Sodba U 685/93-5

Jedro

Kadar so prostori v zidanici opremljeni, da je v njih možno kuhati in prenočevati, izpolnjujejo pogoje za odmero davka od premoženja v zvezi s posestjo prostorov za počitek oz. rekreacijo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti odločbi Republiške uprave za javne prihodke, Izpostava Sevnica št. 416-1/92 z dne 24.12.1992, s katero ji je ta odmerila davek od premoženja v znesku 10.258,00 SIT za leto 1992. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da so po določbi 2. točke 156. člena zakona o davkih občanov in 4. odstavka 6. člena odloka o davkih občanov Občine Sevnica (Uradni list RS, št. 16/91, 11/92) v obdavčitev zajeti tudi bivalni prostori v zidanicah, v katerih so zagotovljeni osnovni pogoji za bivanje in se občasno uporabljajo za počitek oziroma rekreacijo. Kot osnovne pogoje za bivanje je šteti možnost, da se v prostoru lahko prenočuje, kuha in morebiti tudi ogreva. Iz davčne napovedi z dne 30.8.1991 in zapisnika o ugotovitvi vrednosti objekta istega dne je razvidno, da se v predmetnem objektu nahajajo sobe, mansardni prostori, kuhinja, kopalnica, dvojni WC, predsoba in odprta terasa. Prostori za počitek oziroma rekreacijo so opremljeni z vodovodom in elektriko. Tožena stranka ugotavlja, da so bivalni prostori tako zgrajeni in opremljeni, da ustrezajo osnovnim pogojem bivanja. Ker pa v tem objektu nihče stalno ne prebiva, saj je tožničino stalno bivališče v Kranju, je prvostopni organ utemeljeno štel objekt v Pavli vasi za prostore za počitek oziroma rekreacijo, saj se ne uporablja stalno, ampak le občasno.

V tožbi zoper izpodbijano odločbo tožnica navaja, da tožena stranka napačno ugotavlja in trdi, da bivalne prostore v zidanici uporablja tožnica za počitek in rekreacijo, saj je že v prijavi za odmero davka z dne 30.8.1991 opozorila, da bivalne prostore v zidanici uporablja samo takrat, ko pride opravljati dela, potrebna za pravilno rast in nego vinograda. Nadalje navaja, da zakon uporablja "formulacijo" počitek in oddih za čas dopusta v sezoni, kar jasno dokazuje tudi zadnji odstavek 6. člena (Uradni list RS, št. 6 z dne 12.4.1991). Tožena stranka je očitno spregledala obrazložitev iz navedenega 6. člena, ki jasno in natančno pove, kdaj postanejo bivalni prostori v zidanici predmet obdavčenja. Bivalne prostore v zidanici uporablja s svojo družino le takrat, ko opravlja potrebna gospodarska dela v vinogradu, torej skozi vse leto in ne le v času dopustov. Delavec v vinogradu mora imeti možnost, da se po opravljenem težkem delu lahko odpočije v suhem in mirnem prostoru ter mora imeti možnost, da se tudi temeljito umije, še posebej v času škropljenja trte, ko ima opravka s škropili, ki so strupena. Tožena stranka je v seštevku kvadrature bivalnih prostorov gotovo upoštevala tudi kvadraturo obeh prirejenih prostorov v mansardi v izmeri 37,50 m2. Razen kuhinje in ene večje sobe so vsi prostori zasilno urejeni. Prostor za spanje je v mansardi, dvojni WC je v pritličju, spalni prostori pa so opremljeni s starimi posteljami (dve), enim pogradom in penastimi gumami, kar je za odmor in rekreacijo popolnoma neprimerno. Meni tudi, da je tožena stranka ugotovljeno kvadraturo bivalnih prostorov pozabila razdeliti na dva dela, to je na dva solastnika. Po njenem mnenju je izpodbijana odločba nezakonita.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka iz razlogov, navedenih v izpodbijani odločbi.

Tožba ni utemeljena.

Na podlagi podatkov in listin v upravnih spisih je sodišče presodilo, da sta tako prvostopni organ kot tožena stranka pravilno ugotovila, da objekt, ki je predmet odmere davka od premoženja, izpolnjuje pogoje iz 4. in 6. člena odloka o davkih občanov za leto 1992 (Uradni list RS, št. 16/91 in 11/92), torej, da gre v tem primeru za bivalni del zidanice, ki se v sezoni ali občasno uporablja za počitek in oddih in izpolnjuje osnovne pogoje za bivanje, kot sta možnost prenočevanja in možnost kuhanja. Tožnica izpodbija odločbo predvsem iz razloga, da zidanica, ki je predmet obdavčitve, ne služi oddihu in rekreaciji, ampak jo uporablja le takrat, ko opravlja potrebna gospodarska dela v vinogradu. V zvezi s tem tudi trdi, da zakon uporablja v 6. členu za zidanico formulacijo "počitek in oddih za čas dopusta v sezoni", kar naj bi tožena stranka spregledala.Čeprav se tožnica sklicuje na zakon, se glede na vsebino in številko uradnega lista, ki ga v tožbi citira, dejansko sklicuje na že navedeni odlok o davkih občanov, ki v zadnjem odstavku 6. člena določa, da se kot bivalni deli zidanic oziroma drugih gospodarskih poslopij štejejo prostori, ki se v sezoni ali občasno uporabljajo za počitek in oddih in izpolnjujejo osnovne pogoje za bivanje, kot sta možnost prenočevanja in možnost kuhanja. Ker 4. člen istega odloka še določa, da plačujejo davek od premoženja občani, ki posedujejo prostore za počitek oziroma rekreacijo in bivalne dele zidanic oziroma drugih gospodarskih poslopij (v nadaljevanju: prostori za počitek oziroma rekreacijo), ne drži tožničina trditev, da navedeni predpis uporablja za zidanico formulacijo "prostori za počitek in oddih za čas dopusta". Predpis dejansko določa, da se bivalni deli zidanic štejejo kot prostori, ki se v sezoni ali občasno uporabljajo za počitek in oddih. Slovar slovenskega knjižnega jezika (T-Ž str. 884) navaja, da je zidanica manjša stavba v vinogradu za hranjenje vina. Po mnenju sodišča je bil prvotni namen zidanic res tak, vendar se s časom navade in potrebe ljudi spreminjajo, in tako se je z njimi spreminjala velikost in namembnost zidanic. Včasih so bile res namenjene le hranjenju vina, postopoma pa se je njihova namembnosti širila. Lastniki, še posebno tisti, ki so vinograde obdelovali ljubiteljsko in niso stanovali v bližini teh vinogradov, so posamezne prostore zidanic priredili tudi v prostore, namenjene oddihu in počitku. Občine, ki imajo na svojem območju vinograde, posejane z zidanicami, so zato v skladu z zakonom o davkih občanov v svojih odlokih natančneje opredelile, kateri prostori v zidanici se štejejo za prostore, namenjene počitku in oddihu in so s tem zavezale njihove lastnike, da v skladu z zakonom zanje plačujejo davek od premoženja. Tako določbo ima tudi že prej navedeni odlok Občine Sevnica. Glede na navedeno je sodišče ocenilo, da je tožena stranka, ki je ugotovila,da tožničini bivalni deli zidanice izpolnjujejo pogoje iz 6. člena citiranega odloka, odmerila davek od premoženja v skladu z določbami 156. do 160. člena zakona o davkih občanov in že navedenimi določbami odloka.

Tudi tožničina tožbena ugovora, da je tožena stranka ugotovljeno kvadraturo bivalnih prostorov pozabila razdeliti na dva dela, to je na dva solastnika, in da je pri odmeri davka upoštevala prostora v mansardi, ki sta zasilno urejena, nista utemeljena. Prvostopni organ je odmeril davek od premoženja na podlagi skupne davčne napovedi tožnice in A.P., ki je solastnik zidanice. Iz napovedi izhaja, da je v zidanici 41,65 m2 stanovanjske površine in 37,50 m2 mansardnih prostorov. Ker sta dva solastnika, je davčni organ v odločbi za vsakega izmed njiju izračunal davčno osnovo v višini 1.282.283,50 SIT, od nje pa odmeril davek za vsakega od polovice stanovanjske površine (20,83 m2), ki za posameznega solastnika znaša 10.258,00 SIT.

Iz podatkov v upravnih spisih je razvidno, da so prostori v zidanici opremljeni, da je v njih možno kuhati in prenočevati. Zato po mnenju sodišča izpolnjujejo pogoje za odmero davka od premoženja v skladu z že prej navedenimi predpisi.

Ker je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba zakonita, je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba X Ips 167/2004
• Sodba U 684/93-5
• Sodba U 974/94-4