UPRS sodba I U 1575/2015

Jedro

Za zavarovanje zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost in zato pri ugotavljanju njene višine ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov in s tem že ugotavljati njene končne višine, kot se zahteva v tožbi. Gre namreč za odločitev, ki je začasna in ki jo je mogoče v skladu z določbami ZDavP-2 ob spremenjenih okoliščinah spremeniti, to je, ali zahtevati dodatno zavarovanje (120. člen) ali pa zavarovanje sprostiti (122. člen).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni davčni organ je v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora odmere davka od nenapovedanih dohodkov po 68. a členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2013, tožniku z izpodbijanim sklepom zaradi zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti v I. točki izreka odredil predznambo zastavne pravice na zemljiških parcelah št. 1304/2 in 1304/1, obe k.o. ..., ki sta v lasti tožnika, ter Okrožnemu sodišču v Celju odredil, da vpiše predznambo v Zemljiško knjigo, in v II. točki izreka odločil, da zavarovanje na podlagi tega sklepa velja do izpolnitve davčne obveznosti.

2. Iz obrazložitve sklepa sledi, da pristojni davčni organ opravlja pri tožniku davčni inšpekcijski nadzor odmere davka po 68. a členu ZDavP-2 za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2013, da je bilo v postopku do sedaj ugotovljeno, da tožnikova sredstva presegajo njegove napovedane dohodke za 1 804 777,30 EUR ter da glede na določbo četrtega odstavka 68. a člena ZDavP-2, po kateri se od davčne osnove, ugotovljene po drugem odstavku istega člena izračuna in plača davek po stopnji 70%, utemeljeno pričakuje, da bo obračunana obveznost znašala približno 1 200 000,00 EUR. Ker torej pričakovana davčna obveznost bistveno presega 50 000,00 EUR, je pristojni organ v skladu z drugim odstavkom 111. člena ZDavP-2 dolžan še pred izdajo odločbe davčni dolg zavarovati, pri čemer se po drugem odstavku 114. člena ZDavP-2 sklep, s katerim se zavezancu omeji ali prepove razpolaganje z določenim premoženjem, šteje za začasni sklep za zavarovanje iz 119. člena istega zakona.

3. Nadalje se v obrazložitvi sklepa navaja, da je iz vpogleda v zemljiško knjigo dne 31. 3. 2015 razvidno, da je tožnik lastnik nepremičnin, ki sta navedeni v izreku sklepa, v obsegu lastništva 1/1. Zato se mu prepove razpolaganje z njima, pristojnemu sodišču pa odreja, da to prepoved vpiše v zemljiško knjigo.

4. Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih pritrdi odločitvi in razlogom prve stopnje. Pri tem ugotavlja, da je prvostopni organ v zadostni meri navedel, kako je prišel do ugotovitve o višini predvidene davčne obveznosti (1 200 000,00 EUR) ter da so glede na razloge sklepa podani pogoji za njegovo izdajo. Poleg tega tožniku pojasni, da bo ugovore glede dejanske višine obveznosti lahko uveljavljal v pritožbi zoper odločbo, izdano v postopku nadzora, medtem ko se v konkretnem postopku presoja le pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o zavarovanju davčne obveznosti ter da zato z ugovori, ki se nanašajo na samo zadevo, ne more biti uspešen. Pojasni še, da v primeru večjega davčnega dolga, to je nad 50 000,00 EUR, v skladu z določbami 111. člena ZDavP-2 nima diskrecijske pravice, temveč mora dolg zavarovati v vsakem takšnem primeru. To pa pomeni, da je davčni organ v konkretnem primeru postopal pravilno in da ni bil dolžan obrazložiti pričakovanja, da bo izpolnitev davčne obveznosti onemogočena ali precej otežena, kot se zahteva v pritožbi. Presoja skladnosti določbe 68. a člena ZDavP-2 z Ustavo, ki jo tožnik uveljavlja v pritožbi, je v pristojnosti Ustavnega sodišča in ne pritožbenega organa. Glede ugovora v zvezi s predznambo pa se tožniku pojasni, da iz četrtega odstavka 117. a člena ZDavP-2 sledi, da mora davčni organ najpozneje v roku dveh mesecev po izvršljivosti odločbe sodišču predlagati vknjižbo zastavne pravice v vrstnem redu predznamovane pravice. V izreku sklepa pa ni določena veljavnost predznambe, temveč zavarovanja, veljavnost le-tega pa je določena v skladu s 121. členom ZDavP-2.

5. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Tožbo vlaga zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, kršitve določb postopka in zaradi nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

6. Glede kršitev pravil postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja navaja, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. Navaja, da mora biti za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti poleg višine pričakovane obveznosti izpolnjen še dodaten pogoj, in sicer, da se utemeljeno pričakuje, da bo izpolnitev davčne obveznosti onemogočena ali precej otežena. Razlogov v tej zvezi izpodbijani sklep ne vsebuje in ga zato ni mogoče preizkusiti, saj ni jasno, zakaj naj bi bilo odrejeno začasno zavarovanje in kateri so tisti razlogi, ki kažejo na bojazen, da bo plačilo davčne obveznosti onemogočeno ali oteženo. Ker teh razlogov ni in ni mogoč preizkus izpodbijanega sklepa, je podana bistvena kršitev določb postopka (ZUP) ter hkrati kršitev 22. člena Ustave, ker se onemogoča vložitev učinkovitega pravnega sredstva, pa tudi kršitev določb 25. člena Ustave.

7. Nadalje je po navedbah tožbe sklep nezakonit tudi zato, ker dejansko stanje glede pogojev za odreditev zavarovanja ni pravilno ugotovljeno. Podatki o premoženju tožnika, ki jih navaja davčni organ, obsegajo tako premoženje tožnika kot fizične osebe, kot premoženje, ki se nanaša na opravljanje dejavnosti, ki jo opravlja kot samostojni podjetnik ter s tem napačno „sešteva“ premoženje dveh samostojnih zavezancev. Poleg tega je napačen tudi narejeni izračun, saj zajema podatke o premoženju v obdobju, ki je daljše od petih let in za katerega tožnik ni zavezan hraniti podatke. Če pa je nepravilen izračun, je nepravilna tudi ocena glede pričakovane davčne obveznosti in s tem dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijani sklep.

8. Iz izpodbijanega sklepa po navedbah tožbe dalje izhaja, da je predznamba odrejena do dneva izpolnitve davčne obveznosti, kar je v nasprotju z zakonom, saj po določbah Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) predznamba ne more trajati neomejeno dolgo, ampak v skladu z določbami 53. člena ZZK-1 samo dva meseca. V nasprotnem primeru gre za poseg v ustavno pravico tožnika do zasebne lastnine, saj se s tem preprečuje tožniku, da prosto razpolaga s premoženjem, kljub temu da pogoji za odreditev zavarovanja niso izpolnjeni.

9. Nezakonit pa je sklep tudi zato, ker temelji na določbah 68. a člena ZDavP-2, ki so neustavne, saj se z njimi podaljšuje obdobje, za katero se lahko odmeri davek od nenapovedanih dohodkov, s 5 na 10 let in obenem zvišuje davčna stopnja na 70%, kar je v nasprotju s 155. in 2. členom Ustave.

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka navedbe tožnika in vztraja pri razlogih izpodbijanega sklepa in odločbe.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Po drugem odstavku 111. člena ZDavP-2 davčni organ zavaruje izpolnitev davčne obveznosti pred izdajo odločbe ali po poteku roka za predložitev obračuna davka, če davčni obračun ni bil predložen, kadar pričakovana davčna obveznost presega 50 000,00 EUR. Pogoja za zavarovanje, ki se uvede po uradni dolžnosti, sta dva: (še) neizpolnjena davčna obveznost ter višina pričakovanega davčnega dolga, glede katere se že z ozirom na njeno višino utemeljeno domneva, da bo ob nastopu obveznosti izpolnitev obveznosti onemogočena ali precej otežena. Enako izhaja iz obrazložitve Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2F) k 22. členu, kjer se poleg tega izrecno navaja, da davčnemu organu v tem primeru tudi ni potrebno izkazovati dejanj davčnega zavezanca, s katerimi odtujuje, skriva ali drugače razpolaga s premoženjem in torej subjektivne nevarnosti za domnevno neizpolnitev pričakovane davčne obveznosti.

13. Zato je dovolj, da se v izpodbijanem sklepu ugotovi, da se izdaja v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora ter navede znesek pričakovane davčne obveznosti, kot je bilo to storjeno v konkretnem primeru in zato tožnik z ugovori, ki se nanašajo na pomanjkljivo obrazložitev izpodbijanega sklepa in s tem na bistveno kršitev pravil postopka ter kršitev določb 22. in 25. člena Ustave, ne more uspeti. Z ozirom na višino pričakovane davčne obveznosti, ki v konkretnem primeru znaša preko 1 000 000,00 EUR, pa tožnik tudi ne more uspeti z ugovori, ki se nanašajo na neustavnost 68.a člena ZDavP-2 in s tem (posredno) na ugotovljeno višino pričakovane davčne obveznosti, saj le-ta v vsakem primeru, tudi če se obračuna po nižji davčni stopnji v skladu z 68. členom ZDavP-2, bistveno preseže predpisanih 50 000 EUR.

14. Pri tem je potrebno z ozirom na tožbene ugovore posebej poudariti, da po citiranem drugem odstavku 111. člena ZDavP-2 za zavarovanje zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost in da zato pri ugotavljanju njene višine ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov ter s tem že ugotavljati njene končne višine, kot se zahteva v tožbi. Gre namreč za odločitev, ki je začasna in ki jo je mogoče v skladu z določbami ZDavP-2 ob spremenjenih okoliščinah spremeniti, to je, ali zahtevati dodatno zavarovanje (120. člen) ali pa zavarovanje sprostiti (122. člen). Zato že davčni organ druge stopnje z ozirom na obsežne in obrazložene ugotovitve, ki temeljijo na že izdanem zapisniku o nadzoru in so razvidne iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, tožnikove ugovore glede višine pričakovane davčne obveznosti utemeljeno zavrne.

15. Pravilno pa tudi v razlogih odločbe poudari, da v II. točki izreka izpodbijanega sklepa ni določena veljavnost (do dneva izpolnitve davčne obveznosti) predznambe, temveč v skladu s prvim odstavkom 121. člena ZDavP-2 veljavnost zavarovanja. Medtem ko je v četrtem odstavku 117. a člena izrecno določeno, da mora davčni organ najpozneje v dveh mesecih po izvršljivosti odločbe sodišču predlagati vknjižbo zastavne pravice v vrstnem redu predznamovane pravice, kar pomeni, da tudi tožbena trditev o neomejeno dolgem trajanju odrejene predznambe ne vzdrži pravne presoje.

16. Ker je torej izpodbijani sklep pravilen in skladen z zakonom, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

17. Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerih v primeru, če sodišče tožbo zavrne, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.

18. Ker dejanske okoliščine v tistem, kar je bistveno za odločitev, niso sporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.

Datum zadnje spremembe:

13.10.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 78/2016
• UPRS sodba I U 418/2016
• USRS sodba I U 702/2016