Sodba X Ips 167/2004

Jedro

Davek od premoženja plačuje lastnik - fizična oseba - od poslovne stavbe, v kateri sam ne opravlja dejavnosti.

Izrek

I. Revizija se zavrne. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 29. 3. 2002, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba proti odločbi Davčnega urada Ljubljana z dne 8. 11. 2001. Z njo je bil tožniku kot zavezancu za davek od premoženja za leto 2001 odmerjen davek od premoženja na posest poslovnih prostorov na naslovu A. v izmeri 1125 m2 in 140 m2 v skupnem znesku 2,038.516,00 SIT.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke, saj iz dejanskih ugotovitev obravnavanega primera izhaja, da tožnik kot lastnik poslovnih prostorov na naslovu A. teh ne uporablja za opravljanje dejavnosti.

3. Tožnik v reviziji (prej pritožbi) uveljavlja bistvene kršitve določb postopka, zmotno uporabo materialnega prava ter nepopolno oziroma zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi oziroma, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne prvostopenjskemu davčnemu organu v ponovni postopek. Priglaša stroške postopka. Navaja, da iz uradnih evidenc tožene stranke izhaja, da ni niti lastnik niti uživalec nepremičnine, od posesti katere se mu odmerja davek, saj sta na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja z dne 20. 11. 1992 Občine Domžale, Sekretariata za urejanje prostora in varstvo okolja, in na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja istega organa z dne 15. 10. 1991, poslovni prostor gradili pravni osebi, ki sta po Zakonu o temeljnih lastninskih razmerjih na originaren način pridobili lastninsko pravico na njem.

4. Odgovor na revizijo ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1. 1. 2007 po določbah ZUS-1. Na podlagi drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se do 1. 1. 2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za revizije. Ker je pritožba tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje vložena pred 1. 1. 2007 in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po drugem odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1. 1. 2007.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče pa izpodbijano sodbo preizkusi le v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

8. Iz dejanskih ugotovitev, na katerih temelji izpodbijana sodba sodišča prve stopnje in na katere je Vrhovno sodišče glede na drugi odstavek 85. člena ZUS-1 vezano, izhaja, da je bil tožnik po podatkih zemljiške knjige (5. 4. 2000) lastnik stavbe - poslovnih prostorov na naslovu A. v izmeri 1125 m2 in 140 m2 (sodišče ugovora o originarni pridobitvi lastninske pravice, glede na podatke zemljiške knjige, ni moglo upoštevati) in ki jih za opravljanje dejavnosti ni uporabljal. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožnik kot lastnik omenjenih prostorov zavezanec za davek od premoženja (157. člen Zakon o davkih občanov - ZDO), ki ga po določbi 156. člena plačujejo fizične osebe, ki posedujejo stavbe, dele stavb, stanovanje in garaže (3. točka prvega odstavka 156. člena ZDO). Tožnik glede na nesporne dejanske ugotovitve stavb oziroma poslovnih prostorov ni uporabljal za opravljanje dejavnosti, zato tudi po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru ni dejanske podlage za uporabo 2. točke prvega odstavka 161. člena ZDO, po kateri se davek od premoženja, ki se plačuje na posest stavb, ne plačuje od poslovnih prostorov, ki jih lastnik oziroma uživalec uporablja za opravljanje dejavnosti. Osnova za davek od premoženja je bila glede na določbe 158. člena ZDO pravilno ugotovljena in stopnja davka od premoženja po 159. členu ZDO pravilno uporabljena. Zato v reviziji zatrjevani ugovor o zmotni uporabi materialnega prava ni utemeljen.

9. Katere bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu naj bi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi storilo, revident ne navede. Ker na te kršitve Vrhovno sodišče v revizijskem postopku ne pazi po uradni dolžnosti, pavšalnega in neobrazloženega ugovora ni presojalo. Ugovori dejanske narave glede na drugi odstavek 88. člena ZUS-1 tudi niso upoštevni.

10. Glede na navedeno je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (92. člen ZUS-1).

11. Ker revident z revizijo ni uspel, sam trpi stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba U 684/93-5
• Sodba U 685/93-5
• Sodba U 974/94-4