Sodba U 684/93-5

Jedro

Lastniki bivalnih delov zidanice, ki so po občinskem odloku namenjeni počitku in oddihu, so zavezanci za davek od premoženja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Republiške uprave za javne prihodke -Izpostava Sevnica, št. 416-1/92 z dne 24.12.1992, s katero mu je ta odmerila davek od premoženja v znesku 10.258,00 SIT za leto 1992. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da so po določbi 2. točke 156. čl. zakona o davkih občanov in 4. odstavka 6. člena odloka o davkih občanov občine Sevnica (Ur. l. RS, št. 16/91 - 11/92), v obdavčitev zajeti tudi bivalni prostori v zidanicah, v katerih so zagotovljeni osnovni pogoji za bivanje in se občasno uporabljajo za počitek oziroma rekreacijo. Kot osnovne pogoje za bivanje je šteti možnost, da se v prostoru lahko prenočuje, kuha in eventualno tudi ogreva. Iz davčne napovedi z dne 30.8.1991 in zapisnika o ugotovitvi vrednosti objekta z istega dne, je razvidno, da se v predmetnem objektu nahajajo sobe, mansardni prostori, kuhinja, kopalnica, WC, predsoba in odprta terasa. Prostori za počitek oziroma rekreacijo so opremljeni z vodovodom in elektriko. Tožena stranka ugotavlja, da so bivalni prostori tako zgrajeni in opremljeni, da ustrezajo osnovnim pogojem bivanja. Ker pa v tem objektu nihče stalno ne prebiva, saj je tožnikovo stalno bivališče drugje, je prvostopni organ utemeljeno štel objekt v ... za prostore za počitek oziroma rekreacijo, saj se ne uporablja stalno ampak le občasno.

V tožbi zoper izpodbijano odločbo tožnik navaja, da tožena stranka napačno ugotavlja in trdi, da bivalne prostore v zidanici uporablja tožnik za počitek in rekreacijo, saj je že v prijavi za odmero davka z dne 30.8.1991 opozoril, da bivalne prostore v zidanici uporablja samo takrat, ko pride opravljati dela, potrebna za pravilno rast in nego vinograda. Nadalje navaja, da zakon uporablja "formulacijo" počitek in oddih za čas dopusta v sezoni, kar jasno dokazuje tudi njegov zadnji odstavek 6. člena (Ur. l. RS, št. 16). Tožena stranka je očitno spregledala obrazložitev iz navedenega 6. člena, ki jasno in natančno pove, kdaj postanejo bivalni prostori v zidanici predmet obdavčenja. Bivalne prostore v zidanici uporablja tožnik s svojo družino le takrat, ko opravlja potrebna gospodarska dela v vinogradu, torej skozi vse leto in ne le v času dopustov. Delavec v vinogradu mora imeti možnost, da se po opravljenem težkem delu lahko odpočije v suhem in mirnem prostoru ter mora imeti možnost, da se tudi temeljito umije, še posebej v času škropljenja trte, ko ima opravka s škropivi, ki so strupena. Tožena stranka je v seštevku kvadrature bivalnih prostorov gotovo upoštevala tudi kvadraturo dveh prirejenih prostorov v mansardi v izmeri 37.50 m2. Razen kuhinje in ene večje sobe so vsi prostori zasilno urejeni. Prostor za spanje je v mansardi, WC je v pritličju, spalni prostori pa so opremljeni s starimi posteljami (2), enim pogradom in penastimi gumami, kar je za odmor in rekreacijo popolnoma neprimerno. Meni tudi, da je tožena stranka ugotovljeno kvadraturo bivalnih prostorov pozabila razdeliti na dva dela, to je, na dva solastnika. Po mnenju tožnika je izpodbijana odločba nezakonita.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka iz razlogov navedenih v izpodbijani odločbi.

Tožba ni utemeljena.

Na podlagi podatkov in listin v upravnih spisih je sodišče presodilo, da sta tako prvostopni organ kot tožena stranka pravilno ugotovila, da objekt, ki je predmet odmere davka od premoženja, izpolnjuje pogoje iz 4. in 6. člena odloka o davkih občanov za leto 1992 (Ur. l. RS 16/91 in 11/92), torej, da gre v tem primeru za bivalni del zidanice, ki se v sezoni ali občasno uporablja za počitek in oddih in izpolnjuje osnovne pogoje za bivanje kot sta možnost prenočevanja in možnost kuhanja. Tožnik izpodbija odločbo predvsem iz razloga, da zidanica, ki je predmet obdavčitve, ne služi oddihu in rekreaciji ampak jo tožnik uporablja le takrat, ko opravlja potrebna gospodarska dela v vinogradu, in s tem v zvezi tudi trdi, da zakon uporablja v 6. čl. za zidanico formulacijo "počitek in oddih za čas dopusta v sezoni", kar je tožena stranka očitno spregledala. Sodišče se z navedeno trditvijo tožnika ne strinja. V trditvi se sicer tožnik sklicuje na zakon, vendar glede na vsebino in številko Uradnega lista, v katerem je bil ta predpis objavljen in ga tožnik v tožbi citira, sodišče ugotavlja, da se tožnik dejansko pri tem sklicuje na že omenjeni odlok o davkih občanov, ki v zadnjem odstavku 6. člena določa, da se kot bivalni deli zidanic oziroma drugih gospodarskih poslopij štejejo prostori, ki se v sezoni ali občasno uporabljajo za počitek in oddih in izpolnjujejo osnovne pogoje za bivanje kot sta možnost prenočevanja in možnost kuhanja. Pri tem pa sodišče še opozarja, da 4. člen istega odloka še določa, da plačujejo davek od premoženja občani, ki posedujejo prostore za počitek oziroma rekreacijo in bivalne dele zidanic oziroma drugih gospodarskih poslopij (v nadaljevanju: prostori za počitek oziroma rekreacijo). Iz navedenega izhaja, da ne drži tožnikova trditev, da navedeni predpis uporablja za zidanico formulacijo "prostori za počitek in oddih za čas dopusta". Predpis dejansko določa, da se kot bivalni deli zidanic štejejo prostori, ki se v sezoni ali občasno uporabljajo za počitek in oddih .... . Slovar slovenskega knjižnega jezika (T-Ž štr. 884) navaja, da je zidanica manjša stavba v vinogradu za hranjenje vina. Po mnenju sodišče je bil prvotni namen zidanic res tak, kot navaja slovar, vendar se v teku časa navade in potrebe ljudi spreminjajo in tako se je z njimi spreminjala tudi namembnost zidanic. Včasih so bile res namenjene le hranjenju vina, postopoma pa se je njihova namembnost širila. Lastniki, še posebno tisti, ki so vinograde obdelovali ljubiteljsko in niso stanovali v bližini teh vinogradov, so posamezne prostore zidanic priredili tudi v prostore namenjene oddihu in počitku. Občine, ki imajo na svojem območju vinogadna področja, posejana z zidanicami, so zato v skladu z zakonom o davkih občanov v svojih odlokih natančneje opredelila, kateri prostori v zidanici se štejejo za prostore, namenjene počitku in oddihu, in so s tem zavezale njihove lastnike, da v skladu z zakonom zanje plačujejo davek od premoženja. Tako določbo ima tudi že prej omenjeni odlok občine Sevnica. Glede na navedeno je sodišče ocenilo, da je tožena stranka, ki je ugotovila, da tožnikovi bivalni deli zidanice izpolnjujejo pogoje iz 6. člena odloka, odmerila davek od premoženja v skladu z določbami 156. do 160. člena zakona o davkih občanov in že navedenimi določbami odloka.

Tudi tožbeni ugovor, da je tožena stranka ugotovljeno kvadraturo bivalnih prostorov pozabila razdeliti na dva dela, to je na dva solastnika, ne drži. Prvostopni organ je odmeril davek od premoženja na podlagi skupne davčne napovedi tožnika in njegove žene, ki je solastnica zidanice. Iz napovedi izhaja, da je v zidanici 41,65 m2 stanovanjske površine in 37,50 m2 mansardnih prostorov in ker sta dva solastnika, je davčni organ v odločbi za vsakega izmed njiju izračunal davčno osnovo v višini 1.282.283,37 SIT, od nje pa odmeril davek, ki za posameznega solastnika znaša 10.258,00 SIT. Tudi tožbeni ugovor, da je tožena stranka pri odmeri davka upoštevala tudi prostora v mansardi, ki sta le zasilno urejena, ni utemeljen. Iz podatkov v spisih je razvidno, da so prostori v zidanici opremljeni, da je v njih možno kuhati in prenočevati in zato po mnenju sodišča izpolnjujejo pogoje za odmero davka od premoženja v skladu z že prej navedenimi predpisi.

Ker je sodišče ugotovilo, da je izpodbijano odločba zakonita, je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 2. odst. 42. čl. zakona o upravnih sporih, ki se uporablja kot republiški predpis na podlagi 2. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/1/94).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba X Ips 167/2004
• Sodba U 685/93-5
• Sodba U 974/94-4