UPRS Sodba II U 419/2019-24

Jedro

Podlaga za začetek davčne izvršbe ni stanje davčnih knjigovodskih evidenc samo po sebi, ampak je pogoj za začetek davčne izvršbe to, da v času izdaje sklepa ni plačan davek po (izvršljivem) izvršilnem naslovu. Med izvršilne naslove spada tudi izvršljiv obračun davka; obračun davka postane izvršljiv, ko poteče rok za plačilo davka po obračunu davka, ki je predpisan z zakonom.

Glede vprašanja obstoja izvršilnega naslova glede terjanih obveznosti iz naslova za obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost za lastnike zasebnih podjetij, ki nimajo plače, izhaja iz spisov zadeve ter knjigovodske evidence tožene stranke, da je tožnica na dan izdaje izpodbijanih sklepov izkazovala neplačani davčni dolg. S tem pa so bili podani zakonsko predpisani pogoji za izdajo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi. Vsebinska pravilnost izvršilnega naslova (odločba oziroma obračun) pa ni predmet presoje v postopku davčne izvršbe in posledično tudi ne v nadaljnjem sodnem postopku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanima sklepoma je prvostopenjski organ Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) sklenila, da se zoper tožnico opravi davčna izvršba dolgovanega zneska obveznosti, in sicer po sklepu DT 4934-179135/2018-1 09 z dne 26. 11. 2018 znašajo obveznosti na dan 26. 11. 2018: 2.470,86 EUR (glavnica: 2.402,33 EUR, zamudne obresti: 58,53 EUR, stroški sklepa: 10,00 EUR), po sklepu DT 4934-11919/2019-1 09 z dne 16. 1. 2019 pa znašajo obveznosti na dan 16. 1. 2019: 4.280,11 EUR (glavnica: 3.922,61 EUR, zamudne obresti: 347,50 EUR, stroški sklepa: 10,00 EUR).

2. Davčni organ je v obeh zadevah sklenil, da se davčna izvršba opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnica pri banki. Tej je naložil, da opravi rubež sredstev do višine davčnega dolga po sklepu o izvršbi, pri čemer upošteva izvzetja iz 159. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in omejitve izvršbe iz 160. člena ZDavP-2, če gre za sredstva, nakazana za tekoči mesec. Banka mora zarubljena sredstva nakazati na prehodni podračun, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zarubljena sredstva se prepoveduje izplačati dolžnici. Stroške izvršbe plača dolžnica, pritožba pa ne zadrži začete izvršbe.

3. Tožnica je zoper izpodbijana sklepa vložila pritožbi, ki ju je drugostopenjski organ zavrnil. Pritožbeni organ v pritožbenih postopkih pojasnjuje, da tožena stranka z izpodbijanima sklepoma terja, poleg stroškov izpodbijanega sklepa, obveznosti iz naslova stroškov predhodno izdanih sklepov o davčni izvršbi, za obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost za lastnike zasebnih podjetij, ki nimajo plače (v nadaljevanju OPSVL) za obdobje od julija 2017 do aprila 2018 (v sklepu z dne 16. 1. 2019) oziroma v sklepu z dne 16. 11. 2018, za obdobje od maj 2018 do september 2018. V obeh sklepih je naveden izvršilni naslov za obveznost ter datum izvršljivosti, kot tudi znesek davka in zamudnih obresti. Obenem pritožbeni organ ugotavlja, da ima izpodbijani sklep o davčni izvršbi vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2. Pojasnjuje, da vsebinska pravilnost izvršilnega naslova (odločba oziroma obračun) ni predmet presoje v postopku davčne izvršbe. Iz obrazložitve izhaja, da v skladu z določbo drugega odstavka 78. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ) lastnost zavarovane osebe ugotavlja pristojna služba Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZZZS) na podlagi prijave v zavarovanje, ki jo vloži zavezanec za plačilo prispevkov najpozneje v osmih dneh od dneva začetka zavarovanja. Četrti odstavek 78. člena ZZVZZ določa, da način prijave v zavarovanje in listine, potrebne pri uresničevanju zdravstvenega zavarovanja določi ZZZS. Fizične osebe so v obvezno socialno zavarovanje v Republiki Sloveniji vključene iz naslova svojega statusa ali delovne aktivnosti, na način in pod pogoji, ki jih določajo predpisi s področja obveznega socialnega zavarovanja in prispevke za obvezno zavarovanje pobira FURS. Prvi odstavek 16. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2) določa, da se obvezno zavarujejo osebe, ki so družbenice ali družbeniki oziroma delničarji (v nadaljevanju družbenik) gospodarskih družb, ustanovljenih v skladu s predpisi v Republiki Sloveniji oziroma ustanoviteljice ali ustanovitelji zavodov ter zadrug in so poslovodne osebe, če niso zavarovane na drugi podlagi. Tretji odstavek 22. člena ZPIZ-2 določa, da obvezno zavarovanje oseb iz 16. člena tega zakona traja od dneva vpisa v poslovni register ali v drug register kot družbenik in poslovodna oseba do dneva izbrisa iz takšnega registra.

4. V obravnavanem primeru pritožbeni organ ugotavlja, da je iz podatkov registra davčnih zavezancev razvidno, da je bila pritožnica v obdobju od 14. 7. 2017 do dne 26. 9. 2018 zavarovana z zavarovalno podlago 040 (družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe) za 40 ur tedensko pri družbi A., d. o. o., pri čemer je bila prijava zavarovanja v register opravljena s 26. 6. 2018 in je trajala do dneva izbrisa, tj. 3. 10. 2018. Iz spisa še izhaja, da je obračune prispevkov za socialno varnost za lastnike zasebnih podjetij, ki nimajo plače za sporno obdobje, preko sistema eDavki 6. 11. 2018 oddala tožnica sama (oziroma oseba T. T. v njenem imenu). Iz spisov zadeve in iz knjigovodske evidence izhaja, da je tožnica na dan izdaje izpodbijanih sklepov, tj. 26. 11. 2018 oz. 16. 1. 2019, izkazovala neplačani davčni dolg. S tem pa so bili podani zakonsko predpisani pogoji za izdajo izpodbijanega sklepa.

5. Tožnica vlaga tožbo zoper oba sklepa ter poudarja, da so podane bistvene kršitve določb upravnega postopka. Omenja, da je bila pred izdajo izpodbijanih sklepov o izvršbi s pisnim pozivom pozvana na predložitev obračunov prispevkov za socialno varnost. S tem namenom se je s pooblaščencem dvakrat oglasila pri višjem finančnem kontrolorju, ki je zadevo obravnaval, da bi imela možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev o tem, ali je oziroma ni zavezanec za prispevke za socialno varnost. Opozarja, da tožena stranka ni omogočila tožnici, da bi v ugotovitvenem postopku lahko zavarovala svoje pravice pri ugotovitvi resničnega dejanskega stanja o tem, ali je ali ni zavezanec za prispevke in socialno varnost, ampak je tožena stranka vztrajno ponavljala, da mora tožnica predložiti obračune prispevkov za socialno varnost, ne glede na to, da sama meni drugače in razpolaga z drugačnimi dejstvi in dokazi, ki bi lahko vplivali na to, da bi se upravno - davčni postopek zoper tožnico ustavil. Tožena stranka materialnopravne analize sploh ni izvedla zaradi ozkosti njenega stališča, ki se je nanaša na dokazna sredstva, s katerimi bi lahko tožnica kot davčni zavezanec dokazala svoje trditve, češ da jih ne more.

6. Opozarja, da je prejela poziv na predložitev obračunov prispevkov za socialno varnost šele 2. 7. 2018, ko je že poteklo skoraj dvanajst mesecev od trenutka vpisa v sodni register družbe A., d. o. o. z dne 14. 7. 2017, ko bi ZZZS že moral sam po uradni dolžnosti prijaviti tožnico kot družbenico v obvezno zdravstveno in socialno zavarovanje po zavarovalni podlagi 040, ker so za to že obstajali pogoji z dnem vpisa v sodni register družb. Tega pa ZZZS ni storil. Tožnica je bila vse od 22. 5. 2017 pa do meseca julija 2018 zavarovana pri ZZZS na podlagi lastne prijave v zavarovanje na podlagi za zavarovanja 048,¹ ki ga je redno plačevala. Opozarja, da bi morala tožena stranka tožnico pozvati na predložitev dokazil ter ugotoviti dejansko stanje ter z odločbo določiti novo zavarovalno osnovo in poračun za nazaj. Namesto tega pa je raje vztrajala pri predložitvi spornih obračunov, zaradi česar je prišlo do kršitev ZDavP-2 in Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožena stranka kot davčni organ ali pa ZZZS bi morala napako nepravilne zavarovalne osnove tožnice odpraviti ob upoštevanju določb ZUP in ne v škodo tožnice, ki bi morala imeti možnost, da se o tem izreče. Namesto navedenega je ZZZS v mesecu juliju 2018 enostransko, brez vednosti tožnice, spremenil zdravstveno in socialno zavarovanje po zavarovalni podlagi 048 v obvezno zdravstveno in socialno zavarovanje po zavarovalni podlagi 040 in to storil povsem nezakonito za obdobje dvanajst mesecev nazaj brez seznanitve tožnice, ki je o tem prvič izvedela, ko je sama prišla na ZZZS z namenom, da vpraša, zakaj več ne prejema položnic na dom za plačilo zdravstvenega in socialnega zavarovanja, odgovor ZZZS pa je bil, da naj si poišče odvetnika. Po mnenju tožnice je ZZZS s tem retroaktivno posegal v že pridobljene pravice tožnice.

7. Tožnica je bila vse od 22. 5. 2017 pa do meseca maja 2018 zavarovana na podlagi za zavarovanja 048, redno plačala vse prispevke in torej imela in koristila zdravstvene storitve. Nadalje je tožnica kot fizična oseba 10. 7. 2017 z družbeno pogodbo in s prijavo v vpis v register ustanovila družbo z omejeno odgovornostjo A., trgovina in gostinstvo, d. o. o. (v nadaljevanju družba A., d. o. o.), ki je bila 14. 7. 2017 vpisana v sodni register s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru, številka Srg ..., v kateri je tožnica bila vpisana kot edini družbenik v višini 100% poslovnega deleža in poslovodni organ.

8. Tožnica je 12. 8. 2017 utrpela možgansko kap, bila hospitalizirana od 12. 8. 2017 do 1. 9. 2017, po odpustu od tam pa je še vedno trpela za posledicami bolezni. ZZZS je tožnico takrat vodil zavarovano na podlagi zavarovanja 048 vse od 22. 5. 2017 pa do meseca julij 2018, ko je bila pozvana na predložitev obračuna prispevkov za socialno varnost na podlagi 040, kot družbenika družbe A., d. o. o., ki opravlja poslovodno funkcijo kot edini poklic.

9. Tožena stranka ni ugotavljala, da družba A., d. o. o. zaradi bolezni in okvare zdravja tožnice ter trajnih posledic, nikoli ni »zaživela«. Tožnica bi lahko bila zavarovana na podlagi zavarovanja 040 samo, če družba deluje in ustvarja obdavčljive dohodke po ZDDPO-2, kar pa v tem primeru ni bilo. Tako je tožena stranka napačno odločila, da je pritožnica zavezanec za prispevke za socialno varnost na podlagi za zavarovanje 040. Tožnica je bila pri toženi stranki dvakrat s pojasnilom in argumentacijo o neutemeljenosti in namenom, da bi izpodbijala nastanek davčne obveznosti za plačilo prispevkov, za katere meni, da niso utemeljeni. Dala je tudi predlog za izbris družbe po skrajšanem postopku. Po stališču tožeče stranke bi morala tožena stranka kot davčni organ na podlagi 129. člena ZDavP-2 o tem sestaviti uradni zapisnik izjave stranke in ga izročiti oziroma poslati tožnici po pošti v roku osem dni ter na podlagi novo ugotovljenih dejstev opraviti ugotovitveni postopek in dodatno raziskati dejansko stanje v predmetni zadevi ter narediti uradni zaznamek in zaključke, ki bi jih tožnica lahko izpodbijala. Tožnica je takoj po pozivu davčnega organa podala predlog za prenehanje družbe A., d. o. o. po skrajšanem postopku. 26. 9. 2018 je bil sprejet sklep o izbrisu družbe iz sodnega registra. Prav tako je tožnica 6. 11. 2018 vložila preko eDavki vse od tožene stranke zahtevane »fiktivne« obračune prispevkov za socialno varnost za lastnike zasebnih podjetij, ki nimajo plače, in dne 27. 11. 2018 vložila obračun davka od »fiktivnih« dohodkov pravnih oseb ter o tem seznanila toženo stranko.

10. Meni, da sta glede na navedeno izpodbijana sklepa o izvršbi nezakonita. Tožnici tudi ni bilo omogočeno, da izpodbija izvršilni naslov, ki je procesna predpostavka za dopustnost izvršbe, prav tako ga ni bilo mogoče izpodbijati s pritožbo zoper sklep o izvršbi, in ker je odločitev tožene stranke temeljila na nepopolno in napačno ugotovljenih dejstvih, še posebej zaradi tega, ker je tožnica bila s strani tožene stranke zaradi grožnje z globo prisiljena predložiti zahtevane obračune, je po mnenju tožeče stranke prišlo do bistvene kršitve ZUP.

11. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožnice in vztraja pri razlogih iz obrazložitve sklepa prve stopnje z dne 26. 11. 2018 in z dne 16. 1. 2019 ter odločbi organa druge stopnje z dne 22. 7. 2019.

Glede začasne odredbe

12. Sodišče je v zadevi s sklepom z dne 4. 9. 2019 pravnomočno zavrnilo zahtevo tožnice za izdajo začasne odredbe.

Glede neoprave glavne obravnave

13. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave. Obe stranki sta sodišču namreč posredovali podpisano pisno soglasje, da sodišče o sporu odloči na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov brez glavne obravnave na podlagi 279a. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 22. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je na podlagi navedenega v zadevi odločilo na podlagi listin v upravnem in sodnem spisu ter o zadevi odločilo prednostno (tretji odstavek 279.a člena ZPP). Glede na navedeno izrecno soglasje tako sodišče ni zaslišalo strank ter uradne osebe pri ZZZS, ki je vodila postopek spremembe zavarovalne podlage tožnice, saj je bila izvedba navedenih dokazov za razsojo nerelevantna. Med strankama namreč ni bilo sporno relevantno dejansko stanje, ampak pravilna uporaba materialnega prava.

K I. točki izreka:

14. Tožba ni utemeljena.

15. Tožnica izpodbija sklepa FURS, ki sta ga prvostopenjska organa oprla na določbo 143. člena ZDavP-2 in s katerim začne davčni organ davčno izvršbo, če obveznost ni plačana v predpisanem roku.

16. Med strankama ni sporno, da je tožnica ustanovila družbo z omejeno odgovornostjo A., d. o. o., ki je bila vpisana v sodni register Okrožnega sodišča v Mariboru 14. 7. 2017, v kateri je bila tožnica vpisana kot edina družbenica v višini 100 % in kot poslovodni organ. Tožena stranka ni prerekala, da navedena družba sicer ni poslovala (neprerekana dejstva pa se glede na določbo drugega odstavka 214. člena ZPP v zvezi s 22. členom ZUS-1, štejejo za priznana). Nadalje tudi ni bilo prerekano, da je navedena družba bila iz sodnega registra izbrisana 3. 10. 2018. Nadalje ni bilo sporno, da je bila tožnica od 14. 7. 2017 do 26. 9. 2018 zavarovana z zavarovalno podlago 040 (družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe) za 40 ur tedensko pri družbi A., d. o. o., pri čemer je bila prijava zavarovanja v register opravljena z dnem 26. 6. 2018 in je trajala do dneva izbrisa, ki pa je bila opravljena 3. 10. 2018. Za tožnico pa je sporno, kako je prišlo do spremembe podlage zavarovanja iz 048 na 040 ter dejstvo, da je zaradi pretnje z globo sama oddala obračune prispevkov za socialno varnost 6. 11. 2018 in 27. 11. 2018 tudi obračune davka od dohodkov pravnih oseb.

17. Davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi, če davek ni plačan v predpisanem roku (143. člen ZDavP-2). Davčna izvršba se izvede na podlagi izvršilnega naslova, ki je izvršljiv (prvi in drugi odstavek 145. člena omenjenega zakona). Podlaga za začetek davčne izvršbe torej ni stanje davčnih knjigovodskih evidenc samo po sebi, ampak je pogoj za začetek davčne izvršbe to, da v času izdaje sklepa ni plačan davek po (izvršljivem) izvršilnem naslovu. Davčna izvršba se izvede na podlagi izvršilnega naslova, ki ga v obravnavanem primeru predstavlja seznam izvršilnih naslovov, navedenih v izreku izpodbijanih sklepov. Med izvršilne naslove spada tudi izvršljiv obračun davka; obračun davka postane izvršljiv, ko poteče rok za plačilo davka po obračunu davka, ki je predpisan z zakonom (2. točka drugega odstavka in tretji odstavek 145. člena ZDavP-2).

18. V zvezi z izvršilnim naslovom za obveznosti iz OPSLV v obravnavanem primeru ni spora o tem, da je tožnica 6. 11. 2018 oddal obračun OPSLV za obdobje od maja 2018 do septembra 2018 ter za obdobje od julija 2017 do aprila 2018.

19. V obravnavanem primeru je sporno, ali so bili ob izdaji izpodbijanega sklepa podani zakonski pogoji za davčno izvršbo. Glede na tožničine ugovore se zastavlja najprej vprašanje obstoja izvršilnega naslova glede terjanih obveznosti iz naslova OPSVL za obdobje od julija 2017 do oktobra 2018.

20. Iz spisov zadeve ter knjigovodske evidence tožene stranka izhaja, da je tožnica na dan izdaje izpodbijanih sklepov, tj. 26. 11. 2018 in 16. 1. 2019, izkazovala neplačani davčni dolg. S tem pa so bili podani zakonsko predpisani pogoji za izdajo izpodbijanega sklepa. V tabeli je pri vsaki obveznosti naveden izvršilni naslov za obveznost ter datum izvršljivosti, kot tudi znesek davka in zamudnih obresti. Tako ima izpodbijani sklep o davčni izvršbi vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2.

21. Tožnici gre pojasniti, da vsebinska pravilnost izvršilnega naslova (odločba oziroma obračun) ni predmet presoje v postopku davčne izvršbe in posledično tudi ne v nadaljnjem sodnem postopku. V postopku davčne izvršbe namreč dolžnik ne more z uspehom izpodbijati izvršilnega naslova, kot to določa sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2.

22. Kljub temu je potrebno povedati, da zavarovalno razmerje med zavarovancem in nosilcem obveznega socialnega zavarovanja praviloma nastane (že) na podlagi zakona, torej z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za posamezno obvezno zavarovanje.² Pravna razmerja, ki so podlaga za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, določa ZPIZ-2, pravna razmerja, ki so podlaga za obvezno zdravstveno zavarovanje, določa ZZVZZ, pravna razmerja, ki so podlaga za obvezno zavarovanje za starševsko varstvo, pa Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (v nadaljevanju ZSDP-1).³ Čeprav zavarovalno razmerje praviloma nastane že na podlagi zakona, morajo zavezanci za prijavo vložiti prijavo v obvezno socialno zavarovanje pri ZZZS, ki opravlja prijavno-odjavno službo za vsa obvezna socialna zavarovanja.⁴ Če zavezanec za prijavo prijave v obvezna socialna zavarovanja ne vloži ali če je zavarovanec prijavljen v obvezno zavarovanje v nasprotju z določbami zakonov, ki urejajo posamezno obvezno socialno zavarovanje, lahko nosilec obveznega zavarovanja začne postopek za ugotavljanje zavarovalnega razmerja oziroma lastnosti zavarovanca in o lastnosti zavarovanca odločbi z odločbo.

23. Tožnica sama v navedbah omenja ZZVZZ, iz česar sodišče sklepa, da je določene zadeve pri ZZZS kot pristojnem organu urejala. Davčni organ je le tisti, ki je pristojen le za nadzor nad dajatvami. Po določbi prvega in drugega odstavka 129. člena ZDavP nadzor obračunov davka obsega: 1. nadzor nad izpolnjevanjem obveznosti predlaganja obračunov davka in 2. nadzor predloženih obračunov davka. V nadzoru po 1. točki davčni organ preverja, ali so zavezanci za davek v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju predložili davčni obračun. Davčni organ pa ne odloča o temelju oziroma osnovi za prijavo, ki je podlaga za davčni obračun, kar lahko tožnica ureja pred pristojnimi organi ZZVZZ in ZPIZ, kjer ima v primeru nestrinjanja z odločitvami možnost sprožitve ustreznega postopka pred pristojnim (socialnim) sodiščem. Da pa se tega tožnica zaveda in je to urejala na pristojni službi ZZZS, pa izhaja tudi iz njenih navedb. Sodišče se tako ni opredeljevalo do njenih navedb, da ji je ZZZS spremenil zavarovalno podlago ter o njeni bolezni. Zaradi vsega navedenega tako davčni organ kot nepristojen za odločanju o temelju obveznosti, tudi ni zasliševal tožnice in izdal morebitne nove odločbe.

24. V konkretnem postopku je za odločitev bistveno, da je bila tožnica prijavljena v sistem in je v zvezi s tem zavezanka za plačilo na podlagi 16. člena ZPIZ-2. Glede na navedeno jo je davčni organ tudi pozval na oddajo obračuna, tožnica pa je obračun bila tudi dolžna oddati glede na 9. člen ZDavP-2. Zavrniti je očitke o nedovoljenem pritisku davčnega organa na tožnico in grožnje z globo. Zaradi kršitve obveznosti oddaje obračuna je namreč v zakonu predpisana globa, izrek zakonsko predpisanega ukrepa zaradi kršitve predpisov pa ni nedovoljen pritisk na stranko, kot to zmotno meni tožnica.

25. Glede na povedano so torej v času izdaje izpodbijanih sklepov obstajali ustrezni izvršilni naslovi za obveznosti, to je 6. 11. 2018 predloženi obračuni. Stranki v pojasnilo pa sodišče v tem pogledu dodaja, da bi lahko tožnica, če bo pred pristojnimi organi dosegla spremembo zavarovalne osnove, vloži popravek obračuna (54. člen ZDavP-2), davčni organ pa bo, če bo priznal učinek tožničinemu popravku, spremembo moral upoštevati pri vodenju predhodno začete davčne izvršbe. V skladu s 155. členom ZDavP-2 namreč davčni organ s sklepom v celoti ali delno ustavi davčno izvršbo med drugim, če je davek plačan ali če je pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen izvršilni naslov. Če tako ne postopa že sam po uradni dolžnosti, lahko tožnica to uveljavlja z zahtevo za ustavitev davčne izvršbe, odločitev o tem, če se z njo ne strinja, pa nato samostojno izpodbija s pravnimi sredstvi, ki jih daje zakon. Vendar to ni stvar presoje pravilnosti in zakonitosti sklepa o davčni izvršbi.

26. Glede na povedano je sodišče presodilo, da sta izpodbijana sklepa pravilna in utemeljena po zakonu. Za odločitev bistvene razloge je navedel že upravni organ, sodišče pa jih je dodatno pojasnilo ter po navedenem tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določb 63. člena ZUS-1.

-------------------------------
¹ Na tej podlagi so zavarovane osebe s stalnim prebivališčem v RS, ki ne izpolnjujejo pogojev za zavarovanje po drugih podlagah in si same plačujejo prispevek za zdravstveno zavarovanje (20. točka 15. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju).
² Prim. na primer drugi odstavek 6. člena ZPIZ-2 in prvi odstavek 6. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju Pravila OZZ).
³ Prim. 14. - 21. člen ZPIZ-2, 15. - 22. člen ZZVZZ in 8. člen ZSDP-1.
⁴ Prim. tretji odstavek 7. člena Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, 16. odstavek 106. člena ZSDP-1 in drugi odstavek 78. člena ZZVZZ.

Datum zadnje spremembe:

26.04.2024

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1859/2017-18
• UPRS Sodba IV U 126/2016-9
• UPRS Sodba I U 622/2020-9