Sodba U 337/94-4

Jedro

Dokler dohodnina ni ugotovljena s pravnomočno odločbo, ne obstaja materialni pogoj za vračilo preveč plačanega davka oziroma dohodnine (1. odstavek 103. člena zakona o dohodnini).

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Predlogu tožnice za oprostitev sodnih taks se ne ugodi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Izpostave Republiške uprave za javne prihodke z dne 27.10.1993, s katero je ta zavrnila zahtevek tožnice za vračilo dohodnine za zavezanca S.F., ki je 5.2.1993 umrl. Tožena stranka svojo odločitev utemeljuje s tem, da je dohodnina osebnostni davek, ki je vezan osebno na zavezanca, zato se pravice in obveznosti iz naslova dohodnine med živimi ne morejo prenašati, s smrtjo zavezanca oziroma upravičenca pa prenehajo. Iz navedenega izhaja, da tožnica, ki v tem primeru ni zavezanka za dohodnino, ni upravičena do povračila preveč plačane dohodnine, saj je zavezanec za dohodnino umrl 5.2.1993 in odločba o odmeri dohodnine ni bila nikomur vročena. Zato je šteti, da mu odločba še ni bila izdana, in je upravni organ v skladu s 54. členom zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) navedeni postopek s sklepom ustavil.

Tožnica v tožbi uveljavlja tožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe predpisov. Meni, da bi moral upravni organ postopek odmere dohodnine nadaljevati, saj se davek od dobička iz dejavnosti med letom plačuje kot akontacija. Tožnica, ki je vdova po umrlem zavezancu, ima po 2. členu zakona o dedovanju pravico do dedovanja zahtevka za vrnitev preveč plačane dohodnine kot pravico posameznika. V tem spornem primeru gre namreč za "dajatev, do katere je bil zapustnik upravičen iz naslova minulega dela". To med drugim izhaja tudi iz določb 113. člena prečiščenega besedila zakona o dohodnini, po katerih se davčni dolg pokojnega zavezanca odpiše samo v primeru, če ni zapustil niti premičnega niti nepremičnega premoženja. V nasprotnem primeru pa v zapuščinsko maso spada tako morebitno preplačilo dohodnine, kakor se vanjo lahko poseže z zahtevkom za doplačilo dohodnine. Upravni postopek bi se torej tudi v primeru smrti zavezanca lahko nadaljeval in upravna organa prve in druge stopnje bi morala ravnati v skladu z 2. odstavkom 54. člena zakona o splošnem upravnem postopku. Tožnica zato predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Ker je tožnica dolžna preživljati štiri nedorasle otroke, prejema pa minimalno pokojnino, prosi tudi za taksno oprostitev.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče tožbeni zahtevek zavrne iz razlogov, ki jih je tožena stranka navedla že v izpodbijani odločbi.

K točki 1.:

Tožba ni utemeljena.

V stvari gre za zahtevek tožnice za vračilo že plačane dohodnine za leto 1992, ki jo je v obliki akontacije davka od dobička iz dejavnosti plačal zavezanec S.F., ki je dne 5.2.1993 umrl. Po določbi 103. člena zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 48/90 in 34/91) ima zavezanec ali kdo drug, ki je na račun davka plačal več, kot je bil dolžan plačati po pravnomočni odločbi, pravico zahtevati vračilo preveč plačanega zneska. Določba 5. člena istega zakona pa določa, da dohodnino plačuje fizična oseba s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki ima v posameznem koledarskem letu na njenem območju dohodke iz 2. člena tega zakona, razen če ni s tem zakonom drugače določeno. Iz navedenih zakonskih določb sledi, tako kot je ugotovila že tožena stranka v izpodbijani odločbi, da se v postopku

ugotavljanja dohodnine ugotavljajo in obdavčujejo le dohodki posameznih fizičnih oseb - zavezancev, kar pomeni, da gre pri ugotavljanju dohodnine za upravno stvar, ki je vezana na stranko - zavezanca. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v izpodbijani odločbi, izhaja, da je zavezanec S.F. umrl, preden je bila njemu ali komu drugemu vročena odločba o zavezančevi dohodnini za leto 1992. To po mnenju sodišča pomeni, da v tem spornem primeru ne obstaja materialni pogoj za vračilo preveč plačanega davka oziroma dohodnine, saj le ta še ni bila ugotovljena s pravnomočno odločbo (1. odstavek 103. člena navedenega zakona). Ker odločba o dohodnini za navedeno leto zaradi zavezančeve smrti na podlagi že navedenih določb zakona o dohodnini sploh ni bila izdana, je po presoji sodišča tožena stranka pravilno odločila, da v tem primeru ni ne dejanske in ne pravne podlage za vračilo preveč plačane dohodnine v letu 1992 tožnici, ki v sporni upravni zadevi ni imela položaja zavezanca. Tožba torej ni utemeljena in sodišče jo je moralo zavrniti. Tožničino sklicevanje na določbo 2. člena zakona o dedovanju na takšno odločitev sodišča ni moglo vplivati, saj po navedenem pravica zavezanca, zahtevati vračilo preveč plačanega davka na podlagi 103. člena zakona o dohodnini, niti v trenutku zavezančeve smrti niti v času vložitve tožničinega zahtevka za vračilo preveč plačane dohodnine ni obstajala.

Svojo odločitev je sodišče oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).

K točki 2.:

Predlog za oprostitev plačila sodnih taks ni utemeljen.

Zakon o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90 in Uradni list RS, št. 14/91, 9/91-I in 19/92) v 1. odstavku 13. člena določa, da sodišče deloma ali v celoti oprosti plačila taks stranko, če bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali njeni družinski člani. Po podatkih, razvidnih iz upravnih spisov, je pokojni S.F. posedoval osnovna sredstva znatne vrednosti. V takšnem primeru stranka predloga za oprostitev plačila sodnih taks - ob sorazmerno nizkih zneskih taksnih obveznosti, predpisanih za tožbo in sodbo v upravnem sporu - ne more uspešno uveljaviti, zato mu sodišče ni ugodilo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba U 542/93-8
• Sodba U 1022/94-7
• Sodba U 792/94-6