UPRS sodba I U 1239/2015

Jedro

ZDO v 14. členu določa, da davek od premoženja plačujejo fizične osebe, ki imajo med drugim v lasti stavbe, dele stavb, stanovanj in garaže in da je v skladu s 15. členom ZDO zavezanec za davek od premoženja iz 14. člena ZDO lastnik oziroma uživalec. Po presoji sodišča se določba 14. člena ZDO nanaša tudi na poslovne prostore, kar izhaja že iz gramatikalne razlage, saj se po navedeni določbi davek plača (med drugim) od posedovanja stavb, delov stavb, kamor sodijo tudi poslovni prostori.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava RS tožniku odmerila davek od premoženja za leto 2015 v skupnem znesku 632,05 EUR. Obveznost je treba poravnati v dveh obrokih na način in v rokih, razvidnih iz izreka izpodbijane odločbe. Z navedeno odločbo se nadomesti odločba Finančne uprave RS z dne 26. 3. 2015. Iz obrazložitve je razvidno, da je bilo z odločbo Finančne uprave RS z dne 26. 3. 2015 tožniku odmerjen davek od premoženja za leto 2015 od poslovnega prostora na naslovu A. (prav B.), v višini 2.067,44 EUR. Po vloženi pritožbi tožnika je organ prve stopnje ugotovil, da so navedbe tožnika, da je lastnik poslovnega prostora (le) v skupni višini 657 m2, resnične, kar je upošteval. Z izpodbijano odločbo je tožniku odmeril davek od premoženja (le) od površine 657 m2 poslovnega prostora na navedenem naslovu. Davčni organ navaja 14, 15 ter 16 člen Zakona o davkih občanov (v nadaljevanju ZDO), ki jih citira. Pojasnjuje, da je po omenjenih določbah zavezanec za plačilo davka od premoženja fizična oseba, ki je lastnik oziroma uživalec stavbe, dela stavbe, stanovanja, garaže ali prostora za počitek oziroma rekreacijo. Pojasnjuje osnovo za odmero davka od premoženja ter merila in način ugotavljanja njegove vrednosti, ko se sklicuje na Pravilnik o merilih in načinu ugotavljanja vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistemu točkovanja.(1) Ugotavlja tudi, da vrednost točke za izračun kvadratnega metra stanovanjske površine za leto 2015 znaša 0,895 EUR. Navaja, da je davek odmerjen na podlagi 16. člena ZDO od vrednosti objekta ter po stopnjah, določenih v 2. točki Pravilnika o valorizaciji zneskov za odmero davkov po Zakonu o davkih občanov za leto 2015(2). Glede načina in rokov plačila davka od premoženja se sklicuje na na določbe 387. člena in 385. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).

2. Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. Kot pravno podlago navaja 147. člen Ustave RS, ki jo citira ter določbe 1. točke 14. člena ter prvega in drugega odstavka 15. člena ZDO. Tožniku je odmerjen davek od premoženja na posest poslovnih prostorov kot lastniku spornih nepremičnin na podlagi ZDO, nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča pa na podlagi 58. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZStavbZ) po določbah členov 218 do 218d Zakona o graditvi objektov in Odloku o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Murski Soboti, kot neposrednemu uporabniku oziroma solastniku sporne nepremičnine. Glede ugovora tožnika, da ZDO ni več možno uporabljati, ker je bil v Sloveniji že sprejet Zakon o davku na nepremičnine (v nadaljevanju ZDavNepr), katerega uporaba pa je bila glede na odločbo Ustavnega sodišča RS začasno prekinjena, se pritožbeni organ sklicuje na 3. točko izreka odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014 (Uradni list RS, št. 22/14)(3), ki jo citira.(4) Točka 1) člena 14. člena ZDO posebej navaja stavbe, dele stavb, stanovanja in garaže. Kaj se šteje za stavbo konkretneje ne navaja in je s tem glede na komentar zakona razumeti vsak objekt, ki se uporablja za stanovanje, za poslovni prostor, garažo ali za kakšno drugo trajno uporabo, ne pa raznih provizorijev, šup, vrtnih lop ipd.(5) Iz pritožbe kot iz zemljiškoknjižnih izpiskov izhaja, da so sporne nepremičnine uvrščene med poslovne prostore. Osnova za davek se ugotavlja na podlagi Pravilnika o merilih za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistema točkovanja. Od 1. 7. 2005 pa na podlagi Pravilnika o merilih za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih stavb(6), razen za ugotavljanje osnove za odmero davka od premoženja(7), kar pomeni, da se omenjena pravilnika glede odmere davka od premoženja še vedno uporabljata.

3. Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev, ker meni, da ne obstaja materialno pravna podlaga za odmero davka, kot tudi da ni v skladu z ustavo in zakonom, da se mu za isto nepremičnino v istem letu odmerita dva davka. Tožnik meni da 14. člen in 15. člen ZDO ne dajeta materialne pravne podlage za odmero davka od poslovnega prostora, za kar navaja razloge. Pri tem se sklicuje na navedbo toženke, da je osnova za davek od premoženja ugotovljena na podlagi Pravilnika o merilih in načinu ugotavljanja vrednosti stanovanja in stanovanjskih hiš ter sistemu točkovanja ter na podlagi Pravilnika o merilih za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih stavb. Po mnenju tožnika gre za jasno izraženo namero zakonodajalca, da se davek odmerja zgolj za stanovanjske stavbe, dele stanovanjskih stavb in stanovanja ter objekte namenjene počitku in rekreaciji. Gre za tako imenovane počitniške oziroma vikend hiše. Kolikor bi bil namen zakonodajalca obdavčiti tudi poslovne prostore, bi vrednost slednjih ugotavljali po pravilniku za ugotavljanje vrednosti poslovnih prostorov in ne stanovanj. Tožnik tudi osebno ne pozna podobnega primera, ko bi bil katerikoli lastnik poslovnega prostora obdavčen v skladu z ZDO.

4. Kot drugi razlog izpodbojnosti tožnik izpostavlja dvojno obdavčitev istega premoženja, ki ni dovoljena. Tožnik je iz naslova nadomestila stavbnega zemljišča plačal v letu 2015 znesek 1.940,63 EUR, kar pomeni, da je s tem plačilom v celoti pokril vse obveznosti od premoženja, vezane na predmetno nepremičnino na naslovu A. oz. pravilno B. Zato ga toženka ne more dodatno obdavčiti na podlagi ZDO. Opozarja na določila ZDavNepr, katerega uporaba je glede na odločbo Ustavnega sodišča RS začasno prekinjena, ki v celoti uveljavlja ustavno načelo prepoved dvojne obdavčitve istega premoženja, saj bodo z začetkom uporabe tega zakona prenehala veljati vsa preostala materialno pravna določila, torej tudi določila ZDO in ZStavbZ v delu, kjer se določa obveznost plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Po mnenju tožnika je ustavno sprejemljivo zgolj načelo, da se davek na isto premoženje plača zgolj enkrat iz enega naslova. Tako davek, odmerjen po ZDO, kot tudi davek, odmerjen po ZStavbZ, se namreč predstavlja kot davek od premoženja. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi oziroma razveljavi in zadevo vrne v ponovno postopanje in odločanje, toženki pa naloži povračilo stroškov postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. V neobrazloženem odgovoru na tožbo toženka predlaga zavrnitev tožbe in prereka tožbene navedbe tožnika.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom, na katerega se sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi odločitev v pravnem in dejanskem pogledu utemelji davčni organ in z razlogi, s katerimi pritožbene ugovore zavrne toženka. Tožbene navedbe in ugovori ter dokazni predlogi so po vsebini enaki tistim, ki jih je tožnik uveljavljal v pritožbi. Sodišče se sklicuje na razloge obeh odločb kot pravilne in jih v celoti ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

8. Po presoji sodišča ne gre za napačno interpretacijo oziroma napačno uporabo materialnega prava, kot meni tožnik. Tako kot pravilno navaja toženka, se (med drugim) določbe 14. člena, 15. člena in 16. člena ZDO, ki se nanje sklicujeta oba organa, na podlagi 3. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča RS U -I 313/14-86 z dne 21. 3. 2014 (Uradni list RS, št. 22/14) uporabljajo do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin. Pri tem sodišča navaja, da ZDO v 14. členu določa, da davek od premoženja plačujejo fizične osebe, ki imajo med drugim v lasti stavbe, dele stavb, stanovanj in garaže in da je v skladu s 15. členom ZDO zavezanec za davek od premoženja iz 14. člena ZDO lastnik oziroma uživalec. Dejstvo, da je tožnik lastnik navedenih nepremičnin (poslovnih prostorov) niti ni sporno, to pa izhaja tudi iz zemljiškoknjižnih izpiskov, ki se nahajajo v upravnih spisih, kjer je razvidno, da gre za poslovne prostore, katerih površina tudi ni (več) sporna. Sporno v tem postopku pa ostaja vprašanje ali se po ZDO obdavči tudi posest poslovnih prostorov. Tožnik namreč zatrjuje, da se navedena določba ZDO ne nanaša na poslovne prostore in da gre za jasno namero zakonodajalca, da se davek po ZDO odmerja zgolj za stanovanjske stavbe, dele stanovanjskih stavb in stanovanja ter objekte, namenjene počitku in rekreaciji. Slednje po mnenju sodišča ne drži, kar je tožniku pravilno pojasnila tudi toženka. Tudi po presoji sodišča se določba 14. člena ZDO nanaša tudi na poslovne prostore, kar izhaja že iz gramatikalne razlage, saj se po navedeni določbi davek plača (med drugim) od posedovanja stavb, delov stavb, kamor sodijo tudi poslovni prostori. To pa izhaja tudi iz 17. člena ZDO (glede stopnje davka od premoženja), kjer so navedeni tudi poslovni prostori (točka c) oz. Pravilnika o revalorizaciji zneskov za odmero davkov po Zakonu o davkih občanov za leto 2015. Tudi iz Pravilnika o merilih in načinu ugotavljanja vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistemu točkovanja (ki se glede na določbo 11. člena Pravilnika o merilih za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih stavb še vedno uporablja, med drugim tudi za ugotavljanje osnove za odmero davka od dohodka od premoženja), izhaja, da se ta pravilnik nanaša tudi na poslovne prostore in ne samo na stanovanja, kot zmotno meni tožnik(8). Sodišče se zato strinja s stališčem organa prve stopnje in toženke, da je podlaga za konkretno obdavčitev ZDO in na njegovi podlagi izdani pravilniki. Iz izpodbijane odločbe pa je mogoče ugotoviti, kako je organ prve stopnje točkoval sporno nepremičnino, kolikšna je vrednost točke in kako je ugotovljena davčna osnova na njeni podlagi, kot tudi stopnja davka(9), čeprav same višine odmerjenega davka tožnik niti ne izpodbija.

9. Po presoji sodišča je v obravnavani zadevi tako podana pravna podlaga za obdavčitev posesti navedenih poslovnih prostorov po ZDO. Na tožnikove očitke, da je plačal tudi nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, sodišče navaja, da je pravna podlaga za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v ZStavbZ, kar je tožniku pravilno pojasnila tudi toženka in kar ni predmet tega spora. Po presoji sodišča glede na povedano tudi ne gre za nedovoljeno dvojno obdavčitev istega premoženja. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih sodišče zato iz istih razlogov kot toženka zavrača.

10. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, niti zatrjevanih kršitev Ustave RS, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

11. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker so bili relevantni dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

12. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške, če sodišče tožbo zavrne.

--------------

opomba (1) : Uradni list SRS, št. 25/81 in Uradni list RS št. 65/99

opomba (2) : Uradni list RS, št. 95/2014

opomba (3) : Uradni list RS, št. 22/14

opomba (4) : Do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin se uporabljajo predpisi iz prve do pete alineje 33. člena ZDavNepr (točka 3. izreka odločbe Ustavnega sodišča U -I 313-13/86 z dne 21. 3. 2014 ( Ul. RS, št. 22/2014).

Datum zadnje spremembe:

13.10.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba II U 320/2015
• UPRS Sodba I U 2000/2018-10
• UPRS sodba I U 495/2013,enako tudi I U 848/2013