UPRS Sodba I U 436/2019-18

Jedro

Glede na to, da, ni spora o tem, da je tožnik od družbe A. prejel 123.246,43 EUR, tožnik pa tudi v upravnem sporu ni uspel izpodbiti ugotovitev davčnega organa o navideznosti pogodb med družbama B. in C. ter A., obenem pa tožnik tudi ni niti zatrjeval niti dokazal, da bi šlo v obravnavanem primeru za kakšnega izmed dohodkov iz 1. do 5. točke 18. člena ZDoh-2 oz. za dohodek, ki se ne šteje za dohodek po tem zakonu, niti dohodek, oproščen plačila dohodnine po tem zakonu, tožnik pa prav tako ni v tožbi zatrjeval, da bi bil z družbo A. v razmerju, ki bi utemeljevalo, da bi se prejeta sredstva obravnavala kot dohodek iz kapitala, zato se te tožbene navedbe zavrnejo, posledično pa ta sredstva zapadejo pod prej cit. določbo 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski davčni organ v zadevi ponovnega davčnega inšpekcijskega nadzora davka od drugih dohodkov tožniku zaradi ugotovljenih nepravilnosti v obdobju 2008-2013 dodatno odmeril akontacijo dohodnine od drugih dohodkov po stopnji 25 % od bruto osnove 158.546,43 EUR v znesku 39.636,61 EUR in pripadajoče obresti v znesku 12.025,41 EUR (I. točka izreka), pri čemer je tožnik že plačal skupaj 56.739,17 EUR prvotno odmerjene akontacije in obresti, vsled česar se mu vrne razlika 13.640,87 EUR z obrestmi (II. točka izreka), zahteva za povrnitev stroškov pa se zavrne, ker je bila v ponovljenem postopku ugotovljena dodatna davčna obveznost, stroški organa pa bremenijo slednjega (III. točka izreka).

2. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je tožnik prejemal prilive od družbe A. s Cipra (v nadaljevanju A.), glede katerih se je tožnik med drugim skliceval tudi na (i) posojilno pogodbo iz novembra 2008 ter (ii) kreditne posle v povezavi z družbama B., d. o. o. in C., d. o. o. iz Ljubljane:

(i) Tožnik si je od A. skladno s posojilno pogodbo št. 1/2008 izposodil 35.300,00 EUR. Davčni organ ugotavlja, da tožnik prejetega zneska dejansko nikoli ni vrnil, A. pa tudi od danega posojila ni obračunala obresti skladno s posojilno pogodbo, posojilo tudi ni bilo zavarovano, kar med nepovezanimi osebami ni običajno, tožnik pa ni pojasnil okoliščin in namena pridobitve tega posojila. Zato je davčni organ ugotovil, da namen pogodbe ni bil posojilni, temveč izplačilo neobdavčenih prejemkov tožniku. Zato gre po mnenju davčnega organa za absolutno navidezno posojilno pogodbo po tretjem odstavku 74. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki ne prikriva drugega pravnega posla, temveč je bila sklenjena z namenom prenosa denarja na račun tožnika, zato davčni organ to obravnava kot drug dohodek po 11. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2.

(ii) Družba B., katere ustanovitelj je bil med drugimi tudi tožnik, je leta 2008 kot posojilodajalec s A. sklenila posojilno pogodbo, s katero je dala posojilo 100.000,00 EUR. Družba B. je šla v postopek skrajšanega prenehanja leta 2009, tedaj je bil njen edini družbenik tožnik, ki je ob napovedi za odmero dohodnine od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev za leto 2009 napovedal vrednost te družbe ob odsvojitvi v višini 38.553,57 EUR. Nadalje je družba C., katere ustanovitelj je bil prav tako med drugimi tudi tožnik, leta 2008 kot posojilodajalec s A. sklenila posojilno pogodbo, s katero je dala posojilo 90.000,00 EUR. Tudi ta družba je šla leta 2009 v prenehanje po skrajšanem postopku, tožnik kot njen tedaj edini družbenik pa je ob napovedi za odmero dohodnine od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev za leto 2009 napovedal vrednost te družbe ob odsvojitvi v višini 0,00 EUR. Tožnik je imel 161.800,00 EUR prilivov na bančni račun, kar je sam opredelil kot "netenje" kreditnih poslov. Navedel je, da je kot univerzalni pravni naslednik prevzel sredstva družb, ki sta prenehali, v zvezi s čimer davčni organ ugotavlja, da sta družbi lahko na tožnika prenesli le toliko premoženja, kot sta ga imeli, torej 38.553,57 EUR, kar mu je bilo dejansko izplačano s strani A. v letu 2010. Preostali prejemki, tj. 123.246,43 EUR, pa po zatrjevanju tožnika predstavljajo prejemke, ki naj bi jih pridobil, ko se je znašel v hkratni vlogi upnika in dolžnika po posojilnih pogodbah med A. ter družbama B. in C. Po ugotovitvah davčnega organa se predmetne pogodbe niso izpolnjevale, tožnik ni pojasnil pridobitve posojil, šlo je za posle med povezanimi osebami, ni bilo niti dogovorjeno niti dano zavarovanje. Zato gre po mnenju davčnega organa za absolutno navidezne posle, ki ne prikrivajo nobenih pravnih poslov, temveč so stranke želele zgolj prenesti denarna sredstva na račun tožnika, zato se tudi to obravnava kot drug dohodek po 11. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2.

Davčni organ ugotavlja, da je A. offshore družba, njeni dejanski lastniki so znani le Centralni banki Republike Ciper, na Cipru ne vzdržuje pisarniških prostorov, uporablja osebje pri svetovalnih družbah, na poslani vprašalnik pa se družba ni odzvala. Tožnik ni pojasnil, kako je s to družbo vzpostavil kontakt, s kom je sodeloval itd., tudi ni pojasnil neobračunavanja obresti in zakaj je kot direktor družb B. in C. sklenil posojilne pogodbe s to družbo, brez da bi predhodno o njej pridobil podatke ter zavarovanje danih posojil. Naknadno je sicer predložil listine - zapise sestankov ter izpise iz poslovnih knjig, v verodostojnost katerih pa organ dvomi. Po ugotovitvah davčnega organa je poslovanje družb B., C. in A. ter tožnika prepleteno z namenom, da je tožnik prejemal kot fizična oseba neobdavčene prejemke. Davčni organ ugotavlja, da ima tožnik tudi v družbi A. ključno odločevalsko oz. upravljavsko funkcijo, ki mu je omogočala, da kot posojilojemalec ni vračal posojil in da mu družba ni obračunavala obresti.

Glede na navedeno znaša tožnikova davčna obveznost akontacije dohodnine skupaj 39.636,61 EUR oz. po posameznih zneskih, kot izhajajo iz preglednice na str. 13 in 14 izpodbijane odločbe, odmeri pa se tudi pripadajoče obresti. Tožnik je podal pripombe k zapisniku, na katere je davčni organ odgovoril in jih zavrnil.

3. Drugostopenjski davčni organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. Navaja, da če bi dejansko šlo za posojila, bi ta morala biti vrnjena, a do vračil ni prišlo (niti tožniki niti A. nista vračala denarja, niti A. niti B. in C. pa niso denarja terjale), prav tako pa niso bila zavarovana, kar je neobičajno. Prav tako iz pogodb ne izhaja namen kreditiranja, nenavadno pa je tudi, da sta B. in C. v letu 2008 odobrili posojila, nato pa bili izbrisani že v 2009, ko posojila sploh še niso zapadla. V tem primeru je šlo za prikrivanje želenega posla, tj. izplačilo sredstev z računov družb B. in C. na offshore družbo, od tam pa k tožniku, zato je po tretjem odstavku 74. člena ZDavP-2 za obdavčenje relevanten prikrit posel, tj. tožnikovi prejemki s strani tuje družbe, ki nimajo podlage v poslovnih knjigah niti družbe A. niti obeh izbrisanih družb. Pravilna je bila presoja, da je bilo dejansko prikrito izplačilo tožniku kot nekdanjemu direktorju družb B. in C., pravilna je bila tudi obravnava tega kot drugih prejemkov. Ker družbi B. in C. nista imeli terjatev do A. na podlagi navideznih posojilnih pogodb, jih slednja tožniku tudi ni mogla poplačati.

4. Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo in predlaga njeno odpravo oz., podrejeno, odpravo in vrnitev zadeve toženki v ponovni postopek, terja pa tudi povračilo stroškov postopka. Glede poslovanja družb B. in C. navaja, da sta odobrili posojila A., tok denarja pa je sledljiv in so vse transakcije verodostojno zabeležene v poslovnih knjigah vseh treh družb. Pogodbena razmerja so resnična in niso prikrivala ničesar drugega. Ob prenehanju obeh družb so njuno premoženje predstavljaje tudi terjatve do A., tožnik kot družbenik pa je bil do njega upravičen po zakonu. Ob njunem prenehanju pa je tožnik hkrati imel 35.300,00 EUR obveznosti do družbe A., zato je prišlo do konfuzije, ko je bil tožnik hkrati upnik A. in njen dolžnik. Tožnik je poleg tega od A. prejel še eno posojilo v letu 2012, ki ga je poplačal, kar več ni sporno, le v primeru posojilne pogodbe iz leta 2008 davčni organ poplačilo s konfuzijo osporava, kar ni na mestu, saj je to edina razlika med obema situacijama. V zapisniku o davčnem inšpekcijskem nadzoru se je poleg tega davčni organ skliceval na četrti odstavek 74. člena ZDavP-2 in zlorabo pravil o razdelitvi premoženja družb B. in C., v izpodbijani odločbi pa posle opredeljuje kot navidezne, kar pomeni, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, gre pa tudi za kršenje pravil postopka. Prav tako si nasprotujejo ugotovitve, da tožnik nikoli ni postal upnik glede terjatev družb B. in C., po drugi strani pa se tožniku hkrati pripozna znesek 38.553,57 EUR, ki je bil tožniku izplačan s strani A. kot preostanek premoženja družbe B. in ki nima davčnih posledic. Poleg tega bi davčni organ moral pojasniti, zakaj gre za druge dohodke in ne za dohodek iz kapitala, kamor spadajo tudi vsi prenosi sredstev prenehanih družb; na ta način je bil tudi materialni predpis napačno uporabljen. Davčni organ tudi ne ponudi jasnega odgovora, kaj naj bi bil prikriti pravni posel. Zanika tudi, da bi prišel do neobdavčenih dohodkov, saj je vse premoženje, ki ga je prejel od družb B. in C., podvrženo dohodnini iz naslova dobička iz kapitala in je bilo kot takšno davčnemu organu tudi prijavljeno, kar je imel organ vedno možnost preveriti, saj je že leta 2012, torej dve leti pred pričetkom davčnega inšpekcijskega nadzora razpolagal z vsemi relevantnimi podatki. V napoved za odmero dobička iz kapitala je tožnik prepisal vrednost postavke "kapital" iz bilanc stanja obeh prenehanih družb, kar mu je bilo svetovano s strani davčnega organa. Davčni organ je vrednost premoženja obeh družb ugotovil v izpodbijani odločbi le na podlagi odločbe v drugem davčnem postopku, kar predstavlja kršitev načela materialne resnice in pravil postopka; davčnemu organu so bili znani vsi ključni elementi zadeve: tožnikova napoved kapitalskega dobička, zaključni računi družb B. in C., kreditne pogodbe med obema družbama in A. ter pojasnilo, kako je A. postala dolžnica obeh družb in kako je tožnik po njunem prenehanju vstopil v to razmerje kot upravičenec do preostanka premoženja.

5. Glede posojila, prejetega od družbe A., pa tožnik ponavlja, da je pojasnil vse okoliščine pridobitve tega posojila in razkril povezave s ciprsko družbo in njen pravni status. Nadalje je družba A. družbi B. plačala obveznosti v obliki bančnega nakazila, kar je zabeleženo na bančnih računih ter dokumentaciji obeh družb, ki je bila predložena organu. Poleg tega je tožnik tudi pojasnil, kakšen je bil namen, da je družba B. pridobila delež v družbi A. ter kakšen je bil namen posojilnih pogodb. Sklepno tožnik meni, da davčni organ ni sledil napotkom sodišča iz sodbe I U 1035/2016, saj ni konkretno pojasnil in argumentiral svojih spremenjenih stališč, zgolj prepisovanje abstraktne pravne doktrine in sodne prakse pa ne zadosti zahtevi po konkretnih pojasnilih in dejstvih ter utemeljeni presoji.

6. Toženka je na tožbo odgovorila, v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb, sodišču pa predlaga, naj tožbo zavrne.

7. Na naroku za glavno obravnavo je sodišče v dokaznem postopku vpogledalo v listine upravnega spisa, zlasti v kopijo odločbe o odmeri dohodnine tožniku št. DT 01 00622 0 z dne 9. 7. 2010, ki jo je tožnik predložil davčnemu organu skupaj s svojim pojasnilom z dne 14. 8. 2012 (kar je v sodni spis prevzeto v fotokopiji pod C1).

8. Tožba ni utemeljena.

9. Tožnika se obdavčuje po 11. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 v zvezi z denarjem, ki ga je prejel od družbe A., in sicer:

(i) si je od A. izposodil 35.300,00 EUR po posojilni pogodbi iz leta 2008, zneske pa je prejel izplačane v obdobju 24. 11. 2008 - 4. 12. 2009 in naj jih po ugotovitvah davčnega organa nikoli ne bi vrnil ter je bilo posojilo absolutno navidezno;

(ii) poleg tega pa je imel 161.800,00 EUR prilivov na bančni račun od družbe A., v zvezi s čimer je tožnik navajal, da je ta sredstva prejel kot univerzalni pravni naslednik terjatev, ki sta jih imeli do A. družbi B. in C., ki sta prenehali; po naziranju davčnega organa pa sta ti dve družbi lahko na tožnika prenesli le toliko premoženja, kot sta ga imeli, zato je tožniku iz tega naslova brez davčnih posledic priznal znesek le 38.553,57 EUR, kar je bilo tožniku izplačano s strani A. v obdobju 4. 10. 2010 do 25. 8. 2010; preostali prejemki, tj. 123.246,43 EUR, prejetih od A. v obdobju 25. 8. 2010 - 23. 8. 2012 in 13. 6. 2013 - 2. 10. 2013, pa po mnenju davčnega organa niso mogli predstavljati terjatev, prenesenih z družb B. in C. na tožnika, saj so bila posojila teh dveh družb družbi A. absolutno navidezna.

10. Glede prejetega zneska v skupni višini 123.246,43 EUR ima po presoji sodišča prav toženka. V izpodbijani odločbi se namreč ugotavlja, da je ob prenehanju neto vrednost premoženja družbe B. (sredstva - dolgovi) znašala 38.553,57 EUR, vrednost premoženja družbe C. pa 0 EUR, kar je oboje skladno z napovedjo, ki jo je tožnik vložil v zvezi z odmero dohodnine od dobička od odsvojitve poslovnega deleža (prim. str. 4 in 11 izpodbijane odločbe) in je bilo predmet v tej zvezi izdane davčne odločbe. Tožnik je v tu obravnavanem postopku davčnega inšpekcijskega nadzora po vsebini zatrjeval drugače, namreč da je bila vrednost premoženja teh dveh družb, ki je prešlo nanj, višja, in sicer gre za razliko do zneska 161.800,00 EUR, tj. spornih 123.246,43 EUR. V tožbi navaja, da gre za denar iz naslova obveznosti, ki jih je A. imela do družb B. in C., te terjatve pa so nato prešle na tožnika kot naslednika obeh omenjenih družb.

11. Po presoji sodišča tem tožnikovim argumentom ni mogoče verjeti že iz razloga, ker so v nasprotju z navedbami, ki je podal v predhodnem postopku v zvezi z odmero dohodnine od dobička od odsvojitve poslovnega deleža (venire contra factum proprium), in so očitno podane zgolj za potrebe tega postopka. Iz odločbe št. DT 01 00622 0 z dne 9. 7. 2010 (C1) dejansko izhaja skupna vrednost deležev v družbi B. ob odsvojitvi v višini 38.553,57 EUR ter vrednost deleža v družbi C. v višini 0,00 EUR, česar ni mogoče spregledati in se tožnik v sedaj obravnavani zadevi ne more uspešno sklicevati na to, da je bila vrednost premoženja obeh prenehanih družb, ki je prešlo nanj, bistveno višja. Tožnik sicer navrže, da je v predhodnem postopku odmere dohodnine od dobička od odsvojitve poslovnega deleža le prepisal vrednost postavke "kapital" iz bilanc obeh družb, in sicer po nasvetu davčnega organa. Vendar sodišče to tožbeno navedbo zavrača kot pavšalno (ni konkretizirano, kdo, kdaj, v kakšnem okviru naj bi to tožniku dejal) in nedokazano (tožnik v tej zvezi s tožbo ne podaja nobenega dokaznega predloga). Tožnik v tej zvezi uveljavlja še kršitev načela materialne resnice, češ da ni prav, da je davčni organ vrednost premoženja družb, ki sta prenehali, ugotavljal zgolj na podlagi odločbe v drugem davčnem postopku. Vendar navedeno po presoji sodišča ne drži, saj je davčni organ, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, razloge, zakaj meni, da družbi B. in C. nista imeli terjatev do A. v višini 123.246,43 EUR, konkretiziral z več okoliščinami, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, in svoje odločitve ne utemeljuje zgolj na ugotovitvah iz predhodnega postopka v zvezi z odmero dohodnine od dobička od odsvojitve poslovnega deleža.

12. Po ustaljeni sodni praksi revizijskega sodišča je v davčnih zadevah navidezni posel pogodba, ki jo stranki skleneta, ne da bi imeli resen namen prevzeti obveznosti in pridobiti pravice, ki so vsebina tega posla, temveč le z namenom v zunanjem svetu prikazati, da med njima učinkuje pogodba s tako vsebino, pri čemer je pogodba lahko absolutno navidezna (fiktivna) in ne prikriva druge pogodbe, lahko pa je relativno navidezna (simulirana), kadar prikriva pogodbo, ki izhaja iz prikrite pogodbene volje strank, v takšnem primeru je za obdavčenje relevanten prikrit pravni posel (tretji odstavek 74. člena ZDavP-2). Namen sklenitve navidezne pogodbe za njeno presojo ni bistven, čeprav je praviloma povezan s tem, da se želi davčnemu organu prikazati neresnična dejstva kot resnična in ga s tem spraviti v zmoto pri izvajanju njegovih pristojnosti. Zato se ugotavljanje prave pogodbene volje na davčnem področju presoja na podlagi objektivnih dejstev in okoliščin, ki kot posredni dokazi oziroma indici kažejo na to, ali je določen pravni posel nastal ali ne. Šele na tej podlagi je mogoče sprejeti pravni sklep o tem, da navidezen posel (tudi) na področju davkov ne povzroča pravnih posledic oziroma da ima take posledice morebitni prikriti pravni posel.¹

13. Davčni organ je v izpodbijani odločbi navedel konkretna in objektivna dejstva ter okoliščine, ki kot indici kažejo na to, da posojilna razmerja po pogodbah z dne 15. 4. 2008 in 1. 5. 2008 med družbami B., C. in A. niso nastala, in sicer:

- da A. ni poravnavala obveznosti iz sklenjenih pogodb, kar pomeni, da se pogodbe niso izpolnjevale,

- da tožnik ni pojasnil okoliščin teh posojil (s kom je sklepal posle, kdaj, kje, kako je izkazal kreditno sposobnost; zakaj se je tožnik kot direktor družb B. in C. sploh odločil skleniti posojilne pogodbe s A., ne da bi predhodno pridobil podatke o poslovanju in se dogovoril za zavarovanje),

- gre za posel med povezanimi osebami,

- je A. offshore družba,

- tožnik ni razkril namena posojil, prav tako pa posojila niso bila zavarovana.

14. Tožnik pa vsega navedenega s tožbo konkretizirano ne osporava. Tožnik s tožbo zatrjuje, da je nakazila od družbe A. prejel kot naslednik terjatev družb B. in C. do družbe A.; ti dve družbi sta A. odobrili posojila, tok denarja je jasen in sledljiv, transakcije pa so zabeležene v knjigah vseh treh družb (str. 4 in 7 tožbe). Tožnik je navedel še, da je davčnemu organu pojasnil, kakšen je bil namen teh posojilnih pogodb (str. 11 tožbe) ter da je družba A. družbi B. plačala obveznosti v obliki bančnega nakazila, kar je razvidno iz podatkov na transakcijskem računu ter poslovne dokumentacije obeh družb (str. 11 tožbe). Vse citirane tožbene navedbe so po presoji sodišča pavšalne in nekonkretizirane ter ostajajo na ravni posplošenega zanikanja. Prav tako pa tožnik tozadevno s tožbo ne predlaga denimo izvedbe doslej neizvedenih dokazov (tj. niti dokazov, ki bi bili v davčnem postopku neutemeljeno neizvedeni; niti dokazov, ki bi bili dopustne tožbene novote), ker bi uveljavljal nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Prav tako pa v tožbi izrecno in konkretizirano ne predlaga ponovitve izvedbe (vseh ali nekaterih) že izvedenih dokazov, s katerimi bi bilo moč po njegovem mnenju pravilno ugotoviti dejansko stanje. To pomeni, da te tožnikove trditve poleg tega ostajajo tudi nedokazane.

15. Glede na navedeno tožnik s tožbo po presoji sodišča torej ne uspe izpodbiti ugotovitev davčnega organa glede navideznosti posojilnih pogodb med družbama B. in C. ter A., pri čemer sodišče potrjuje stališče iz izpodbijane odločbe, da gre za absolutno navidezne pogodbe, ki ne prikrivajo drugega posla. Sam namen (tj. da bi tožnik pridobil neobdavčena sredstva) za presojo navideznosti glede na zgoraj cit. stališča revizijskega sodišča ni bistven.

16. Tožnik s tožbo še izpostavlja, da je bilo z zapisnikom o davčnem inšpekcijskem nadzoru sprva očitano, da je šlo pri posojilih družb B. in C. družbi A. za zlorabo po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2, z izpodbijano odločbo pa je bil očitek spremenjen v absolutno navideznost po tretjem odstavku cit. člena, kar po tožnikovem mnenju pomeni, da davčni organ ne želi razjasniti dejanskega stranka, ki ni pravilno ugotovljeno, to pa predstavlja tudi kršenje pravil postopka. Tozadevno sodišče ne daje prav tožniku, saj je namen podajanja pripomb k zapisniku ravno v tem, da davčni organ, če so utemeljene, korigira svoje stališče. Tožnik je tako v pripombah ugovarjal temu, da bi šlo na njegovi strani za zlorabo pravil o razdelitvi premoženja družb, ki so prenehale, zato je davčni organ, po razumevanju sodišča, to pravno opredelitev spremenil. Pri tem pa tožnikove pripombe sicer niso vplivale na višino davčne obveznosti, zato ni bil napravljen dodatni zapisnik (kar niti ni sporno). Tožnikova navedba o tem, da je zapisnik javna listina, drži le v splošnem, saj je zapisnik javna listina v toliko, da naj bi dokazoval resničnost zapisanega dogajanja in podanih izjav, če se ne dokaže nasprotno.² Tozadevno sodišče zato ne prepozna nobene kršitve.

17. Tožnik navaja še, da ni jasno, zakaj so bili ti tožnikovi dohodki obdavčeni kot drugi dohodki in ne kot dohodek iz kapitala, kamor spadajo prenosi sredstev prenehanih družb. Tožniku se z izpodbijano odločbo očita, da je prejel dohodke s strani tuje družbe - A. Ta družba mu je namreč nakazala spornih 123.246,43 EUR.

18. ZDoh-2 v 105. členu določa, da so drugi dohodki vsi dohodki, ki se v skladu s tem zakonom ne štejejo za dohodke fizične osebe iz 1. do 5. točke 18. člena tega zakona (prvi odstavek), pri čemer se za druge dohodke po tem zakonu ne štejejo dohodki iz 19. do vključno 32. člena tega zakona in dohodki, ki so v skladu s tem zakonom oproščeni plačila dohodnine ali se ne vštevajo v davčno osnovo (drugi odstavek), drugi dohodki pa med drugim vključujejo tudi dohodek, ki se ne šteje za dohodek iz zaposlitve, za dohodek iz dejavnosti, za dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, za dohodek iz oddajanja premoženja v najem in iz prenosa premoženjske pravice ter za dohodek iz kapitala in ni dohodek, ki se ne šteje za dohodek po tem zakonu, oziroma ni dohodek, oproščen plačila dohodnine po tem zakonu (11. točka tretjega odstavka).

19. Iz zgoraj navedenega izhaja, da 11. točka tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 zagotavlja, da so v polje obdavčljivosti vključeni vsi dohodki, ki ustrezajo splošnemu pojmu dohodka, kot ga opredeljuje 15. člen ZDoh-2, vendar jih ni mogoče uvrstiti v nobeno od konkretneje navedenih vrst dohodkov ali v katerega od povsem specifičnih tipov prejemkov, ki jih ZDoh-2 opredeljuje kot obdavčljive dohodke - gre za krovno določbo.³ Dohodek je pri tem treba razumeti v pomenu, kot ga ima ta beseda v splošnem jeziku.⁴ Prav tako pa dohodek povečuje premoženje davčnega zavezanca.⁵ Glede na to, (i) da, kot rečeno, ni spora o tem, da je tožnik od družbe A. prejel 123.246,43 EUR, (ii) tožnik pa tudi v upravnem sporu ni uspel izpodbiti ugotovitev davčnega organa o navideznosti pogodb med družbama B. in C. ter A., (iii) obenem pa tožnik tudi ni niti zatrjeval niti dokazal, da bi šlo v obravnavanem primeru za kakšnega izmed dohodkov iz 1. do 5. točke 18. člena ZDoh-2 oz. za dohodek, ki se ne šteje za dohodek po tem zakonu, niti dohodek, oproščen plačila dohodnine po tem zakonu⁶, tožnik pa prav tako ni v tožbi zatrjeval, da bi bil z družbo A. v razmerju, ki bi utemeljevalo, da bi se prejeta sredstva obravnavala kot dohodek iz kapitala, zato se te tožbene navedbe zavrnejo, posledično pa ta sredstva zapadejo pod prej cit. določbo 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2.

20. Tudi glede prejetega zneska 35.300,00 EUR pa ima po presoji sodišča prav toženka. V izpodbijani odločbi se ugotavlja, da je tožnik kot domnevno posojilo prejel 35.300,00 EUR od družbe A., česar pa nikoli ni vrnil, družba pa tudi iz nepojasnjenega razloga ni obračunala obresti iz tega posojila, tožnik pa tudi ni pojasnil okoliščin sklenitve tega posla (str. 3 izpodbijane odločbe), poleg tega je šlo za posel med povezanimi osebami (čemur tožnik ni ugovarjal), je A. offshore družba, tožnik pa tudi ni razkril namena tega posojila, prav tako pa posojilo ni bilo zavarovano (str. 10 izpodbijane odločbe). Tožnik tozadevno v tožbi navaja le, da je to posojilo vrnil na način, da je po njegovem prevzemu terjatev do družbe A. od družb B. in C. prišlo do konfuzije upnika in dolžnika v osebi tožnika, zaradi česar je bil njegov dolg iz tega posojila pobotan (str. 2, 3 in 4 tožbe), da je bila posojilna pogodba z dne 1. 11. 2008 zabeležena v knjigah A. ter brez prikrivanja drugih poslov (str. 4 tožbe) ter da ni utemeljeno različno obravnavanje tega posojila in posojila po pogodbi z dne 1. 10. 2012, ki ga je tožnik prav tako prejel od A. in ki ga je v ponovnem postopku dokazano vrnil, zgolj zaradi tega, ker je v spornem primeru šlo za pobot na podlagi konfuzije, v tem, ki več ni sporen, pa za vračilo z denarnimi nakazili (str. 5 tožbe). Nadalje pa navaja še, da je popolnoma razkril svoje povezave z družbo A. ter pojasnil njen pravni status (str. 10 tožbe).

21. Tudi te tožbene navedbe so po presoji sodišča le splošne in z njimi tožnik ne izpodbija na konkreten način prej cit. ugotovitev davčnega organa. Tudi glede teh tožbenih trditev pa tožnik ne podaja nobenih dokaznih predlogov, zato ostajajo nedokazane. Zlasti pa ob zavzetem stališču sodišča, da tožnik ni izpodbil ugotovitve o navideznosti posojilnih terjatev družb B. in C. do družbe A., sodno presojo vzdrži tudi stališče toženke, da ker B. in C. na podlagi navideznih posojilnih pogodb nista imeli terjatev do A., jih slednja tudi ni mogla poplačati tožniku, posledično pa tudi ni moglo priti do konfuzije in zaprtja tožnikove posojilne obveznosti do A. (str. 22 izpodbijane odločbe). Posledično ni utemeljena tožbena trditev, da je tožnik družbi A. vrnil 35.300,00 EUR, ki naj bi jih prejel kot posojilo. To pa je po presoji sodišča bistvena razlika v primerjavi z zneskom 50.000,00 EUR, ki ga je tožnik tudi prejel od družbe A. kot posojilo in glede katerega je uspel dokazati, da ga je z bančnimi nakazili vrnil tej družbi, zaradi česar ta pogodba v ponovnem davčnem inšpekcijskem nadzoru za tožnika več ni imela davčnih posledic (in posledično tudi ni predmet sodne presoje v tem upravnem sporu).

22. Tožnik odmerjenih in v plačilo naloženih pripadajočih obresti ne osporava.

23. Tožba torej ni utemeljena, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi uradoma (ničnost), zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

24. Vsled zavrnitve tožbe vsaka stranka trpi svoje stroške postopka skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.

-------------------------------
¹ Povzeto po VSRS sodbi X Ips 298/2015, tč. 13.
² Aleš Kobal, Davčni nadzor, v Polonca Kovač, ur., Davčno pravo med teorijo in prakso s komentarjem 70.-90. člena ZDavP-2, ULRS, Ljubljana, 2021, str. 251.
³ Povzeto po odločbi USRS U-I-497/18-17 z dne 20. 1. 2022, tč. 19.
⁴ Prav tam, tč. 22.
⁵ Sodba in sklep VSRS X Ips 91/2017 z dne 23. 3. 2022, tč. 17.
⁶ Prim. prav tam, tč. 20.

Datum zadnje spremembe:

09.04.2024

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1966/2018-17
• UPRS Sodba I U 2236/2018-16
• UPRS Sodba I U 970/2020-9