UPRS sodba I U 1000/2015

Jedro

V zadevi je odločilno, da je direktor tožeče stranke z računa tožeče stranke v oktobru 2012 dvignil 108.100,00 EUR, za kar ni imel ustrezne pravne podlage niti v okoliščini, da bi šlo za sredstva, porabljena za namene poslovanja podjetja niti, da bi obstajala dejanska posojilna razmerja med tožečo stranko in njenim direktorjem. Sporna gotovina je bila tako po mnenju sodišča dvignjena za zasebne namene direktorja tožnika, kar opravičuje izrek ukrepa iz izpodbijane odločbe.

10. člen ZDavP-2 tožnika zavezuje, da davčnemu organu daje resnične, pravilne in popolne podatke, ki jih slednji potrebuje za pobiranje davka. Tako mora navesti vsa dejstva, na katero opira svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Zavezanci za davek pri vodenju davčnega postopka tako sodelujejo z davčnim organom pri ugotavljanju dejstev v breme in v korist zavezanca. V smislu prvega odstavka 7. člena ZDavP-2 je bil tožnik vnaprej seznanjen s svojimi pravicami in obveznosti, ki izhajajo iz zakona in tistimi, na podlagi katerih davčni organ odloča o pobiranju davka. Na podlagi lastne odločitve o morebitnem nesodelovanju v postopku, ali neizrabljanju pravic, ki mu jih zakon daje, pa ni mogoče uspešno uveljavljati kršitev niti postopkovnih, niti ustavnih pravic.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana zavezancu zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju davka od drugih dohodkov za obdobje od 1. 10. 2012 do 31. 10. 2012 dodatno odmeril davek od drugih dohodkov – davčni odtegljaj v višini 27.025,00 EUR z obrestmi v nadaljnjem znesku 283,13 EUR, kar vse mora biti plačano v 30 dneh.

2. V obrazložitvi pojasnjuje, da je Davčni urad Ljubljana pri zavezancu za davek opravil ponovni inšpekcijski nadzor davka od drugih dohodkov za mesec oktober 2012. Dne 14. 5. 2014 ga je seznanil z rezultatom ponovnega inšpekcijskega nadzora ter dne 14. 5. 2014 sestavil zapisnik o davčnem inšpekcijskem nadzoru, ki je bil pooblaščencu vročen 20. 5. 2014. Omenjeni je pripombe na zapisnik podal 9. 6. 2014, davčni organ pa je nanje odgovoril v izpodbijani odločbi. V nadaljevanju pojasnjuje dosedanji potek postopka. Obrazlaga, da sta se na uvodnem razgovoru dne 23. 4. 2014 zglasila direktor inšpiciranega zavezanca ter njegov odvetnik. Pri tem ni bilo predložene nobene dokumentacije oziroma novih dokazov v zvezi z opravljanjem ponovnega davčnega nadzora. V postopku je bilo ugotovljeno, da je inšpicirani zavezanec dne 18. 10. 2012 prejel na TRR od družbe A. nakazilo v višini 320.000,00 EUR. Navedena sredstva je omenjena družba s strani DURS neupravičeno prejela na podlagi fiktivnega obračuna DDV-O ter jih v nadaljevanju neupravičeno nakazala tožeči stranki. Ta je, da bi opravičila nakazilo navedenih sredstev, nato družbi A. izdala račun z dne 18. 10. 2012 za fiktivno zaračunane storitve po pogodbi 03/2012 in pogodbi 05/2012, v skupnem znesku 320.000,00 EUR. V obdobju od 19. 10. do 24. 10. 2012 je nato direktor zavezanca opravil dvige omenjenih denarnih sredstev višini 108.100,00 EUR. Omenjena sredstva podjetja so bila dvignjena brez kakršnekoli podlage v poslovnih knjigah in tudi do posojila omenjenega zneska dejansko ni prišlo. Zato je davčni organ ugotovil, da so bili direktorju B.B. izplačani drugi dohodki po 11. točki tretjega odstavka 105. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), od katerih se po prvem odstavku 131. člena ZDoh-2 plača akontacija dohodnine. Pogodbe o danem posojilu niso bile sklenjene, inšpicirani zavezanec za davek je obstoj posojila zatrjeval zgolj ustno oziroma, da je bila posojilna pogodba sklenjena 22. 10. 2012, pri čemer pa omenjene trditve ni dokazal z verodostojnimi listinami. Tako zavezanec v ponovnem postopku ni dokazal niti da so obstojala dejanska posojilna razmerja, niti da bi bila dvignjena sredstva porabljena za namene poslovanja podjetja. Določilo o obrestih pa temelji na 95. členu ZDavP-2.

3. Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 499-02-18/2014-2 z dne 25. 5. 2015 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Ugotavlja, da dejansko stanje ostaja nespremenjeno tudi v ponovnem postopku. Direktor tožeče stranke je iz računa pravne osebe brez pravne podlage dvignil znesek 108.100,00 EUR, kar z davčnega vidika pomeni, da je B.B. prejel dohodke, ki so obdavčljivi po ZDoh-2.

4. Glede vodenja ponovnega postopka pritožbeni organ ugotavlja, da kršitev, ki jih navaja (pri)tožnik, ni zaznal. O začetku ponovnega postopka je davčni organ prve stopnje obvestil pritožnikovega pooblaščenca, oba z zavezancem pa sta bila tudi prisotna na uvodnem razgovoru. Na njem ju je pooblaščena oseba seznanila z vsebino ponovnega nadzora in napotili drugostopnega organa. O ponovnem inšpekcijskem nadzoru in ugotovitvah je bil izdan zapisnik, zoper katerega je pritožnik vložil pripombe, na katere je davčni organ odgovoril v izpodbijani odločbi. Načelo davčnega postopka, vsebovano v 9. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ni bilo kršeno. Pritožnik je imel pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka, se izjaviti o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, podati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in z zakonom varovane koristi. Že v pisni seznanitvi pa je bil seznanjen z določilom 140. člena ZDavP-2. Poudarja še, da se v skladu z davčnimi predpisi poslovni dogodki priznavajo samo na podlagi verodostojnih listin, ki nedvoumno kažejo na poslovni dogodek in vsebujejo ustrezne podatke za knjiženje. Dokazno breme je na strani zavezanca, za poslovanje družbe pa je odgovoren njen direktor. Sporni zneski so bili iz računa podjetja dvignjeni brez kakršnekoli podlage v poslovnih knjigah, do posojila pa dejansko ni prišlo.

5. Tožnik v tožbi povzema dosedanji potek postopka ter navaja, da v celoti vztraja pri vseh navedbah, ki jih je podal v dosedanjem davčnem postopku. Meni, da je prišlo do bistvenih kršitev določb upravnega in davčnega postopka, tako kršitve 73. člena ZDavP-2, kot tudi 8. in 9. člena ZUP. Tožena stranka tudi ni ravnala skladno z določbo prvega odstavka 139. člena ZDavP-2. O obveznih pravnih poukih ni bil napravljen nikakršen zapisnik, kar pomeni kršitev določb davčnega postopka, predvsem prvega odstavka 139. člena ZDavP-2. V vabilu na uvodni razgovor tožena stranka tožnika ni pozvala k predložitvi kakršnihkoli listin ali dokazov. Na tem sestanku naslovni organ tožniku ni pojasnil ničesar, niti ni ravnal v skladu z določbo prvega odstavka 139. člena ZDavP-2. Davčni urad tudi ni napravil zapisnika v smislu prvega odstavka 74. člena ZUP, ki določa, da se o ustni obravnavi sestavi zapisnik. Davčni organ je tako uvodni razgovor opravil zgolj iz formalističnih vzgibov, ne pa iz razloga ugotovitve dejanskega stanja. To potrjujejo tudi navedbe davčnega organa na strani 5 izpodbijane odločbe. Pravno relevantnega dejanskega stanja Davčni urad Ljubljana ni ugotovil in tožniku kot zavezancu za davek, tudi ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Pri izdaji izpodbijane odločbe so tako bile podane bistvene kršitve pravil upravnega postopka, ker tožniku kot zavezancu za davek ni bila dana možnost, da se udeležuje postopka kot stranka ter da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo izpodbijane odločbe. Izpodbijana odločba se v skladu z določbo prvega odstavka 73. člena ZDavP-2 dejansko ne da preizkusiti, saj ni jasno, kdaj je bil uvodni razgovor opravljen. Enkrat je namreč v odločbi naveden datum 23. 4. 2014, drugič pa 6. 5. 2014. Dejansko stanje je bilo tako ugotovljeno nepopolno ali napačno. Posledično je odmera akontacije davka zmotno in neutemeljeno ugotovljena. Pozornost davčnega organa je bila usmerjena v za odmero davka tožniku pravno in dejansko irelevantne okoliščine, vezane na razmerja med gospodarsko družbo A. in tožnikom. Tudi te ugotovitve pa tožnik izpodbija.

6. Glede na navedeno tožnik vlaga tožbo iz vseh dopustnih razlogov iz prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišču predlaga, da njegovi tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo v celoti odpravi skupaj z odločbo organa druge stopnje. Tožena stranka pa naj tožeči stranki povrne nastale stroške upravnega spora, skupaj s pripadki in DDV.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave v skladu z določbo prvega odstavka 59. člena ZUS-1.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Sodišče se z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami obeh davčnih organov v izpodbijani odločbi in odločbi druge stopnje strinja. Prav tako se strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja davčni organ kot tudi z razlogi, s katerimi drugostopni organ zavrne pritožbene ugovore. Kolikor so ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi, enaki pritožbenim, jih z istimi razlogi, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1.

11. V zvezi s posameznimi tožnikovimi ugovori pa sodišče navaja še naslednje. Tudi po mnenju sodišča v danem primeru do zatrjevanih bistvenih kršitev določb upravnega oziroma davčnega postopka ni prišlo. Iz podatkov opravljenega ponovnega davčnega postopka ne izhaja, da bi tožena stranka ne ravnala v smislu 73. člena ZDavP-2 oziroma njegovega 139. člena. Podatki spisa potrjujejo, da je pooblaščena oseba 23. 4. 2014 opravila uvodni razgovor s pooblaščencem in zavezancem, ju seznanila s vsebino ponovnega davčnega nadzora, opozorila na dejstva, ki vplivajo na obdavčenje ter na pravne posledice ugotovitev ponovnega davčnega inšpekcijskega nadzora, in na davčne učinke teh ugotovitev. Na strani 9 izpodbijane odločbe je res navedeno, da naj bi bil uvodni razgovor opravljen dne 6. maja 2014, na strani 5 pa, da je ta datum 23. 4. 2014. Gre za očitno pisno pomoto, kar izhaja iz podatkov spisa in kar v postopku tudi za tožnika do izdaje izpodbijane odločbe ni bilo sporno. Navedba napačnega datuma v obrazložitvi odločbe na odločitev v zadevi tako ni vplivala. Tudi tožnik kaj takega niti ne trdi.

12. Tudi ne more biti sporno, da je Davčni urad Ljubljana 9. 5. 2014 izdelal pisno seznanitev z rezultatom ponovnega davčnega inšpekcijskega nadzora ter 14. 5. 2014 o tem izdal še zapisnik, na katerega je tožnik podal pripombe. Odločba je bila izdana 16. 6. 2014, v njej pa so bile obravnave tudi tožnikove pripombe. Tožnik je imel tako pravico do izjave kot stranka v postopku, saj je bil z ugotovitvami davčnega postopka seznanjen že pred izdajo izpodbijane odločbe, se seznanil z ugotovitvami davčnega organa, podal pripombe ter predlagal dokaze. Kaj konkretno mu je bilo onemogočeno v postopku, pa je vplivalo na njegov izid, tožnik niti ne pove oziroma tega ne dokumentira. 5. člen ZDavP-2 davčnemu organu nalaga, da ugotovi vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem zakonite in pravilne odločitve. Pri tem 10. člen ZDavP-2 tožnika zavezuje, da davčnemu organu daje resnične, pravilne in popolne podatke, ki jih davčni organ potrebuje za pobiranje davka. Tako mora navesti vsa dejstva, na katero opira svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Zavezanci za davek pri vodenju davčnega postopka tako sodelujejo z davčnim organom pri ugotavljanju dejstev v breme in v korist zavezanca. V smislu prvega odstavka 7. člena ZDavP-2 je bil tožnik vnaprej seznanjen s svojimi pravicami in obveznosti, ki izhajajo iz zakona in tistimi, na podlagi katerih davčni organ odloča o pobiranju davka. Na podlagi lastne odločitve o morebitnem nesodelovanju v postopku, ali neizrabljanju pravic, ki mu jih zakon daje, pa ni mogoče uspešno uveljavljati kršitev niti postopkovnih, niti ustavnih pravic. Dejstvo tudi je, da ima davčni zavezanec v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora pravice, ki mu jih daje 82. člen ZUP. Gre za pravico stranke pregleda dokumente zadeve in prepisati ali preslikati potrebne dokumente, kolikor meni, da s kakšnim dejstvom ali opravilom davčnega organa ni seznanja. Tožnik te pravice očitno ni uporabil oziroma ni navedel, da jo je hotel uporabiti, pa da mu je bilo slednje onemogočeno. Ker v zadevi ni prišlo do bistvenih kršitev upravnega in davčnega postopka, je neutemeljen tudi zaključek tožeče stranke, da je bilo posledično dejansko stanje ugotovljeno nepopolno ali napačno.

13. Tožena stranka se je v postopku res opredelila tudi do poslovnih povezav tožeče stranke z gospodarsko družbo A., vendar to dejstvo na obdavčitev tožeče stranke v konkretnem primeru ni vplivalo. V zadevi je namreč odločilno, da je direktor tožeče stranke z računa tožeče stranke v oktobru 2012 dvignil 108.100,00 EUR, za kar pa ni imel ustrezne pravne podlage niti v okoliščini, da bi šlo za sredstva, porabljena za namene poslovanja podjetja niti, da bi obstajala dejanska posojilna razmerja med tožečo stranko in njenim direktorjem. Sporna gotovina je bila tako tudi po mnenju sodišča dvignjena za zasebne namene direktorja tožnika, kar opravičuje izrek ukrepa iz izpodbijane odločbe.

14. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

13.10.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 282/2019-23
• UPRS Sodba I U 533/2016-14
• UPRS Sodba I U 1966/2018-17