UPRS Sklep I U 1872/2021-11

Jedro

Akt, ki (v izreku) ne vsebuje vsebinske odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi, ne posega v tožnikov pravni položaj. Prav za tak akt gre v obravnavanem primeru. Z izpodbijano odločbo, ki pomeni enega od načinov končanja postopka nadzora, namreč tožniku ni bila odmerjena davčna obveznost. Z njo tudi ni bilo odločeno o kakšni tožnikovi pravici ali pravni koristi. V njej so vsebovane zgolj ugotovitve opravljenega postopka nadzora, ki so vsebovane tudi v zapisniku, in sicer so navedena konkretna tožnikova ravnanja, s katerimi je po ugotovitvah organa kršil peti odstavek 7. člena ZDavPR.

Izrek

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik vlaga tožbo zoper odločbo, s katero je davčni organ v ponovnem postopku nadzora izdajanja in potrjevanja računov v skladu z Zakonom o davčnem potrjevanju računov (v nadaljevanju ZDavPR) ugotovil, da tožnik na prireditvi 50. Šuštarska nedelja v Tržiču ni ravnal v skladu z določbami petega odstavka 7. člena ZDavPR, ker 3. 9. 2017 ob 15.00 uri A. A. kupcu za prejeto plačilo nogavic v znesku 10,00 EUR ni izdal računa. Prav tako A. A. ni izdal računa kupcu ob 15.05 za nakup in prejeto plačilo 10,00 EUR za štiri pare copat. Da tožnik kupcema za prodano blago ni izdal računa, je bilo v času nadzora ugotovljeno z opazovanjem uradnih oseb in s spremljanjem aplikacije "Nadzor blagajn." Organ je zavrnil tudi tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka.

2. Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-21-115/2019-2 z dne 12. 11. 2021 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

3. Tožnik sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo, toženki pa naloži vračilo stroškov postopka. Toženka je na tožbo odgovorila in sodišču predlaga njeno zavrnitev.

K I. točki izreka

4. Tožba ni dovoljena.

5. Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi 130. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki ureja davčni nadzor posameznega področja poslovanja. Ta obsega nadzor posameznih dejanj zavezanca za davek za določeno področje poslovanja. Če so v postopku nadzora po tem členu ugotovljene nepravilnosti, davčni organ izda odmerno odločbo po 84. členu ZDavP-2 ali odločbo o ugotovitvi nepravilnosti, ki ne vplivajo na višino davčne obveznosti.¹ Če v postopku nadzora niso ugotovljene nepravilnosti, davčni organ izda sklep o ustavitvi postopka (četrti in peti odstavek 130. člena ZDavP‑2).

6. V upravnem sporu ni mogoče dopustiti tožbe zoper katerikoli upravni akt, ampak le zoper tistega, s katerim se posega v pravno varovan položaj tožnika. Zato je po prvem odstavku 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče dolžno opraviti predhodni preizkus tožbe in ugotoviti, ali so izpolnjene procesne predpostavke za njeno vsebinsko obravnavanje, kar med drugim obsega tudi presojo, ali je akt, ki se izpodbija v upravnem sporu, lahko predmet upravnega spora oziroma, ali je pravni položaj stranke, ki toži, takšen, da dopušča odločanje o njeni tožbi.

7. Skladno s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice ali tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek).

8. Vse upravne odločbe glede na zgoraj citirane zakonske odločbe niso upravni akti, temveč zgolj tiste, ki ustrezajo zakonski definiciji upravnega akta iz 2. člena ZUS‑1. To pomeni, da lahko stranke v upravnem sporu izpodbijajo zgolj tiste upravne odločbe, ki izpolnjujejo formalni in materialni pogoj za pojem upravnega akta, kot ga definira zakon.² Slednji pogoj pomeni, da je z upravnim aktom vsebinsko odločeno o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe na način, da se učinki odločitve kažejo kot sprememba strankinega pravnega položaja. Ta se z odločitvijo v pravnem pogledu bodisi izboljša (s tem, ko se pravica prizna), bodisi poslabša (z zavrnitvijo pravice ali naložitvijo obveznosti).³ Drugi akti so predmet sodnega nadzora v upravnem sporu samo, če tako izrecno določa zakon.

9. Akt, ki (v izreku) ne vsebuje vsebinske odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi, ne posega v tožnikov pravni položaj. Prav za tak akt gre v obravnavanem primeru. Z izpodbijano odločbo, ki pomeni enega od načinov končanja postopka nadzora, namreč tožniku ni bila odmerjena davčna obveznost. Z njo tudi ni bilo odločeno o kakšni tožnikovi pravici ali pravni koristi. V njej so vsebovane zgolj ugotovitve opravljenega postopka nadzora, ki so vsebovane tudi v zapisniku,⁴ in sicer so navedena konkretna tožnikova ravnanja, s katerimi je po ugotovitvah organa kršil peti odstavek 7. člena ZDavPR. Sama ugotovitev kršitve ZDavPR na tožnikov pravni položaj v konkretnem primeru ne vpliva, saj iz nje ne izvirajo nobene pravne posledice (na davčnem področju bi lahko šlo predvsem za poseg v premoženjske pravice). Izdaja takšne ugotovitvene odločbe tudi ni podlaga ali (pred)pogoj za vodenje prekškovnega postopka, niti ne gre za rešeno predhodno vprašanje v smislu 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) v zvezi s tretjim odstavkom 2. člena ZDavP-2.⁵ Kot je tožniku pravilno pojasnila že toženka, gre za dva ločena postopka, v katerih se obravnava identično dejansko stanje, vendar pa organ odloča o različnih pravnih posledicah na upravnem oziroma prekrškovnem področju. Nenazadnje pa je imel tožnik zoper odločbo o prekršku zagotovljeno samostojno sodno varstvo pred okrajnim sodiščem, ki ga je tudi izkoristil in z zahtevo za sodno varstvo uspel.

10. Podlage za vložitev tožbe zoper izpodbijano odločbo tožniku ne more dati niti napačen pravni pouk v odločbi organa druge stopnje. Napačni pravni pouk stranki sicer ne sme biti v škodo, vendar pa ji tudi ne more dati več pravic, kot ji pripadajo skladno z zakonom.⁶

11. Po navedenem izpodbijana odločba po presoji sodišča ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, niti noben zakon izrecno ne določa, da je zoper njo mogoče vložiti tožbo. Glede na navedeno je moralo sodišče tožbo zavreči na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. ZUS-1.

K II. točki izreka

12. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.

-------------------------------
¹ V bistvenem enako določbo vsebuje tudi 141. člen ZDavP-2, ki se nanaša na postopek davčnega inšpekcijskega nadzora.
² Povzeto po E. Kerševan, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Lexpera, Ljubljana 2019, str. 20.
³ Tako sklep Vrhovnega sodišča I Up 85/2022 z dne 24. 5. 2023, 6. točka obrazložitve.
⁴ Pred izpodbijano odločbo je bil tožniku izdan zapisnik št. DT 0610-4329/2017-13 z dne 18. 3. 2019.
⁵ Ta določa: Za vprašanja davčnega postopka, ki niso urejena z mednarodno pogodbo, ki obvezuje Republiko Slovenijo, z zakonom o obdavčenju, s tem zakonom, zakonom, ki ureja finančno upravo, ali zakonom, ki ureja inšpekcijski nadzor, se uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek.
⁶ Tako Vrhovno sodišče npr. v sklepih I Up 34/2021 z dne 21. 4. 2021, I Up 109/2016 z dne 22. 11. 2017 in I Up 65/2023 z dne 17. 5. 2023.

Datum zadnje spremembe:

12.04.2024

Podobni dokumenti:

• Sklep Ru 71/96
• sklep U 384/2008
• sklep I U 1343/2010