UPRS Sodba I U 1188/2021-9

Jedro

Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da gre za očitno kršitev materialnega zakona, če jo je, glede na z odločbo ugotovljeno dejansko stanje, mogoče ugotoviti neposredno, ne pa tudi v primeru, če jo je mogoče ugotoviti posredno, s preverjanjem pravilnosti dejanskega stanja, na katero se odločba opira. Z nadzorstveno pravico glede na navedeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS ni mogoče posegati v pravnomočno odločitev davčnega organa na način, da bi šele posredno, po preverjanju pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, ugotavljali tudi morebitno posledično napačno uporabo materialnega prava.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za finance (v nadaljevanju toženka) zavrnilo zahtevo tožnice za odpravo odločbe Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) DT 4236-21508/2020- 2153-2719/2020-2 z dne 22. 7. 2020 po nadzorstveni pravici.

2. Iz obrazložitve sledi, da je z navedeno odločbo FURS zavrnila zahtevo tožnice za vračilo davka na promet nepremičnin (v nadaljevanju tudi DPN). Toženka povzema navedbe tožnice, ki navaja, da je navedena odločba FURS nejasna in da je napačen zaključek, na podlagi katerega se je davčni organ ukvarjal z zastaranjem zadeve. Glede nastanka obveznosti navaja 7. člen Zakona o davku na promet nepremičnin (v nadaljevanju ZDPN-2). Po stališču tožnice o zastaranju zahteve za vračilo pred 11. 6. 2020 ni mogoče govoriti. Napačna je navedba davčnega organa, da naj bi do razveze Sporazuma o delitvi solastnine in ureditve medsebojnih razmerij (v nadaljevanju Sporazum) prišlo že po preteku roka za plačilo kupnine v letu 2012. Tožnica navaja razumevanje določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in Sporazuma. Do 11. 6. 2020 tožnica ni bila upravičena zahtevati vračila v letu 2010 plačanega DPN. S predložitvijo neoverjenega originalnega Sporazuma je izkazala, da prenos lastninske pravice na predmetnih nepremičninah ni bil opravljen. Očita kršitev členov 103 – 109 OZ, 16. člena ZDPN-2, 125. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in določb Sporazuma. Zamuda s plačilom kupnine v letih 2011 in 2012 je imela za posledico zgolj tek zamudnih obresti, ne pa razdrtja Sporazuma, do katerega je prišlo šele dne 11. 6. 2020.

3. Po stališču toženke je treba v obravnavani zadevi odgovoriti na vprašanje, ali je davčni organ z izdajo odločbe z dne 22. 7. 2020 prekršil materialni zakon na način, ki bi zahteval uporabo izrednega pravnega sredstva odpravo odločbe po nadzorstveni pravici. Sklicuje se na stališče iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, ki jo navaja, med drugim, da široka razlaga uporabe izrednih pravnih sredstev ni skladna s 158. členom Ustave RS in da je podlaga za uporabo izrednega pravnega sredstva po 88. členu ZDavP-2 lahko zgolj kršitev materialnega prava, ki je očitna (npr. sodba sodbi X Ips 29/2016 z dne 7. 3. 2018), kar pomeni, da je kršitev mogoče ugotoviti neposredno na podlagi dejanskega stanja, ki izhaja iz odločbe, in ne šele posredno po preverjanju njegove pravilnosti. Zaradi nepravilno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki sicer lahko pripelje do kršitve materialnega zakona, ni mogoče odpraviti odločbe po nadzorstveni pravici. V konkretni zadevi je že na podlagi vloge in navedenih dejstev mogoče utemeljeno sklepati na pravni interes ponovnega preverjanja dejanskega stanja, kot podlage za odločitev s sporno odločbo z dne 22. 7. 2020. Ker bi na načelni ravni lahko prišlo do očitane kršitve materialnega zakona z ugotovitvijo glede zastaranja pravice do vrnitve plačanega DPN, je potrebno vpogledati v odločbo. Toženka navaja, da je davčni organ v navedeni odločbi pravilno navedel četrti odstavek 125. člena ZDavP-2 glede petletnega zastaralnega roka od dne plačila davka, ki je bil v sporni zadevi realiziran 22. 6. 2020. Za tožnico je sporna ugotovitev, da sporazum o razdrtju z dne 11. 6. 2020 ne predstavlja pravnega naslova, ki ga v nadaljevanju 125. člen ZDavP-2 navede kot drugo možno podlago za tek 5 letnega zastaralnega roka. V tem delu obrazložitve odločbe gre za dejansko stanje, saj davčni organ ugotavlja, zakaj sporazum o razdrtju ne predstavlja pravnega naslova za tek zastaranja v smislu 125. člena ZDavP-2. Z nadzorstveno pravico pa ni mogoče posegati v pravnomočno odločitev davčnega organa na način, da bi se šele posredno, po preverjanju pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, ugotavljalo tudi morebitno posledično napačno uporabo materialnega prava. Po mnenju toženke bi bilo v zvezi s predlagano odpravo odločbe potrebno predhodno izvesti ugotovitveni postopek glede presoje zatrjevanega dejstva, da je zastaranje zahteve za vračilo davka pričelo teči šele s sklenjenim sporazumom o razdrtju. Takšno dejansko stanje pa ne more biti podlaga za uporabo izrednega pravnega sredstva, kot ga predlaga tožnica niti v primeru, da bi se toženka tudi sicer strinjala s trditvijo, da zatrjevano dejstvo pomeni napačno uporabo materialnega prava.

4. Tožnica se z odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da je po Sporazumu o delitvi solastnine in ureditvi medsebojnih razmerij plačala 2.271,20 EUR davka in da navedeni sporazum ni bil nikoli realiziran. Tožničin brat A. A. se ni vpisal kot lastnik do celote, saj ni poravnal kupnine. Dne 11. 6. 2020 sta sklenila Dogovor o sporazumni razvezi Sporazuma, nato je tožnica vložila zahtevo za vračilo davka, ki je bila pravnomočno zavrnjena. Pravno razlogovanje in obrazložitev te zavrnilne odločbe je zgrešeno in utemeljeno z napačnim argumentom, da naj bi potekel 5 letni zastaralni rok, v katerem zavezanec lahko zahteva vračilo neutemeljeno plačanega davka, saj je ob očitni kršitvi materialnega zakona zgrešeno sklepal na začetek teka 5 letnega roka po 125. členu ZDavP-2 in navedel, da naj bi do razveze Sporazuma prišlo že po preteku roka za plačilo kupnine v letu 2012. Davčni organ ne pove, na katerem predpisu temelji ta zgrešeni zaključek, ker Sporazum kot sankcijo navaja izključno plačilo zamudnih obresti, ne pa razdrtja. Navaja določbe 103 in naslednje OZ, ter da rok ni bil bistvena sestavina pogodbe, tožnica pa tudi ni kako drugače odstopila od Sporazuma, ki je bil veljaven vse do junija 2020. Zato o začetku teka zastaralnega roka za vračilo DPN ni mogoče govoriti, saj je bil Sporazum dotlej veljaven. FURS je eklatantno kršil materialni predpis in sicer določbe OZ od 103. člena do 109. člena, 125. člen ZDavP-1 ter 16. člen ZDPN-2. Navaja da 88. člen ZDavP-2 ureja izredno sredstvo odprave po nadzorstveni pravici drugače kot 274. člen ZUP. Kršitev materialnega prava se lahko ugotavlja tudi posredno, preko preverjanja, ali je dejansko stanje, ki je podlaga za odločitev, ugotovljeno pravilno in skladno z določbami materialnega prava. Toženka je spregledala, da je dejansko stanje v tej zadevi postalo sporno šele v posledici kršitve materialnega predpisa. Očitno napačna uporaba določb OZ je imela za posledico napačno ugotovljeno dejansko stanje (trenutek prenehanja Sporazuma). FURS je na napačnem dejanskem stanju (domnevno razveza Sporazuma v letu 2010 oz. 2012) sklepal o zastaranju zahtevka za vračilo davka. Pet letni zastaralni rok je začel teči šele leta 2020, ko je bil Sporazum razvezan, in ne s trenutkom plačila DPN. FURS mora vedeti, da obveznost plačila DPN obstaja tekom celotne veljavnosti pravnega posla, torej do 11. 6. 2020. Tožnica trdi, da v primeru, ko upravni organ ne pozna materialnega prava ter zaradi tega napačno ugotovi dejansko stanje, gre za še bolj očitno kršitev materialnega predpisa. Bistvo je, da je organ z nejasnim sklepanjem zaradi očitnega kršenja OZ, napačno ugotovil dejansko stanje, kdaj naj bi bil Sporazum razvezan. Zato bi toženka morala nezakonito odločbo z dne 22. 7. 2020 odpraviti po nadzorstveni pravici. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo in odločbo FURS z dne 22. 7. 2020 odpravi in odloči, da se tožnici plačani DPN vrne oz. podredno, da tožbi ugodi, obe odločbi odpravi ter zadevo vrne v ponovni postopek, v obeh primerih pa toženki naloži plačilo stroškov postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od poteka paricijskega roka do plačila.

5. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijane odločbe, sodišču pa predlaga, naj tožbo zavrne.

K točki I izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita in sodišče sledi razlogom, ki jih v utemeljitev odločitve navedla toženka in jih ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih navedb pa še dodaja:

8. V zadevi je sporno ali je toženka pravilno in zakonito zavrnila zahtevo tožnice za za odpravo po nadzorstveni pravici odločbe FURS z dne 22. 7. 2020, s katero je bila zavrnjena njena zahteva za vračilo davka na promet nepremičnin.

9. V drugem odstavku 88. člena ZDavP-2 je določeno, da lahko davčni organ po nadzorstveni pravici odmerno odločbo odpravi, razveljavi ali spremeni v petih letih od dneva, ko je bila odločba vročena zavezancu za davek, če je z njo prekršen materialni zakon.

10. Vrhovno sodišče RS je v več odločbah¹ sprejelo stališče, da široka interpretacija uporabe izrednih pravnih sredstev ni skladna s 158. členom Ustave RS. Ta zahteva restriktivno razlago določb procesnih predpisov, ki urejajo izredna pravna sredstva, torej tudi 88. člena ZDavP-2. Spreminjanje dokončnih in pravnomočnih odločb zmanjšuje zaupanje v pravo, zato se izredna pravna sredstva umeščajo v sistem za zagotovitev sanacije le najhujših napak pri urejanju upravnopravnih razmerij.² Po ustaljeni razlagi Vrhovnega sodišča RS takšnega posega ne more predstavljati vsakršna kršitev materialnega prava, ampak zgolj kršitev, ki je očitna. Pri tem ni razlike, ali izredno pravno sredstvo iz 88. člena ZDavP-2 uporabi davčni organ po uradni dolžnosti ali uporabo predlaga stranka. Tudi ne gre za očitno kršitev materialnega zakona, kadar se zaradi nezadostne jasnosti besedila predpis lahko tolmači oziroma razume na več načinov, organ pa svojo odločitev opre na eno od možnih razlag. Sodišče je glede na takšno razlago drugega odstavka 88. člena ZDavP-2 presojalo, ali je bilo v odločbi z dne 22. 7. 2020 očitno kršeno materialno pravo (drugi odstavek 88. člena ZDavP-2 v zvezi z drugim odstavkom 274. člena ZUP).

11. Iz navedene sodne prakse Vrhovnega sodišča³ nadalje izhaja, da gre za očitno kršitev materialnega zakona, če jo je, glede na z odločbo ugotovljeno dejansko stanje, mogoče ugotoviti neposredno, ne pa tudi v primeru, če jo je mogoče ugotoviti posredno, s preverjanjem pravilnosti dejanskega stanja, na katero se odločba opira. Prav za slednje pa gre v obravnavani zadevi, saj glede vprašanja zastaranja vračila davka po 125. členu ZDavP-2 ni mogoče odgovoriti, če se ne ugotovijo dejanske okoliščine primera, to je ali je mogoče sporazumno razdrtje Sporazuma z dne 11. 6. 202o, na katerega se tožnica sklicuje, opredeliti kot pridobitev pravnega naslova, s katerim je bilo ugotovljeno, da tožnica ni dolžna plačati davka. Do tega pa se ni mogoče opredeliti brez da bi se ugotavljajo dejansko stanje v zadevi. Tako kot obrazloži toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe, bi bilo v zvezi s predlagano odpravo odločbe potrebno izvesti ugotovitveni postopek glede presoje zatrjevanega dejstva, ki ga tožnica v vlogi za odpravo navaja, da je zastaranje zahteve za vračilo davka pričelo teči šele s sklenjenim Dogovorom o sporazumni razvezi Sporazuma z dne 31. 5. 2020. Gre za okoliščino, ki iz odmerne odločbe ne izhaja in jo je, kot pravilno navaja toženka, možno ugotoviti le s preverjanjem dejanskega stanja v zadevi. Zato po predstavljenem kriteriju Vrhovnega sodišča RS v zadevi ne gre za očitno kršitev materialnega zakona. Iz teh razlogov sodišče zavrača tudi očitke tožnice, da je toženka spregledala, da je dejansko stanje v tej zadevi postalo sporno šele v posledici kršitve materialnega predpisa in da je očitna napačna uporaba določb OZ imela za posledico napačno ugotovljeno dejansko stanje glede trenutka prenehanja Sporazuma. Z nadzorstveno pravico namreč glede na navedeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS ni mogoče posegati v pravnomočno odločitev davčnega organa na način, da bi šele posredno, po preverjanju pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, ugotavljali tudi morebitno posledično napačno uporabo materialnega prava, kot želi tožnica, zato sodišče zavrača tudi razlogovanje tožbe glede drugačne ureditve izrednega pravnega sredstva po ZDavP-2 in ZUP in sklepanja o nasprotnem, češ da se po ZDavP-2 lahko ugotavlja kršitev materialnega prava tudi posredno, preko preverjanja, ali je dejansko stanje, ki je podlaga za odločitev o odmeri davka, ugotovljeno skladno z materialnim pravom.

12. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi uradoma, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

13. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ker relevantne okoliščine, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane odločba, niso sporne. V zadevi je sporna uporaba materialnega prava. Po navedeni določbi ZUS-1 pa ima sodišče pooblastilo, da odloča brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno.

K točki II izreka:

14. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------
¹ Npr.: X Ips 380/2012 z dne 12. 9. 2013, X Ips 1317/2007 z dne 15. 1. 2009, X Ips 26/2006 z dne 5. 9. 2007, X Ips 471/2014 z dne 13. 4. 2016 in X Ips 189/2014 z dne 8. 6. 2016.
² T. Jerovšek: Učinek izrednih pravnih sredstev na dokončnost in pravnomočnost upravnega razmerja, VIII dnevi slovenske uprave, Fakulteta za upravo, Ljubljana 2001, stran 134.
³ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 380/2012 z dne 12. 9. 2013, točka 10.

Datum zadnje spremembe:

26.04.2024

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba U 909/2001
• sodba U 1657/2002
• sodba U 41/2001