Sodba X Ips 164/2006

Jedro

Za odgovornost voznika v tranzitnem carinskem postopku 145. člena CZ ni mogoče razlagati brez upoštevanja določbe 3. odstavka 125. člena CZ, ki je lex specialis za takšen postopek. Za voznikovo solidarno odgovornost za plačilo carinskega dolga mora biti izpolnjen subjektivni pogoj, da je zavestno sodeloval pri postopkih neupravičene odstranitve blaga izpod carinskega nadzora.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS; Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 30.7.2001, s katero je slednja kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Carinskega urada Ljubljana z dne 19.2.2001. S to odločbo je prvostopenjski carinski organ v postopku zaradi odstranitve blaga izpod carinskega nadzora po enotni carinski listini z dne 13.9.1999, Carinske izpostave T.S. (v nadaljevanju ECL), tožnika, družbo A.A. d.o.o. in družbo B.B. d.d. solidarno zavezal k plačilu carine, trošarine in davka na dodano vrednost v skupnem znesku 2.284.974,00 SIT za 24.810,00 kg bruto mase plinskega olja.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da gre v obravnavani zadevi za tranzit blaga - plinskega olja po navedeni ECL, ki ni bilo predano namembni carinarnici, in da je tožnik, ki je kot voznik cisterne s plinskim oljem na meji prejel ECL in blago namesto na carino odpeljal na razkladanje, kjer je omogočil odstranitev zalivk in prečrpanje olja. Na podlagi teh dejstev je carinarnica ugotovila, da je tožnik odstranil blago izpod carinskega nadzora preden je bil plačan carinski dolg, kar v skladu z določbami 145. člena Carinskega zakona (CZ; Uradni list RS, št. 1/95, 28/95 in 32/99) pomeni, da je v trenutku odstranitve izpod carinskega nadzora nastal carinski dolg in da je za ta dolg odgovoren tožnik kot voznik oziroma tisti, ki je odstranil blago izpod carinskega nadzora. Po presoji prvostopenjskega sodišča, se okoliščine, ki jih navaja tožnik v tožbi in jih je dodatno pojasnjeval tudi na glavni obravnavi, ne nanašajo na dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana odločitev tožene stranke, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za izvedbo ostalih predlaganih dokazov. Tožbeni očitek, da tožena stranka ni odgovorila na vse pritožbene ugovore ni utemeljen, saj iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je odgovorila na vse pritožbene navedbe. Tožena stranka je pravilno pojasnila, da je stvarna pristojnost organov, ki so odločali v zadevi, utemeljena v določbah 14. točke 12. člena za carinski urad oziroma 14. točke 10. člena Zakona o carinski službi (ZCS; Uradni list RS, št. 56/99) za Generalni carinski urad. Glede krajevne pristojnosti pa je ustrezna podlaga zanjo v 1. odstavku 151. c člena CZ in ne v 3. odstavku, kot trdi tožnik v tožbi. Tožnik se ne more uspešno sklicevati na to, da je delal po navodilih prejemnika, saj je bilo zanj kot voznika edino relevantno navodilo, ki ga je vsebovala ECL in ki mu nesporno ni sledil. Ne more se sklicevati niti na postopek o prekršku niti na pristojnosti organov in njihove ugotovitve v tem postopku, saj gre za povsem drug postopek, ki na carinskega nima neposrednega vpliva. Ugovor zaporedja plačila carinske obveznosti je zavrnilo z utemeljitvijo, da je obveznost tožnika določena kot solidarna (150. člen CZ). V zvezi z nasprotujočimi si interesi carinskih dolžnikov oziroma zakaj to niso in zakaj ni potrebna ustna obravnava, se sklicuje na obrazložitev tožene stranke. Možnost, da ga zastopa pooblaščenec, je imel tožnik ves čas postopka. Zapisnik je sestavljen pravilno, vključno s pravnim poukom, da so možne pripombe. Obračun uvoznih dajatev pa v zadevi ni sporen.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Meni, da odločbe tožene stranke kot posamičnega akta, s katerim je odločeno o obveznosti špediterja in voznika hkrati, ni dovoljeno obravnavati ločeno v dveh zadevah in bi moralo sodišče prve stopnje obe tožbi, ki izpodbijata isto dokončno odločbo tožene stranke, obravnavati v enem postopku. Zato je podan pritožbeni razlog po 3. odstavku 72. člena ZUS v zvezi s 14. točko 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB2; Uradni list RS, št. 36/04). Pri špediterju in vozniku gre za enotna sospornika, zato zoper njiju ni mogoče izdati različnih sodb. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo glede odločitve o pristojnosti carinskega organa (1. odstavek 151. člena CZ) in glede obveznosti za plačilo carinskega dolga (150. člen CZ), poleg tega so razlogi iz prvostopenjske sodbe glede materialnega prava sami s seboj v nasprotju, ker je prvostopenjsko sodišče uporabljalo določbe, ki se nanašajo na redni carinski postopek, ni pa uporabilo določbe 145. člena CZ, ki predstavlja lex specialis za obravnavani primer ter zato ni ugotavljalo subjektivnega odnosa tožnika v zvezi z odstranitvijo blaga izpod carinskega nadzora, saj je voznik le izpolnjeval navodila, vezana na izročitev blaga. Tega v sodnem postopku ni bilo mogoče dokazati, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo vse dokazne predloge (tudi z zaslišanjem tožnika, le z izvedbo tega dokaza pa bi lahko bila ugotovljena subjektivna odgovornost za carinski dolg). Glavna obravnava pred sodiščem prve stopnje bi morala dati tožniku možnost, da pred pristojnim sodiščem s predlaganimi dokazi zagovarja svoja stališča, ki jih navaja v tožbi, ker pa je sodišče prve stopnje vse njegove dokazne predloge zavrnilo je situacija enaka, kot če glavne obravnave ne bi opravilo. Na ta način je bila tožniku kršena ustavno varovana pravica do enakosti pred zakonom ter načelo zakonitosti. Tožnik zatrjuje, da voznik tovornega vozila ni in ne more biti oseba iz 3. odstavka 125. člena CZ oziroma iz 3. odstavka 145. člena CZ, saj je namreč v pravnem razmerju le do prevoznika (nosilca dejavnosti), za vsa razmerja do tretjih oseb pa je odgovoren nosilec dejavnosti. Stališče sodišča prve stopnje, da je za plačilo carinskega dolga zavezan voznik, je materialnopravno napačno, pri čemer se tožnik sklicuje na uporabo Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR; Uradni list SFRJ, št. 29/78, št. 39/85, 2/89 – odl. US, 45/89 – odl. US, 57/89, št. 27/98 – odl. US, 88/99 (90/1999 popr.) oziroma Obligacijski zakonik (OZ-UPB1; Uradni list RS, št. 97/07). Glede pristojnosti carinskih organov tožnik navaja, da se izpodbijana sodba napačno sklicuje na 1. odstavek 152. člena CZ. Sodišče prve stopnje ne obrazloži, katere so okoliščine, ki bi narekovale uporabo 1. odstavka 151.c člena CZ za določitev krajevne pristojnosti oziroma zakaj v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti 3. odstavka 153. člena CZ. Tožniku ni bila dana možnost zaslišanja pred organom preden je o zadevi odločal. S tem je podana bistvena kršitev pravil upravnega postopka po 3. točki 2. odstavka 237. člena ZUP. Tožnik bi v postopku, če bi bil izveden skupaj s špediterjevim, lahko dokazoval, da carinski organi niso unovčili bančne garancije, ki jo je za uvoz naftnih derivatov carinskemu uradu predložil špediter. Če bi carinski organ unovčil bančno garancijo, tožnik ne bi bil carinski dolžnik. Glede na navedeno je ostalo dejansko stanje nerazčiščeno. Uveljavlja tudi kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic po 22. člena Ustave RS (Uradni list RS št., 33/91, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04) in pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS, ker se sodišče ni opredelilo do nosilnih argumentov v zadevi, nekatere tožbene navedbe pa enostavno prezrlo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v 1. odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v 2. odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1.1.2007.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določilu 1. odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko 1. odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V okviru teh norm se je gibal tudi revizijski preizkus.

Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je v obravnavani zadevi odločbo o naknadnem obračunu carinskega dolga izdal stvarno in krajevno pristojen organ, to je Carinski urad Ljubljana. Po določbi 14. točke 12. člena Zakona o carinski službi (ZCS-1; Uradni list RS, št. 56/1999) namreč carinski urad odloča v upravnih zadevah iz pristojnosti službe v upravnem postopku na prvi stopnji, če ni z zakonom ali drugim predpisom pristojnost odločanja v upravnem postopku prenesena na Generalni carinski urad. Odločbo prve stopnje je torej izdal v obravnavani zadevi stvarno pristojen carinski organ. Po določbi 1. odstavka 151.c člena CZ nastane carinski dolg tam, kjer nastanejo okoliščine, zaradi katerih nastane carinski dolg. Po določbi 1. odstavka 145. člena CZ nastane carinski dolg pri uvozu blaga z odstranitvijo blaga, ki je zavezano plačilu carine, izpod carinskega nadzora, kar je okoliščina v smislu 1. odstavka 151.c člena CZ. Zaradi navedenega je ob upoštevanju, da je bilo blago (plinsko olje) pretočeno v rezervoar v Ljubljani, za izdajo odločbe o naknadnem obračunu carinskega dolga tudi po presoji vrhovnega sodišča krajevno pristojen Carinski urad Ljubljana. Zato revizijski ugovori v zvezi s stvarno in krajevno pristojnostjo carinskega urada niso utemeljeni.

Tudi po presoji revizijskega sodišča je tožnik carinski dolžnik v smislu 3. odstavka 1. alinee 3. odstavka 145. člena CZ. Po tej določbi je carinski dolžnik oseba, ki je odstranila blago izpod carinskega nadzora. Navedene določbe CZ pa po presoji vrhovnega sodišča ni mogoče razlagati brez upoštevanja določbe 3. odstavka 125. člena, ki je lex specialis za tranzitni postopek in ki določa, da je za izpolnitev obveznosti iz 1. in 2. odstavka tega člena odgovoren tudi prevoznik ali prevzemnik blaga, ki sprejme blago vedoč, da je v carinskem tranzitnem postopku. Obveznost določenega ravnanja in odgovornost za izpolnitev obveznosti tožnika kot voznika po presoji vrhovnega sodišča izhaja prav iz te določbe. Za njegovo solidarno odgovornost za plačilo carinskega dolga mora biti izpolnjen subjektivni pogoj, da je zavestno sodeloval pri postopkih neupravičene odstranitve blaga izpod carinskega nadzora. Res je sicer, da bi prvostopenjsko sodišče v skladu s pojasnjeno uporabo materialnega prava moralo ugotavljati subjektivne okoliščine pomembne za odločitev, vendar pa vrhovno sodišče ocenjuje, da za ugotavljanje navedenih okoliščin ni nujno potrebno zaslišanje tožnika, kot to zatrjuje tožnik v reviziji. Iz ugotovljenega dejanskega stanja, ki niti ni sporno, izhaja, da je tožnik kot voznik cisterne s plinskim oljem na meji prejel ECL, v kateri je bilo navedeno kam in v kakšnem roku mora blago dostaviti, on pa je kljub temu blago, namesto na iz ECL izhajajoč namembni kraj, odpeljal na razkladanje, kjer je omogočil odstranitev zalivk in prečrpanje olja. Po presoji vrhovnega sodišča dejstvo, da je tožnik prejel ECL, v kateri je bilo navedeno kam mora blago dostaviti, zadošča za zaključek, da je tožnik v smislu 3. odstavka 125. člena CZ vedel, da je v carinskem tranzitnem postopku in zato odgovarja za izpolnitev obveznosti predložitve blaga v nespremenjenem stanju namembnemu carinskemu organu. Tako ugotovljeno dejansko stanje je zadostna podlaga za sklep, da je tožnik blago odstranil izpod carinskega nadzora in je zato carinski dolžnik po 145. člena v zvezi s 3. odstavkom 125. člena CZ.

Prav tako ni utemeljen revizijski ugovor, da je sodišče prve stopnje vse dokazne predloge tožnikov zavrnilo, kar je vsebinsko enako, kot če glavne obravnave ne bi opravilo. Sodišče prve stopnje je glavno obravnavo opravilo ter tožniku v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi pravilno pojasnilo, zakaj predlaganih dokazov ni izvedlo, hkrati pa tudi navedlo, na katere dokaze je oprlo svojo odločitev. Revizijski ugovor, da iz izpodbijane sodbe ni razvidno, na katerih izvedenih dokazih gradi sodišče prve stopnje svojo dokazno oceno, zato ni utemeljen, prav tako tudi zatrjevana kršitev ustavno varovane pravice do enakosti pred zakonom ter načelo zakonitosti.

Po presoji revizijskega sodišča sodišče prve stopnje s tem, ko je tožbi dveh tožnikov obravnavalo ločeno, ni kršilo določb postopka v upravnem sporu. Po določbi 1. odstavka 41. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS; Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) lahko namreč sodišče s sklepom več pri njem odprtih postopkov o istem predmetu združi v skupno obravnavo in odločanje, lahko pa tudi odloči, da se več v enem postopku vloženih zahtevkov obravnava in o njih odloči v ločenem postopku. Tako s tako odločitvijo ni podana zatrjevana kršitev 3. odstavka 72. člena ZUS v zvezi s 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP. Po presoji revizijskega sodišča v obravnavanem primeru tudi ni podlage za uporabo določb ZPP, ki se nanašajo na institut sosporništva. Res je sicer, da je bila z eno odločbo naložena obveznost plačila carinskega dolga tudi špediterju, ki je tudi vložil tožbo, s katero zahteva presojo zakonitosti iste odločbe tožene stranke, ki jo v tem upravnem sporu izpodbija tožnik. Vendar pa po presoji revizijskega sodišča ne gre za enotno sosporništvo. Za enotno sosporništvo gre namreč le, če se spor lahko reši na enak način za vse udeležence materialnopravnega razmerja. To pa pride v poštev le, če so predmet spora obveznosti iste vrste, ki se opirajo na istovrstno dejansko in pravno podlago. V obravnavanem primeru je predmet spora sicer istovrstna obveznost (plačilo carinskega dolga), naložena tožnikoma na podlagi določbe 145. člena CZ. Vendar pa navedena določba razlikuje tri kategorije carinskih dolžnikov, pri čemer jih razlikuje glede na njihovo ravnanje. Za carinski dolg sicer lahko odgovarja več carinskih dolžnikov, vendar odgovornost vsakega izmed njih temelji na različni dejanski in pravni podlagi.

Ni utemeljen niti revizijski ugovor, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov oziroma da nima razlogov o odločilnih okoliščinah, s čimer naj bi sodišče prve stopnje kršilo pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Po presoji revizijskega sodišča je v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje odgovorilo na vse pravno relevantne ugovore tožnika (vprašanje stvarne in krajevne pristojnosti ter vodenjem obravnavanega carinskega postopka) ter se do njih v zadostni meri tudi opredelilo, do očitno neutemeljenih oziroma nerelevantnih navedb strank pa se sodišče niti ni dolžno opredeliti.

V zvezi z revizijskim ugovorom glede bančne garancije revizijsko sodišče pojasnjuje, da je v obravnavani zadevi sporna odločba o odmeri carinskega dolga. Ta je izvršilni naslov pri izvršbi oziroma prisilni izterjavi. Zato je vprašanje unovčenja bančne garancije kot instrumenta za zavarovanje carinskega dolga pomembno v postopku prisilne izterjave carinskega dolga in ne v postopku odmere.

Ugovori, s katerimi tožnik uveljavlja kršitev določb ZUP, na drugačno odločitev nimajo vpliva, saj zmotna presoja pravilnosti izdaje izpodbijanega upravnega akta ni revizijski razlog v smislu 85. člena ZUS-1.

Ker po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi določbe 92. člena ZUS-1 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Up 793/2004
• Sodba X Ips 841/2004, enako tudi X Ips 895/2004, X Ips 840/2004, X Ips 839/2004, X Ips 796/2004
• UPRS sodba III U 326/2013