UPRS Sodba II U 85/2021-11

Jedro

Zastaranje je bilo zadržano za čas teka postopka osebnega stečaja, zato upoštevajoč datum izdaje sklepa o izvršbi, ki je povzročil pretrganje zastaranja po določbi drugega odstavka 126. člena ZDavP-2, zastaranje terjanega dolga ne relativno ne absolutno do izdaje izpodbijanega sklepa o izvršbi ni nastopilo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedenim sklepom o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva je prvostopni organ odločil, da se opravi davčna izvršba dolgovanega zneska, ki znaša na dan 28. 9. 2020 glavnice v višini 17.185,88 EUR, zamudnih obresti v višini 9.697,18 EUR, stroškov sklepa v višini 10,00 EUR, torej skupaj 26.893,06 EUR. Davčna izvršba se opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik pri banki do višine davčnega dolga po sklepu o izvršbi, pri čemer se upoštevajo izvzetja iz 159. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in omejitve izvršbe iz 160. člena ZDavP-2, kolikor gre za sredstva, nakazana za tekoči mesec. Banki se naloži, da na dan prejema sklepa zarubi dolžnikova denarna sredstva do višine dolga po sklepu z obračunanimi zamudnimi obrestmi in jih prenese na prehodni podračun Finančne uprave RS.

2. Dolžnikove obveznosti temeljijo na izvršilnih naslovih, navedenih v 4. točki izreka prvostopnega sklepa in se nanašajo na obračun prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter za starševsko varstvo od zaposlenih pri fizičnih osebah, ki opravljajo dejavnost na podlagi obračuna davčnih odtegljajev od dohodkov iz delovnega razmerja – REK1 za obdobje od junija 2011 do avgusta 2012 ter za obveznosti iz naslova iste vrste prispevkov tudi za zasebnike na podlagi obračuna prispevkov za socialno varnost za zasebnike – OPSVZ za obdobje od julija 2011 do januarja 2o17, naposled pa tudi za obveznosti iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča na podlagi odločb o odmeri NUSZ za leti 2018 in 2019, vse s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Tožnik se je zoper ta sklep pritožil, Ministrstvo za finance pa je kot drugostopni organ z v uvodu navedeno odločbo njegovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

3. Iz obrazložitve zgoraj navedenih aktov izhaja, da je prvostopni davčni organ, ker tožnik v predpisanem roku ni poravnal obveznosti, začel davčno izvršbo. Od davkov, ki jih zavezanec za davek ni plačal v predpisanem roku, se v skladu s prvim odstavkom 96. člena ZDavP-2 plačajo zamudne obresti, te pa se ne plačajo od neplačanih zamudnih obresti, od denarnih kazni, glob ter stroškov pobiranja davka.

4. Drugostopni organ je prvostopno odločitev potrdil, ker je ugotovil, da ima izpodbijani sklep o davčni izvršbi vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2, to je navedene izvršilne naslove v skladu s 145. členom ZDavP-2, datum izvršljivosti, znesek davka in zamudnih obresti. Na podlagi vpogleda v podatke Agencije RS za javnopravne evidence in storitve (AJPES) ugotavlja, da je bil nad tožnikom dne 20. 1. 2017 začet postopek osebnega stečaja, ki je bil pravnomočno končan 18. 9. 2020 z razdelitvijo upnikom. Okrožno sodišče v Murski Soboti je v postopku osebnega stečaja dne 28. 4. 2020 izdalo sklep o odpustu obveznosti, s katerim je odločilo, da se odpustijo obveznosti stečajnega dolžnika (1. točka izreka) ter da odpust obveznosti učinkuje za terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ki so nastale do 20. 1. 2017, ne glede na to, ali je upnik to terjatev prijavil v postopku osebnega stečaja, razen za terjatve iz drugega odstavka 408. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - v nadaljevanju ZFPPIPP) (2. točka izreka). Iz 3. točke sklepa o odpustu pa izhaja, da odpust obveznosti ne učinkuje za prednostne terjatve iz prvega in drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP in prvega odstavka 390. člena ZFPPIPP in tudi ne za terjatve iz naslova denarne kazni ali odvzema premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, izrečene v kazenskem postopku, v pogojni obsodbi določenega pogoja vrnitve premoženjske koristi, globe ali odvzema premoženjske koristi pridobljene s prekrškom, odvzema premoženja nezakonitega izvora in povrnitve škode, povzročene namerno ali zaradi hude malomarnosti.

5. Upoštevajoč vsebino sklepa o odpustu obveznosti in določb ZFPPIPP pritožbeni organ ugotavlja, da so bile tožniku v postopku osebnega stečaja odpuščene vse obveznosti, ki so nastale do 20. 1. 2017, razen tistih, ki so iz odpusta obveznosti po drugem odstavku 408. člena ZFPPIPP izvzete. Drugostopni organ ugotavlja, da odpust obveznosti ne učinkuje na nobeno terjano obveznost iz naslova terjanih prispevkov za socialno varnost, upoštevajoč določbo drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP imajo namreč vse te obveznosti status prednostnih terjatev in so v skladu z drugim odstavkom 408. člena ZFPPIPP izvzete iz odpusta obveznosti, zato se lahko terjajo z izpodbijanim sklepom.

6. Glede ugovora zastaranja drugostopni organ ugotavlja, da je bilo zastaranje terjanih obveznosti med drugim pretrgano z izdajo sklepa o davčni izvršbi št. DT 42914-4413/2014-1 10-3201-02 z dne 6. 5. 2014, ki je bil tožniku vročen dne 16. 6. 2014, v času trajanja postopka osebnega stečaja (od 20. 1. 2017 do 18. 9. 2020) pa se je zastaranje pravice do izterjave zadržalo. To pomeni, da v času izdaje izpodbijanega sklepa pravica do izterjave še ni zastarala.

7. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na priznano pokojninsko zavarovalno dobo kljub neplačanim prispevkom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v obdobju od julija 2011 do februarja 2017, drugostopni organ pojasnjuje, da tovrstne navedbe ne morejo vplivati na odločitev v tem postopku. Fizične osebe so v obvezno zavarovanje v Republiki Sloveniji vključene iz naslova svojega statusa ali delovne aktivnosti na način in pod pogoji, ki jih določajo predpisi s področja obveznega socialnega zavarovanja, poleg tega je zasebnik odgovoren za plačilo prispevkov za socialno varnost za zaposlene, pri čemer pa prispevke za obvezno zavarovanje pobira FURS. Ker je bil nedvomno tožnik v zadevnem obdobju zavarovan kot samostojni podjetnik posameznik, poleg tega je oddajal obračune davčnih odtegljajev za zaposlene, je dolžan iz tega naslova plačevati tudi prispevke za socialno varnost. Naloga prvostopenjskega organa je le izvajanje dejanj in ukrepov za izterjavo neplačanih obveznosti dajatev, pri čemer obvezna dajatev vključuje pojem davka, kot je opredeljen z zakonom, ki ureja davčni postopek, uvozne in izvozne dajatve, predpisane s predpisi Evropske unije, prispevke za socialno varnost in druge dajatve, ki so prihodek ene od blagajn javnega financiranja ali proračuna EU in so s posebnim predpisom predpisane kot splošno obvezne ter za pobiranje katerih je pristojna FURS.

8. Sicer pa tožnika obveznosti plačila terjanih obveznosti iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter za starševsko varstvo ne more oprostiti odločba izdana s strani ZPIZ, ki je priložena in s katero se je tožniku priznala pravica do starostne pokojnine. Le kolikor bi bil izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen, bi lahko prvostopni organ po uradni dolžnosti ali na zahtevo tožnika s sklepom v celoti ali delno ustavil davčno izvršbo in odpravil oziroma razveljavil že izvršena dejanja v postopku davčne izvršbe.

9. Zoper zgoraj navedeno odločitev je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu, v kateri navaja, da se v postopku izvršbe analogno uporabljajo določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), po katerem je nadaljevanje izvršbe mogoče le s predlogom za razširitev izvršbe na dodatno izvršilno sredstvo, kolikor je izvršilni postopek že v teku. V konkretnem primeru v sklepu o davčni izvršbi z dne 28. 9. 2020 ni navedeno, da gre za nadaljevanje že tekoče izvršbe sedaj na dolžnikova denarna sredstva. Ob tako prejetem sklepu tožnik, zoper katerega je bil v vmesnem obdobju uveden stečajni postopek, ni vedel, na katere dolgove se nanaša izvršba. Zaradi nepravilno vodenega izvršilnega postopka je tako tožniku bila kršena pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena in enako varstvo pravic iz 22. člena Ustave RS.

10. Ugovor zastaranja je tožnik uveljavljal iz razloga, ker gre za napačno razlago materialnega prava. Od uvedbe in do konca stečajnega postopka ne pride do prekinitve teka zastaralnih rokov, kot to napačno zaključuje organ. Do pretrganja bi prišlo le pod pogojem, če bi tožena stranka terjatev prijavila v stečajnem postopku in bi njena terjatev bila priznana ali prerekana. Tožeča stranka se tudi ne strinja s stališčem drugostopnega organa, da nepriznana zavarovalna doba ne izključuje davčnih obveznosti. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v nov postopek. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

11. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanem sklepu iz razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi upravnih aktov. Zanika tožbeno stališče, da sklep ni ustrezno obrazložen, razen tega pa je obrazložitev v skladu s tretjim odstavkom 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) še dodatno dopolnjena z odločbo organa druge stopnje. Napačno je tudi stališče tožeče stranke, da se v postopku davčne izvršbe uporabljajo določbe ZIZ, saj ta teče po določbah ZDavP-2. Le ko gre za izvršbo na dolžnikove nepremičnine, delež v družbi ali premoženjske pravice, opravlja izvršbo sodišče po določbah ZIZ. Ker gre v konkretnem primeru za postopek davčne izvršbe na dolžnikova denarna sredstva, se določbe ZIZ ne uporabljajo. Prav tako ne držijo tožbene navedbe, da zadevne terjatve niso bile prijavljene v postopku osebnega stečaja, kajti iz objavljenega osnovnega seznama preizkušenih terjatev, objavljenega na strani AJPES izhaja, da so upniki (FURS, ZPIZ, Mestna občina Murska Sobota) svoje terjatve na podlagi narejenih seznamov izvršilnih naslovov po stanju na dan 20. 1. 2017 v postopku osebnega stečaja prijavili in so bile priznane s strani stečajnega upravitelja. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

12. Tožba ni utemeljena.

13. Sodišče je v predmetni zadevi dne 24. 10. 2023 opravilo glavno obravnavo. Na obravnavi je vpogledalo v predložene listine in zaslišalo tožnika. Ta je povedal, da je do upokojitve delal 45 let. V pokoj je šel leta 2019, sicer bi moral iti že 4 leta prej, ker je moral tisto, kar mu je manjkalo, še potem oddelati.

14. Predmet presoje v tej zadevi je sklep o davčni izvršbi, s katerim je bila zoper tožnika zaradi izterjave dolgovanih zneskov dovoljena davčna izvršba na dolžnikova denarna sredstva.

15. Davčni organ začne davčno izvršbo, če dolg ni plačan v predpisanem roku (143. člen ZDavP-2). Davčna izvršba se izvede na podlagi izvršilnega naslova (prvi odstavek 145. člena ZDavP-2). Izvršilni naslovi so med ostalim tudi: izvršljiva odločba o odmeri davka, izvršljiv obračun davka, izvršljiv sklep davčnega organa. Obračun davka postave izvršljiv, ko poteče rok za plačilo davka po obračunu davka, ki je predpisan z zakonom (tretji odstavek 145. člena ZDavP-2). Predmet davčne izvršbe je lahko vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe (144. člen ZDavP-2).

16. Izpodbijani sklep o izvršbi je bil pravilno izdan v skladu z zgoraj citiranimi določili iz razlogov, ki so pravilno navedeni v prvostopnem sklepu, pritožbene navedbe tožeče stranke, ki jih ponavlja v tožbi, pa so bile iz razlogov, s katerimi se strinja tudi sodišče, v odločbi drugostopnega organa pravilno zavrnjene. Ker sodišče sledi obrazložitvi drugostopnega organa, le to v izogib ponavljanju povzema (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1¹), dodaja pa še nekaj pojasnil v zvezi s tožbenimi ugovori.

17. Napačno je stališče tožeče stranke, da je treba v predmetni zadevi uporabiti določbe ZIZ, saj postopek davčne izvršbe (razen ko gre za izvršbo na dolžnikovo nepremično premoženje in delež družbenika v družbi ter iz premoženjskih pravic²) teče po določbah ZDavP-2. V predmetni zadevi je bila izvršba dovoljena na dolžnikova denarna sredstva, kar je v skladu s 166. do 171. členom ZDavP-2. Glede na to je neutemeljeno tožbeno stališče, da je bil izpodbijani sklep izdan v nasprotju z zakonom. Kot izhaja iz predmetnega spisa, je bila za izterjavo predmetnega dolga dne 6. 5. 2014 dovoljena izvršba na tožnikove premičnine (sklep št. DT 42914-4413/2014-1 10-3201-02), ki pa je bila neuspešna, zato je davčni organ utemeljeno izdal še sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva.

18. Neutemeljeni so tožbeni ugovori, da tožnik ob prejemu v tem upravnem sporu izpodbijanega prvostopnega sklepa o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva ni vedel, na katere dolgove se nanaša, saj so v njem navedeni izvršilni naslovi in s tem tudi, od kod terjani zneski izvirajo. Ker je postopek pravilno tekel po določbah ZDavP-2, je tožbeno sklicevanje na kršitev ustavnih pravic iz 14. in 22. člena Ustave RS neutemeljeno.

19. Glede ugovora zastaranja sodišče ugotavlja, da je tudi ta neutemeljen. Pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati - relativni zastaralni rok (tretji odstavek 125. člena ZDavP-2), tek zastaranja pravice do izterjave pa pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je bil dolžnik obveščen (drugi odstavek 125. člena ZDavP-2). Razen tega se zastaranje pravice do izterjave zadrži za čas, ko davčni organ zaradi zakonskih razlogov ali teka sodnih postopkov ne more opraviti davčne izvršbe. Čas, ki je pretekel pred zadržanjem, se všteje v zastaralni rok, ki ga določa ta zakon (peti odstavek 125. člen ZDavP-2). Ne glede na navedeno pa davčna obveznosti preneha, ko preteče deset let od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči (absolutni zastaralni rok), razen, če je bilo zadržano in se čas zadržanja ne šteje v čas zastaralnega roka (šesti odstavek 126. člena ZDavP-2).

20. V predmetni zadevi je bilo zastaranje zadržano za čas teka postopka osebnega stečaja, to je od 20. 1. 2017 do 18. 9. 2020, zato upoštevajoč dne 6. 5. 2014 izdan sklep o izvršbi, ki je povzročil pretrganje zastaranja po določbi drugega odstavka 126. člena ZDavP-2, zastaranje terjanega dolga ne relativno ne absolutno (najstarejši z datumom izvršljivosti 23. 7. 2011) do izdaje izpodbijanega sklepa o izvršbi, to je do dne 28. 9. 2020, ni nastopilo. Podatki spisa kažejo, da so napačne trditve tožeče stranke, da terjatve, ki so nastale do začetka postopka osebnega stečaja, niso bile prijavljene v postopku osebnega stečaja, saj se v spisu nahajajo listine, iz katerih izhaja, da so bile te terjatve v postopku osebnega stečaja prijavljene (prijava terjatve št. DT 4293-235/2017-9 10-720-07 z dne 13. 4. 2017, osnovni seznam preizkušenih terjatev z dne 19. 5. 2017).

21. Tožeča stranka pa tudi s sklicevanjem na nepriznano zavarovalno pokojninsko dobo ne more biti uspešna. Izvršilni naslovi, na podlagi katerih je bil izdan izpodbijani sklep o izvršbi, niso bili ne odpravljeni, spremenjeni ne razveljavljeni, zato ni nobene podlage za ustavitve izvršbe, kot jo določa 155. člen ZDavP-2, v ostalem - glede narave terjanih prispevkov - pa se sodišče sklicuje na obrazložitev v odločbi organa druge stopnje in jo v izogib ponavljanju povzema (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

22. Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 (I. točka izreka).

23. Glede zahtevanih stroškov je sodišče odločilo v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Po obrazloženem je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.

-------------------------------

¹ Sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega organa in to v sodbi ugotovi (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).
² Davčno izvršbo na dolžnikovem nepremičnem premoženju in deležu družbenika ter iz premoženjskih pravic opravi sodišče v skladu z zakonom, ki ureja izvršbo in zavarovanje (drugi odstavek 208. člena ZDavP-2).

Datum zadnje spremembe:

05.04.2024

Podobni dokumenti:

• Sodba X Ips 256/2012
• UPRS sodba II U 59/2016
• sodba U 203/2008