UPRS sodba I U 1128/2015

Jedro

V ZDPN-2 ni zahteve po sporazumnem razdrtju oziroma sporazumni razvezi prodajne pogodbe, kot to pravilno ugotavlja že drugostopni organ v svoji odločbi. Zadošča, da je pogodba razdrta, kar pomeni, da gre lahko tudi za razdrtje oziroma razvezo pogodbe na podlagi zakona, ki se zatrjuje in dokazuje v tožbi. V primeru razdrtja pogodbe na podlagi prvega odstavka 104. člena OZ zadostuje obvestilo drugi pogodbeni stranki, ki je bilo v konkretnem primeru nesporno poslano. Zavezanec je dolžan zatrjevano razdrtje pogodbe dokazati in je torej v konkretnem primeru tožnica dolžna dokazati okoliščine, ki so po določbah 104. člena OZ razlog za razvezo pogodbe po samem zakonu.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4236-3511/2014-4 08-150-3-11 z dne 16. 9. 2014 se odpravi in zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 285,00 EUR ter zamudne obresti, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Prvostopni davčni organ z izpodbijano odločbo ni ugodil vlogi tožnice za vračilo plačanega davka na promet nepremičnin v znesku 3 000,00 EUR.

2. Iz razlogov izpodbijane odločbe sledi, da je tožnica dne 26. 6. 2014 vložila zahtevek za vračilo plačanega davka na promet nepremičnin ter vlogi priložila kopijo pogodbe z dne 18. 4. 2014, sklenjene med tožnico kot prodajalko in A.A. kot kupovalko ter kopijo dopisa z dne 2. 5. 2014, ki ga je tožnica posredovala kupovalki in iz katerega (ter iz pojasnila, ki ga je posredovala na poziv davčnega organa) izhaja, da je prodajna pogodba za nepremičnino zaradi neizpolnitve pogodbe s strani kupovalke skladno s prvim odstavkom 104. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) razvezana po samem zakonu. Nakar je davčni organ pozval kupovalko naj izjavi, da kot kupec odstopa od predmetne pogodbe, vendar le-ta izjave ni predložila. Ob sklicevanju na prvi odstavek 16. člena Zakona o davku na promet nepremičnin (v nadaljevanju ZDPN-2) davčni organ ugotavlja, da je na zavezancu za davek, da dokaže, da je prišlo do razdrtja pogodbe in s tem do situacije, ko se lahko zahteva vračilo plačanega davka. Za razdrtje in s tem za nastanek davčnopravnih posledic, o katerih se odloča na podlagi vloge zavezanca in predloženih pisnih dokazil, pa je potrebna volja vseh pogodbenih strank in ta volja mora biti izražena jasno in nedvoumno v pisni obliki. In ker tožnica v postopku ni predložila dokazil, iz katerih bi davčni organ lahko nedvoumno ugotovil, da gre za razveljavitev oziroma razdrtje pogodbe s strani obeh pogodbenih strank, je zavzel stališče, da enostranski odstop od pogodbe s strani prodajalke ni zadostna podlaga za odpravo odločbe in za vračilo davka ter je zato zahtevek zavrnil.

3. Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. Iz razlogov sledi, da se strinja z izpodbijano odločitvijo, da pa se ne strinja v celoti z razlogi. Navaja, da v ZDPN-2 ni zahteve po sporazumnem razdrtju pogodbe, kar pomeni, da za zahtevo za vračilo davka zadostuje izkazanost razdrtja pogodbe, ne glede na razloge, ki so v takšen pravni izid vodili. Zato se strinja s pritožbenimi navedbami, po katerih v primeru razdrtja pogodbe na podlagi prvega odstavka 104. člena OZ za razvezo pogodbe zaradi neizpolnitve pogodbe na strani kupovalke zadostuje obvestilo drugi stranki. Ne glede na to pa mora zavezanec svojo zahtevo za vračilo davka ustrezno izkazati, kar pomeni, da mora pravne posledice zatrjevane razveze pogodbe izkazati z dejanskimi okoliščinami. V tem pogledu pa iz spisov, konkretno iz kopije dopisa kupovalki, ki ga je predložila tožnica, sledi, da drugi del kupnine ni bil plačan do 30. 4. 2014, kot je bilo dogovorjeno v pogodbi. Nasprotno iz izjave druge pogodbene stranke, pridobljene v postopku, sledi, da pogodbenih obveznosti dejansko ni izpolnila tožnica kot prodajalka in da je bila zato prisiljena vložiti tožbo pred pristojnim sodiščem. Iz obrazložitve začasne odredbe Okrajnega sodišča v Ljubljani poleg tega sledi, da je bilo plačilo preostanka kupnine vezano na pogoj plačila davka na promet nepremičnin s strani prodajalke, overitve pogodbe in predlog za izbris hipoteke na nepremičnini. Vprašanje, ali je v konkretnem primeru dejansko prišlo do razdrtja pogodbe, je tako odvisno od presoje številnih okoliščin in s tem od rešitve predhodnega vprašanja, ki je podlaga za odločanje o vračilu in ki ga je prvostopni organ reševal samostojno. Pri tem je po presoji druge stopnje pravilno odločil, da v konkretnem primeru glede na razloge, ki jih za oziroma proti razdrtju pogodbe navajata pogodbeni stranki, ni mogoče nedvoumno ugotoviti, ali je pogodba razdrta ali ne in da je zato prav, da se o tem izreče sodišče. Zgolj na podlagi zatrjevanega razdrtja pogodbe s strani tožnice pa na takšno pravno posledico (še) ni mogoče sklepati in je zato odločitev prve stopnje pravilna. Če bo na podlagi sodne odločbe mogoče sklepati drugače, pa bo tožeča stranka lahko ponovno uveljavljala vračilo plačanih davčnih obveznosti.

4. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povračilo stroškov postopka. V tožbi navaja, da je v celoti izpolnila vse obveznosti iz prodajne pogodbe ter da do prenosa lastninske pravice ni prišlo zaradi neizpolnitve obveznosti s strani kupovalke, ki do 30. 4. 2014 ni nakazala kupnine, kar je bila bistvena sestavina pogodbe. Zato je tožeča stranka kupovalki poslala dopis, da je prodajna pogodba skladno s prvim odstavkom 104. člena OZ razvezana po samem zakonu in zato lahko tožnica v skladu s prvim odstavkom 16. člena ZDPN-2 zahteva tudi vračilo plačanega davka na promet nepremičnin. Naziranje prvostopnega sodišča (pravilno: davčnega organa) v zvezi z razvezo pogodbe je po navedbah v tožbi nepravilno. Pogodba je v konkretnem primeru razvezana po samem zakonu in ne po sporazumu pogodbenih strank. Kdaj je pogodba razdrta, se presoja po OZ in ne po davčnih predpisih. Davčni organ si osnovnih pravnih institutov ne more po svoje razlagati in prilagajati ter na ta način posegati v pravice tožnice. S takšnim ravnanjem davčni organ krši zakon, poleg tega pa ne prvo ne drugostopni organ nista dovolj natančno analizirala dejanskega stanja, iz katerega jasno izhaja, da pogodba ni bila izvršena. Zaradi kršitve zakonskih določb in zaradi neupoštevanja dejanskih okoliščin so zato skladno z določbami 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) podani razlogi za razveljavitev (pravilno: odpravo) izpodbijanih aktov. Ob pravilni uporabi zakona bo namreč po prepričanju tožnice v ponovnem postopku nedvomno prišlo do ugoditve zahtevi za vračilo plačanega davka na nepremičnine.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožba je utemeljena.

7. Po določbah prvega odstavka 16. člena ZDPN-2, ki so podlaga za odločitev o zahtevi tožnice v konkretnem primeru, lahko davčni zavezanec zahteva, da se odločba o odmeri davka na promet nepremičnin odpravi in da se mu davek, ki ga je plačal vrne, v dveh primerih: 1. če se pogodba o prenosu nepremičnine razdre, preden je opravljen prenos na novega pridobitelja in 2. če jo sodišče z odločbo izreče za neveljavno. V prvem primeru gre torej za situacijo, ko se pogodba razdre brez posredovanja sodišča, in torej pa zakonu oziroma po volji pogodbenih strank, in v drugem primeru za situacijo, ko mora zaradi spora med strankama o veljavnosti posla odločati sodišče. Dodatni pogoj za vložitev zahteve pri razdrtju pogodbe je še, da pred razdrtjem še ni bil opravljen prenos nepremičnine na novega pridobitelja.

8. Kot sledi iz citirane zakonske ureditve, v ZDPN-2 ni zahteve po sporazumnem razdrtju oziroma sporazumni razvezi prodajne pogodbe, kot to pravilno ugotavlja že drugostopni organ v svoji odločbi. Zadošča, da je pogodba razdrta, kar pomeni, da gre lahko tudi za razdrtje oziroma razvezo pogodbe na podlagi zakona, ki se zatrjuje in dokazuje v tožbi. Pravilna je tudi ugotovitev druge stopnje, da v primeru razdrtja pogodbe na podlagi prvega odstavka 104. člena OZ (v pogledu komunikacije med pogodbenima strankama) zadostuje obvestilo drugi pogodbeni stranki, ki je bilo v konkretnem primeru nesporno poslano. Nadalje se sodišče strinja s stališčem druge stopnje, da je zavezanec dolžan zatrjevano razdrtje pogodbe (kot pogoj za odpravo odmerne odločbe in za vračilo davka) dokazati in da je torej v konkretnem primeru tožnica dolžna dokazati okoliščine, ki so po določbah 104. člena OZ razlog za razvezo pogodbe po samem zakonu. Se pa sodišče strinja s tožnico, da dokazi, ki so bili zbrani v postopku izdaje odločbe, niso bili presojeni oziroma niso bili presojeni pravilno. Prva ugotovitev se nanaša na vsebino tožbe in odgovora na tožbo v pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 1535/2014, ki se nahajata v upravnih spisih in iz katerih izhaja, da temelj tožbenih zahtevkov (razveza pogodbe) ni sporen, druga ugotovitev pa na izjavo druge pogodbene stranke (kupovalke). Te namreč ni mogoče presojati brez upoštevanja zahtevkov, ki se uveljavljajo v pravdi, predvsem pa ne ločeno od vsebine poziva davčnega organa, v zavezi s katerim je bila izjava podana. Iz poziva namreč (nepravilno) sledi zahteva davčnega organa naslovnici, da predloži izjavo, iz katere bo nedvomno razvidno, da kot kupec odstopa od pogodbe.

9. Iz navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo davčnemu organu prve stopnje, da ponovno odloči.

10. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, 107/13).

11. Sodišče je v zadevi odločilo na seji na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

27.09.2016

Podobni dokumenti:

• sodba I U 275/2012
• sodba I U 1323/2012
• VSRS Sklep X DoR 34/2018-3