način, kot ga je opravil organ prve stopnje, ki je priznal le 40 % stroškov obnove, ne pa celotni in dejanski, po računu izkazan znesek stroškov v zvezi z obnovo. Stališče, da je takšen obračun davka v skladu z zakonom in da je vrednost obnovitvenih del tožničin dohodek, je neživljenjsko in v zakonu o dohodnini nima nobene opore. Tožnica šteje, da je med stroški vzdrževanja, ki jih je upravičena odšteti od osnove za izračun davka od dohodka, treba všteti tako stroške tekočega kot tudi investicijskega vzdrževanja. Zakon iz leta 1990 med tema pojmoma ne dela nobene razlike. Tožnica ob tem opozarja na 1. odstavek 67. člena veljavnega zakona o dohodnini (Uradni list RS št. 71/93), ki med stroške vzdrževanja kot odbitno postavko izrecno šteje stroške tekočega in investicijskega vzdrževanja, za kar se je zakonodajalec očitno odločil zaradi napačne preozke razlage izraza "vzdrževanje". Tožena stranka je ravnala napačno, ko za vrednost opravljenih del, izkazano z računom izvajalca gradbenih del, v skupnem znesku 1.685.330.- SIT ni zmanjšala osnove za obračun davka od dohodka, saj bi ob pravilni uporabi zakonskih določil, na njo odpadajočo 1/2 tega zneska, to je 842.665.- SIT, morala ugotoviti, da se ta znesek, ki sicer pomeni osnovo za obračun davka, mora v celoti upoštevati kot strošek vzdrževanja. Nesprejemljivo je, da je tožena stranka potrdila ugotovitev organa prve stopnje, ki je upošteval 30.000.- DEM, kot davčno osnovo, stroškov vzdrževanja v tem obsegu pa ni priznalo. Tožena stranka bi morala odpraviti odločbo organa prve stopnje in mu naložiti, da v dopolnitvi postopka upošteva dejansko stanje, kot izhaja iz najemne pogodbe in njeno realizacijo.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče po podatkih spisov ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita.

Kot je že tožena stranka tožnici pravilno pojasnila, je bila po določbi 66. člena zakona o dohodnini (v nadaljevanju: ZDoh, Uradni list RS št. 48/90, 14/92) osnova za davek od dohodkov iz premoženja, ki jih lastnik doseže med drugim tudi z oddajanjem poslovnih prostorov v najem, znesek najemnine prejet v letu, za katero se odmerja, zmanjšan za stroške vzdrževanja in upravljanja in za enoletno amortizacijo ter za stroške obratovanja, če te stroške plačuje lastnik sam. Navedene stroške je organ prve stopnje priznal v višini 40 % od najemnine, tožena stranka pa je odločitvi utemeljeno pritrdila, saj po navedeni določbi zakona veljavnega na dan 1. januarja 1993 (4. člen ZDoh), investicijski stroški, kar stroški obnove so, niso šteli med stroške vzdrževanja in upravljanja, iz spisov pa ne izhaja, da bi tožnica izkazala višje dejanske stroške vzdrževanja.

Tožbena navedba, da tožnica v letu 1993 iz naslova najemne pogodbe, iz katere naj bi izvirala obveznost plačila davka na dohodek, ni prejela ničesar, je protislovna z njeno davčno napovedjo. Na njeni podlagi tožena stranka pravilno, v skladu z 68. členom zakona o dohodnini, ugotavlja dohodek dosežen z oddajanjem poslovnih prostorov

v protivrednosti 30.000.- DEM (iz naslova v naprej za 10 let plačane najemnine), kolikor je znašal na tožnico pripadajoč znesek vrednosti obnovitvenih del na stavbi, ki jo je plačal najemojemalec in ga poračunal z najemnino v naprej. Tožena stranka je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabila določbo 71. člena zakona o dohodnini, ki določa, da se davek v primeru, če je najemnina plačana za več let, plača od celotne najemnine v letu, v katerem je bila najemnina prejeta.

Po povedanem tožnica z navedenima tožbenima ugovoroma ni mogla uspeti. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je zato zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I), smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba X Ips 167/2004
• Sodba U 684/93-5
• Sodba U 685/93-5