UPRS Sodba I U 1709/2020-49

Jedro

Glede davčno priznanih odhodkov je relevantna določba 29. člena ZDDPO-2. Prvi odstavek 29. člena ZDDPO-2 določa, da se za ugotavljanje dobička priznajo odhodki, potrebni za pridobitev prihodkov, ki so obdavčeni po tem zakonu. Odhodki, ki niso potrebni za pridobitev prihodkov, so v skladu z drugim odstavkom istega člena tisti odhodki, za katere glede na dejstva in okoliščine izhaja, da: 1. niso neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti in niso posledica opravljanja dejavnosti; 2. imajo značaj privatnosti; 3. niso skladni z običajno poslovno prakso. V skladu s sodno prakso je treba 29. člen ZDDPO-2 pravilno razumeti tako, da je davčno priznan vsak dokazan odhodek, ki je v razumni in logični povezavi z ustvarjanjem prihodkov. Za dokazovanje (obstoja) odhodka ima davčni zavezanec, ki zanj nima ustrezne verodostojne knjigovodske listine, možnost dokazovanja navedenega dejstva z drugimi dokaznimi sredstvi.

Vrhovno sodišče je jasno razmejilo druge dohodke (11. točka tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2) od prikritega izplačila dobička (7. točka 74. člena ZDDPO-2). Pojasnilo je, da med prikrito izplačilo dobička poleg izplačil, ki temeljijo na dvostransko obveznostnem razmerju med družbo in družbenikom, spadajo tudi plačila za sredstva in storitve, če sredstva niso bila prevzeta ali storitve niso bile opravljene, kot tudi zagotovitev vseh oblik sredstev in opravljanje storitev brez plačila. Gre za primere, ko de facto obstoji samo enostranska obveznost družbe oziroma je lahko bila z navideznim pravnim poslom dogovorjena nasprotna obveznost družbenika. Po določbi 7. točke 74. člena ZDDPO-2 je prikrito izplačilo dobička vsakršno nadomestilo, ki ga družba zagotovi družbeniku, ki ne temelji na formalni odločitvi organa o upravljanju o delitvi dobička.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. 0610-5533/2016-25 08-530-14 z dne 24. 5. 2018 se odpravi v III. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. V ostalem se tožba zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 469,70 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) je tožniku v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora z izpodbijano odločbo odmerila I. davek od dohodkov pravnih oseb za leto 2014 v znesku 10.188,54 EUR in pripadajoče obresti, za leto 2015 v znesku 13.552,35 EUR in pripadajoče obresti, za leto 2016 v znesku 9.746,98 EUR in pripadajoče obresti; II. davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za leto 2014 v znesku 6.056,53 EUR in pripadajoče obresti, za leto 2015 v znesku 10.033,41 EUR in pripadajoče obresti, za leto 2016 v znesku 5.530,54 EUR in pripadajoče obresti ter III. akontacijo dohodnine od drugih dohodkov za leto 2014 v znesku 10.178,78 EUR in pripadajoče obresti, za leto 2015 v znesku 13.220,90 EUR in pripadajoče obresti ter za leto 2016 v znesku 8.359,00 EUR in pripadajoče obresti.

2. Odločitev davčnega organa o odmeri davčnih obveznosti temelji na ugotovitvi, da tožnik v svojih poslovnih knjigah ni izkazal vseh prihodkov, zato je po izvedenem postopku ocene davčne osnove (prvi odstavek 68. člena Zakon o davčnem postopku, v nadaljevanju ZDavP-2) tožniku povečal prihodke za zneske, ki so razvidni iz tabel 1, 3 in 5 na straneh 8-11, 32-36 in 51-54 izpodbijane odločbe. Dodatno je ugotovil, da je tožnik evidentiral odhodke, ki se nanašajo na zasebno rabo A. A., tožnikovega direktorja, zato na podlagi 29. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2) ni priznal odhodkov po računih, prikazanih v tabelah 2 in 4 na straneh 25-26 in 45-47 izpodbijane odločbe ter v tabelah na straneh 67-73. Na podlagi 63. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) davčni organ tožniku tudi ni priznal odbitka vstopnega DDV, ki ga je tožnik odbijal po računih za blago in storitve, ki jih ni uporabil za namene svoje dejavnosti, temveč za zasebne namene A. A. Računi tudi ne vsebujejo vseh podatkov, na podlagi katerih bi bilo mogoče preveriti obseg in vrsto opravljenih storitev oziroma dobavljenega blaga. Davčni organ je dodatno obračunal še DDV od z oceno ugotovljenih prihodkov za leta 2014, 2015 in 2016.

3. Dodatno je tožniku odmeril tudi akontacijo dohodnine od drugih dohodkov (11. točka tretjega odstavka 105. člena Zakona o dohodnini, v nadaljevanju ZDoh‑2). Ugotovil je, da je direktor družbe od tožnika neupravičeno prejel več zneskov iz naslova ugotovljene razlike pri gotovinskem poslovanju, nepravilnega izplačila stroškov prevoza in plačila življenjskega zavarovanja. Navedena izplačila je upošteval kot dohodek A. A., tožniku kot izplačevalcu dohodka pa skladno z 131. členom ZDoh-2 odmeril akontacijo davka po 25 % davčni stopnji.

4. Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT 499-16-126/2018-3 z dne 6. 8. 2020 pritožbo zavrnilo. Pritrdilo je tako dejanskim ugotovitvam kot pravnim stališčem prvostopenjskega davčnega organa.

5. Tožnik primarno vlaga tožbo zaradi molka drugostopenjskega organa, saj trdi, da mu odločba Ministrstva za finance z dne 6. 8. 2020 ni bila pravilno vročena. Z njo se je seznanil šele 8. 10. 2020, ko jo je prejel skupaj s pozivom Okrožnega sodišča v Ljubljani. Podredno v 30-dnevnem roku od dejanskega prejema odločbe vlaga tudi izpodbojno tožbo zoper odmerno odločbo davčnega organa in sodišču predlaga, naj odločbo odpravi in samo odloči o zadevi oziroma podredno, naj zadevo vrne davčnemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi vračilo stroškov postopka.

6. V zvezi z odmero davčnih obveznosti zatrjuje, da je davčnemu organu predložil vso zahtevano dokumentacijo, iz katere je razviden obseg prodaje. Za vsako prodajo je izstavil račun, vse prodano blago je bilo ustrezno evidentirano. Davčni organ je napačno analiziral predložene TXT.datoteke pri izdanih računih in pri posameznih artiklih uporabil napačne normative pri njihovi porabi. Celoten postopek je bil voden pomanjkljivo, na kar kaže podvojeno število prodajnih artiklov. Napačne so tudi ocene glede količine prodanega mleka, kave, cigaret. Analiza podatkov za januar 2014 je narejena popolnoma napačno, pri tem pa organ tožniku ni dal možnosti sodelovanja, da bi ga lahko opozoril na napake. S tem povezano tožnik uveljavlja kršitve temeljnih načel davčnega postopka. V zvezi z drugimi dohodki nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju, podredno pa tudi pravni kvalifikaciji dohodka.

7. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe glede nepravilnosti pri vročitvi in sodišču predlaga, naj tožbo kot prepozno zavrže.

Glede pravočasnosti tožbe

8. Sodišče pazi na procesne predpostavke po uradni dolžnosti (36. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je tako sodišče presodilo, da je prišlo do napake pri vročanju drugostopenjske odločbe, ki je nastala na strani vročevalca (Pošte Slovenije). Tožnik je namreč s svojimi navedbami in dokazi, ki jih je v ta namen izvedlo sodišče, vzbudil resen dvom v to, da je bila vročitev pravilno in zakonito opravljena.¹ Ker je tožnik navedeno odločbo po lastnih navedbah dejansko prejel 8. 10. 2020, je sodišče skladno s prvim odstavkom 98. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) štelo, da je od tega datuma dalje tekel 30-dnevni rok iz prvega odstavka 28. člena ZUS‑1 za vložitev tožbe v upravnem sporu. Predmetna (izpodbojna) tožba je bila vložena 6. 11. 2020 in je torej pravočasna. Posledično je sodišče kot nepotrebne zavrnilo ostale dokaze (postavitev izvedenca grafološke stroke, zaslišanje T. T.), s katerimi je tožnik dokazoval nepravilnost vročitve drugostopenjske odločbe.

K I. in II. točki izreka

9. Tožba je delno utemeljena.

10. Tožnik je na glavni obravnavi podal adhezijski zahtevek, in sicer je zahteval, da mu toženka plača 153.516,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 30. 7. 2020 dalje. Gre za znesek, ki ga je kot porok za tožnika plačala družba R., d. o. o., na podlagi sklepa o davčni izvršbi, izdanega na podlagi v tem sporu izpodbijane odmerne odločbe.

11. Po 184. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 lahko tožeča stranka do konca obravnave spremeni tožbo (prvi odstavek). Ko je tožba vročena toženi stranki, je za spremembo potrebna njena privolitev, vendar pa lahko sodišče dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama (prvi odstavek 185. člena ZPP). Toženka na naroku ni nasprotovala spremembi tožbe, zato je sodišče spremembo dopustilo.

12. Sodišče je v dokazne namene vpogledalo v upravni spis, v katerem se med drugim nahajajo kopije dokumentov, ki jih tožnik prilaga k tožbi na usb ključku. Vpogledalo je tudi v listine sodnega spisa (A1 do A21), razen elektronskega sporočila zavarovalnice z dne 17. 7. 2018, dopisa z dne 19. 7. 2018 in elektronskega sporočila z dne 11. 6. 2020 (vsi pod A4), ker gre za tožbene novote. Navedene listine je tožnik prvič predložil k tožbi, pri čemer na poziv sodišča ni podal utemeljenih razlogov, zakaj jih ni mogel pridobiti in predložiti že prej v postopku (52. člen ZUS-1). V zvezi z oceno prihodkov je sodišče zaslišalo tožnikovega zakonitega zastopnika.

Davek od dohodkov pravnih oseb

13. Tožnik je gospodarska družba, ki se ukvarja z gostinsko dejavnostjo (strežba pijač). Davčni organ je ugotovil, da tožnikovi napovedani prihodki, izkazani v davčnih obračunih za leta 2014, 2015 in 2016, niso bili sorazmerni napovedanim odhodkom, zato je davčno osnovo za odmero davka od dohodkov pravnih oseb ugotavljal s cenitvijo, za kar ima pravno podlago v 68. členu ZDavP-2.

14. Po drugem odstavku 68. člena ZDavP-2 je cenitev ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki omogočajo davčnemu organu določiti verjetno davčno osnovo. Če je davčnemu organu poznan del prihodkov ali del odhodkov, se verjetna davčna osnova lahko določi na podlagi uradnih podatkov in podatkov, ki jih davčni organ zbere v ugotovitvenem postopku v zvezi z zavezancem za davek, njegovimi družinskimi člani in povezanimi osebami, kot so podatki o številu zaposlenih, izplačanih plačah in drugih dohodkih iz zaposlitve, prihodkih in odhodkih, opravljenih dobavah, nabavah in storitvah, vrednosti premoženja, in drugih zunanjih znakov posedovanja premoženja, proizvodnih kapacitetah oziroma opremljenosti ter lokaciji poslovnih in stanovanjskih prostorov, številu najemnikov ter obdobju oddajanja v najem (tretji odstavek) Verjetna davčna osnova oziroma z oceno določena davčna osnova po tem členu se zniža, če zavezanec za davek dokaže, da je nižja (peti odstavek).

15. Davčni organ je kot osnovo za oceno tožnikovih prihodkov vzel materialne kartice za posamezno leto, cenike, zaključke blagajn, podatke o vrsti in količini dobavljenega blaga, ki jih je na podlagi 39. člena ZDavP-2 pridobil od tožnikovih dobaviteljev, in podatke o količinah za posamezne artikle, ki jih je predložil tožnik sam. Na teh podatkih temelječa ocena prihodkov in s tem davčne osnove po presoji sodišča ni pavšalna niti neobrazložena. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe med drugim izhaja, da je tožnik za leto 2014 predložil materialne kartice za 71 artiklov, ki jih je prodajal v svojem gostinskem lokalu, za ostalih 146 pa ne. Za leto 2015 je predložil materialne kartice za 129 artiklov, za leto 2016 pa za 110 artiklov (za ostalih cca. 40 pa ne). Zato je neutemeljen tožbeni ugovor, da je davčnemu organu predložil vso dokumentacijo, ki resnično izkazuje obseg njegove prodaje.

16. Tožnik nasprotuje odločitvi davčnega organa glede količin prodane kave, mleka in smetane. Ocena davčnega organa naj bi temeljila na napačni analizi podatkov za januar 2014, ko je bilo v resnici prodanih manj kav, kot ugotavlja davčni organ. Pri tem se tožnik sklicuje na standarde v gostinstvu in materialne kartice za posamezne artikle. Glede kav, kakava, čajev je davčni organ prodajo obračunal od osnovne cene za artikel (kava 1,1o EUR, čaj 1,40 EUR ipd.), za dodatke (mleko in smetana) pa je posebej izračunal porabo po ceniku, ki ga je predložil tožnik (npr. cene kave z mlekom, kapučina, bele kave ipd. so bile v razponu od 1,20 do 2,20 EUR), in ob upoštevanju količin, ki so razvidne iz materialnih kartic. Tem količinam tožnik ne v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora ne v tožbi ne nasprotuje. Nasprotuje torej le načinu oziroma metodi, ki jo je uporabil davčni organ pri oceni prometa, pri čemer mu je davčni organ v postopku dal možnost, da v skladu s petim odstavkom 68. člena ZDavP-2 dokaže, da so bile porabljene količine drugačne. Tega tožnik ni storil, zato se sodišče glede na vsebino tožbenih ugovorov, ki je enaka pritožbenim, na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe.

17. Pri analizi porabe mleka za mesec januar 2014 je davčni organ ugotovil razhajanja med nabavo, evidentirano po materialnih kartica, in predloženo TXT. datoteko izdanih računov (razlika je za navedeni mesec znašala 125,49 l mleka). Tudi po presoji sodišča tožnikova primerjava, ki jo napravi za en dan (konkretno 1. 1. 2014), ni reprezentativna oziroma je primerjava davčnega organa, ki se nanaša na daljše časovno obdobje in več artiklov (podobno razhajanje med materialnimi karticami in TXT.datotekami davčni organ ugotavlja tudi pri drugih artiklih), bolj verodostojna in ji ni mogoče očitati pavšalnosti ali nerazumnosti. Tožnik v tožbi tudi ni podal nobenih konkretnih ugovorov glede količin prodane hrane (sendviči, bagete, krofi ipd.). Davčni organ je namreč ugotovil, da je tožnik nabavil večje količine blaga (hrane), ki je ni imel na ceniku in na zahtevo organa ni pojasnil, kje je navedeno blago porabil.

18. Glede ostalih količin prodane pijače se je davčni organ oprl na Pravilnik o stopnjah običajnega odpisa blaga (kalo, razsip, razbitje, okvara) (v nadaljevanju Pravilnik), ki določa običajni primanjkljaj in uničenje blaga iz naslova kala, razsipa, razbitja in okvare blaga ter se uporablja na podlagi tretje alineje 17. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost. Iz predloženih materialnih kartic so bili namreč razvidni visoki odpisi za posamezne artikle, tožnik pa v postopku ni predložil nobenih verodostojnih listin o opravljenih popisih oziroma inventurah, ki naj bi jih opravljal s tehtanjem pijač. Pravilnik med drugim določa, da se o ugotovljeni izgubi oziroma uničenju blaga obvezno sestavi zapisnik, česar tožnik ni storil. Pojasnila, ki jih je podal zakoniti zastopnik na naroku, so se nanašala zgolj na točeno pivo, za katerega je tožnik glede na ugotovljene količine uveljavljal kar 9 % kalo. Za ostale pijače, pri katerih je bil prav tako ugotovljen velik odpis (pivo v steklenicah, vse vrste vina, vroča čokolada, coca cola, sok ipd.), tožnik ustreznih pojasnil oziroma dokazil o razlitju ni predložil. Tudi po presoji sodišča so tožnikove trditve o velikih količinah razlite pijače ostale nedokazane, enako tudi tožbene trditve, da je šlo pri popisih/inventurah za uskladitev količin v materialnem knjigovodstvu. Davčni organ je tako za navedeno blago kot tudi pri ostalih artiklih, pri katerih ni bilo ugotovljenih razlik, pravilno upošteval 2 % kalo, kot to predvidevajo podzakonski predpisi.

19. Glede podvojenih artiklov iz izpodbijane odločbe izhaja, da je organ na podlagi tožnikovih utemeljenih ugovorov odpravil podvojene artikle, in sicer je za pijači Črni Baron 0,33 l in Union temno 0,33 l izbrisal podvojeno število (54) steklenic piva iz tabele št. 1 (glej 13. stran izpodbijane odločbe), prav tako je v zvezi z artiklom cider iz tabele izbrisal artikle z imeni "Henry Weston Medium Sweet" in "Old Rosie Cloudy", saj gre za vrsti ciderja in je dejansko prišlo do podvajanja (glej 14. stran izpodbijane odločbe, enako 60. stran). Enako velja za pivo Fullers (glej 16. in 60.-61. stran izpodbijane odločbe) in žgane pijače (glej 54. in 55. stran izpodbijane odločbe). Tožbeni ugovor dvakratnega upoštevanja istih artiklov in s tem podvajanja prihodkov glede na pojasnjeno zato sodišče zavrača kot neutemeljen, saj je davčni organ te ugovore že upošteval v izpodbijani odločbi.

20. V povezavi z oceno davčne osnove tožnik uveljavlja tudi kršitev več temeljnih načel davčnega postopka, pri tem pa razen gole trditve ne pojasni, v čem naj bi bila kršitev. Med drugim omenja načelo kontradiktornosti, vendar ne pojasni, glede katerega relevantnega dejstva, na katerem temelji odločitev davčnega organa, se ni imel možnosti izjaviti. Enako velja za zatrjevano kršitev načela zakonitosti. Zato se sodišče do teh ugovorov ne more konkretneje opredeliti.

21. Glede davčno priznanih odhodkov je relevantna določba 29. člena ZDDPO-2. Prvi odstavek 29. člena ZDDPO-2 določa, da se za ugotavljanje dobička priznajo odhodki, potrebni za pridobitev prihodkov, ki so obdavčeni po tem zakonu. Odhodki, ki niso potrebni za pridobitev prihodkov, so v skladu z drugim odstavkom istega člena tisti odhodki, za katere glede na dejstva in okoliščine izhaja, da: 1. niso neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti in niso posledica opravljanja dejavnosti; 2. imajo značaj privatnosti; 3. niso skladni z običajno poslovno prakso. V skladu s sodno prakso² je treba 29. člen ZDDPO-2 pravilno razumeti tako, da je davčno priznan vsak dokazan odhodek, ki je v razumni in logični povezavi z ustvarjanjem prihodkov. Za dokazovanje (obstoja) odhodka ima davčni zavezanec, ki zanj nima ustrezne verodostojne knjigovodske listine, možnost dokazovanja navedenega dejstva z drugimi dokaznimi sredstvi.

22. Teh pa tožnik po presoji sodišča ni predložil. Davčni organ v izpodbijani odločbi ni priznal odhodkov po računih, iz katerih ni bilo mogoče ugotoviti, za kakšne namene so bile nabave blaga oziroma storitve porabljene (npr. postelja, 3x TV Samsung, trije osebni avtomobili, od tega en kabriolet in z njimi povezani stroški, plačila mesečnih zneskov za izobraževanje, ipd.). V tožbi (na 14. strani) tožnik zgolj splošno ugovarja, da so bili prejeti računi nepravilno izločeni iz obračuna in da davčni organ ni upošteval naknadno predloženih pojasnil, katerih pa ne specificira. Nasprotno je davčni organ v izpodbijani odločbi obširno pojasnil razloge, zakaj posameznega odhodka ni upošteval v davčnem obračunu za posamezno leto. Kot že omenjeno, tožnik tem razlogom v tožbi konkretizirano ne nasprotuje, omenja zgolj znesek 10.000 EUR, za katerega so se znižali odhodki in povečala terjatev iz danega posojila. Tožnik se sklicuje na svoje pojasnilo, dano v postopku pred davčnim organom, ki pa se nanaša zgolj na način knjiženja navedenih odhodkov, ne pa na vprašanje njihovega obstoja oziroma upravičenosti v smislu določb ZDDPO-2.

23. Za odločitev so nebistvene tožbene navedbe glede izida prekrškovnega postopka, ki ga je vodil davčni organ. Gre namreč za dva ločena postopka, pri tem pa sodišče ni vezano na ugotovitve ali presojo dejstev, ki jo je napravilo okrajno sodišče v postopku po vloženi zahtevi za sodno varstvo. Enako velja za tožnikovo sklicevanje na postopek odmere dohodnine zakonitemu zastopniku družbe.

DDV

24. Dodatna odmera DDV v dejanskem pogledu sledi ugotovitvam davčnega organa v zvezi z dodatno odmero davka od dohodkov pravnih oseb. Nepriznanje odbitka vstopnega DDV se namreč nanaša na iste račune, ki so bili izvzeti iz davčno priznanih odhodkov, dodatna odmera izstopnega DDV pa na višje dohodke, ugotovljene s cenitvijo davčne osnove.

25. Sodišče je po izvedem dokaznem postopku že presodilo, da je odločitev davčnega organa glede ocene prihodkov pravilna. Ker tožnik glede odmere DDV ne uveljavlja dodatnih ali drugačnih (materialnopravnih) ugovorov, na katere sodišče ne bi odgovorilo že v okviru dosedanje presoje, je treba pritrditi odločitvi davčnega organa tudi v zvezi z odmero DDV. Zato je sodišče tako glede davka od dohodkov pravnih oseb kot glede DDV tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

Akontacija dohodnine od drugih dohodkov

26. V zvezi z odmero akontacije davka od drugih dohodkov tožnik pritrjuje ugotovitvi davčnega organa, da je njegov zakoniti zastopnik dnevne izkupičke blagajn za približno deset dni skupaj polagal na svoj bančni račun in zneske še isti dan ali dan kasneje prenakazal na bančni račun družbe. Po ugotovitvah davčnega organa se dnevni izkupički blagajn ne ujemajo s pologi oziroma prenakazili, zato je razliko obdavčil kot drug dohodek. Tožnik ugovarja, da davčni organ ni dokazal, da je A. A. gotovino dejansko prejel. Ugovarja tudi obdavčitvi mesečnih premij za življenjsko zavarovanje, saj ta niso bila izvršena za A. A. osebno. Poleg ugovorov dejanske narave pa glede kvalifikacije dohodkov še izpostavlja, da ne gre za druge dohodke, ampak bi kvečjemu lahko šlo za prikrito izplačilo dobička družbeniku.

27. Navedeni ugovor, ki se nanaša na vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, je po presoji sodišča utemeljen. V najnovejši sodni praksi³ je Vrhovno sodišče jasno razmejilo druge dohodke (11. točka tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2) od prikritega izplačila dobička (7. točka 74. člena ZDDPO-2). Pojasnilo je, da med prikrito izplačilo dobička poleg izplačil, ki temeljijo na dvostransko obveznostnem razmerju med družbo in družbenikom, spadajo tudi plačila za sredstva in storitve, če sredstva niso bila prevzeta ali storitve niso bile opravljene, kot tudi zagotovitev vseh oblik sredstev in opravljanje storitev brez plačila. Gre za primere, ko de facto obstoji samo enostranska obveznost družbe oziroma je lahko bila z navideznim pravnim poslom dogovorjena nasprotna obveznost družbenika. Po določbi 7. točke 74. člena ZDDPO-2 je prikrito izplačilo dobička vsakršno nadomestilo, ki ga družba zagotovi družbeniku, ki ne temelji na formalni odločitvi organa o upravljanju o delitvi dobička.

28. Glede na povzeto stališče pri spornih sredstvih v nobenem primeru ne gre za druge dohodke, ampak kvečjemu za nadomestilo, izplačano kvalificiranemu družbeniku, za katerega ne obstaja protiobveznost na strani družbenika. Zato je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS‑1 tožbi v tem delu ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo v III. točki izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo davčnemu organu v ponovno odločanje, v katerem mora upoštevati zgoraj navedeno stališče glede pravilne razlage materialnega prava. Sodišče ni sledilo primarnemu tožbenemu predlogu, da samo odloči o zadevi, ker za to niso izpolnjeni zakonski pogoji iz 7. oziroma 65. člena ZUS-1 (glede na naravo stvari in podatke, s katerimi razpolaga sodišče). Posledično tudi ni odločalo o adhezijskem zahtevku, o katerem sodišče odloča le takrat, kadar sámo odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika (glej 67. člen ZUS-1).

K III. točki izreka

29. Glede na (delni) uspeh s tožbo je tožnik upravičen do povračila stroškov postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu v zvezi s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1. Ker je bila zadeva rešena na glavni obravnavi, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 385,00 EUR, zvišani za DDV po 22 % stopnji, skupaj torej 469,70 EUR. Tako odmerjene stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od prejema sodbe, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

30. Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/C taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

-------------------------------
¹ Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča I Up 187/2022 z dne 9. 11. 2022.
² Glej npr. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 281/2017 z dne 8. 7. 2020, podobno tudi sodba X Ips 223/2017 z dne 13. 5. 2020.
³ Sklep Vrhovnega sodišča X Ips 3/2023 z dne 13. 9. 2023.

Datum zadnje spremembe:

12.04.2024

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 34/2018-32
• sodba I U 515/2009
• UPRS Sodba I U 833/2020-82