UPRS sodba I U 1860/2015

Jedro

Zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, se ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno (44. člen ZUstS). Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča je navedeno zakonsko določbo ZUstS treba razumeti tako, da razveljavitev zakona oziroma njegovega dela ne predstavlja samostojne podlage za vložitev pravnega sredstva, s katerim bi bilo mogoče poseči v razmerja, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno.

Skladno z ustaljeno ustavnosodno presojo načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena URS zahteva, da je treba bistveno enaka dejanska stanja obravnavati enako. Načela enakosti pred zakonom ni mogoče pojmovati kot splošno enakost vseh, pač pa kot enako obravnavanje enakih dejanskih stanj.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije zavrgla predlog tožnika za obnovo postopka odmere davka na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2013, ki je bil končan z odločbo Davčnega urada Koper št. DT 42270-820/2013-1 z dne 20. 6. 2013, ker v njem ni verjetno izkazan obnovitveni razlog iz drugega odstavka 89. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).

2. Kot izhaja iz obrazložitve sklepa je davčna osnova za odmero davka na premoženje večje vrednosti izvirala iz predpisov o množičnem vrednotenju nepremičnin in Zakona o uravnoteženju javnih financ (v nadaljevanju ZUJF). Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014 odločilo, da je Zakon o množičnem vrednotenju nepremičnin (v nadaljevanju ZMVN) v neskladju z Ustavo, v kolikor se nanaša na množično vrednotenje nepremičnin zaradi obdavčenja nepremičnin. Gre za ugotovitveno odločbo, s katero se, kot to določa drugi odstavek 48. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) zakonodajalca oziroma organ, ki je izdal protiustaven oziroma nezakonit predpis, zaveže k odpravi ugotovljene protiustavnosti. Omenjena odločba ZMVN ni razveljavila, zato ni bila podana nobena osnova za utemeljevanje nezakonitosti odmerjenega davka, ki je bil odmerjen v skladu z veljavno zakonodajo. Šele z odločbo št. U-I-125/14-18 z dne 19. 2. 2015 je Ustavno sodišče ugotovilo neustavnost 193. člena in četrtega odstavka 244. člena ZUJF. Glede na določbo 44. člena ZUstS se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred datumom, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Razveljavitev torej ne daje podlage za poseganje v že pravnomočne odločbe, ampak ima odločba Ustavnega sodišča učinek le za postopke, ki še niso pravnomočno zaključeni. Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, dovoljeno le v primeru dokončne odločbe in ob izpolnitvi enega izmed obnovitvenih razlogov, kar v danem primeru predstavlja nova dejstva in nove dokaze po drugem odstavku 89. člena ZDavP-2. Vendar pa v konkretnem primeru obnovitveni razlog po drugem odstavku 89. člena ZDavP-2, ki ga uveljavlja tožnik, ni podan, saj je bilo šele z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-125/14-18 z dne 19. 2. 2015 ugotovljeno, da sta 193. člen in četrti odstavek 244. člena ZUJF v neskladju z Ustavo, kar narekuje zavrženje predloga na podlagi prvega in drugega odstavka 267. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

3. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance z odločbo št. DT-499-10-114/2015-2 z dne 16. 11. 2015 kot neutemeljeno zavrnilo. Pritožbeni organ v svoji odločbi ugotavlja pravne posledice odločb Ustavnega sodišča in zaključi, da se glede na odločbo Ustavnega sodišča U-I-125/14-17 z dne 19. 2. 2015, ki je bila objavljena 6. 3. 2015, učinkovati pa začela 7. 3. 2015, določba 193. člena ZUJF (davčna osnova za davek na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2013) ne uporabi le v nepravnomočno rešenih zadevah. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Tožnikova odločba o odmeri davka na nepremično premoženje za leto 2013 je namreč postala pravnomočna že pred 7. 3. 2015, ko je začela učinkovati odločitev Ustavnega sodišča o razveljavitvi 193. člena ZUJF, zato je odločitev prvostopenjskega organa, da se predlog za obnovo postopka zavrže, po presoji pritožbenega organa pravilna. V tožnikovem primeru je bila namreč po pravnomočnosti odmerne odločbe razveljavljena pravna podlaga, na podlagi katere je bila izdana odmerna odločba, navedeno pa ni okoliščina, ki bi predstavljala katerega od zakonitih razlogov za obnovo postopka iz 89. člena ZDavP-2 in 260. člena ZUP. Obnova postopka tako ni dopustna.

4. Tožnik vlaga tožbo na odpravo izpodbijanega sklepa. Davčna osnova v odmerni odločbi je bila določena s predpisi o množičnem vrednotenju nepremičnin, za katere je Ustavno sodišče z odločbo U-I-313/13-86 z dne 21. 4. 2014 odločilo, da so v neskladju z Ustavo, z odločbo U-I-125/14-17 z dne 19. 2. 2015 pa odločilo, da je 193. člen ZUJF v neskladju z Ustavo, ker se pri določanju davčne osnove za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti sklicuje na ZMVN. Tožnik je vložil predlog za obnovo postopka z namenom, da se mu v obnovljenem postopku zagotovi enakopraven položaj z zavezanci, katerih odločbe o davku na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2013 do 7. 3. 2015 še niso bile pravnomočne. Stališče davčnega organa, da odločba Ustavnega sodišča učinkuje le na nepravnomočno rešena razmerja, pomeni v pritožnikovem primeru kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek organu prve stopnje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Sodišče se z izpodbijano odločitvijo strinja. Strinja se tudi z ugotovitvijo, da razveljavitev zakona ne predstavlja obnovitvenega razloga iz 89. člena ZDavP-2, prav tako tudi ne katerega od razlogov iz 260. člena ZUP. Ugotovitve obeh davčnih organov o učinkovanju odločb Ustavnega sodišča so sicer pravilne, vendar pa, ko gre za obnovo postopka, pravno nepomembne.

8. Zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, se ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno (44. člen ZUstS). Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča je navedeno zakonsko določbo ZUstS treba razumeti tako, da (praviloma, če ni s posebnim zakonom določeno drugače) razveljavitev zakona oziroma njegovega dela ne predstavlja samostojne podlage za vložitev pravnega sredstva, s katerim bi bilo mogoče poseči v razmerja, o katerih je bilo (na podlagi takšnega zakona) že pravnomočno odločeno. V predmetni zadevi ni sporno, da je odločba št. DT 42270-820/2013-1 z dne 20. 6. 2013, s katero je bil odmerjen davek na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2013, postala dokončna 19. 12. 2014, po poteku roka za tožbo v upravnem sporu (18. 1. 2015) pa tudi pravnomočna. Razveljavitev določbe ZUJF na podlagi Ustavne odločbe tako ne učinkuje na predmetno odločbo, učinka pa nima tudi na odločbe vseh drugih zavezancev, katerih odločbe o odmeri davka na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2013 so do 7. 3. 2015 postale pravnomočne.

9. Skladno z ustaljeno ustavnosodno presojo, načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena URS zahteva, da je treba bistveno enaka dejanska stanja obravnavati enako. Načela enakosti pred zakonom ni mogoče pojmovati kot splošno enakost vseh, pač pa kot enako obravnavanje enakih dejanskih stanj. Če pa se taka stanja obravnavajo različno, mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Tožnik v tožbi ne navaja in dokazuje, da je prišlo do kršitve načela enakosti s tem, ko je Finančna uprava Republike Slovenije različno obravnavala zavezance, katerih odločbe o odmeri davka na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2013 so do 7. 3. 2015 postale pravnomočne. Obnovo postopka predlaga z namenom, da se mu zagotovi enakopraven položaj z zavezanci, katerih odločbe o odmeri davka na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2013 do 7. 3. 2015 še niso bile pravnomočne. To pa ne predstavlja dejanskega stanja, ki bi bilo enako dejanskemu stanju v obravnavani zadevi. Sodišče zato ugotavlja, da do kršitve enakosti pred zakonom in s tem do posega v pravice iz 14. člena URS ni prišlo.

10. Ker je tožba po navedenem neutemeljena, jo je sodišče kot tako zavrnilo na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

11. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

12. Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so relevantne za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave. Po sodniku posamezniku je odločalo na podlagi 2. alineje drugega odstavka 13. člena istega zakona.

Datum zadnje spremembe:

27.09.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 499/2015
• UPRS sodba I U 522/2015
• UPRS sodba I U 1298/2016