UPRS sodba I U 1693/2015

Jedro

Ker je predlog vložen po poteku predpisanega petletnega roka, se kot prepozen zavrže na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP. Na navedeni podlagi se kot nedovoljen zavrže tudi predlog za obnovo postopka davčne izvršbe, saj se po določbah ZUP lahko obnovi le postopek, ki je končan z dokončno odločbo, sklep, na katerega se predlog nanaša, pa tudi ne vsebuje vsebinske odločitve o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke, saj so bile obveznosti določene z izvršilnimi naslovi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je davčni organ v 1. točki izreka kot prepozen zavrgel predlog tožeče stranke za obnovo postopka odmere dohodnine za leto 2001, končanega z dokončno odločbo Davčnega urada Kranj št. DT 42401-00874/2004-41 (0701-08) z dne 11. 7. 2007 in v 2. točki izreka kot nedovoljen zavrgel predlog tožeče stranke za obnovo postopka davčne izvršbe, uvedene s sklepom DT 42914-2891/2014-1 07-3201-06 z dne 20. 3. 2014 v povezavi z rubežnim in cenilnim zapisnikom DT 42914-2891/2014-2 07-3201-06 z dne 2. 4. 2014.

2. Iz obrazložitve sledi, da je odločba, na katero se predlog za obnovo nanaša, postala dokončna 4. 6. 2009, ko je bila tožeči stranki vročena odločba organa druge stopnje št. DT-499-01-1330/2007-2 z dne 26. 5. 2009. Tožeča stranka uveljavlja obnovo postopka na podlagi sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 25774/2010 z dne 13. 5. 2015, ki jo navaja kot novo dejstvo oziroma dokaz. Po določbi drugega odstavka 89. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) se obnova po uradni dolžnosti ne more začeti po preteku petih let od vročitve odločbe zavezancu. Po petem odstavku istega člena lahko predlaga obnovo tudi zavezanec za davek. Ker je predlog vložen po poteku predpisanega petletnega roka, se kot prepozen zavrže na podlagi drugega odstavka 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Na navedeni podlagi se kot nedovoljen zavrže tudi predlog za obnovo postopka davčne izvršbe, saj se po določbah ZUP lahko obnovi le postopek, ki je končan z dokončno odločbo, sklep, na katerega se predlog nanaša, pa tudi ne vsebuje vsebinske odločitve o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke, saj so bile obveznosti določene z izvršilnimi naslovi.

3. Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT 499-01-630/2015-2 z dne 26. 10. 2015 pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in pritrdilo izpodbijani odločitvi in razlogom organa prve stopnje. V zvezi z objektivnim rokom petih let od vročitve odmerne odločbe zavezancu za davek pritožbeni organ dodatno poudari, da gre za zakonsko določen nepodaljšljiv rok. Odmerna odločba je bila tožniku vročena 13. 7. 2007 in se je torej objektivni rok za obnovo postopka iztekel 13. 7. 2012. Predlog, vložen po poteku tega roka je zato utemeljeno zavržen.

4. V zvezi s sklicevanjem na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 25774/2010 z dne 13. 5. 2015, ki se kot novo dejstvo in nov dokaz navaja v predlogu, pa pritožbeni organ pojasnjuje, da se po preteku objektivnega roka izjemoma lahko predlaga obnova postopka le z treh obnovitvenih razlogov v skladu z ZUP, med drugim, če temelji odločba na sodbi, pa je sodba pravnomočno spremenjena, razveljavljena ali odpravljena (3. točka 260. člena ZUP). Davčni zavezanec bi torej lahko tudi po preteku objektivnega roka za obnovo še vedno lahko predlagal obnovo odmernega postopka, vendar le v primeru, če bi odločba temeljila na sodni odločbi, ki pa bi bila kasneje spremenjena, razveljavljena ali odpravljena. Dolgotrajnost sodnih postopkov v takšnih primerih ne gre na škodo procesnih pravic zavezancev v upravnih postopkih. Vendar pa v obravnavanem primeru odmerna odločba ne temelji na sodbi. Temelji na dejanski ugotovitvi davčnega organa, da je tožnik dvignil denar z računa pravne osebe, tožnik pa, čeprav je bil k temu večkrat pozvan, ni predložil dokazov, ki potrjujejo njegove navedbe, da je bil denar porabljen za poslovanje družbe. Dokazov ni predložil niti davčnemu organu prve stopnje niti pritožbenemu organu. Sedaj navaja, da je sodišče v kazenski zadevi iz predloženih dokazov uspelo razbrati, da dvignjenih sredstev ni obdržal zase. Zaključki naj bi torej izhajali ravno iz dokazov, za katere se je tožnik odločil, da jih davčnemu organu, kljub večkratnim pozivom, ne bo predložil. Ker odmerna odločba ne temelji na sodbi, predložena sodba nima nikakršnega vpliva na predmetni davčni postopek.

5. Tožeča stranka vlaga tožbo (smiselno) na odpravo izpodbijanega sklepa, ker meni, da so ji bile v vseh dosedanjih postopkih kršene temeljne človekove pravice, utemeljene v Ustavi RS. Postopki pred upravnimi in sodnimi oblastmi morajo teči in biti izvedeni v razumnih rokih, kar 15-letno reševanje predmetne zadeve vsekakor ni in povzroča tožeči stranki nepopravljivo materialno in moralno škodo. Formalnopravno določeni roki veljajo samo za tiste, ki si, kot Pilat, umijejo roke, državljanom, pa jemljejo temeljne pravice, ki jih uveljavljajo v postopkih.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Izpodbijana odločitev je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom, na katerega se sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi odločitev utemeljita davčni organ prve stopnje in pritožbeni organ. Nanje se zato po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje in jih ponovno ne navaja.

9. Sicer pa tožeča stranka tudi v upravnem sporu ugotovljeni nepravočasnosti oziroma nedopustnosti vloženih predlogov za obnovo postopka ne ugovarja ne v dejanskem in tudi ne v pravnem pogledu. Odločitev izpodbija zaradi kršitve ustavnih pravic. V tej zvezi pa sodišče poudarja, da je predmet tega upravnega spora presoja pravilnosti in zakonitosti odločitve davčnega organa o predlogu tožeče stranke za obnovo postopka, na katerega se očitek o nerazumno dolgem roku ne nanaša. Kot pravilno poudari tožena stranka, odločba, na katero se nanaša predlog za obnovo postopka, ne temelji na sodbi. V nasprotnem primeru bi bile procesne pravice tožeče stranke varovane z določbami petega odstavka 263. člena ZUP.

10. Pravica do izrednih pravnih sredstev ni ustavno zagotovljena pravica, sodišče samo pa iz navedenih razlogov tudi ne dvomi v ustavno skladnost rokov, v katerih je po določbah ZDavP-2 in ZUP dopustno predlagati oziroma uvesti obnovo postopka.

11. Ker je tožba po navedenem neutemeljena, jo je sodišče kot tako zavrnilo na podlagi 63. člena ZUS-1.

12. Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo na seji. Po sodniku posamezniku je odločalo na podlagi 2. alineje drugega odstavka 13. člena istega zakona.

Datum zadnje spremembe:

27.09.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba III U 5/2013
• UPRS sodba IV U 149/2013
• sodba II U 210/2013