VSRS Sklep I Up 179/2015

Jedro

Po presoji Vrhovnega sodišča se postopek davčne preiskave časovno uvršča v t. i. „predpostopkovno fazo“, torej v čas pred uradnim - formalnim začetkom postopka davčnega inšpekcijskega nadzora, zato pritožnik nima prav, ko uveljavlja, da je davčna preiskava na podlagi 131. člena ZDavP-2 pomenila poseben davčni postopek.

V tej predpostopkovni fazi se tako (še) ni odločalo o pravicah, obveznostih in pravnih koristih davčnega zavezanca s področja upravnega prava (upravna zadeva po 2. členu ZUP) in se torej tudi niso vzpostavili dokumenti upravne zadeve v smislu 82. člena ZUP, ki lahko nastanejo šele po začetku upravnega postopka.

Posledično izpodbijani sklep po vsebini ne pomeni odločitve na podlagi 82. člena ZUP, saj se z njim ni odločilo o njegovi pravici do vpogleda v dokumente upravne zadeve (vpogleda v spis).

Pritožnik utemeljeno navaja, da je s tožbo uveljavljal tudi svoje pravice na podlagi 30. člena in drugih ZVOP-1. Iz tožbenega predloga in utemeljitve tožbe izhaja, da je postavil tudi temu skladen tožbeni zahtevek.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, III U 110/2014-10 z dne 19. 6. 2015 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo tožnika zoper sklep Generalnega davčnega urada Ministrstva za finance, št. DT 0612-1448/2013-65 (01-820 05,14) z dne 19. 12. 2013, s katerim je bila zavrnjena tožnikova vloga za vpogled v spis o davčni preiskavi, št. DT-0612-1448/2013 oziroma v evidenco o preiskavah, ki se o njem vodi pri Generalnem davčnem uradu Davčne uprave Republike Slovenije Z odločbo Ministrstva za finance št. DT-499-21-1/2014-4 z dne 18. 3. 2014, je bila tožnikova pritožba zoper predhodno navedeni sklep zavrnjena.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da v zadevi ni sporno, da tožnik zahteve za vpogled v upravni spis ni podal na podlagi Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1). Iz upravnih spisov v obravnavani zadevi pa izhaja, da gre pri izpodbijanem sklepu za procesni sklep, izdan na podlagi 70. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in 6. točke prvega odstavka 12. člena Zakona o davčni službi (v nadaljevanju ZDS-1(1) ),v predpostopkovni davčni preiskovalni fazi davčne preiskave, ki se je vodila na podlagi 131. člena ZDavP-2 in drugega odstavka 12. člena ZDS-1. To pomeni, da izpodbijani sklep ni dokončni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, niti sklep iz 5. člena ZUS-1 in ga torej ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu.

3. V pritožbi, ki jo tožnik (v nadaljevanju pritožnik) vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, določenih v prvem odstavku 75. člena ZUS-1 in zaradi kršitev 15., 22., 23. in 25. člena Ustave RS ter 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), pritožnik navaja, da ima na podlagi 82. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pravico, da vpogleda v spis, ki se nanaša na davčno preiskavo, ki jo davčni organ vodi zoper njega, saj bo le tako lahko branil svoje pravice in pravne koristi. Nasprotuje stališču prve stopnje, da naj bi bilo „nesporno“, da pritožnik zahteve za vpogled v upravni spis ni podal na podlagi ZVOP-1, saj je v vseh svojih vlogah tako v davčnem postopku kot tudi v upravnem sporu podali izrecno tudi tako zahtevo za vpogled v svoje osebne podatke. Tako stališče je protispisno, s tem pa je sodišče prve stopnje pritožnika onemogočilo v njegovi ustavni in zakonski pravici do sodnega varstva na podlagi 30. člena ZVOP-1. Stališče prvostopenjskega sodišča, da je sklep o zavrnitvi vpogleda v spis o davčni preiskavi zgolj procesni akt ne pa odločitev o pravici ali pravni koristi, ne vzdrži presoje; prav tako ne drži zaključek, da je postopek davčne preiskave predhodni del postopka davčnega inšpekcijskega nadzora, temveč je to samostojen postopek. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi pritožnik s tožbo izpodbija sklep, s katerim je prvostopenjski upravni organ tožene stranke zavrnil njegovo zahtevo za vpogled v spis o davčni preiskavi. Odločitev tožene stranke izhaja iz stališča, da gre za preiskovalni spis in ne za spis v upravni zadevi. To temelji na tedaj veljavni določbi 131. člena ZdavP-2 (2), po kateri je lahko davčni organ začel davčno preiskavo, če so bili podani razlogi za sum, da je bilo storjeno dejanje, s katerim so bili kršeni predpisi obdavčenja (prvi odstavek); če so razlogi za sum utemeljeni, je davčni organ začel postopek davčnega inšpekcijskega nadzora s tem, da je zavezancu za davek izdal sklep o začetku postopka in ga seznanil z ugotovitvami v izvedeni preiskavi (peti odstavek 131. člena ZDavP-2). Z izdajo sklepa o začetku inšpekcijskega postopka se je po tedaj veljavni določbi šele začel upravni postopek, v katerem je imel zavezanec vse pravice po pravilih davčnega in splošnega upravnega postopka, vključno s pravico do vpogleda v upravni spis.

7. T

udi po presoji Vrhovnega sodišča se postopek davčne preiskave časovno uvršča v t. i. „predpostopkovno fazo“, torej v čas pred uradnim - formalnim začetkom postopka davčnega inšpekcijskega nadzora (3), zato pritožnik nima prav, ko uveljavlja, da je davčna preiskava na podlagi 131. člena ZDavP-2 pomenila poseben davčni postopek. Na podlagi izsledkov preiskave se je namreč skladno z zakonom šele sprejela odločitev o uvedbi postopka davčnega inšpekcijskega nadzora in se torej ni neposredno na podlagi davčne preiskave izdala davčna odločba, s katero bi bilo odločeno o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznika. V tej predpostopkovni fazi se tako (še) ni odločalo o pravicah, obveznostih in pravnih koristih davčnega zavezanca s področja upravnega prava (upravna zadeva po 2. členu ZUP) in se torej tudi niso vzpostavili dokumenti upravne zadeve v smislu 82. člena ZUP, ki lahko nastanejo šele po začetku upravnega postopka. Tak upravni spis oziroma dokumenti upravne zadeve v času davčne preiskave v navedeni obliki torej sploh niso obstajali in kot taki niso bili vodeni. Zato pred začetkom davčnega postopka tožnik ni dobil pravice do vpogleda v zahtevane dokumente na podlagi ZUP ne kot stranka in ne kot tretja oseba (ob izkazanem pravnem interesu) (4). Posledično izpodbijani sklep po vsebini ne pomeni odločitve na podlagi 82. člena ZUP, saj se z njim ni odločilo o njegovi pravici do vpogleda v dokumente upravne zadeve (vpogleda v spis).

8. Tožena stranka je sicer izdala izpodbijani sklep, s katerim je bila tožnikova zahteva za vpogled v spis zavrnjena, namesto da bi njegovo vlogo s sklepom zavrgla, ker o njej na podlagi 82. člena ZUP sploh ni bilo mogoče odločiti. Navedeno dejstvo pa še ne pomeni, da je izpodbijani sklep postal upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, prav tako pa ne gre za drug akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu po 5. členu ZUS-1. Zato je odločitev sodišča prve stopnje v navedenem delu pravilna in zakonita.

9. Pritožnik sicer utemeljeno opozarja, da mora imeti pravico do vpogleda v vse dokumente zadeve, na katerih temelji odločitev upravnega organa, ki posega v njegov pravni položaj (citirani sklep o obnovi postopka DT 42153-472/2014 z dne 19. 5. 2013), saj mu to zagotavljajo tudi njegove ustavne pravice iz 22. člena v povezavi s 23. in 25. členom Ustave. Vendar pa to ni predmet odločanja v predmetnem sporu glede vpogleda v upravni spis davčne preiskave, ki kot tak kot navedeno ne obstaja, temveč gre za vprašanje popolnosti dokumentov v citirani davčni zadevi, v kateri se je vodil obnovljen davčni postopek, oziroma vprašanje zakonitosti samega sklepa o obnovi postopka.

10. Pritožnik pa utemeljeno navaja, da je s tožbo uveljavljal tudi svoje pravice na podlagi 30. člena in drugih ZVOP-1. Iz tožbenega predloga in utemeljitve tožbe izhaja, da je postavil tudi temu skladen tožbeni zahtevek. Zato je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je v predmetni zadevi treba odločiti le o izpodbojni tožbi v zvezi z izpodbijanim sklepom tožene stranke, saj je treba odločiti tudi o navedeni tožbi, s katero se uveljavlja sodno varstvo na podlagi 34. člena ZVOP-1, seveda ob presoji, da so za odločanje o njej podane procesne predpostavke. Ker pa je pritožniku na voljo navedeno sodno varstvo, tudi niso izpolnjeni pogoji za varstvo njegovih pravic v upravnem sporu po drugem odstavku 157. člena Ustave oziroma 4. členu ZUS-1, saj je tako tožbo mogoče vložiti le tedaj, če posamezniku ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 77. člena ZUS-1 razveljavilo izpodbijani sklep zaradi bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 75. člena ZUS-1.

12. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju stališč iz tega sklepa preveriti tudi obstoj procesnih predpostavk za vsebinsko obravnavo tožbe na podlagi ZVOP-1 ter v primeru, da so podane, tožbo vsebinsko obravnavati.

13. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1.

----

(1) ZDS-1 je bil razveljavljen z Zakonom o finančni upravi (Uradni list RS, št. 25/14, v nadaljevanju ZFU).

(2) Navedena določba je bila črtana s 102. členom ZFU.

(3) Tako npr

. Sodba X Ips 336/2013 z dne 8. 6. 2015.

(4) V tem smislu tudi odločba Ustavnega sodišča št. U-I-16/10, Up 103/10 z dne 20. 10. 2011.

Datum zadnje spremembe:

25.10.2016

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep I Up 319/2016
• VSRS Sklep I Up 106/2017
• VSRS Sklep I Up 337/2016