UPRS Sodba I U 1237/2021-12

Jedro

V konkretnem primeru je bil izvršilni naslov odpravljen in čeprav je bila zadeva vrnjena davčnemu organu v ponovni postopek, to ne pomeni, da izvršba ni bila neupravičena. Z odpravo odmerne odločbe in vrnitvijo zadeve v ponovni postopek je bilo vzpostavljeno stanje, ko v upravni zadevi še ni bilo odločeno. V sistemu nesuspenzivnosti pritožbe, kot velja na podlagi prvega odstavka 87. člena ZDavP-2, to pomeni, da je bila izvršba (v odvisnosti od nadaljnjih odločitev davčnega organa v ponovljenem postopku) najmanj preuranjena, kar po presoji sodišča sodi pod pojem neupravičene izvršbe, kot je definirana v 152. členu ZDavP-2. Posledično to pomeni, da bi moral davčni organ ob pravilni razlagi navedene zakonske določbe tožniku vrniti stroške izdaje sklepa o davčni izvršbi.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi, 2. točka izreka sklepa Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4934-33078/2019-15 z dne 15. 2. 2021 se odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. V ostalem se tožba zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, po poteku tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) je s sklepom št. DT 4934-33078/2019-15 z dne 15. 2. 2021 ustavila postopek davčne izvršbe, uveden s sklepom št. DT 4934-33078/2019-1 08 z dne 20. 2. 2019, iz razloga odprave izvršilnega naslova na podlagi sodbe Upravnega sodišča in vrnitve v ponovni postopek ter razveljavila vsa opravljena dejanja v postopku davčne izvršbe (1. točka izreka). Zavrnila je tudi tožnikov zahtevek za povračilo stroškov postopka (2. točka izreka).

2. Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-29-116/2021-2 z dne 28. 7. 2021 pritožbi delno ugodilo in zgoraj navedeni sklep davčnega organa v 1. točki izreka spremenilo tako, da ta glasi: „Vsa opravljena dejanja v postopku davčne izvršbe po sklepu št. DT 4934-33078/2019-1 08 z dne 20. 2. 2019 se razveljavijo.“ V ostalem je pritožbo zavrnilo (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožnikovo zahtevo za povračilo stroškov postopka (II. točka izreka).

3. Obrazložilo je, da je davčni organ postopek izvršbe ustavil na podlagi sodbe Upravnega sodišča I U 225/2016-42 z dne 20. 10. 2020, s katero je sodišče odpravilo odmerno odločbo, izdano v zadevi odmere davka po 68. a členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), in zadevo vrnilo davčnemu organu v ponovni postopek. S tem postopek ni bil zaključen, temveč se nadaljuje, saj je treba šele ugotoviti, ali bo v ponovnem postopku davek ponovno odmerjen. Zato je davčni organ pravilno odločil, ko je posledice izvršbe zgolj razveljavil. Kadar se namreč posledice odpravijo, je lahko edina posledica to, da če je bilo karkoli plačano ali izterjano, se to tudi vrne. V predmetni zadevi pa še ni nastopil trenutek, ko bi se zagotovo vedelo, ali bo tožniku davek odmerjen ali ne. Pritožbi pa je ugodilo v delu, ki se nanaša na ustavitev izvršbe. Na podlagi predhodne pritožbe je bila namreč zadeva vrnjena prvostopenjskemu davčnemu organu le v drugi povedi 1. točke izreka sklepa št. DT 4934-3307/2019-4 z dne 10. 11. 2020, torej glede razveljavitve opravljenih dejanj v postopku davčne izvršbe, ne pa tudi glede prvega stavka, to je same ustavitve postopka izvršbe. O ustavitvi je bilo torej že odločeno s sklepom z dne 10. 11. 2020, zato davčni organ o tem ne more ponovno odločati.

4. Tožnik vlaga tožbo zoper v uvodu te sodbe navedeni del izreka sklepa prvostopenjskega davčnega organa in del izreka odločbe toženke. V bistvenem nasprotuje stališču toženke o razveljavitvi izvršilnih dejanj, saj meni, da bi jih organ moral odpraviti, ker je bila odpravljena odločba, na kateri je temeljil sklep o davčni izvršbi in s tem povezana naložitev stroškov v plačilo. Čeprav gre za dejstvo, ki je nastalo po izdaji izpodbijanega sklepa, ni nepomembno, da je davčni organ v ponovnem postopku davčnega inšpekcijskega nadzora po sodbi I U 225/2016-42 z dne 20. 10. 2020 postopek ustavil, ker je ugotovil, da ni podlage za odmero davka. Tožniku je tudi vrnil že plačane zneske odmerjenega davka, ni pa pripravljen sanirati vseh posledic izvršilnega postopka. V obravnavani zadevi gre za vprašanje vračila 5,00 EUR, kolikor mu je davčni organ tožniku dodatno naložil s sklepom o izvršbi. Ne strinja se s toženko glede pravnih posledic odprave odločbe in vrnitve zadeve v ponovni postopek. Po prepričanju tožnika tak položaj ureja 281. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Odprava pomeni, da je treba vzpostaviti položaj, kot da odpravljeni akt nikoli ni bil izdan (ex tunc), to pa pomeni, da nikoli ne bi smel biti izdan sklep o davčni izvršbi in bi bilo treba vse, kar iz njega izvira, sanirati, torej odpraviti in ne zgolj razveljaviti. Toženka bi mu morala vrniti tudi del pritožbenih stroškov, saj je s pritožbo delno uspel. Davčni organ je dvakrat odločil o isti stvari, zato se je postopek v tem delu za tožnika prav gotovo uspešno končal. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, odpravi akta v izpodbijanem delu in zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

5. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb, sodišču pa predlaga, da tožbo zavrne. Poudarja, da ustavitev postopka davčnega inšpekcijskega nadzora ne more vplivati na predmetno zadevo, saj je do ustavitve prišlo po izdaji izpodbijanega sklepa. Odprava odmerne odločbe tudi ne more spremeniti zakonitega in pravnomočnega sklepa o izvršbi, le tako bi namreč tožnik bil upravičen do povračila stroškov v zvezi s tem.

K I. in II. točki izreka

6. Tožba je delno utemeljena.

7. Davčni organ je 20. 2. 2019 izdal sklep o davčni izvršbi na tožnikove denarne prejemke. Ni sporno, da so bili v času izdaje navedenega sklepa izpolnjeni vsi zakonski pogoji za izvršbo, saj je obstajal veljaven izvršilni naslov, opremljen s potrdilom o izvršljivosti, tožnik pa do dneva izdaje sklepa o izvršbi odmerjene davčne obveznosti ni poravnal. Naknadno se je izkazalo, da je bila izvršba neupravičena. Upravno sodišče je namreč ugodilo tožnikovi tožbi, vloženi zoper odmerno odločbo (izvršilni naslov), odločbo odpravilo in zadevo vrnilo davčnemu organu v ponovni postopek (64. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Na podlagi te sodbe je davčni organ ustavil postopek davčne izvršbe in razveljavil vsa že opravljena dejanja. Postopek davčnega inšpekcijskega nadzora pa je bil naknadno ustavljen s sklepom št. DT 0610-632/2015-81 z dne 24. 3. 2021.

8. Davčni organ po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika s sklepom v celoti ali delno ustavi davčno izvršbo, če je pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen izvršilni naslov ali razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti (5. točka prvega odstavka 155. člena ZDavP-2). Davčni organ s sklepom o ustavitvi davčne izvršbe odpravi oziroma razveljavi že izvršena dejanja v postopku davčne izvršbe (drugi odstavek 155. člena ZDavP-2).

9. Glede na to, da je Upravno sodišče odmerno odločbo odpravilo in zadevo vrnilo davčnemu organu v ponovni postopek, je toženka pravilno odločila, ko je na podlagi drugega odstavka 155. člena ZDavP-2 ustavila postopek izvršbe in razveljavila že izvršena izvršilna dejanja (prvi stavek I. točke drugostopenjske odločbe). Po presoji sodišča ter ob upoštevanju sodne prakse procesne situacije, v kateri je zgolj odpravljena odmerna odločba, in situacije, v kateri je odmerna odločba odpravljena ter zadeva vrnjena v ponovno odločanje, ne gre enačiti. Če se odločba organa prve stopnje zgolj odpravi in se zadeva ne vrne v ponovni postopek, se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale. Odprava odločbe učinkuje retroaktivno, torej za nazaj od dneva, s katerim je pravno učinkovala odločba prve stopnje, ki je bila odpravljena ter se zato odpravijo tudi vse pravne posledice, ki so nastale z njeno izvršitvijo, vnaprej pa iz odpravljene odločbe ne morejo nastati nobeni pravni učinki. Z odpravo odločbe se torej vzpostavi pravno stanje, ki je obstajalo pred izdajo odpravljene odločbe. Če pa se odločba prve stopnje odpravi ter zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek, pa se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila pred izdajo odpravljene odločbe, ko v upravni zadevi še ni bilo odločeno. Pri izdaji nove odločbe v ponovljenem postopku se mora upoštevati pravno in dejansko stanje, ki je bilo ob izdaji odpravljene odločbe, saj bo nova odločba po svojem pravnem učinku nadomestila odpravljeno odločbo.¹ Ob tem je tudi neutemeljeno tožnikovo sklicevanje na kasneje izdani sklep o ustavitvi postopka davčnega inšpekcijskega nadzora, saj gre za okoliščino, ki je nastala po izdaji izpodbijanega sklepa in kot taka ne more vplivati na presojo sodišča.

10. Vendar pa je po presoji sodišča tožnik v konkretnem primeru tudi ob razveljavitvi izvršilnih dejanj upravičen do vračila stroškov neupravičene izvršbe na podlagi drugega odstavka 152. člena ZDavP-2.²

11. Po prvem odstavku 152. člena ZDavP-2 dolžnik plača vse stroške davčne izvršbe. Ne glede na prvi odstavek tega člena stroške davčne izvršbe, za katero se dokaže, da ni bila upravičena, plača davčni organ, ki je izdal sklep o izvršbi. V tem primeru davčni organ povrne dolžniku stroške davčne izvršbe v 30 dneh od dneva, ko je ugotovil, da izvršba ni bila upravičena (drugi odstavek 152. člena ZDavP-2).

12. V konkretnem primeru je bil izvršilni naslov odpravljen in čeprav je bila zadeva vrnjena davčnemu organu v ponovni postopek, to ne pomeni, da izvršba ni bila neupravičena. Kot že pojasnjeno, je bilo z odpravo odmerne odločbe in vrnitvijo zadeve v ponovni postopek vzpostavljeno stanje, ko v upravni zadevi še ni bilo odločeno. V sistemu nesuspenzivnosti pritožbe, kot velja na podlagi prvega odstavka 87. člena ZDavP-2, to pomeni, da je bila izvršba (v odvisnosti od nadaljnjih odločitev davčnega organa v ponovljenem postopku) najmanj preuranjena, kar po presoji sodišča sodi pod pojem neupravičene izvršbe, kot je definirana v 152. členu ZDavP-2. Posledično to pomeni, da bi moral davčni organ ob pravilni razlagi navedene zakonske določbe tožniku vrniti stroške izdaje sklepa o davčni izvršbi. Drugačna razlaga 152. člena ZDavP-2 bi pomenila, da v primeru, kot je obravnavani, ko je bil postopek davčnega nadzora naknadno ustavljen, tožnik v nobenem primeru ne bi mogel dobiti povrnjenih stroškov izvršilnega postopka, ki se je vodil zoper njega. Pri tem ni nujno, da gre v vseh primerih za tako majhne zneske kot v obravnavani zadevi. Stališče toženke, da mora te stroške nositi davčni zavezanec, saj jih je povzročil sam, s tem ko se ni ravnal po izvršilnem naslovu, glede na zgoraj pojasnjeno ni pravilno.

13. Sodišče je zato tožbi delno ugodilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, sklep davčnega organa v izpodbijanem delu odpravilo in zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopenjskemu davčnemu organu v ponovni postopek.

14. Glede pritožbenih stroškov (II. točka izreka odločbe Ministrstva za finance) pa sodišče sodi, da je odločitev toženke pravilna, zato je tožbo v tem delu ter glede prvega stavka I. točke izreka iste odločbe na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Toženka je tožnikovi pritožbi sicer res delno ugodila, vendar pa po vsebini ni mogoče trditi, da se je postopek zanj končal ugodno, kot to določa tretji odstavek 79. člena ZDavP-2.³ Sodišče se v izogib ponavljanju na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na razloge toženke v zvezi z odločitvijo o stroških pritožbenega postopka.

15. Sodišče je v zadevi odločalo brez izvedbe glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ker dejansko stanje, na katerem temeljita izpodbijana akta, med strankama postopka ni sporno.

K III. točki izreka

16. Glede na delni uspeh s tožbo je tožnik upravičen do povračila stroškov postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu v zvezi s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR, povišani za 22 % DDV, skupaj torej 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

17. Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/C taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

-------------------------------
¹ Androjna, Kerševan: Upravno procesno pravo - Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, 2006, str. 524 in 525, enako tudi Upravno sodišče v sodbi II U72/2020-17 z dne 26. 4. 2023.
² Prim. tudi sodbo tega sodišča II U 87/2021-15 z dne 31. 5. 2023.
³ Ta določa: Stroški davčnega postopka, kot so: izdatki za upravne takse, pravno zastopanje in strokovno pomoč, izdatki za priče, izvedence, tolmače in ogled gredo v breme davčnega organa, če se je postopek končal ugodno za zavezanca za davek, oziroma v breme zavezanca za davek, če se je postopek zanj končal neugodno.

Datum zadnje spremembe:

26.04.2024

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba III U 38/2015
• UPRS sodba III U 352/2014
• UPRS Sodba I U 365/2020-8