UPRS sodba I U 1130/2015

Jedro

Iz podatkov, ki jih je tožnik knjižil, ni mogoče nedvomno ugotoviti vsebine in resničnosti nastanka poslovnega dogodka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Kranj v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora (v nadaljevanju DIN) davka od dohodkov iz dejavnosti ter davkov in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve za obdobja od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2009, od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010 in 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011 zaradi ugotovljenih nepravilnosti tožniku dodatno odmeril: akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti za leto 2009 v znesku 13.152,39 EUR in pripadajoče obresti (točka I/1 izreka); akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti za leto 2010 v znesku 24.653,68 EUR in pripadajoče obresti (točka I/2 izreka), akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti za leto 2011 v znesku 15.580,74 EUR in pripadajoče obresti (točka I/3 izreka); prispevki za socialno varnost za obdobje od 1. 1. do 31. 12. 2009 iz bruto plače in na bruto plačo in pripadajoče obresti (točka I/4 izreka); prispevke za socialno varnost za obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010 iz in na bruto plačo in pripadajoče obresti (točka I/V izreka); prispevke za socialno varnost za obdobje od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011 iz in na bruto plačo in pripadajoče obresti in prispevki na bruto plačo in pripadajoče obresti in akontacijo dohodnine od dohodkov iz zaposlitve in pripadajoče obresti (točka I/6 izreka). Tožnik mora obveznosti v skupni višini 62.307,71 EUR (glavnico v znesku 60.074,57 EUR in pripadajoče obresti v znesku 2.227,14 EUR) iz točke 1 izreka plačati v roku 30 dni od prejema odločbe; po poteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in se bo začela davčna izvršba (točka II izreka). Tožnik ni zahteval povrnitve stroškov; stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu bremenijo slednjega (točka III izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe (točka IV izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je bil pri tožniku opravljen DIN ter o ugotovitvah sestavljen zapisnik 28. 2. 2013, na katerega je tožnik podal pripombe, ki jih davčni organ povzema v obrazložitvi izpodbijane odločbe in jih zavrne. Davčni organ je glede odhodkov preveril stroške kooperantov na skupnih projektih po prejetih računih tuje družbe A. iz ZDA. Gre za 12 računov (navedeni na straneh 11/85 do 13/85 obrazložitve izpodbijane odločbe), s katerimi je tožniku obračunano „načrtovanje, svetovanje in tehnične koordinacije“ za določena obdobja, kot je navedeno za leta 2009, 2010 in 2011. Kot storitve se navajajo npr. : izvedba koncertov Perpetuum Jazzile, 11 x 200 EUR = 2200 EUR, snemanje TV oddaje „A si ti tud not padu“, 7 x 300 = 2100 EUR, snemanje TV oddaje NLP, 20 x 200 = 4000 EUR, načrtovanje osvetlitve za STO, 1 x 1000 = 1000 EUR, izvedba volilnih shodov SD, 5 x 240 = 1200 EUR, izvedba ozvočenja v Atlantisu, 1 x 300 EUR = 300 EUR, izvedba snemanja koncerta X. v CD, 1 x 300 EUR = 300 EUR, izvedba praznovanja prvega maja na Rožniku, 2 x 300 EUR = 600 EUR, izvedba festivala nakupov in zabave v BTC, 2 x 300 EUR = 600 EUR ipd. Glede izdajatelja računa je davčni organ pridobil iz predhodnih pregledih pri drugih državnih organih, to je pri Uradu RS za preprečevanje pranja denarja, da je lastnik družbe A. ukrajinski državljan B.B., ki je edini pooblaščenec za razpolaganje s sredstvi na poslovnem računu. Davčni organ navedenih podatkov na podlagi razpoložljivih evidenc in podatkov bonitetnih hiš v tem postopku DIN ni mogel preveriti. Iz prejetih računov je razvidno, da ima navedeno ameriško podjetje iz Delawara, katerega lastnik naj bi bil Ukrajinec, odprt poslovni račun v Sloveniji pri banki C. d.d. Ljubljana. Iz uradnih evidenc davčnega organa izhaja, da ima B.B.) od 17. 11. 2011 registrirano dejavnost organizacija in izvedba kulturnih dogodkov B.B. s.p., ... in D. na istem naslovu, registrirano od 13. 1. 1997 dalje.

3. Davčni organ ugotavlja, da k predmetnim računom tožnik ni priložil nobenih specifikacij za kakšna načrtovanja naj bi šlo in v zvezi s čim so bila izvedena svetovanja, niti ne tehničnih izpisov o kakršnihkoli koordinacijah na snemanjih in tudi ne glede izvedb raznih prireditev in koncertov. V postopku DIN je tožnik navajal, da se mu ni zdelo nič spornega, da je podjetje registrirano v Ameriki in da ima poslovni račun v Sloveniji ter da je bilo sodelovanje z B.B. transparentno in da je bil vedno dosegljiv. Njegovo znanje, ki mu ga predaja, je dragoceno in pomembno pri tožnikovem delu, kjer so standardi zelo visoki. Tožnik razen računov, ni predložil nobenih listin, iz katerih bi bilo razvidno, da gre za poslovno sodelovanje. Ni razvidno, da bi bile storitve opravljene. Davčni organ v DIN tudi ni pridobil uradnega podatka, kdo je sploh bila odgovorna oseba ameriškega podjetja. Davčni organ navaja prvi odstavek 76. člena in 77. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in sodbo in sklep Upravnega sodišča RS U 2193/2012. V postopku je ugotovljeno, da B.B. na navedenih prireditvah ni bil prisoten. Na računih je izkazano znanje, ki ga je tožnik pridobil tekom opravljanja dejavnosti, kjer se tožnik uspešno dokazuje na trgu, kar se izkazuje v njegovem prometu. Iz predložene računalniške tabele v excelu in tehnične dokumentacije (z meritvami, z načrti konstrukcij, simulacije sistemov in sistemske nastavitve procesorjev) ne izhaja, da bi storitve v posameznih predstavljenih projektih opravilo ameriško podjetje. Davčni organ navaja tretji odstavek 12. člena Zakona o davku od dobička pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2) ter Slovenske računovodske standarde 2006 (v nadaljevanju SRS): 39. 16., 21. 1., 21. 12., 39. 19., 14. 10., Uvod v SRS (točka 5) in 48. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), ki jih citira. Tožnik je v poslovnih knjigah za leta 2009, 2010 in 2011 izkazal previsoke odhodke iz naslova stroškov kooperantov na skupnih projektih v skupnem znesku 136.530,00 EUR, zato se v obračunih akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti za navedena leta zmanjšajo, v višini kot je navedeno po posameznih letih (stran 30/85 obrazložitve izpodbijane odločbe).

4. Glede povračila stroškov zaposlencem in podjetnika - kilometrina, ki jo je v letih 2009, 2010 in 2011 tožnik izkazal v skupni višini 38.263,58 EUR oziroma 38.898,29 EUR, davčni organ ugotavlja, da k mesečnim „obračunom potnih stroškov“ ni priloženih potnih nalogov za prevoz oseb, iz katerih bi bilo jasno razvidno kje in kdaj je bil izdan potni nalog, čas njegove veljavnosti, smer vožnje in v povezavi s katerimi poslovnimi partnerji so službene poti nastale. Glede na to, da se tožnikova dejavnost opravlja izključno na terenu, ter da se opravljajo službene poti s privatnimi avtomobili, je davčni organ primerjal izdane račune z dnevno opravljenimi službenimi potmi. Če sta se datum opravljene storitve in datum opravljene službene poti ujemala s krajem poslovnega dogodka, je upošteval izplačilo kilometrine, kljub temu, da tožnik ne razpolaga s potrebno dokumentacijo. Za službene poti zaposlenca E.E. v tujino tožnik nima dokumentacije, iz katere bi bilo jasno razvidno, da so bile službene poti dejansko opravljene (računi o točenju goriva, računi za plačilo cestnin, parkirnine, hrane itd.). Davčni organ navaja 48. člen ZZDoh-2, 12. člen ZDDPO-2, SRS 21 in 39 ter Uvod v SRS. Davčni obračuni akontacije dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti za leta 2009, 2010 in 2011, na podlagi ugotovitev DIN, kjer je davčni organ zmanjšal odhodke tožnika za stroške kooperantov na skupnih projektih in za povračila stroškov kilometrine zaposlencem in podjetniku, so razvidni na straneh 66/85 do 71/85 obrazložitve izpodbijane odločbe. Izračuni davčnega odtegljaja za druge dohodke iz delovnega razmerja (na podlagi neupravičeno izplačanih kilometrin iz denarnih sredstev tožnika po posameznih zaposlenih) so razvidni na straneh 74/85 do 83/85 obrazložitve izpodbijane odločbe. Davčni organ navaja prvi odstavek 36. člena, 4. točko prvega odstavka 37. člena, prvi, drugi in tretji odstavek 124. člena ZDoh-2, prvi odstavek 44. člena, prvi, drugi in tretji odstavek 57. člena, prvi in tretji odstavek 59. člena, drugi, tretji in šesti odstavek 352. člena, drugi odstavek 353. člena, 283 člen, prvi in drugi odstavek 284. člena ter 95. člen ZDavP-2 ter prvi odstavek 1. člena in 6. člen Zakona o prispevkih za socialno varnost (v nadaljevanju ZPSV), ki jih citira.

5. Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. Tožnik ne izkazuje, da bi zaračunane storitve opravila ameriška družba A. Tožniku odhodki niso bili davčno priznani zaradi neverodostojnosti knjigovodskih listin. Glede povračila stroškov zaposlenim in podjetniku pa potni nalogi niso vsebinsko pojasnjeni. Zato so bili utemeljeno izločeni vsi stroški iz naslova potnih nalogov kot neverodostojni, izplačila pa imajo značaj drugih prejemkov iz delovnega razmerja v smislu 1. alineje prvega odstavka 16. člena ZDoh-2, ki so obdavčeni kot plača. Opis službene poti delavcev v pripombah na zapisnik ni verodostojni dokaz o opravljenih službenih poteh. Glede reklamacijskega zapisnika glasbenega centra Čurin gre za novoto. Sam potni nalog je zgolj izvedena knjigovodska listina, ki mora imeti podlago v izvirni knjigovodski listini, zato gre za stroške, za katere ni mogoče potrditi, da so neposredni pogoj za opravljanje dejavnosti ali posledica opravljanja dejavnosti po tretjem odstavku 12. člena v zvezi z 29. členom ZDDPO-2.

6. Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev iz razlogov bistvene kršitve določb postopka, nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Z izpodbijano odločbo dodatno odmerjene davčne obveznosti temeljijo na zaključkih tožene stranke: neupoštevanje računov podjetja A. kot davčno priznanih odhodkov v skupni višini 136.530,00 EUR za poslovna leta 2009, 2010 in 2011, izločitev izplačanih potnih stroškov zaposlenim in podjetniku iz davčno priznanih odhodkov v skupni višini 21.230,97 EUR za poslovna leta 2009, 2010 in 2011 in upoštevanje izločenih izplačil potnih stroškov zaposlenim kot prejemek iz delovnega razmerja, od katerega je tožena stranka tožeči stranki obračunala in odmerila prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine v skupnem znesku 6.688,04 EUR za leta 2009, 2010 in 2011. Tudi če bi držali zaključki, da storitve podjetja A., dejansko niso bile opravljene in da službene poti podjetnika in zaposlenih dejansko niso bile opravljene, čemur sicer tožnik nasprotuje, je ponovna odmera dohodninskih obveznosti tožniku napačna, saj nasprotuje računovodskim pravilom. Toženka je določene potne stroške zaposlenih izločila iz davčno priznanih odhodkov in s tem povečala davčno osnovo za odmero dohodnine, istočasno pa je glede takšnih izplačil zaposlenim zaključila, da predstavljajo izplačilo prejemkov iz delovnega razmerja in je tožeči stranki od teh izplačil odmerila in naložila v plačilo prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, vendar pa potem teh prejemkov iz delovnega razmerja in dodatno odmerjenih prispevkov za socialno varnost ter akontacije dohodnine ni upoštevala med davčno priznanimi odhodki, kar je nepravilno. Po prepričanju tožnika bi za njihovo vrednost morala toženka zmanjšati osnovo za odmero dodatne akontacije dohodnine.

7. Tožnik je v postopku DIN pravočasno priložil obsežno listinsko dokumentacijo, s katero je dokazoval, da so bile storitve podizvajalca A. in službene poti dejansko opravljene, česar toženka ni upoštevala in se do njih ni opredelila. Tožnik je predlagal tudi zaslišanje priče B.B., direktorja navedenega podjetja. Kljub navedenim dokazilom toženka ni opravila zaslišanja priče, ki bi lahko potrdila in obširno pojasnila, da so bile storitve podjetja A. za tožnika dejansko opravljene. Toženka ni obrazložila, zakaj tega ni storila ter navaja, da ni niti znano, kdo je bil direktor navedene družbe, čeprav je tožnik v pritožbi predložil pisno izjavo g. B.B., s katero ta potrjuje, da je bil v celotnem preiskovanem obdobju direktor navedene družbe, do česar se toženka tudi ni opredelila. Predlaganega zaslišanja ni izvedla, kar predstavljata ključni dokaz za izkazovanje davčno pravilne obravnave odhodkov podizvajalca A. Z opustitvijo izvedbe navedenih dokazov je storila bistveno kršitev določb postopka. Dejansko stanje je nepravilno ugotovljeno. Tožnik se sklicuje na navedbe in pojasnila, podana v upravnem postopku kot na del trditvene podlage v predmetnem sporu in na vse listinske dokaze, ki jih je predložil. Toženka je zavzela neživljenjsko izhodišče. Priznavala je samo upravičenost tistih službenih potovanj, ki so se datumsko natančno ujemala z datumi posameznih prireditev, pri katerih je tožnik izvajal svoje storitve. Pri tem ni upoštevala, da delo pogosto praviloma ne zahteva zgolj prisotnosti na dan prireditve, ampak opravljanje tudi drugih, z organizacijo prireditve povezanih del, npr. predčasna dostava opreme na kraj prireditve in prihod na kraj prireditve tudi po zaključku prireditve z namenom odvoza opreme, prevoz opreme z drugega kraja in podobno. Zato se za izvedbo storitev tožnika pri organizaciji posamezne prireditve praviloma zahteva več službenih poti na kraj prireditve, tako na dan same prireditve, kot tudi kak dan prej in kakšen dan po zaključku.

8. Zaradi nepravilnih izhodišč in postopkovnih nepravilnosti je nepravilno odmerjena dodatna akontacija dohodnine, saj bi morala toženka izplačila in dodatno odmerjene prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine upoštevati kot davčno priznane odhodke in za navedeni znesek zmanjšati davčno osnovo ter bi morala upoštevati tudi izplačila potnih stroškov podjetniku kot davčno priznane odhodke. Tožnik v Tabeli 1 prikazuje izračun neupravičeno spregledanih davčno priznanih odhodkov, v Tabeli 2 pa izračun preveč obračunane akontacije dohodnine. Toženka je zaradi nepravilnih osnovnih izhodišč obračuna, ki ne upoštevajo temeljnih računovodskih pravil, tožniku obračunala vsaj za 11.446,79 EUR previsoko dodatno akontacijo dohodnine, tudi če bi njeni zaključki o dejansko neizvedenih storitvah podjetja A. in o neupravičenosti določenih potnih stroškov bili pravilni. Toženki očita, da je bila usmerjena, da bi tožniku na vsak način dokazala obstoj davčnih obveznosti v skupni višini preko 50.000 EUR, kar ji je omogočilo izdajo začasnega sklepa za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti z dne 27. 5. 2013, s čimer je blokirala tožnikova denarna sredstva in tožniku povzročila nepopravljivo škodo. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo v zvezi z odločbo toženke odpravi in postopek ustavi, podredno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek, v obeh primerih pa toženki naloži povrnitev stroškov postopka, skupaj z zamudnimi obrestmi.

9. V odgovoru na tožbo toženka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom, na katerega se sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi je odločitev o pravnem in dejanskem pogledu utemeljil davčni organ in z razlogi, s katerimi pritožbene ugovore zavrne tožena stranka. Tožbene navedbe, ugovori in dokazni predlogi so po vsebini enaki tistim, ki jih je tožnik uveljavljal v pritožbi in v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, zato se sodišče sklicuje na razloge obeh odločb in jih v celoti ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Davčni organ prve stopnje se po presoji sodišča pravilno izreče o vseh navedbah, ki jih je v postopku podal tožnik. V obrazložitvi odločbe druge stopnje pa je odgovorjeno na vse relevantne tožnikove pritožbene navedbe.

12. Davčni organ tožniku ni priznal stroškov kooperantov na skupnih projektih po računih družbe A. Iz obravnavanih računov izhaja, da je tožniku navedena družba zaračunala načrtovanje, svetovanje in tehnično koordinacijo za izvedbo različnih prireditev, koncertov, srečanja, snemanja TV oddaj, izvedbo ozvočenja ipd. Tožnik razpolaga le z računi, katerim pa niso priložene nobene specifikacije zaračunanih načrtovanj, svetovanj in tehničnih koordinacij ter snemanj in izvedb posameznih prireditev in koncertov. Storitve tudi časovno niso opredeljene, ob tem da tožnik ni predložil nikakršne dokumentacije o poslovnem sodelovanju z navedeno družbo in z B.B., kot tožnik zatrjuje v postopku. Iz prejetih računov, ki jih davčni organ podrobno navaja, ni razvidna specifikacija zaračunanih storitev in niso razvidni datumi, kdaj naj bi bile te storitve opravljene. Druge verodostojne dokumentacije, ki bi izkazovala, da so bile storitve dejansko opravljene ter obseg in naravo poslovnih dogodkov, pa tožnik nima. Tako tudi po presoji sodišča ni izkazan poslovni namen posameznih dogodkov in narava in obseg poslovnih dogodkov, ki se nanašajo na navedene transakcije, kar je v nasprotju z SRS 21(1). Tožnik je pred izdajo zapisnika predložil računalniško tabelo v exelu. Po sklepu davčnega organa za predložitev dokumentacije pa je tožnik predložil tehnično dokumentacijo v wordovi obliki (davčni organ jo povzema na strani 18 obrazložitve), in sicer: meritve, načrti konstrukcij, simulacije sistemov, sistemske nastavitve procesorjev in izmenjava podatkov z A. Glede navedene dokumentacije oba davčna organa ugotavljata, da ni razvidno, katere osebe so v tem poslovnem dogodku sodelovale, kakšni so bili dogovori v zvezi z izmenjavo podatkov z družbo A., meritvami, načrti konstrukcij, simulacij sistemov in sistemskih nastavitev procesorjev. Na predloženih listinah ni razvidnih nobenih podpisov ali pa navedb, kdo naj bi bile osebe, ki so sodelovale pri poslovnem dogodku, nobene naročilnice oz. kakršnakoli listina, iz katere bi bilo razvidno, kako je sploh prišlo do dogodka, kot npr. seznanitev, pogovori, sestanki o tem, kako kaj izpeljati ipd. Davčni organ prve stopnje in toženka sta se pravilno opredelila do predloženih dokumentov, ki tudi po presoji sodišča ne dokazujejo, da so storitve po prejetih računih bile opravljene s strani ameriške družbe A. Pravilna je ocena obeh davčnih organov, da listine ne izkazujejo verodostojnost opravljenih storitev po SRS 21. Verodostojnih listin po SRS pa ne more nadomestiti izjava osebe B.B., ki jo je tožnik predložil v pritožbi. Sodišče se strinja z razlogi obeh davčnih organov, da tožnik ni predložil nobene take listine, iz katere bi bilo razvidno, da naj bi storitve oz. znanje, ki bi naj ga imela družba A., ki naj bi ga v njenem imenu podajal, opravljala oseba z imenom B.B., kot zatrjuje tožnik.

13. Na navedeni dejanski podlagi sodišče pritrjuje ugotovitvi, da je tožnik obravnavani poslovni dogodek knjižil na podlagi neverodostojnih knjigovodskih listin in da zatrjevanega poslovnega dogodka ni dokazal. Knjigovodska listina je skladno s SRS 21 verodostojna le, če izkazuje poslovne dogodke verodostojno in pošteno. Listina mora biti sestavljena tako, da na njeni podlagi strokovna oseba, ki ni sodelovala v poslovnem dogodku jasno in brez kakršnihkoli dvomov spozna naravo in obseg poslovnih dogodkov. V zvezi z navedbo tožnika, da so računi pravilni in popolni, pa sodišče navaja, da odločitev ne temelji zgolj na presoji formalne pravilnosti prejetih računov, temveč na presoji vseh listin, ki jih je v dokaz resničnosti vsebine in obsega poslovnega dogodka predložil tožnik. Zato je po presoji sodišča odločitev v celoti utemeljena že v določbah tretjega odstavka 12. člena ZDDPO-2(2) in SRS 21. V skladu z SRS 22 morajo biti vsi vpisi v poslovne knjige opravljeni na podlagi verodostojne knjigovodske listine. Ta je v SRS 21 opredeljena kot pisno pričevanje o nastanku poslovnega dogodka ter služi kot podlaga za vnašanje knjigovodskih podatkov v poslovne knjige in kontroliranje poslovnega dogodka, ki ga izpričuje. Če narave in obsega poslovnega dogodka ni mogoče spoznati popolnoma jasno in brez vsakršnih dvomov, gre za neverodostojno listino. Vpis v poslovne knjige na njeni podlagi je v nasprotju s SRS. Glede na ugotovljeno neverodostojnost predloženih listin, povezanosti odhodkov, izkazanih na njihovi podlagi, s prihodki po spornih računih, tudi po presoji sodišča ni mogoče ugotoviti. Davčni organ je v postopku predložene listine presodil kot neverodostojne, ker tožnik ni dokazal, da je zaračunane storitve opravila navedena družba, ki je izdala račune. Po navedenih računih je zato po presoji sodišča davčni organ tožniku utemeljeno zmanjšal odhodke v skladu z 29. členom ZDDPO-2 in posledično povečal davčno osnovo za davek od dohodkov iz dejavnosti za leta 2009, 2010 in 2011 v višini, kot je navedena. Razlogi za odločitev pa so navedeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe. V njej namreč davčni organ opiše in po presoji sodišča pravilno presodi vso dokumentacijo, ki jo je v zvezi z zatrjevanimi poslovnimi dogodki predložil tožnik, kar po presoji sodišča zadošča za to, da se obravnavani računi opredelijo kot (vsebinsko) neverodostojni in da se tožeči stranki na njihovi podlagi izkazani odhodki ne priznajo (skladno z 12. členom in 29. členom ZDDPO-2(3)).

14. Glede povračila stroškov zaposlencem in povračila stroškov podjetnika -(kilometrina) so iz obrazložitve izpodbijane odločbe razvidni razlogi za nepriznavanje navedenih stroškov za posamezne mesece v letih 2009, 2010 in 2011 v višini, kot je navedena. Iz dejanskega stanja izhaja, da k „obračunu potnih stroškov“ za posamezne zaposlene in za F.F., ki so izpisane v računalniški obliki, tožnik ni predloženih listin, ki bi vsebinsko pojasnile, kje in kdaj je bil izdan potni nalog, čas veljavnosti potnega naloga, smer vožnje, v povezavi s katerimi poslovnimi partnerji so službene poti nastale (npr. natančna navedba prireditve, s kom je potekal sestanek ipd.), k mesečnim „obračunom potnih stroškov“ ni priloženih nobenih prilog (npr. računov, cestnin ipd.) niti ni žiga niti podpisa pooblaščene osebe. Iz ugotovitev davčnega organa izhaja, da tožnik potnih nalogov ni izdajal pred odhodom zaposlenega na služben pot, niti ni razvidno s katerim avtomobilom je bila službena pot opravljena, kakšen je bil natančen namen opravljene služben poti. Navedeno je npr. ozvočenje, postavitev opreme, prevzem opreme, ni pa navedeno v povezavi s čim oz. s kom se je zaposleni oz. podjetnik sestal in tudi ne koliko oseb je bilo v avtomobilu. Zato je tudi po presoji sodišča nastal dvom o resnično opravljenih službenih poteh. Davčni organ je pravilno pojasnil, da obračuni potnih stroškov ne izkazujejo vseh tistih elementov, ki bi jih potni nalogi dejansko morali izkazovati. Toženka in prvostopenjski organ se utemeljeno sklicujeta na SRS glede tega, kakšna mora biti knjigovodska listina, ki je podlaga za vpisovanje v poslovne knjige, ki morajo izkazovati poslovne dogodke verodostojno in pošteno, in ki mora omogočiti strokovno usposobljeni osebi, da pri kontroliranju lahko razbere naravo in obseg poslovnih dogodkov. Tožnik pa ne razpolaga z listino z natančnim opisom opravljenih del na terenu in o vrsti prireditve. Zato tudi po presoji sodišča predmetni obračuni potnih stroškov niso verodostojne knjigovodske listine in ne izkazujejo realno opravljenih poti.

15. Sodišče se strinja z razlogi obeh davčnih organov, da iz podatkov, ki jih je tožnik knjižil, ni mogoče nedvomno ugotoviti vsebine in resničnosti nastanka poslovnega dogodka. Tožnik ni predložil listinskih dokazil, ki bi dokazovala obstoj in potrebnost poslovnega dogodka, to je opravljenih službenih poti, kar je tožniku pravilno pojasnil že organ prve stopnje. Dokazila o dejansko opravljenih službenih poteh so lahko tudi npr. računi za cestnino, računi za gorivo, parkirnino, nočitve, vstopnice za sejme, dobavnice, potrdila o prisotnosti ipd. Res je, da je tožnik v pripombah na zapisnik opisal službene poti zaposlencev, vendar tudi po presoji sodišča to ni verodostojen dokaz o opravljenih službenih poteh, saj morajo biti navedeni podatki izpolnjeni v potnih nalogih, kar omogoča ugotoviti naravo in obseg službene poti in namen poslovnega dogodka v času nastanka poslovnega dogodka. Sodišče se strinja z razlogi toženke, da službene poti, ki jih je tožnik opisal v pripombah na zapisnik, niso preverljive in da „obračun potnih stroškov“ ne predstavlja verodostojne knjigovodske listine, ker ne vsebujejo vseh relevantnih podatkov in ker niso nastali na podlagi verodostojnih knjigovodskih listin, t.j. potnih nalogov. Ko gre za stroške (materiala in) storitev pa se po izrecni zahtevi SRS 14.10. ti lahko pripoznajo le na podlagi listin, ki dokazujejo njihovo povezanost z gospodarskimi koristmi.

16. Iz teh razlogov tožnik tudi ne more biti uspešen z opisom službenih poti, ki jih je podal v pritožbi, o čemer se je pravilno izrekla tudi toženka, ki je pojasnila, da obračuni potnih stroškov niso popolni (stran 26 obrazložitve pritožbene odločbe) in da niso nastali na podlagi potnih nalogov, ki jih tožnik niti ni vodil. Zato jih tudi ni mogel po številkah predložiti davčnemu organu. Iz dejanskega stanja namreč izhaja, da so pred izdajo zapisnika o DIN v postoplu bili predloženi le „obračuni potnih stroškov“, pripombam na zapisnik pa je tožnik priložil posamezne priloge, na katerih je ročno pripisano, na koga se nanašajo in datum opravljenih službenih poti, pa tudi iz njih ni razviden razlog službene poti. Sodišče po povedanem ne dvomi v pravilnost odločitve obeh davčnih organov glede potnih nalogov in z njimi povezanimi stroški. Na pritožbene ugovore, ki so enaki tožbenim, je pravilno odgovorila že toženka, zato se sodišče sklicuje na njene razloge. Drugostopenjski organ se utemeljeno sklicuje na ugotovitve organa prve stopnje. Iz preglednic v obrazložitvi izpodbijane odločbe pa je razvidno, katera povračila potnih stroškov niso bila upoštevana kot davčno priznani odhodki in iz katerih razlogov. Davčni organ je pojasnil, da ni priznal tistih prevoznih stroškov, kjer ni povezave z izdanimi računi, kar je odločitev v korist tožnika. Zato so razlogi tožnika, da je opravljal prevoze tudi pred in po prireditvah, irelevantni, saj iz izpodbijane odločbe kot nesporno sledi, da so bili vsi „obračuni potnih stroškov“ opravljeni brez potnih nalogov in brez prilog (npr. računov za cestnino, vstopnino ipd.), ki bi izkazovali, da je bila službena pot opravljena z uporabo lastnega avtomobila ali za namen, ki bi moral izhajati iz potnega naloga. Zato je tudi po presoji sodišča prvostopenjski organ svoj zaključek o tem, da omenjeni potni nalogi niso verodostojna listina, ustrezno utemeljil, saj gre za bistveno pomanjkljivo vsebino in opredelitev poslovnih dogodkov s strani tožnika, zato po presoji sodišča vse to pomeni, da tožnik odhodkov iz tega naslova ni utemeljil z verodostojnimi knjigovodskimi listinami in na ta način izkazal, da je poslovni dogodek resnično nastal, ter da je povezan z opravljanjem dejavnosti tožnika.

17. Tudi ne držijo razlogi tožnika, da bi davčni organ moral v postopku DIN prejemke iz delovnega razmerja in dodatno odmerjene prispevke za socialno varnost ter akontacije dohodnine upoštevati med davčno priznanimi odhodki in za njihovo vrednost zmanjšati osnovo za odmero dodatne akontacije dohodnine. Že davčni organ je v odgovoru na te pripombe (na strani 74/85 obrazložitve) tožniku pojasnil, da poti niso nastale zaradi opravljanja tožnikovih dejavnosti, kar pomeni, da niso nastale kot neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti (drugi odstavek 29. člena ZDavP-2), zato se dodatno obračunane „davščine“ ne priznajo kot davčno priznani odhodki, s čimer se strinja tudi sodišče. Pri tem sodišče dodaja, da odmerjene “davščine“ za bonitete niso bile obračunane in plačane v spornem obdobju, in zato tudi ne morejo biti davčno priznani odhodek tožnika za sporno obdobje in tudi po presoji sodišča ne gre za davčno priznane odhodke. Tako po presoji sodišča ni pravilno stališče tožnika, da je izhodišče davčnega organa napačno.

18. Tudi ne držijo očitki tožnika, da se davčna organa nista opredelila do vse dokumentacije, ki jo je tožnik predložil v DIN. Organ prve stopnje navaja exelovo tabelo, ki jo je tožnik predložil, po dnevih za leta 2009, 2010 in 2011 po posameznih prireditvah, za katero navaja, da ni bilo odstopanj zato, ker je tožnik izhajal iz izdanih računov, iz katerih je razviden datum opravljanja storitev (strani 14/85, 27/85, 28/85 obrazložitve, itd.). Prav tako se je davčni organ opredelil do tehnične dokumentacije, ki jo je tožnik predložil po sklepu davčnega organa (strani 18/85, 28/8 obrazložitve).

19. Sodišče tudi ne sledi razlogom tožnika, da je davčni organ z opustitvijo izvedbe predlaganega dokaza zaslišanja B.B. storil bistveno kršitev določb postopka. Davčni organ se je do predlaganega dokaza opredelil in je pojasnil, da od bonitetne hiše glede družbe A. (stran 25) ni pridobil podatkov, ki bi kazali, da je to podjetje opravilo kakršnekoli storitve, ki jih je navedlo na svojih računih in da podatki od bonitetne hiše ne izkazujejo nobenega imena in priimka, ter da ni pridobil uradnih podatkov, kdo je direktor družbe A., s čim se družba ukvarja, koliko ima zaposlenih in podatkov o osnovnih sredstvih (stran 26/85 obrazložitve). Davčni organ tako ni razpolagal s podatki o odgovorni osebi in ne bi šlo za navzkrižno pridobivanje podatkov, kot meni tožnik. Skladno z drugim odstavkom 76. člena ZDavP-2 pa mora za svoje trditve v davčnem postopku dokaze preložiti (oziroma predlagati) davčni zavezanec. Na davčnem organu pa je odločitev o tem, ali se predlagani dokazi izvedejo in presoja izvedenih dokazov. Davčni organ je obrazloženo zavrnil predlog tožnika za izvedbo dokaza z zaslišanjem osebe B.B. ter se pri tem utemeljeno oprl tudi na določbe 77. člena ZDavP-2. Po navedeni določbi dokazuje zavezanec za davek svojo trditev v davčnem postopku praviloma s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, medtem ko izvedbo drugih dokazov sicer lahko predlaga, ni pa zagotovljena njihova izvedba. V skladu z ustaljenim stališčem Vrhovnega sodišča RS (npr. sodba X Ips 284/2012 z dne 18. 4. 2013) se ob upoštevanju navedene določbe (77. člena ZDavP-2) v primeru odsotnosti listinskih dokazov dejstva oziroma trditve dokazujejo tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, lahko tudi s pričami, če je glede na okoliščine primere ta dokazni predlog ustrezen in primeren ter ustrezno substanciran. Načelna dolžnost izvedbe predlaganih dokazov po navedenem ni neomejena. Zaslišanje prič kot dokaz zatrjevanih poslovnih stikov in sodelovanja z navedeno družbo oziroma z navedeno fizično osebo, je ob upoštevanju dejstev, ki jih ugotavlja davčni organ, tudi po presoji sodišča kot dokaz neprimerno oziroma nezadostno za ugotovitev zatrjevanih dejstev. Glede pisne izjave, g. B.B., ki jo je tožnik predložil v pritožbi, s katero ta potrjuje, da je bil v celotnem preiskovanem obdobju direktor navedene družbe, glede katere tožnik navaja, da se toženka ni opredelila, pa ne gre za bistveno kršitev pravil postopka, kot meni tožnik, saj ni razvidno, da bi tožnik pojasnil, zakaj te izjave ni predložil že v postopku DIN. Zato se toženka do izjave kot do (pritožbene) novote tudi ni bila dolžna opredeliti. Z uporabo določb SRS in ZDDPO-2 po mnenju sodišča načelo materialne resnice ni bilo kršeno, saj je prvostopenjski organ temeljito pojasnil svoje razloge za odločitev za nepriznanje spornih računov in spornih potnih stroškov med davčno priznanimi odhodki iz tega naslova, ob tem, da je bilo dokazno breme na strani davčnega zavezanca – tožnika.

20. Glede na povedano je sodišče izpodbijano odločbo spoznalo za pravilno in skladno z zakonom, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

21. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

22. Sodišče je odločalo na nejavni seji, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojani že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (95. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

----------

opomba(1) : Po SRS (2006) 21.1. morajo knjigovodske listine (v papirnati obliki ali v obliki elektronskih zapisov) izkazovati poslovne dogodke verodostojno in pošteno.

opomba(2) : Tretji odstavek 12. člena ZDDPO-2 določa, da se za ugotavljanje dobička če ta zakon ne določa drugače, priznavajo prihodki in odhodki ugotovljenih izkazov poslovnega izida oziroma letnem poročilu, ki ustreza izkazu poslovnega izida in prikazuje prihodke, odhodke in poslovni izid, na podlagi zakona in v skladu z njim uvedenimi računovodskimi standardi.

opomba(3) : 29. člen ZDDPO-2 določa: (1)Za ugotavljanje dobička se priznajo odhodki, potrebni za pridobitev prihodkov, ki so obdavčeni po tem zakonu.(2) Odhodki, ki niso potrebni za pridobitev prihodkov, so odhodki, za katere glede na dejstva in okoliščine izhaja, da:1. niso neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti in niso posledica opravljanja dejavnosti;2. imajo značaj privatnosti;3. niso skladni z običajno poslovno prakso.

Datum zadnje spremembe:

13.10.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1784/2016
• UPRS Sodba I U 912/2016-23
• UPRS sodba I U 917/2015